Jedro

Tožnik je bil kot delavec prvotožene stranke skupaj s sodelavcem napoten na delo k drugotoženi stranki, delavec drugotožene stranke pa jima je odredil, da morata posekati in odstraniti veje s strehe objekta drugotožene stranke. Pri tem je prišlo do udora strehe, tožnik je padel v notranjost objekta in se poškodoval. Za nastanek škode sta odgovorni obe toženi stranki. Prvotožena stranka je za nastalo škodo tožniku odgovorna kot njegov delodajalec (na podlagi 184. člena ZDR), ker ga ni ustrezno usposobila za delo na višini (s tem je kršila predpise o varnosti in zdravju pri delu) in ni poskrbela, da tožnik dela na višini ne bi opravljal. Tožnik je sicer utrpel poškodbe pri opravljanju nalog, ki so mu bile naložene kot njegove delovne naloge v zvezi z delovnim razmerjem pri prvotoženi stranki, čeprav mu je konkretna dela odredila drugotožena stranka, h kateri je bil tožnik napoten na delo. Pri tem je pomembno tudi dejstvo, da prvotožena stranka ni imela statusa delodajalca, ki bi v skladu s predpisi o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti opravljal dejavnost zagotavljanja dela delavcem drugemu delodajalcu. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se prvotožena stranka ne more razbremeniti svoje odgovornosti za nastalo škodo z obrazložitvijo, da ob škodnem dogodku ni bila prisotna oziroma da ni bila tista, ki bi tožniku naložila opravljeno delo, v posledici katerega je prišlo do poškodbe tožnika. Drugotožena stranka je objektivno kot tudi krivdno odgovorna za škodo, ki jo je utrpel tožnik. Tožnik je bil pri opravljanju dela pri drugotoženi stranki s strani njenega delavca napoten na delu na višini (višina pri kapu je bila 3,5 metra, v slemenu pa 8 metrov). Delo na takšni višini pa predstavlja nevarno delo. Zato je podana objektivna odškodninska odgovornost drugotožene stranke za nastalo škodo. Poleg tega drugotožena stranka ni poskrbela za varno delo tožnika, pri delu ga ni nadzorovala, niti mu ni priskrbela ustreznih sredstev za varno delo na višin, zato za nastalo škodo odgovarja tudi krivdno.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe razveljavi: - v prvem odstavku I. točke izreka za plačilo odškodnine za nematerialno škodo v znesku 4.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2009 dalje do plačila, - v II. točki izreka za plačilo odškodnine za materialno škodo v višini 174,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 dalje in se tožba v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka zavrže. II. V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik je dolžan prvotoženi stranki povrniti del njenih pritožbenih stroškov v znesku 225,88 EUR v 15 dneh po prejemu te sodne odločbe.

Tožnik je dolžan drugotoženi stranki povrniti del njenih pritožbenih stroškov v znesku 328,10 EUR v 15 dneh po prejemu te sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku I. točke izreka izpodbijane sodbe naložilo prvotoženi in drugotoženi stranki, da sta dolžni tožniku nerazdelno plačati odškodnino za nematerialno škodo v znesku 13.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2009 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo. V drugem odstavku I. točke izreka (ki ni pod pritožbo) je višje vtoževani znesek iz naslova odškodnine za nematerialno škodo v znesku 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2009 dalje do plačila, zavrnilo. V II. točki izreka je naložilo prvotoženi in drugotoženi stranki, da sta dolžni tožniku nerazdelno plačati odškodnino za materialno škodo v znesku 290,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo. V III. točki izreka je naložilo prvotoženi in drugotoženi stranki, da sta dolžni tožniku povrniti stroške postopka, in sicer prvotožena stranka v višini 555,64 EUR, drugotožena stranka pa v višini 197,98 EUR, na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, kot izhaja iz III. točke izreka izpodbijane sodbe, v 15 dneh, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožujeta prvotožena stranka in drugotožena stranka, obe iz vseh pritožbenih razlogov.

3. Prvotožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo (pravilno izpodbijani del sodbe) razveljavi in tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi (pravilno, da tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrne) oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki (pravilno tožniku) pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni ugotavljalo, zakaj je tožnik hodil po sredini strehe (kjer se mu je streha udrla) in je bil več kot 3 metre oddaljen od roba strehe. Tožnik je dobil navodilo, da obreže drevo, ki se nahaja ob robu strehe in navodilo, naj hodi zgolj po robu strehe, in sicer v širini približno enega metra od roba strehe. Prav tako ni ugotavljalo, ali je bilo z mesta, kjer se je tožniku vdrla streha, sploh mogoče obrezati drevo, katerega veje so se nahajale ob robu strehe. Od teh ugotovitev pa je odvisen tudi soprispevek tožnika k nastali škodi. Prvotožena stranka je tožniku izrecno naložila, da opravlja pri drugotoženi stranki le dela instalacije centralne naprave, ne pa, da pri drugotoženi stranki opravlja kakršnakoli druga dela. Tožnik je imel opravljena vsa ustrezna usposabljanja za delo, ki ga je opravljal pri tožeči stranki (pravilno pri toženi stranki), zato sodišče prve stopnje napačno očita tožeči stranki (pravilno toženi stranki), da tožnik ni imel opravljenega ustreznega usposabljanja. Tožnik je bil usposobljen tudi za delo na višini, zato so glede tega drugačne ugotovitve sodišča prve stopnje napačne. Tožnik je precenil svoje zmožnosti, zato je prišlo do njegovega padca. Tožniku se streha ni udrla ob robu, kjer mu je bilo naloženo, naj se giblje. Ker tožnik navodil ni upošteval in je po svoji odločitvi hodil po sredini strehe, ni vzročne zveze med ravnanjem toženih strank in nastalo škodo. Tožnik bi lahko za svojo varnost uporabil vrv, vendar tega ni storil, sodišče prve stopnje pa se do te njegove opustitve ni opredelilo. Tudi iz tega razloga je podan soprispevek tožnika k nastali škodi. Priglaša pritožbene stroške.

4. Drugotožena stranka v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo (pravilno izpodbijani del sodbe) razveljavi ali spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, obenem pa mu naloži plačilo celotnih stroškov pravdnega postopka v 15 dneh, po preteku roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ponovno odločilo o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno, s tem pa je bila storjena bistvena kršitev določb postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožniku je bila namreč že v prvem postopku s sodbo z dne 3. 1. 2014 prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 6.600,00 EUR (60 % od priznane škode v višini 11.000,00 EUR) in za premoženjsko škodo v znesku 174,00 EUR (60 % od priznane škode v višini 290,00 EUR). V tem delu je postala sodba sodišča prve stopnje pravnomočna, zato sodišče prve stopnje o tem delu tožnikovega tožbenega zahtevka ne bi smelo še enkrat odločati. Tožnik ni bil z drugotoženo stranko v nobenem pravnem razmerju, niti ni bil z njo v obligacijskem razmerju na podlagi zakona iz naslova odškodninske obveznosti. Tožnikov delodajalec je bila prvotožena stranka, drugotožena stranka pa je z njo le poslovno sodelovala. Tožnik ni bil delavec drugotožene stranke, niti drugotožena stranka ni izvajala podrobnejšega nadzora nad delom delavcev prvotožene stranke. Nikakor ni nesporno dejstvo, da je prvotožena stranka le posodila svoje delavce drugotoženi stranki, saj drugotožena stranka tega dejstva ni nikoli priznala niti izrecno niti molče, temveč mu je izrecno nasprotovala. Delavcu je škodo, ki jo utrpi na delu, dolžan povrniti delodajalec, ne pa organizacija, pri kateri delavec delo opravlja (VIII Ips 166/98 z dne 10. 11. 1998). Drugotožena stranka je ugovarjala tudi stvarno pristojnost delovnega sodišča dne 19. 6. 2012 na zapisnik na naroku, zato zdaj uveljavlja tudi procesno kršitev po 4. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Drugotožena stranka ni niti objektivno niti krivdno odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku. Ob škodnem dogodku ni izvajala nevarne dejavnosti, saj sploh ni izvajala nikakršne dejavnosti. Drugotožena stranka je le naročila izvedbo določenih del pri prvotoženi stranki. Sodišče prve stopnje je povsem zanemarilo dele izvedenskega mnenja, ki za tožnika niso ugodni. Drugotožena stranka razen naročila ni imela vpliva na izvedbo dela v smislu organizacije in nadzora samega poteka dela, ki sta ga samostojno izvajala delavca prvotožene stranke. Dejavnost sama po sebi ni bila nevarna, saj se tožnik ni poškodoval ob opravljanju dela, temveč med hojo po strehi. Očitki sodišča prve stopnje o objektivni in krivdni odgovornosti drugotožene stranke so enaki. V obeh primerih sodišče očita drugotoženi stranki dejstvo, da je tožnik opravljal delo na strehi zaradi takšnega navodila delavca drugotožene stranke. Oprava fizičnega dela je bila v izključni domeni obeh delavcev prvotožene stranke, brez kakršnekoli organizacije in nadzora s strani drugotožene stranke. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do povsem nepojasnjenega gibanja tožnika preko strehe v trenutku, ko ni (več) opravljal dela. Tožnik ni padel s strehe med sekanjem vej, temveč ko se je po strehi gibal. Zato ni podane vzročne zveze med ravnanjem drugih strank in nastalo škodo. Ta vzročna zveza je bila zaradi tožnikovega ravnanja pretrgana. Do nesreče ni prišlo med opravljanjem dela, za nesrečo pa je odgovoren tožnik sam, saj je ravnal samovoljno in skrajno malomarno. Tudi izvedenec je zaključil, da tožnik dela ni opravljal na varen način. Tudi če tožnikovo ravnanje ni edini vzrok za nastalo škodo, je tožnik vsekakor najpomembnejše prispeval k njenemu nastanku. Zato bi moralo sodišče prve stopnje odločiti vsaj o deljeni odgovornosti v smislu 171. člena OZ. Napačna je tudi odločitev o solidarni odgovornosti drugotožene stranke. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožnik je podal odgovor na pritožbo toženih strank, v katerem navaja, da je pravilen očitek drugotožene stranke, da je bilo o delu tožbenega zahtevka že pravnomočno odločeno, zato bi bil tožnik upravičen le še do razlike do skupno prisojene odškodnine, medtem ko sta v ostalem pritožbi toženih strank neutemeljeni. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Odgovor na pritožbo drugotoženi stranki je podala tudi prvotožena stranka. V njem navaja, da soglaša s pritožbeno navedbo drugotožene stranke, da za nastanek škode ni podana odškodninska odgovornost toženih strank. Nasprotuje pa pritožbenim navedbam drugotožene stranke, ki se nanašajo na razbremenitev drugotožene stranke za nastalo škodo. Delo je delavcu odrejala drugotožena stranka kot neformalni delodajalec, zato je bila dolžna poskrbeti za varno delo na gradbišču in delavcem dati tudi ustrezna navodila.

7. Pritožbi sta delno utemeljeni.

8. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o delu tožbenega zahtevka storilo bistveno kršitev določb postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (na kar utemeljeno opozarja pritožba drugotožene stranke), medtem ko v zvezi s preostalim izpodbijanim delom sodbe ni storilo niti v pritožbah zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

9. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu od prvotožene stranke in drugotožene stranke vtoževal solidarno plačilo odškodnine za škodo, ki jo je kot delavec, zaposlen pri prvotoženi stranki, utrpel pri padcu s strehe pri delu pri drugotoženi stranki. Tožnik je bil kot delavec prvotožene stranke skupaj s sodelavcem napoten na delo k drugotoženi stranki, delavec drugotožene stranke pa jima je odredil, da morata posekati in odstraniti veje s strehe objekta drugotožene stranke. Pri tem je prišlo do udora strehe, tožnik je padel v notranjost objekta in se poškodoval. Opisana nesreča se je zgodila 23. 10. 2008 ob cca. 7.30 uri. Tožnik je zaradi posledice nesreče pri delu vtoževal od toženih strank solidarno plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 16.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2009 dalje do plačila in solidarno plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 2.840,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 290,00 EUR od 1. 1. 2009 dalje do plačila in od zneska 2.550,00 EUR od 4. 8. 2009 dalje do plačila. Poleg tega je predlagal tudi, da sta mu toženi stranki solidarno dolžni povrniti njegove pravdne stroške, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. Sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku tožnika že odločalo in s sodbo opr. št. I Pd 1857/2009 z dne 3. 1. 2014 razsodilo, da je dolžna prvotožena stranka tožniku plačati odškodnino za nematerialno škodo v znesku 2.200,00 EUR, drugotožena stranka pa odškodnino za nematerialno škodo v znesku 4.400,00 EUR, obe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2009 dalje do plačila. Višji vtoževani tožbeni zahtevek za plačilo nematerialne škode v znesku 9.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2009 dalje je zavrnilo. Poleg tega je v citirani sodbi naložilo prvotoženi stranki, da plača tožniku odškodnino za materialno škodo v znesku 58,00 EUR, drugotoženi stranki pa v znesku 116,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek iz naslova odškodnine za materialno škodo (v znesku 116,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 dalje do plačila in v znesku 2.550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 8. 2009 dalje do plačila) je zavrnilo. Poleg tega je odločilo tudi, da je dolžan tožnik prvotoženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 834,59 EUR, drugotoženi stranki pa v višini 1.205,25 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

11. Zoper navedeno sodbo je vložil pritožbo le tožnik. Tej pritožbi je pritožbeno sodišče delno ugodilo in s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 334/2014 z dne 16. 7. 2014 razveljavilo zavrnilni del prvostopenjske sodbe, ki se je nanašal na plačilo nematerialne škode v višini 9.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2009 dalje do plačila in ki se je nanašal na plačilo materialne škode v višini 116,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 dalje do plačila ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnikovo pritožbo zoper zavrnitev dela tožbenega zahtevka iz naslova materialne škode v višini 2.550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 8. 2009 dalje je zavrnilo, odločitev o pravdnih stroških postopka pa je pridržalo za končno odločbo. Tožnikovo izrecno pritožbeno zatrjevanje, da sodišče prve stopnje ni odločilo o solidarnem plačilu obeh strank, je pritožbeno sodišče štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe (saj o tem delu tožnikovega tožbenega zahtevka z izpodbijano sodbo ni bilo odločeno).

12. Ob upoštevanju zgoraj navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo v postopku, ki je opisan zgoraj, že pravnomočno odločeno o odškodnini za nematerialno škodo v višini 6.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 29. 4. 2009 dalje do plačila in o odškodnini za materialno škodo v skupni višini 2.724,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vtoževanih zneskov, medtem ko je bil v ponovno sojenje vrnjen še del tožbenega zahtevka tožnika za plačilo nematerialne škode v višini 9.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2009 dalje do plačila in za plačilo materialne škode v višini 116,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 dalje do plačila. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim delom sodbe, ki je predmet tega pritožbenega preizkusa, odločilo tudi o plačilu odškodnine za nematerialno škodo v višini 4.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2009 dalje in o plačilu odškodnine za materialno škodo v višini 174,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 dalje, čeprav je bilo o tem delu tožnikovega tožbenega zahtevka že pravnomočno odločeno s sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 1857/2009 z dne 3. 1. 2014 v zvezi s sodbo (in sklepom) pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 334/2014 z dne 16. 7. 2014. Ker je sodišče prve stopnje s tem storilo bistveno kršitev določb postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbama toženih strank delno ugodilo, izpodbijani del sodbe v tem obsegu razveljavilo in tožbo tožnika v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka zavrglo (za kar je imelo podlago v drugem odstavku 354. člena ZPP).

13. Pritožbeno sodišče pa nadalje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo drugih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti ne tistih, ki jih toženi stranki uveljavljata v svojih pritožbah. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da prvotožena stranka bistvenih kršitev določb postopka v svoji pritožbi niti ne konkretizira, iz njene vsebine pa je razvidno, da v bistvu uveljavlja le pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

14. V zvezi s pritožbeno navedbo drugotožene stranke o tem, da sodišče prve stopnje ni bilo stvarno pristojno za odločanje v sporu med tožnikom in drugotoženo stranko, pritožbeno sodišče ugotavlja, da drugotožena stranka s tem uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 4. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz podatkov spisa izhaja (kar sicer zatrjuje drugotožena stranka tudi v pritožbi), da je stvarni pristojnosti prvostopenjskega sodišča ugovarjala že na naroku za glavno obravnavo dne 19. 6. 2012. Glede na določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pritožbeno sodišče na stvarno pristojnost ne pazi po uradni dolžnosti, temveč le na ugovor stranke. S tem je ZPP to kršitev umestil med lažje absolutne kršitve določb postopka. To pa pomeni, da se stranka lahko na to kršitev uspešno sklicuje le, če jo je pravočasno grajala (tako tudi komentar k 339. členu ZPP; Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 280). Kot je bilo že ugotovljeno, je drugotožena stranka stvarni pristojnosti prvostopenjskega sodišča ugovarjala na naroku za glavno obravnavo dne 19. 6. 2012, ki pa ni bil prvi narok za glavno obravnavo (iz podatkov spisa je razvidno, da je tudi na prvi narok za glavno obravnavo pristopila vabljena pooblaščenka drugotožene stranke). Glede na določbo prvega odstavka 286. b člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je drugotožena stranka to kršitev grajala prepozno, saj ni navedla, zakaj tega ugovora ni mogla navesti že prej. Ob tem ne gre prezreti niti dejstva, da drugotožena stranka te kršitve ni uveljavljala niti v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 1857/2009 z dne 3. 1. 2014, čeprav ji je bilo s to sodbo naloženo, da tožniku izplača določen del odškodnine za nematerialno škodo in za materialno škodo. Zoper citirano sodbo se drugotožena stranka niti ni pritožila. Ker je bila ob upoštevanju zgoraj navedenega drugotožena stranka z uveljavljanjem sporne kršitve prekludirana že v postopku pred sodiščem prve stopnje, te kršitve ne more uspešno uveljavljati niti s pritožbo.

15. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da ni utemeljena niti pritožbena navedba drugotožene stranke o tem, da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti oziroma da nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, s čimer drugotožena stranka smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Po zaključku pritožbenega sodišča izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Ker je tudi izrek izpodbijane sodbe razumljiv, niti ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, zatrjevana bistvena kršitev določb postopka ni podana.

16. Med strankama sicer res ni bilo kot nesporno ugotovljeno, da je prvotožena stranka posodila delavce drugotoženi stranki, na kar pravilno opozarja drugotožena stranka v pritožbi (in s tem dejansko uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), vendar pa iz tega razloga izpodbijana sodba ni nezakonita. Iz njene obrazložitve jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov (izpovedbi zakonitih zastopnikov obeh toženih strank, listinski dokazi - BI/1, BII/1, BII/4) ugotovilo, da je tožnika na delo k drugotoženi stranki napotila prvotožena stranka (na podlagi njunega dogovora o poslovnem sodelovanju oziroma o izvedbi določenih opravil).

17. Sodišče prve stopnje je po obširno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je do poškodbe tožnika, ki je bil sicer zaposlen pri prvotoženi stranki in bil napoten na opravljanje dela k drugotoženi stranki, prišlo dne 23. 10. 2008. Tega dne je moral tožnik po navodilih delavca drugotožene stranke s strehe objekta drugotožene stranke odstraniti veje bližnjega drevesa, ki je raslo ob tem objektu. Do nesreče je prišlo, ko se je pri vračanju tožnika udrla streha, tožnik pa je pri padcu več metrov globoko utrpel več poškodb (udarnina glave, rana na desni strani obrazi, udarnina prsnega koša, zlom desetega in enajstega rebra, udarnina jeter, udarnina desne ledvice, zlom šiljastega odrastka desne koželnjice, zvin levega zapestja in udarnine v področju obeh stegen).

18. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (s temi ugotovitvami pa soglaša tudi pritožbeno sodišče), da sta za nastanek škode odgovorni obe toženi stranki. Prvotožena stranka je za nastalo škodo odgovorna tožniku kot njegov delodajalec (na podlagi 184. člena Zakona o delovnih razmerjih; ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ker ni ustrezno usposobila tožnika za delo na višini (s tem je kršila predpise o varnosti in zdravju pri delu), pri čemer pa kot tožnikov delodajalec tudi ni poskrbela, da tožnik dela na višini ne bi opravljal. Tožnik je sicer utrpel poškodbe pri opravljanju nalog, ki so mu bile naložene kot njegove delovne naloge v zvezi z delovnim razmerjem pri prvotoženi stranki, čeprav mu je konkretna dela odredila drugotožena stranka, h kateri je bil tožnik napoten na delo. Pri tem je pomembno tudi dejstvo, da prvotožena stranka ni imela statusa delodajalca, ki bi v skladu s predpisi o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti opravljal dejavnost zagotavljanja dela delavcem drugemu delodajalcu (kar je opredeljeval ZDR v členih od 57 do 62). Glede na to je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se prvotožena stranka ne more razbremeniti svoje odgovornosti za nastalo škodo z obrazložitvijo, da ob škodnem dogodku ni bila prisotna oziroma da ni bila ona tista, ki bi tožniku naložila opravljeno delo, v posledici katerega je prišlo do poškodbe tožnika.

19. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo tudi, da je drugotožena stranka tako objektivno kot tudi krivdno odgovorna za škodo, ki jo je utrpel tožnik. Utemeljeno je zaključilo, da je bil tožnik pri opravljanju dela pri drugotoženi stranki s strani njenega delavca napoten na delu na višini (višina strehe objekta, na katero je bil napoten tožnik, je znašala po ugotovitvi sodnega izvedenca za varstvo pri delu na najnižjem delu, pri kapu, 3,5 metra, v slemenu pa 8 metrov). Delo na takšni višini pa tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča predstavlja nevarno delo. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je podana tudi krivdna odgovornost drugotožene stranke, saj ni poskrbela za varno delo tožnika, pri delu ga ni nadzorovala, niti mu ni priskrbela ustreznih sredstev za varno delo na višini. S tem je drugotožena stranka kršila določbe Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/1999 in nadalj.), ki je bil v veljavi v času nesreče pri delu.

20. V zvezi z ugotovljeno obliko odgovornosti je neutemeljena pritožbena navedba prvotožene stranke, da je tožniku izrecno naročila, kaj naj pri drugotoženi stranki dela in da tožnik na delo k drugotoženi stranki ni bil poslan za izvajanje kakršnihkoli drugih del od del instalacije centralne napeljave. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izvedenih dokazov prišlo do ugotovitve (17. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe), da ni bilo povsem jasno razmejeno, na kakšna dela napotuje prvotožena stranka svoje delavce (med drugim tudi tožnika) na delo k drugotoženi stranki. Ob tem je po stališču pritožbenega sodišča pomembna še izpovedba zakonitega zastopnika prvotožene stranke, ki je izrecno pojasnil, da bi v primeru, če delavci ne bi poslušali predpostavljenih pri drugotoženi stranki, tem delavcem „pokazali vrata“. Tudi navedena izpovedba potrjuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da obseg del, ki bi jih moral tožnik opraviti pri drugotoženi stranki, ni bil jasno in nedvoumno določen (delavci so se bili namreč dolžni držati navodil za opravljanje dela predpostavljenih delavcev pri drugotoženi stranki).

21. V pritožbi zatrjevano dejstvo, da je bil tožnik usposobljen za delo na višini, ker je bil tesar, ker je že prej pokrival strehe, ne pomeni, da je bil tožnik usposobljen za delo na višini. Tožnik je sicer izpovedal, da je imel določene izkušnje v zvezi z delom na strehi že pred tem, da je delal na strehi (pokrival je streho pri sebi doma), dodal pa je, da je le občasno delal po strehah (delal je železne opaže na zidovih). Tudi navedene izkušnje tožnika ne nudijo opore ugotovitvi, da mu je bodisi prvotožena stranka bodisi drugotožena stranka omogočila usposabljanje za delo na višini, oziroma da je bil tožnik za takšno delo usposobljen v skladu z veljavnimi predpisi.

22. V zvezi s pritožbenima navedbama toženih strank, da je tožnik kršil navodila o tem, po katerem delu strehe se mora gibati, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo tožniku zares odrejeno gibanje po pločevinastem robu strehe (po ugotovitvi izvedenca za varstvo pri delu je bil pločevinasti rob strehe v resnici poševni kapni zaključek strehe oziroma odkap strehe, širok cca. 80 cm). Tožniku se streha ni udrla na tem delu strehe, temveč 3 metre stran od roba strehe. Sodišče prve stopnje pa je na podlagi izvedenih dokazov (izvedenec za varnost pri delu, izpovedba tožnika) glede navedenega ugotovilo, da je bil tudi pločevinasti rob strehe nevaren za hojo (možnost zdrsa zaradi spolzke pločevine), pri čemer je iz tožnikove izpovedbe razvidno, da se je odločil za pot, ki je bila bolj čvrsta. Ob upoštevanju tega so neutemeljene pritožbene navedbe toženih strank, da ni jasno, zakaj se je tožnik odločil za hojo po srednjem delu strehe. Sodni izvedenec za varstvo pri delu je zaključil, da je bila tudi hoja po pločevinastem robu strehe nevarna, kar je prav gotovo opazil tudi tožnik, saj je v svoji izpovedbi pojasnil, da se je odločil za prečkanje strehe na delu, ki je bila po njegovi ugotovitvi bolj čvrsta (oziroma manj nevarna). Tožnik se je torej odločil prečkati streho na tistem delu, ki je bil po njegovi oceni manj nevaren od dela strehe, po katerem bi se moral gibati glede na navodila predpostavljenega delavca, takšne odločitve pa po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče pripisati niti samovoljnosti tožnika niti njegovi malomarnosti (kot to v pritožbi zatrjuje drugotožena stranka), posledično pa ni mogoče govoriti niti o njegovem soprispevku k nastali škodi. Glede na to, da je prišlo do nesreče pri vračanju tožnika in ne pri neposrednem obrezovanjem drevesa, katerega veje so se nahajale na robu strehe objekta, so nebistvene pritožbene navedbe prvotožene stranke, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, ali bi bilo mogoče z mesta, kjer se je tožniku streha udrla, sploh obrezovati veje tega drevesa.

23. Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba drugotožene stranke, da ni odgovorna za nastalo škodo zato, ker s tožnikom ni bila v nobenem pravnem razmerju. Tožnikov delodajalec je poslal tožnika na delo k drugotoženi stranki, tožnik je delo pri drugotoženi stranki opravljal po navodilih delavca drugotožene stranke, zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi morala drugotožena stranka (kot tožnikov dejanski delodajalec) poskrbeti za tožnikovo varno delo (vključno z zagotavljanjem ustreznih varovalnih sredstev). V postopku je bilo ugotovljeno, da je sicer tožnik imel na razpolago vrv, vendar pa je iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca mogoče zaključiti, da samo vrv ni bila ustrezno varovalno sredstvo za hojo tožnika po pločevinastem robu strehe, pri čemer iz tega izvedenskega mnenja izhaja tudi, da drugotožena stranka v zvezi z odrejenim delom tožniku na strehi objekta ni ravnala v skladu z Uredbo o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Ur. l. RS, št. 83/05). Ker drugotožena stranka določb zgoraj omenjene Uredbe ni spoštovala, poleg tega pa tožnika pri delu niti ni nadzirala, je podana tudi njena krivdna odgovornost za nastalo škodo. Objektivna odgovornost drugotožene stranke pa, kot je bilo že ugotovljeno, izhaja iz dejstva, da je tožniku odredila delo na višini najmanj 3 metrov in pol, kar predstavlja nevarno delo. Pri tem pa je potrebno kot nevarno delo opredeliti tudi dostopanje po strehi do drevesa, ki bi ga moral tožnik obrezati (in sicer ne glede na to, ali bi do tega drevesa dostopal po pločevinastem robu strehe ali po drugem delu strehe). To pa pomeni, da so nebistvene pritožbene navedbe drugotožene stranke, da se tožnik ni poškodoval pri opravljanju nevarnega dela, temveč pri hoji čez streho. Glede na to, da je bilo delo tožnika, v zvezi s katerim je prišlo do tožnikovih poškodb, naloženo tožniku s strani delavca drugotožene stranke, so neutemeljene tudi njene pritožbene navedbe, da ni podane njene odgovornosti za nastalo škodo, ker je pri prvotoženi stranki naročila le izvedbo storitev.

24. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da so za odškodninsko odgovornost toženih strank podani vsi elementi tako imenovanega odškodninskega delikta. Ugotovljeno je bilo, da škoda, ki je nastala tožniku, izvira iz nedopustnega ravnanja toženih strank, da je med tem ravnanjem toženih strank in nastalo škodo podana vzročna zveza in da je podana tudi odgovornost obeh toženih strank za nastalo škodo. Glede na to, da toženi stranki višino prisojene odškodnine za nematerialno in materialno škodo v pritožbah izpodbijata le pavšalno in neobrazloženo, je pritožbeno sodišče višino prisojene odškodnine preizkusilo le v okviru uradnega preizkusa. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o odškodnini za nematerialno škodo, ki jo je vtoževal tožnik (tožnik je vtoževal odškodnino za nematerialno škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, primarnega in sekundarnega strahu ter zmanjšanje življenjskih aktivnosti) upoštevalo tako načelo individualizacije pri odmeri te denarne odškodnine kot tudi dejstvo, da ta odškodnina ne sme podpirati teženj, ki z njeno naravo in namenom niso združljive (drugi odstavek 179. člena Obligacijskega zakonika: OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Ugotovilo je, da je tožnik iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in prestanih nevšečnosti med zdravljenjem upravičen do odškodnine v znesku 7.000,00 EUR, pri čemer je svojo odločitev glede te oblike nepremoženjske škode podrobno pojasnilo v 28. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožnik je nadalje iz naslova primarnega in sekundarnega strahu upravičen do odškodnine v znesku 1.000,00 EUR, svojo odločitev glede te oblike nepremoženjske škode pa je sodišče prve stopnje obrazložilo v 29. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Glede na posledice, ki jih ima tožnik zaradi nesreče pri delu, je sodišče prve stopnje tožniku tudi po stališču pritožbenega sodišča iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti povsem utemeljeno prisodilo odškodnino v znesku 4.500,00 EUR, svojo odločitev glede navedenega pa je obrazložilo v 30. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ugotovilo je tudi (s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče), da je tožnik utemeljeno uveljavljal še premoženjsko škodo iz naslova tuje nege in pomoči in da je ta škoda znašala 290,00 EUR.

25. Z ozirom na to, da je bila solidarna odgovornost obeh toženih strank v postopku že pravnomočno ugotovljena (dopolnilna sodba sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 967/2014 z dne 8. 9. 2014 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1410/2014 z dne 14. 1. 2015), se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb drugotožene stranke v zvezi z navedenim ne opredeljuje.

26. Ker je sodišče prve stopnje o pravdnih stroških strank v postopku na prvi stopnji odločalo upoštevaje pravilno ugotovljen uspeh strank v tem postopku in z upoštevanjem na določbe Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008), pri čemer toženi stranki odločitev sodišča prve stopnje o stroških izpodbijata le pavšalno in neobrazloženo, je pritožbeno sodišče to odločitev preizkusilo le okviru preizkusa po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da so bili stroški strank priznani in odmerjeni pravilno, zato je zavrnilo tudi pritožbi toženih strank v delih, ki sta se nanašala na odločitev sodišča prve stopnje o teh stroških.

27. Ker je bila pritožba toženih strank delno utemeljena glede odločitve o delu tožbenega zahtevka tožnika, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, je pritožbeno sodišče v tem delu njunima pritožbama ugodilo in v tem delu izpodbijani del sodbe razveljavilo ter tožbo zavrglo (drugi odstavek 354. člena ZPP), v preostalem pa je njuni pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe, saj glede tega dela niso bili podani niti s pritožbama uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

28. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Pritožbeno sodišče je prvotoženi stranki priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3210 ZOdvT v višini 587,20 EUR (in ne v višjem znesku, saj je bil ta priglašen v nasprotju z ZOdvT), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, vse povečano za 20 % DDV, ki ga je v takšnem odstotku priglasila prvotožena stranka (tar. št. 6007), kar znese 728,64 EUR. Pritožbeno sodišče je drugotoženi stranki priznalo vse priglašene pritožbene stroške in sicer nagrado za postopek po tar. št. 3210 v višini 587,20 EUR, povečano za 22 % DDV (tar. št. 6007) v višini 29,15 EUR in takso za pritožbo v višini 342,00 EUR, kar skupaj znaša 1.058,38 EUR. Glede na pritožbeni uspeh toženih strank, ki znaša 31 %, je dolžan tožnik prvotoženi stranki povrniti del njenih pritožbenih stroškov v znesku 225,88 EUR, drugotoženi stranki pa del njenih pritožbenih stroškov v znesku 328,10 EUR, v 15 dneh od prejema te sodne odločbe. Po izteku tega roka pa je dolžan tožnik drugotoženi stranki plačati tudi zakonske zamudne obresti dalje do plačila. Pritožbeno sodišče o zakonskih zamudnih obresti od prepozno plačanih pritožbenih stroškov prvotožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.