Jedro

Tožnikov zahtevek je bil utemeljeno zavrnjen na podlagi ključne ugotovitve, da tožnik ni padel zaradi poledenelega cestišča, zato torej ni bilo nedopustnega ravnanja toženke.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 43,350.391 SIT (sedaj 180.897,98 EUR) s pripadki ter za plačevanje mesečne rente v znesku 222.937 SIT (sedaj 930,30 EUR) od izdaje prvostopenjske sodbe dalje. Odločilo je, da mora tožnik povrniti toženki njene pravdne stroške.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložil tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Trdi, da je zmoten zaključek, da je bilo ravnanje delavcev toženke pravilno in zadostno. Zmotno je ugotovljeno, da je toženka zadostila zakonskim pogojem za vzdrževanje podhoda. Nepravilen je zaključek, da pot ni bila ledena. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je tožniku na poledenelem podhodu spodrsnilo tako, da je padel vznak. Prvostopenjsko sodišče ni pravilno ocenilo tožnikove izpovedi, da je posutje izgledalo ob robovih kot pepel. Brez razlogov je nekritično sledilo le nekaterim izpovedbam prič toženke. Sodišči bi morali zaključiti, da je bila toženka dolžna vsakodnevno izvajati po potrebi posipanje. Nepravilno sta ocenili dokazno breme glede ekskulpacije, ki je na strani toženke. Nista upoštevali določb tedaj veljavnega Zakona o cestah in Pravilnika o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu cest. Delavci toženke kritičnega dne niso opravili rednega pregleda podhoda in ga tega dne niso preventivno posuli. Sodišči sta napačno uporabili merilo potrebne skrbnosti namesto merila skrajne skrbnosti in preprečljivosti škodnega dogodka. Ekskulpacija toženke ni podana, ker so njeni delavci napačno presodili, da na odseku, ki je bil prejšnjega dne posut, do poledice ne more priti. Vzdrževalec ceste je strokovnjak, ki mora pri izpolnjevanju svoje obveznosti ravnati z večjo skrbnostjo in po pravilih stroke. Pritožbeno sodišče je nepravilno ocenilo zagotavljanje varnosti v podhodu in njegova sodba o tem nima razlogov. Ni pojasnilo, kakšno je profesionalno vzdrževanje podhoda v zimskem času. Pritožbeno sodišče tudi nepravilno pojmuje vzročno zvezo. Če bi bilo cestišče ustrezno vzdrževano, tožnik ne bi padel. Revizija še obširno izpodbija zaključek, da je tožnikov zahtevek zastaran in opozarja, da sodba pritožbenega sodišča nima razlogov o zastaranju. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne pristojnemu prvostopenjskemu sodišču v ponovno postopanje in odločitev, pri čemer so revizijski stroški nadaljnji pravdni stroški.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik vtožuje odškodnino za škodo, ki naj bi mu nastala zaradi padca na javni pešpoti v podhodu ... 16.2.1994 okoli 17. ure. Nižji sodišči sta ugotovili, da je toženka dan prej podhod posipala z mešanico soli in peska, med posipanjem in nezgodo pa ni bilo nobenih vremenskih pojavov (dežja, snega, rose), ki bi terjali ponovno posipanje. Sodišči pa sta tudi presodili, da tožnik ni dokazal, da je padel zaradi ledenega cestišča v podhodu.

7. Revizija nižjima sodiščema neutemeljeno očita napačno dokazno oceno tožnikove izpovedi in izpovedi nekaterih prič. Dokazno oceno sta sodišči opravili v skladu z navodili iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in jo primerno obrazložili. Revizijske trditve, s katerimi tožnik izpodbija na njeni podlagi ugotovljeno dejansko stanje, pa so neupoštevne (tretji odstavek 370. člena ZPP). To velja tudi za revizijsko izpodbijanje odločilne dejanske okoliščine o nepoledenelosti mesta, kjer naj bi tožnik padel. 8. Nižji sodišči sta pravilno zaključili, da je treba odgovornost toženke kot vzdrževalca javne poti presojati po načelu krivdne odgovornosti (184. člen in prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika). Vrsto in obseg storitev, ki jih je bila toženka dolžna zagotavljati, sta v času tožnikovega padca urejala tudi Zakon o cestah (Uradni list SRS, št. 2/88) in Pravilnik o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu cest (Uradni list SRS, št. 11/88). Vendar pa revizija sprejeto odločitev neutemeljeno izpodbija s trditvami, da sodišči nista upoštevali njunih določb. Tožnikov zahtevek je bil utemeljeno zavrnjen predvsem na podlagi ključne dejanske ugotovitve, da tožnik ni padel zaradi poledenelega cestišča. Ker gre za okoliščino, ki izhaja iz sfere toženke, sta sodišči pravilno zaključili, da ni nedopustnega ravnanja toženke.

9. Ob navedenem so nepomembni ostali razlogi, na katere je prvostopenjsko sodišče še oprlo odločitev o zavrnitvi zahtevka (zastaranje zahtevka, pomanjkanje vzročne zveze). Pritožbeno sodišče, ki se ni opredelilo do pritožbenih navedb o teh neodločilnih razlogih, s tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

10. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo skupaj s priglašenimi revizijski stroški zavrnilo.