Jedro

Opustitev potrebnega ravnanja odvetnika ima za posledico njegovo odškodninsko odgovornost le, če so izkazani pogoji za uspeh z ravnanjem (torej z vložitvijo predmetne tožbe), ki ga je odvetnik opustil. Tožencu je mogoče očitati kršitev njegovih obveznosti, ker je ob tem, ko je tožnici ob njenem prvem obisku svetoval sestavo dopisa delodajalcu za odpravo nejasnosti v aneksu, ki ji ga je celo sam narekoval, opustil opozorilo na rok za vložitev morebitne tožbe po ZDR, če delodajalec na spremembo oziroma popravo aneksa ne bi pristal (torej na možnost sodnega uveljavljanja pravice), s čimer je ravnal v nasprotju s skrbnostjo, ki se od njega zahteva.

Ker toženec tožnice na iztek prekluzivnega roka ni opozoril, je kljub tožničinemu vztrajanju, naj tožbo vloži, ravnal malomarno oziroma v nasprotju s skrbnostjo strokovnjaka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da se v tem delu glasi: "1. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati 465,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2013 do plačila, v roku 15 dni.

2. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.“

II. V preostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za plačilo odškodnine v višini 18.510,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova zavarovanja odvetniške odgovornosti. Tožnici je naložilo tudi povračilo stroškov pravdnega postopka tožene stranke, in sicer prvi toženki v višini 30,00 EUR, drugemu tožencu pa v višini 1.286,05 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Glede prvega zatrjevanega škodnega dogodka – zamude prekluzivnega roka za vložitev tožbe na razvrstitev v višji plačni razred in na izplačilo razlike navaja, da je prvostopenjsko sodišče prekoračilo trditveno podlago spora. Med strankama ni bilo spora o tem, da je bila tožnica glede na predlog upravičena do napredovanja v 23. plačni razred. Med njima je obstajal le spor o tolmačenju aneksa, in sicer je drugi toženec trdil, da aneks tožnici priznava 23. plačni razred, po tožničini razlagi pa ji je aneks priznaval le 21. plačni razred, zaradi česar bi bila za priznanje 23. plačnega razreda potrebna pravočasna tožba v upravnem sporu. Posledično so izpovedbe prič in ugotovitve sodišča prve stopnje v smeri, da je bila tožnica upravičena le do 21. plačnega razreda, za predmetni spor neupoštevne, zaključek sodišča, da tožnica z zahtevkom v delovnem sporu, četudi bi bila tožba vložena pravočasno, ne bi uspela, pa napačen. Nasprotuje stališču prvostopenjskega sodišča, da bi bil tudi njen zahtevek za povračilo stroškov službenega potovanja v vsakem primeru neutemeljen, ker tožničina pot ni štela za službeno potovanje. Glede škode, ki je tožnici nastala v obliki pravdnih stroškov, ki jih je imela s prepozno vloženo tožbo po odvetniku (drugem tožencu) v zadevi I Pd 1337/2008, pa je prvostopenjsko sodišče prezrlo, da je tožnica v okviru te odškodninske postavke uveljavljala tudi plačilo stroškov v znesku 50,00 EUR, ki jih je drugemu tožencu glede na nepravilno opravljeno storitev neutemeljeno plačala dne 15. 2. 2007 ter plačilo stroškov v znesku 100,00 EUR, ki jih je plačala dne 31. 8. 2007, in v znesku 300,00 EUR, ki jih je plačala 11. 3. 2008. Vse navedene zneske je tožnica drugemu tožencu plačala, preden jo je slednji v popoldanskem času 11. 3. 2008 klical, naj podpiše aneks, zato vzročna zveza glede teh stroškov zagotovo ni pretrgana z naknadnim ravnanjem tožnice. Nadalje je zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da naj bi bila vzročna zveza pretrgana, ker je tožnica kljub toženčevemu pojasnilu vztrajala pri tožbi. Res je sicer, da je drugi toženec dne 11. 3. 2008 tožnici svetoval, naj podpiše aneks, kar pa še ne dokazuje, da je bila tožnica tudi pravilno in celovito seznanjena z zamudo roka, pravnimi posledicami zamude roka in možnimi pravnimi sredstvi za sanacijo takšne zamude. Tožnica glede nadaljnje usode pravde ni imela možnosti, da sprejme informirano odločitev. Neutemeljeno je tudi sklicevanje, da so vzročno zvezo pretrgala procesna dejanja, ki jih je opravila odvetnica A. A., ker sodišče prezre, da je imela tožnica pravico in dolžnost, da poskuša odvrniti ali vsaj zmanjšati škodo, ki se je kazala zaradi zamude roka za uveljavljanje pravice v delovnem sporu. Nenazadnje pa je sodišče prve stopnje prezrlo, da del stroškov, ki jih tožnica uveljavlja kot škodo, odpade tudi na tožbo glede stroškov službenega potovanja. Vložitev takšne tožbe je tožnici priporočal toženec, pa se je izkazalo, da je napačno opredelil tako zastaralni rok kot tudi podlago tožbenega zahtevka.

3. Toženi stranki na vročeno pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica drugemu tožencu, ki je imel kot odvetnik svojo odgovornost zavarovano pri prvi toženki, očita, da je tožbo v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek na razvrstitev v višji plačni razred oziroma plačilo razlike v plači in glede povračila stroškov službenega potovanja, vložil po poteku prekluzivnega oziroma zastaralnega roka ter ji s tem povzročil (tudi) nepotrebne stroške iz naslova odvetnikovega zastopanja. Od toženca in od toženke, pri kateri je bila zavarovana odvetnikova odgovornost, zahteva plačilo 18.510,61 EUR.

6. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da v primeru, če tožnica s tožbo (ob predpostavki, da bi jo njen odvetnik vložil pravočasno) na razvrstitev v višji plačni razred in na izplačilo razlike v plači ne bi uspela, škode ni (prav tako tudi ne vzročne zveze). Odškodnina tožnici ne pripada zgolj zaradi tega, ker njen odvetnik tožbe ni vložil pravočasno. Opustitev potrebnega ravnanja odvetnika ima za posledico njegovo odškodninsko odgovornost le, če so izkazani pogoji za uspeh z ravnanjem (torej z vložitvijo predmetne tožbe), ki ga je odvetnik opustil. 7. Zato je pritožbeno sodišče preizkus sodbe omejilo na presojo verjetnosti uspeha tožnice z morebitno pravočasno vloženo tožbo v delovnopravni zadevi I Pd 1337/2008. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožnica s svojim tožbenim zahtevkom po vsej verjetnosti ne bi uspela oziroma bi bil njen zahtevek zavrnjen.

8. Pritožnica v pritožbi sicer navaja, da med strankama ni bilo sporno dejstvo, da je bila tožnica (že glede na predlog za napredovanje) upravičena do napredovanja v 23. plačni razred in da je zato stališče prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi zahtevka na izplačilo razlike v plači za 22. in 23. plačni razred (če bi bila tožba vsebinsko obravnavana) nepravilno. Pri tem je treba poudariti, da si pritožnica napačno razlaga razpravno načelo in sodišču neutemeljeno očita, da je odločilo preko trditvene podlage spora. Četudi je drugi toženec v odgovoru na tožbo navedel, da je delodajalec tožnici z aneksom priznaval in nudil napredovanje za 22. in 23. plačni razred(1) (in naj zato tožnica ne bi imela pravnega interesa za predmetno tožbo), je bilo to dejstvo (če je dokazano) nesporno le v predmetni pravdi med tožnico in njenim odvetnikom (tožencem), nikakor pa to ni bilo nesporno za delodajalca tožnice. V odškodninski pravdi glede odgovornosti odvetnika zaradi zamude prekluzivnega roka za vložitev tožbe pa se uspeh v pravdi, v kateri je bil prekluzivni rok zamujen, obravnava kot predhodno vprašanje. Utemeljenost tožničinega zahtevka v delovnopravnem sporu je torej treba presojati neodvisno od trditvene podlage, podane v tej pravdi pred sodiščem prve stopnje. Da bi bil delovnopravni spor za tožnico izgubljen, tudi če ne bi bilo zakrivljenega ravnanja odvetnika, pa je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi podrobno obrazložilo, ko je pojasnilo, da je z napredovanjem v letu 2005, zaradi katerega je tožnica vtoževala izplačilo razlike v plači, šele opravičila dva plačna razreda, ki jih je pridobila ob spremembi plačnega sistema leta 1994. S tako obrazložitvijo se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju nanjo sklicuje.

9. Pritožba tudi neutemeljeno napada zaključek prvostopenjskega sodišča, da se zaradi (začasne) nezakonite razporeditve tožnice na delovno mesto v izpostavi v Y., za katero ji je delodajalec priznal povračilo stroškov prevoza na delo in iz dela, narava stroškov prevoza ni spremenila do te mere, da bi šlo za posebne stroške v zvezi s službenim potovanjem, kar je bila vsebina njenega tožbenega zahtevka v delovnopravnem sporu. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi, ki jih je za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo sodišče prve stopnje, kot tudi z razlogi, ki jih je navedlo Delovno in socialno sodišče v Ljubljani v sodbi, s katero je sicer zavrnilo tožničin zahtevek iz tega naslova zaradi zastaranja, ob robu pa poudarilo, da bi bil njen zahtevek v vsakem primeru zavrnjen. Ne more namreč biti sporno, da nezakonita razporeditev ne more imeti za posledico ugotovitve, da so bili za tožničino vsakodnevno službeno pot iz v Y. izpolnjeni pogoji, da bi to njeno pot lahko šteli za službeno potovanje. Tudi pritožbeno sodišče za takšne tožničine trditve ni našlo pravne podlage.

10. Delno pa je pritrditi pritožnici v delu, s katerim izpodbija zavrnitev odškodninskega zahtevka iz naslova pravdnih stroškov, ki so ji nastali zaradi prepozno vložene tožbe v delovnopravnem sporu.

11. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da so ravnanja nove pooblaščenke tožnice pretrgala vzročno zvezo med ravnanjem odvetnika B. in zavrženjem tožbe zaradi zamude prekluzivnega roka oziroma zavrnitvijo tožbenega zahtevka zaradi zastaranja, zato stroški, ki so tožnici nastali od trenutka, ko je njeno zastopanje prevzela odvetnica A. A., niso v vzročni zvezi s toženčevim delovanjem.

12. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je tožnica tožencu dne 15. 2. 2007 za nepravilno opravljeno storitev neutemeljeno plačala 50,00 EUR. Navedeni znesek je tožnica plačala ob prvem obisku odvetnika, ko se je pri njem zglasila zaradi nasveta glede podpisa aneksa k pogodbi o zaposlitvi. Po tožničinih trditvah je odvetnik pregledal vse listine in ji svetoval, naj aneksa ne podpiše zaradi številnih nepravilnosti v njeno škodo, temveč naj na delodajalca naslovi predlog, da ji aneks popravi. Po točkah ji je tudi narekoval, kaj naj v dopisu delodajalcu napiše. Glede na navedeno je 50,00 EUR, ki jih je tožnica plačala za pravni nasvet odvetnika, povsem utemeljen strošek opravljenih odvetniških storitev. V tej fazi odvetnik tudi še ni v ničemer kršil svojih obveznosti, prevzetih s sklenjeno pogodbo o naročilu, saj glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje(2) dne 15. 2. 2007 (še) ni bil seznanjen z dopisom tožnice z dne 19. 1. 2007, s katerim je slednja delodajalcu vrnila nepodpisan aneks, ker se ni strinjala z njegovo vsebino, ter je ni mogel opozoriti na kratek prekluzivni rok za vložitev tožbe, vezan na ta dopis, kot je pravilno obrazložilo prvostopenjsko sodišče. 13. Utemeljeno pa pritožnica opozarja na neutemeljeno plačilo odvetniških stroškov tožencu v znesku 100,00 EUR z dne 31. 8. 2007 in v znesku 300,00 EUR z dne 11. 3. 2008, torej dan pred vložitvijo tožbe na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. Kot izhaja že iz obrazložitve sodišča prve stopnje, je tožencu mogoče očitati kršitev njegovih obveznosti, ker je ob tem, ko je tožnici ob njenem prvem obisku svetoval sestavo dopisa delodajalcu za odpravo nejasnosti v aneksu, ki ji ga je celo sam narekoval, opustil opozorilo na rok za vložitev morebitne tožbe po Zakonu o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR), če delodajalec na spremembo oziroma popravo aneksa ne bi pristal (torej na možnost sodnega uveljavljanja pravice), s čimer je ravnal v nasprotju s skrbnostjo, ki se od njega zahteva. Ne glede na to bi moral ob njenem drugem obisku dne 31. 8. 2007, ko mu je tožnica dala mandat za vložitev tožbe, kot njen pooblaščenec oziroma profesionalna oseba vedeti, da je 30-dnevni prekluzivni rok za vložitev tožbe v delovnopravnem sporu iz tega naslova, upoštevajoč, da ji je v mesecu februarju narekoval dopis (v smislu pisnega opozorila iz prvega odstavka 204. člena ZDR), ki naj ga naslovi na delodajalca,(3) že zdavnaj potekel.(4) Ker je toženec na iztek prekluzivnega roka ni opozoril, je kljub tožničinemu vztrajanju, naj tožbo vloži, ravnal malomarno oziroma v nasprotju s skrbnostjo strokovnjaka. Čeprav glede na zgoraj obrazloženo tožnica ni dokazala, da ji je zaradi njegovega ravnanja nastala škoda v obliki izgube pravic, ki bi jih pridobila, če bi s predmetno tožbo uspela, pa so ji neutemeljeno nastali stroški, ki jih je imela z vložitvijo tožbe, saj bi jo toženec na potek prekluzivnega roka in s tem na neuspeh v delovnopravnem sporu moral (najkasneje) ob vložitvi tožbe opozoriti.

14. Enako velja glede škode oziroma dela stroškov, ki odpadejo na tožbo oziroma tožbeni zahtevek v zvezi s povračilom stroškov službenega potovanja. Ker je toženec sam priznal, da je tožbo v tem delu vložil prepozno, zaradi česar je bil tožbeni zahtevek zavrnjen zaradi zastaranja, je tožnici nastala škoda v obliki stroškov, ki jih je imela (tudi) z vložitvijo tožbe iz tega naslova.

15. Glede na navedeno je tožnici neupravičeno nastal tudi strošek sodne takse za tožbo v višini 65,68 EUR, ki jo je plačala 17. 3. 2008 in katerega plačilo je zahtevala v okviru postavljenega odškodninskega zahtevka, zato ji je pritožbeno sodišče priznalo tudi ta znesek.

16. Višje sodišče je glede na obrazloženo pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in v skladu s 358. členom ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženima strankama naložilo nerazdelno plačilo zneska 465,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2013 dalje, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe.

17. Odločitev o pravdnih stroških je odvisna od odločitve o glavni stvari. Ker je pritožbeno sodišče le delno spremenilo prvostopenjsko odločitev, in to le glede zahtevka zaradi nastale škode iz naslova pravdnih stroškov (pa tudi v tem delu le delno), ki so pritožnici nastali zaradi prepozno vložene tožbe v delovnopravnem sporu, to je glede zahtevka, odvisnega od glavnega zahtevka v predmetnem sporu, s katerim je tožnica vtoževala škodo, nastalo zaradi zamude prekluzivnega roka za vložitev tožbe na razvrstitev v višji plačni razred in izplačilo razlike v plači ter škodo, nastalo zaradi zastaranja zahtevka za povračilo stroškov službenega potovanja zaradi prepozno vložene tožbe, s katerim ni uspela, ta (neznatna) sprememba na odločitev o priznanih pravdnih stroških ne vpliva. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

18. Ker je tožnica s pritožbo uspela le v minimalnem delu glede škode v obliki pravdnih stroškov, to je glede stranske terjatve glede na glavnino vtoževanega zneska, in še to ne v celoti, sama nosi svoje pritožbene stroške (drugi odstavek 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Iz njegovih navedb pa ne izhaja, da naj bi zaradi teh napredovanj tudi dejansko napredovala v plači. Op. št. (2): Ki jih pritožba ne izpodbija.

Op. št. (3): Pri čemer med strankama ni sporno, da ga je tožnica na delodajalca tudi v resnici naslovila.

Op. št. (4): Oziroma bi se moral vsaj pozanimati, ali je tožnica predmetni dopis predložila delodajalcu ali ne, pa tega ni storil.