Jedro

Odgovorni urednik je imel v panožni kolektivni pogodbi podlago, da je predlagal za tožnike višino stimulacije iz naslova uspešnega dela. Vendar pa je bila končna realizacija obračuna in dejansko izplačilo plače iz tega naslova odvisna od odločitve direktorja tožene stranke, ki je takrat očitno ocenil, da bi izplačilo takšnega dela plače preseglo finančne zmožnosti družbe. Tudi izvedenec finančne stroke je podal ugotovitve o negativnem poslovanju tožene stranke v spornem času, zaradi katere ni bilo podlage za izplačilo dela plače, ki ga zahteva tožnik.

Izrek

Pritožba tožeče stranke A.A. se zavrne, in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Ugotovi se, da so tožeče stranke B.B., C.C., D.D., E.E. in F.F. umaknili pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevke tožečih strank, da jim je tožena stranka za čas od meseca julija 2011 do januarja 2012 dolžna obračunati za vsak mesec stimulacijo in sicer vsaki tožeči stranki v konkretnem odstotku in v bruto znesku ter jim po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka sodbe (I. - VI. točka izreka). Sodišče prve stopnje je v skladu z uspehom v sporu odločilo, da tožeče stranke same krijejo svoje stroške postopka, medtem ko so toženi stranki dolžne povrniti njene stroške v skupnem znesku 1.047,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (VII. točka izreka).

Tožniki so se pritožili zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navajajo, da bi moral direktor tožene stranke upoštevati predlog odgovornega urednika ter jim obračunati in izplačati predlagano stimulacijo za sporno obdobje. Odgovorni urednik je izpovedal, da je pri pripravi predloga dosledno izhajal iz predpisanih kriterijev, določenih v Pravilniku o delu uredništva A. in ocenjevanju uspešnosti dela novinarjev (v nadaljevanju Pravilnik). Tožniki ocenjujejo, da je sodišče prve stopnje sprejelo zmoten zaključek, da je bila skladno z določbo 124. člena Kolektivne pogodbe tožene stranke (v nadaljevanju PKP) delovna uspešnost novinarjev vezana na preseganje in nedoseganje letnega oziroma mesečnega plana družbe. V tej zvezi opozarjajo tožniki na ugotovitev v 3. točki izvedenskega mnenja, ko izvedenec zaradi neobstoja mesečnih planov ni mogel podati odgovora glede doseganja ali preseganja letnega oziroma mesečnega plana družbe. Poleg tega je v določbi 9. člena Pravilnika predvideno, da odloča o višini stimulacije odgovorni urednik. Tožniki menijo, da je sodišče iz teh razlogov zmotno odločilo o njihovih zahtevkih. Zato predlagajo, da jim pritožbeno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Tožniki so v postopku predlagali pridobitev mnenja izvedenca finančne stroke, ki je v zadevi izdelal mnenje, vendar tožniki v nadaljevanju na podano mnenje niso podali pripomb. To pomeni, da izvedenskemu mnenju niso nasprotovali, zaradi česar je nesprejemljivo, da se sedaj v pritožbi sklicujejo na posamezne ugotovitve in stališča iz izvedenskega mnenja. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bil samo direktor tožene stranke tisti, ki je odločil o tem, ali bo tožnikom odredil izplačilo stimulacije. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da so tožniki B.B., C.C., D.D., E.E. in F.F. sporočili sodišču, da umikajo pritožbo zoper izpodbijano sodbo. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da tožnik A.A. tega ni storil, kar pomeni, da še vedno vztraja pri pritožbi. Zato je pritožbeno sodišče umike pritožb glede navedenih tožnikov vzelo na znanje ter v nadaljevanju obravnavalo in preizkusilo samo pritožbo tožnika A.A. v delu izpodbijane sodbe, ki se nanaša na tega tožnika.

Pritožba tožnika A.A. ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v delu odločitve, ki se nanaša na tožnika A.A. v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je v odločilnih dejstvih na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

V tem sporu se presoja upravičenost tožnikov (v pritožbenem postopku samo glede tožnika A.A.) do izplačila razlike plače iz naslova delovne uspešnosti za čas od meseca julija 2011 do januarja 2012. Pravna podlaga za izplačilo delovne uspešnosti je v določbi 2. odstavka 127. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), po kateri se delovna uspešnost delavca določi ob upoštevanju gospodarnosti, kvalitete in obsega upravljanja dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi. V tej zvezi delodajalec v svojih aktih opredeli konkretna merila in kriterije za ugotavljanje delavčeve delovne uspešnosti. Poleg tega lahko delodajalec določi izplačilo dela plače na podlagi uspešnosti poslovanja družbe ali podjetja kot celote, skladno z v naprej postavljenimi cilji poslovanja. Delavci so upravičeni do dela izplačila plače iz naslova uspešnosti poslovanja v sorazmerju z efektivnim delovnim časom za obdobje, v katerem se ta ugotavlja.

Tožena stranka je v določbah od 120. do 125. člena PKP za delavce predvidela plačo iz naslova delovne uspešnosti v konkretnem odstotkovnem razponu od osnovne plače, pri čemer je obračun in izplačilo plače iz naslova delovne uspešnosti, o kateri odloči direktor, vezano na preseganje in nedoseganje letnega oziroma mesečnega plana družbe. Tožena stranka je glede ocenjevanja uspešnosti dela novinarjev sprejela Pravilnik (podlaga za njegov sprejem je v določbah od 120. do 125. člena PKP), ki določa za novinarje povečano plačo največ za 20 % kot stimulacijo, zaradi posebnosti pri opravljanju dela (na terenu, doma in podobno), pri čemer morajo za to izpolnjevati predpisane kriterije (8. in 8.a. člen Pravilnika). Skladno z določbo 9. člena Pravilnika odloča o višini stimulacije odgovorni urednik. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je z navedeno določbo predvideno, da je odgovorni urednik tisti, ki na podlagi strokovnega vpogleda in spremljanja dela novinarjev predlaga višino stimulacije, ne pa tudi odreditev njenega izplačila, saj je to ob pravilni razlagi določbe 124. člena PKP zgolj v pristojnosti direktorja, ki odredi obračun in izplačilo takšnega dela plače, skladno z doseženim letnim oziroma mesečnim planom družbe.

V konkretnem primeru je tako odgovorni urednik imel podlago, da je predlagal za tožnike višino stimulacije iz naslova uspešnega dela, skladno z določbami Pravilnika (za tožnika A.A. v spornem času od 11 % do 15 % mesečne stimulacije – priloga A8). Vendar pa je bila končna realizacija obračuna in dejanskega izplačila plače iz tega naslova samo v odločitvi direktorja tožene stranke, ki je takrat očitno ocenil, da bi izplačilo takšnega dela plače preseglo finančne zmožnosti družbe. To pa je v sporu za presojo tožbenih zahtevkov odločilnega pomena. V tej zvezi je tudi izvedenec finančne stroke podal ugotovitve o negativnem poslovanju tožene stranke v spornem času, zaradi katere ni bilo izkazane podlage za izplačilo dela plače, ki ga zahteva tožnik. V kolikor pa je tožena stranka vsem zaposlenim v mesecu decembru 2011 obračunala in izplačala božičnico ter nato v mesecu februarju 2012 še dodatno stimulacijo, pa gre pri obeh obračunih za izplačila, ki niso povezana z obravnavanjem delovne uspešnosti oziroma stimulacije, ki je predmet tega spora.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožnika A.A. in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da so tožniki E.E. s pisno vlogo z dne 15. 4. 2013, F.F. s pisno vlogo z dne 16. 4. 2013, D.D. s pisno vlogo z dne 16. 4. 2013, C.C. s pisno vlogo z dne 22. 4. 2013 in B.B. s pisno vlogo z dne 3. 7. 2013 umaknili pritožbo zoper sodbo. Glede na določbo 2. odstavka 334. člena ZPP in dejstvo, da pritožbeno sodišče do prejema izjav navedenih tožnikov o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje še ni odločilo, je bilo potrebno umik pritožbe glede navedenih tožnikov vzeti na znanje in odločiti kot je to razvidno iz izreka tega sklepa.

Pritožbeno sodišče je odločilo o stroških odgovora na pritožbo, ki jih je priglasila tožena stranka, ne pa tudi o morebitnih stroških pritožbe tožnikov, ki jih v pritožbi niso priglasili. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da odgovor tožene stranke ni prispeval k rešitvi zadeve, zato je odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).