Jedro

Tretja alineja prvega odstavka 59. člena ZMZ določa kot pogoj za nastanitev v skladu z drugim, tretjim in četrtim odstavkom 51. člena ZMZ pridobitev rezultatov o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC. Zato je za omejitev gibanja po tej določbi dejansko dovolj že pridobitev rezultatov iz baze EURODAC.

V obravnavani zadevi je tožena stranka odredila prosilcu omejitev gibanja na prostore Centra za tujce, kar je v skladu z ZMZ, ki v drugem odstavku 51. člena določa, da se gibanje lahko omeji na območje azilnega doma oziroma njegove izpostave ali na za to namenjen objekt azilnega doma ali ministrstva, kar Center za tujce vsekakor je. Zadostna je tudi obrazložitev, da nastanitev v navedeni izpostavi ministrstva onemogoča nadaljnje ilegalno prehajanje državnih meja ter omogoča realizacijo predaje prosilca.

Vrhovno sodišče zavrača tudi pritožbeni ugovor, da je ukrep nesorazmeren in da bi bilo treba izreči milejši ukrep za zagotovitev tožnikove prisotnosti. Tožniku je bil namreč že odrejen milejši ukrep v Švici, kjer je moral prebivati na določenem območju, vendar je od tam nesporno samovoljno odšel, nato pa ilegalno prestopil nekaj državnih meja. Zato milejši ukrep, kot je odreditev omejitve gibanja, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne bi bil utemeljen oziroma zadosten.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 9. 1. 2012. S tem sklepom je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 51. člena v povezavi s tretjo alinejo prvega odstavka 59. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) omejila tožniku gibanja na prostore Centra za tujce do prenehanja razlogov, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od 6. 1. 2012 do 6. 4. 2012. 2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotavlja, da je tožena stranka v postopku omejitve gibanja pooblaščena, da odloča po prostem preudarku. Zato je po opravi glavne obravnave presodilo, da tožena stranka pri izreku omejitve gibanja ni prekoračila prostega preudarka in tega tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da so bili tožnikovi prstni odtisi že posredovani v bazo EURODAC s strani Švice, kar je okoliščina, ki jo zahteva tretja alineja prvega odstavka 59. člena ZMZ, zaradi katere se lahko prosilcu omeji gibanje. Tožena stranka je tožniku omejila gibanje zato, da se mu prepreči nadaljnje ilegalno prehajanje državnih meja, dokler se ne odloči o državi, odgovorni za odločanje o njegovi prošnji. Omejitev gibanja torej ni bila avtomatična, temveč je bila tudi ustrezno obrazložena.

3. Tožnik po svetovalki za begunce vlaga pritožbo, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, ali podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Meni, da je na naroku obrazložil neskladja, na katere se sklicuje tožena stranka. V obrazložitvi sodbe ni ocene, zakaj njegova izpovedba nima teže. Njegova izpoved je bila konsistentna, ni nasprotoval vrnitvi v Švico po Dublinskem postopku. Iz Švice je odšel zaradi tega, ker je bil zaveden. Vse to govori proti izrečenemu ukrepu omejitve gibanja. Izrečeni ukrep skrajno poseže v osebno svobodo prosilca in je zato prekoračil meje prostega preudarka in ne ustreza namenu, za katerega je določen. Tožena stranka izreka te ukrepe avtomatično, čim ugotovi, da obstajajo prstni odtisi v EURODAC bazi in zaradi ilegalnega prehajanja meje. Ukrep bi moral biti tudi sorazmeren. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča Up 1116/02, po kateri ukrep odvzema prostosti ne more biti le del postopka ugotavljanja, ali bo posamezniku podeljena mednarodna zaščita. Zlasti pa tožena stranka ni izkazala, da ne more namena omejitve gibanja uresničiti z milejšim ukrepom. Zato izrečeni ukrep ni nujen in tudi ni skladen z načelom sorazmernosti. Šele v primeru pobega iz azilnega doma bi bila dejansko izkazana njegova begosumnost. Pri tem se sklicuje tudi na napotke UNHCR in na predlog Evropske komisije za spremembo Dublinske uredbe.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi četrtega odstavka 51. člena ZMZ v povezavi z določbo tretje alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ lahko pristojni organ prosilca do predaje pristojni državi za odločanje o mednarodni zaščiti nastani v skladu z drugim, tretjim, četrtim in petim odstavkom 51. člena ZMZ, in sicer z dnem, ko je bil pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC na podlagi Uredbe 2000/2725/ES. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je glede izpolnjevanja pogojev po tretji alineji prvega odstavka 59. člena ZMZ odločitev tožene stranke pravilna in zato pritožbeni ugovori neutemeljeni. Navedena določba ZMZ določa kot pogoj za nastanitev v skladu z drugim, tretjim in četrtim odstavkom 51. člena ZMZ pridobitev rezultatov o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC. Zato je za omejitev gibanja po tej določbi dejansko dovolj že pridobitev rezultatov iz baze EURODAC. ZMZ ne določa, da je treba po pridobitvi odgovora še poslati zahtevek za ponoven sprejem prosilca drugi državi ali da bi bili potrebni še kakšni drugi razlogi. S tem, ko je pristojni organ pridobil potrditev, da je tožnik v drugi državi že zaprosil za mednarodno zaščito in da je nesporno iz te države odšel, je treba zagotoviti njegovo prisotnost zaradi postopka izročitve pristojni državi. S tem pa je tudi izpolnjen pogoj iz tretje alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ.

7. Pravilna in dovolj obrazložena pa je tudi odločitev tožene stranke glede nastanitve prosilca v času omejitve gibanja, kot tudi obrazložitev sodišča prve stopnje glede tega vprašanja. V obravnavani zadevi je tožena stranka odredila prosilcu omejitev gibanja na prostore Centra za tujce, kar je v skladu z ZMZ, ki v drugem odstavku 51. člena določa, da se gibanje lahko omeji na območje azilnega doma oziroma njegove izpostave ali na za to namenjen objekt azilnega doma ali ministrstva, kar Center za tujce vsekakor je. Zadostna je tudi obrazložitev, da nastanitev v navedeni izpostavi ministrstva onemogoča nadaljnje ilegalno prehajanje državnih meja ter omogoča realizacijo predaje prosilca. V zadevi namreč ni sporno, da je tožnik po lastnih navedbah prešel več držav ter v Švici zaprosil za mednarodno zaščito. Švicarske oblasti so začele postopek za priznanje mednarodne zaščite, vendar je tožnik od tam ilegalno odšel v Francijo in Italijo, nato pa v Slovenijo, kjer ga je prijela policija. Zato je bilo treba nujno odrediti omejitev njegovega gibanja, s čimer se bo zagotovila njegova prisotnost za izročitev državi, pristojni za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito.

8. Vrhovno sodišče zavrača tudi pritožbeni ugovor, da je ukrep nesorazmeren in da bi bilo treba izreči milejši ukrep za zagotovitev tožnikove prisotnosti. Tožniku je bil namreč že odrejen milejši ukrep v Švici, kjer je moral prebivati na določenem območju, vendar je od tam nesporno samovoljno odšel, nato pa ilegalno prestopil nekaj državnih meja. Zato milejši ukrep, kot je odreditev omejitve gibanja, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne bi bil utemeljen oziroma zadosten. Stališče, izraženo v tej sodbi, pa je skladno tudi z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. I Up 46/2010 in I Up 193/2010).

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.