Jedro

Uporaba 12. člena ZDen tudi za primere iz 3. odstavka 9. člena ZDen bi bila v nasprotju z jasno izraženim namenom zakonodajalca, in bi bila tudi nesmiselna. Ne samo zato, ker 12. člen ZDen pravno nasledstvo pravice do denacionalizacije veže na neobstoj jugoslovanskega državljanstva (po 12. členu ZDen gre za pravno nasledstvo v vseh primerih neobstoja jugoslovanskega državljanstva, ne pa tudi v primerih obstoja jugoslovanskega državljanstva, torej tudi ne, ko gre za neslovenske državljane držav nekdanje SFRJ) pač pa predvsem zato, ker bi pomenila, da je zakonec ali dedič prvega dednega reda oseba iz 3. odstavka upravičenec že samo zato, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz 1. odstavka 9. člena ZDen (torej brez nosilnega pogoja, na katerem temelji 3. odstavek - da je v državi upravičenca slovenskim državljanom priznana pravica do denacionalizacije). Določba 12. člena ZDen zato le navidezno ureja situacijo iz 3. odstavka 9. člena tega zakona.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi, odločba tožene stranke se odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 5.5.2005. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila: da se upravičencu B.B., roj. 26.1.1911, umrlemu 23.7.1986, ki se je štel za državljana LR Slovenije in jugoslovanskega državljana od 28.8.1945 do smrti, za idealni delež 2/4 (dveh četrtin) nacionaliziranega poslovnega prostora v pritličju stavbe Ž. (sedaj Na P.), vl. št... k.o... v času nacionalizacije, določi odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe (SOD) v skupni vrednosti 22.341,19 DEM (1. točka izreka); da se upravičencu C.C., roj. 5.6.1956, državljanu RS, za idealni delež 1/4 (ene četrtine) nacionaliziranega poslovnega prostora v pritličju stavbe Ž., vl. št... k.o... v času nacionalizacije, določi odškodnina v obliki obveznic SOD v skupni vrednosti 11.170,59 DEM (2. točka izreka); ker je upravičenec B.B. že umrl, da se za denacionalizirano premoženje iz 1. točke izreka te odločbe postavi skrbnik za poseben primer C.C., roj. 5.6.1956, stanuje..., ki bo upravljal z njim do pravnomočnega sklepa o dedovanju po pokojnemu upravičencu (3. točka izreka); da je zavezanka SOD dolžna izročiti obveznice iz 1. in 2. točke izreka te odločbe, skupaj 33.511,78 DEM, upravičencu in skrbniku C.C. v roku treh mesecev od pravnomočnosti odločbe (4. točka izreka); da se zahteva D.D. iz Z. za denacionalizacijo idealnega deleža 1/4 (ene četrtine) nacionaliziranega poslovnega prostora v pritličju stavbe Ž., vl. št... k.o... v času nacionalizacije, katerega lastnik ob nacionalizaciji je bil E.E., roj. 29.5.1913 zavrne (5. točka izreka) ter da stroške postopka nosijo stranke (6. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi za njeno odločitev. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno uporabila 12. člen Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ki izrecno ne izključuje 3. odstavka 9. člena ZDen, in ga je mogoče uporabiti v vseh tistih primerih, v katerih prejšnjim lastnikom podržavljenega premoženja upravičenja do denacionalizacije po 9. členu ZDen ni mogoče priznati, tako da se prizna nadomestnim upravičencem.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je Vrhovno sodišče RS s sklepom, št. II Ips 394/2005 z dne 2.11.2005, v nepravdni zadevi v zvezi z revizijo zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 2.2.2005, opr. št. II Cp 301/2005, zavzelo nasprotno stališče kot ga je zavzelo Upravno sodišče Republike Slovenije v izpodbijani sodbi in sicer, da bi bila uporaba 12. člena ZDen za primere iz 3. odstavka 9. člena ZDen v nasprotju z jasno izraženim namenom zakonodajalca, zaradi katerega je bil 9. člen dopolnjen z novim 3. odstavkom (novela ZDen-B). Če pravica do denacionalizacije ne pripada upravičencem po določbi 9. člena ZDen, se ta pravica ne more prenesti na njihove dediče, saj bi s tem pridobili več pravic, kot jim po zakonu pripadajo. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbi ugodi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna uporaba materialnega prava.

Kot izhaja iz predloženih spisov, je bil poslovni prostor, ki je predmet denacionalizacije v obravnavani zadevi, podržavljen D.D. (umrli 10.4.1962), F.F.(umrlemu 26.11.1990), G.G.. (umrlemu 15.3.1988) in B.B. (umrlemu 23.7.1986), vsakemu do 1/4 in sicer z odločbo OLO Ž. z dne 29.12.1960, izdano na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. Iz listin, ki so med predloženim spisom, izhaja, da se je B.B., roj. 26.1.1911, štel za državljana LR Slovenije in jugoslovanskega državljana od 28.8.1945 do 23.7.1986, ko mu je državljanstvo prenehalo zaradi smrti. Ob izpolnjenih pogojih iz 1. odstavka 9. člena ZDen je le tega solastnika spornega poslovnega prostora po presoji Vrhovnega sodišča RS mogoče šteti za denacionalizacijskega upravičenca, kot sta to pravilno presodila tožena stranka in sodišče prve stopnje. Ostali solastniki spornega objekta: D.D., G.G. in F.F. pa so bili vpisani v državljansko knjigo v Zagrebu se tako ob smrti šteli za hrvaške državljane. Da bi bil pogoj vzajemnosti iz 3. odstavka 9. člena ZDen izpolnjen pa vlagatelji denacionalizacijskega zahtevka ne izkazujejo. Zato navedeni trije solastniki ne morejo biti denacionalizacijski upravičenci v obravnavani zadevi. Ker se v upravnem sporu presoja zakonitost upravnega akta glede na pravno in dejansko stanje v času odločanja upravnega organa, bi morala biti v obravnavani zadevi namreč upoštevana pri presoji statusa denacionalizacijskih upravičencev novela ZDen-B (Uradni list RS, št. 65/98), s katero je bil 9. člen ZDen dopolnjen z novim 3. odstavkom. Po tej zakonski določbi je tuj državljan upravičenec do denacionalizacije le, če je imela fizična oseba iz 3., 4. in 5. člena tega zakona na dan 9.5.1945 jugoslovansko državljanstvo in če je taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je upravičenec. Zakonodajalec določbe 12. člena ZDen (ki izenačuje položaj vseh pravnih naslednikov oseb, ki jim je bilo premoženje podržavljeno, in ki niso upravičenci po 9. členu ZDen) ni spremenil. Ta še vedno določa, da če fizična oseba iz 9. člena tega zakona ni upravičenec po tem zakonu, je upravičenec njegov zakonec ali dedič iz 1. dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz 1. odstavka 9. člena tega zakona. V obravnavani zadevi pa po presoji Vrhovnega sodišča RS ni mogoče uporabiti 12. člena ZDen, kot je to storila tožena stranka, ko je priznala C.C. status nadomestnega upravičenca po očetu F.F. in B.B. status nadomestnega upravičenca po materi D.D. Uporaba 12. člena ZDen tudi za primere iz 3. odstavka 9. člena ZDen bi bila namreč v nasprotju z jasno izraženim namenom zakonodajalca, in bi bila tudi nesmiselna. Ne samo zato, ker 12. člen ZDen pravno nasledstvo pravice do denacionalizacije veže na neobstoj jugoslovanskega državljanstva (po 12. členu ZDen gre za pravno nasledstvo v vseh primerih neobstoja jugoslovanskega državljanstva, ne pa tudi v primerih obstoja jugoslovanskega državljanstva, torej tudi ne, ko gre za neslovenske državljane držav nekdanje SFRJ) pač pa predvsem zato, ker bi pomenila, da je zakonec ali dedič prvega dednega reda oseba iz 3. odstavka upravičenec že samo zato, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz 1. odstavka 9. člena ZDen (torej brez nosilnega pogoja, na katerem temelji 3. odstavek - da je v državi upravičenca slovenskim državljanom priznana pravica do denacionalizacije). Določba 12. člena ZDen zato le navidezno ureja situacijo iz 3. odstavka 9. člena tega zakona. Teleološka redukcija nam pove, da je v resnici ne. Tako je presodilo tudi Vrhovno sodišče že v zadevi št. II Ips 394/2005 z dne 9.11.2005. Ta sklep Vrhovnega sodišča RS je bil tudi predmet presoje v postopku pred Ustavnim sodiščem RS, ki je ustavno pritožbo zoper navedeni sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije zavrglo (Up-73/06-6 z dne 24.11.2006). V tem sklepu je Ustavno sodišče RS poudarilo, da razlagi ZDen-B v navedenem sklepu ni mogoče očitati samovolje in arbitrarnosti, zaradi česar je očitek o kršitvi 22. člena Ustave RS neutemeljen. Prav glede na navedeno s odno prakso Vrhovnega sodišča, na katero opozarja tudi v svoji pritožbi tožeča stranka, je bilo po presoji Vrhovnega sodišča RS v obravnavani zadevi materialno pravo zmotno uporabljeno. Ker je bila pritožba vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije obravnavalo pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 kot pritožbo po tem zakonu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 3. točke 3. odstavka 80. člena ZUS-1 ugodilo pritožbi, izpodbijano sodbo pa spremenilo tako, da je tožbi ugodilo, odpravilo odločbo tožene stranke in zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku upoštevati stališče Vrhovnega sodišča v tej sodbi.