Jedro

Presoja višine preživnine ob spremenjenih razmerah.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče je s pravnomočno sodbo pod opr. št. I P 219/94 razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank in njunega mladoletnega sina zaupalo v vzgojo in varstvo tožnici, tožencu pa naložilo plačevanje preživnine v višini 9.000 SIT. Preživnina je po uskladitvi z gibanjem življenskih stroškov in osebnih dohodkov v Republiki Sloveniji v novembru 1997 znašala 12.059,00 SIT. Mati mladoletnega tožnika navaja, da takrat, ko je sodišče prvič odločalo o preživnini, toženec ni bil zaposlen, pa tudi mladoletni tožnik sedaj obiskuje šolo in ima zdravstvene težave z ledvicami, zaradi česar so njegove potrebe večje. Zato predlaga, naj sodišče odloči, da se določena preživnina prilagodi spremenjenim razmeram tako, da mora toženec od 1.4.1998 dalje za mladoletnega tožnika plačevati preživnino v višini 25.000,00 SIT mesečno.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan od 1.4.1998 za mladoletnega sina plačevati preživnino v višini 20.000,00 SIT, zahtevek za zvišanje preživnine za dodatnih 5.000,00 SIT pa je zavrnilo kot neutemeljen. Proti odločitvi sodišča prve stopnje se je pritožil mladoletni tožnik. Sodišče druge stopnje je njegovi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in preživnino zvišalo na 25.000,00 SIT mesečno.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji opozarja na nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini listin in zapisnikov, in med samimi temi listinami in zapisniki. Po mnenju tožene stranke je tudi nasprotje med izrekom sodbe sodišča druge stopnje in razlogi te sodbe, ker sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je toženčevo premoženjsko stanje boljše kot tožničino. Prav tako toženec tudi ni nikoli izjavil, da bo lahko brez težav plačeval po 25.000,00 SIT mesečno preživnine.

Toženec opozarja, da ima kot samostojni podjetnik posameznik, ki opravlja dejavnost avtoprevoznika, mesečni dobiček 10.171,33 SIT in le s tem denarjem lahko razpolaga, poleg tega pa v zadnjih štirih mesecih ni opravil niti enega prevoza. Po mnenju tožnika je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo 79. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. RS, št.14/89, v nadaljevanju ZZZDR) zato predlaga, naj vrhovno sodišče ugodi reviziji in spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne pritožbo tožeče stranke in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ali pa razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in vrne zadevo v novo sojenje drugemu senatu sodišča druge stopnje.

Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77, Ur.l. SFRJ, št.4/77 do Ur.l. RS, št. 55/92 v zvezi s prvim odstavkom 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99) poslalo tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Res je sodišče druge stopnje v obrazložitvi svoje odločbe zapisalo, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženčevo premoženjsko stanje boljše kot tožničino, čeprav je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženčevo premoženjsko stanje slabše kot pa premoženjsko stanje matere mladoletnega tožnika. Gre za očitno pomoto, kar izhaja tudi iz nadaljnje obrazložitve, v kateri je sodišče druge stopnje pravilno povzelo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Zato revizijsko sodišče ocenjuje, da gre res za pomoto, zaradi katere pa sodba nima takšnih pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti.

Prav tako tudi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Sodišče druge stopnje je zapisalo, da ima pritožba prav, ko poudarja, da toženčevo premoženjsko stanje ni slabo, da ima redni zaslužek, saj je povedal, da vozi za neko italijansko firmo. Poleg tega pa je sodišče druge stopnje v nadaljevanju zapisalo, da ima pritožnik prav tudi glede tega, da bo toženec brez težav plačeval po 25.000,00 SIT mesečno, saj drugih preživninskih obveznosti nima. Res je, da bi bil stavek bolj jasen, ko bi sodišče druge stopnje za besedilom "za neko italijansko firmo" postavilo vejico, vendar to nikakor ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Revizijsko sodišče je še po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP/77 preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77 in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Po 79. členu ZZZDR določi sodišče višino prispevka za preživljanje otrok v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami. Ugotovitve o potrebah otroka in možnostih staršev so dejanske ugotovitve in pomenijo ugotavljanje dejanskega stanja.

Toženec z revizijskimi navedbami o dejanskem zaslužku in o tem, da zadnje štiri mesece ne opravlja več prevozov, skuša izpodbijati dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, kar pa po 3. odstavku 385. člena ZPP/77 ni dovoljeno. Revizijsko sodišče je zato na podlagi ugotovitev sodišč prve in druge stopnje o potrebah otroka in možnostih staršev ocenilo, ali sta sodišči pravilno uporabili določbo 79. člena ZZZDR in pravično odmerili prispevek toženca k preživljanju otroka. Sodišči prve in druge stopnje sta otrokove potrebe ocenili z zneskom 50.000,00 SIT, obenem pa ugotovili, da so denarne zmožnosti obeh staršev vsaj enake. Zato je revizijsko sodišče ocenilo, da je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo določbo 79. člena ZZZDR, ko je odločilo, da mora toženec za preživljanje mladoletnega sina prispevati 25.000,00 SIT mesečno.

Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti niso podani in je na podlagi 393. člena ZPP/77 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.