Jedro

Za pravno varstvo po 156. členu ZOR je značilno, da je široko tako v subjektivnem kot objektivnem smislu: aktivno legitimiran k sporu je širok krog zaradi imisij prizadetih oseb, toženec pa vsakdo, iz katerega sfere izvira oziroma grozi nevarnost; oblike pravnega varstva so različne; spor je odškodninski, pravno varstvo pa se lahko daje, še preden škoda v običajnem pomenu besede nastane in je dovolj, če ta le grozi; pogoj za uveljavljanje zahtevka po prvem odstavku 156. člena ZOR je v zvezi s škodo le, da preti večja škoda, podlaga odgovornosti pa je v načelu vzročnosti, to je v objektivni odgovornosti.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi ter se sodbi sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (da je toženec dolžan preprečiti zamakanje vode in vlaženje iz stopnic, ki peljejo v toženčevo stanovanje v hiši V. v K., v tožničino stanovanje v isti hiši) razveljavita in v tem delu vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o stroških postopka v zvezi z izrednim pravnim sredstvom se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Tožnica je s tožbo zoper toženca kot etažnega lastnika iste hiše, uveljavljala več tožbenih zahtevkov v zvezi z uporabo hiše in stavbne parcele. Glede treh zahtevkov je sodišče prve stopnje postopek ustavilo, ker jih je tožnica zaradi izpolnitve umaknila, ostale tri zahtevke in med njimi tudi zahtevek, da je toženec dolžan preprečiti zamakanje vode in vlaženje tožničinega stanovanja s stopnic, ki peljejo do toženčevega stanovanja v nadstropju hiše v K., V., pa je zavrnilo. Zavrnilo je tudi toženčev zahtevek iz nasprotne tožbe, medtem ko je o stroških postopka odločilo, da stranki nosita vsaka svoje stroške postopka.

Pritožbi obeh pravdnih strank zoper odločbo o glavni stvari je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni, odločbo o stroških postopka pa je na pritožbo toženca razveljavilo.

Državno tožilstvo Republike Slovenije je iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava (156. člena zakona o obligacijskih razmerjih, naprej ZOR) vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper tisti del odločitve sodišč nižjih stopenj, s katerim je bil zavrnjen tožničin zahtevek, da je toženec dolžan preprečiti zamakanje vode in vlaženje iz stopnic, ki peljejo v njegovo stanovanje v hiši V., v tožničino stanovanje v isti hiši. V zahtevi izvaja, da je sicer pravilno stališče nižjih sodišč, da tožnica kot uporabnica etažnega stanovanja, katerega lastnica je njena mati, ni aktivno legitimirana za zahtevke, temelječe na 42. in 5. členu ZTLR. Ni pa pravilno stališče istih sodišč, da tožnica ni aktivno legitimirana niti za obravnavani zahtevek na podlagi določila 156. člena ZOR, med drugim zato, ker je njen zahtevek opustitven in ni zahtevala odstranitve škodne nevarnosti. Dosedanje ugotovitve dokazujejo, da pritličnemu stanovanju v upravljanju tožnice ter njenemu pohištvu v tem stanovanju, grozi zaradi vlage večja škodna nevarnost, pri čemer pa ni nujno, da bi morala večja škoda že tudi nastati. Z izvedencem je bilo ugotovljeno, da je vlaženje stanovanja v pritličju posledica toženčeve nestrokovne dozidave stopnišča. Zahtevana odstranitev vlage je tako posledica stanja sosednje nepremičnine. Iz nje izvirajoče vznemirjanje pa je enako nedopustno kot imisije, ki so posledica delovanja tretjega. Zato je tožnica aktivno legitimirana k sporu po postavljenem zahtevku na podlagi 156. člena ZOR. Za takšen popularni zahtevek je aktivno legitimiran tudi nelastnik. Tožničin zahevek konkretizira abstraktni dejanski stan iz 156. člena ZOR ter je v povezavi z izvedeniškim mnenjem tudi izvršljiv. Ob takem stanju je zavrnitev obravnavanega tožničinega zahtevka pravno zmotna.

V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti je toženec predlagal, da naj se ta zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je v hiši, v kateri stanujeta pravdni stranki, dvoje etažnih stanovanj: lastnica spodnjega je tožničina mati, gornjega pa toženec. Ker pa je tožnica le uporabnica (materinega) etažnega stanovanja, na katerem naj bi nastajala škoda zaradi toženčevega ravnanja oziroma stanja njegovega dela nepremičnine, sta ocenili, da ni utemeljen niti tožničin zahtevek "da je toženec dolžan preprečiti zamakanje vode in vlaženje iz stopnic, ki peljejo v toženčevo stanovanje v hiši V. v K., v tožničino stanovanje v tej isti hiši" ter sta ga zavrnili. Zaključili sta, da tožnica kot nelastnica ne more opreti zahtevka na pravno podlago, ki jo predstavljata 5. in 42. člen zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), medtem ko njen zahtevek ni utemeljen na določilu 156. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ker da ni postavila zahtevka, da se naj odstrani škodna nevarnost ampak je postavila tipičen opustitven zahtevek.

Po izvajanjih zahteve za varstvo zakonitosti sta sodišči nižjih stopenj zmotno uporabili določilo 156. člena ZOR, po katerem lahko vsak zahteva od drugega, da odstrani vir nevarnosti, od katerega grozi njemu ali nedoločenemu številu oseb večja škoda ter da se vzdrži dejavnosti, iz katere izvira vznemirjanje ali škodna nevarnost, če nastanka vznemirjanja ali škode ni mogoče preprečiti z ustreznimi ukrepi. Po nadaljnjih izvajanjih zahteve je za takšen popularni zahtevek aktivno legitimiran tudi nelastnik, priznano pravno varstvo omogoča odstranitev škodne nevarnosti s preventivnimi ukrepi, pri čemer pa ni nujno, da bi morala večja škoda že nastati. V tem primeru pa je s pomočjo izvedenca ugotovljeno, da zaradi toženčevih pomanjkljivo zgrajenih stopnic pronica meteorna voda do zidu tožničinega stanovanja in ga moči, zaradi česar temu stanovanju in tožničinemu pohištvu grozi večja škodna nevarnost. Zato je po izvajanjih zahteve postavljen zahtevek v skladu z določilom 156. člena ZOR in je tudi izvršljiv.

Po presoji vrhovnega sodišča zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno izvaja, da sta sodišči nižjih stopenj pravno zmotno presojali spor, kolikor sta pri tem uporabili pravno podlago, ki jo določa 156. člen ZOR. Pravna presoja spora - ali gre za spor po stvarnopravni podlagi (to je po 42. v zvezi s 5. členom ZTLR, ki v tem primeru ni podana kot sta pravilno presodili sodišči nižjih stopenj) ali pa po obligacijskopravni podlagi (156. členu ZOR), je v pristojnosti sodišča. Obe navedeni pravni podlagi predstavljata temelj za reševanje sporov, ki nastajajo zaradi nedopustnih imisij, pri čemer terja vsaka svoje predpostavke za dosego zahtevanega pravnega varstva. Ker ni sporno, da tožnici kot nelastnici prizadete nepremičnine ne gre stvarnopravno varstvo ampak kvečjemu obligacijskopravno, je potrebno opozoriti le na nekatere elemente tega pravnega varstva, ki ga določa 156. člen ZOR. Za varstvo po tej pravni podlagi je značilno, da je široko tako v subjektivnem kot objektivnem smislu: aktivno legitimiran k sporu je širok krog zaradi imisij prizadetih oseb, toženec pa vsakdo, iz katerega sfere izvira oziroma grozi nevarnost; oblike pravnega varstva to je zahtevkov so različne (opustitveni, storitveni; glej: dr. B. Strohsack: Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, Obligacijska razmerja II., leto 1994, stran 55 in naslednje; mag. M. Krisper-Kramberger: Imisije v novi pravni ureditvi, Združeno delo, št. 5/80, stran 544 in naslednje); spor je odškodninski, pravno varstvo pa se lahko daje, še preden škoda v običajnem pomenu besede nastane in je dovolj, če ta le grozi; pogoj za uveljavljanje zahtevka po prvem odstavku 156. člena ZOR je v zvezi s škodo le, da preti večja škoda (kar je pravni standard, ki ga oblikuje sodna praksa, pri čemer pa je lahko pomembna tudi primerjava z ustrezno predpostavko iz 5. člena ZTLR); podlaga odgovornosti je v načelu vzročnosti, to je v objektivni odgovornosti.

Vrhovno sodišče ocenjuje, da sodišči nižjih stopenj nista presojali spornega dela spora tudi iz zgoraj navedenih materialnopravnih izhodišč, zaradi česar nista ugotovili vseh pravno odločilnih okoliščin (predvsem obsega oziroma velikosti grozeče škode), v posledici tega pa nista mogli spora tudi pravno pravilno presoditi. Na podlagi določila drugega odstavka 395. člena ZPP je moralo zato pobijani del odločitve nižjih sodišč razveljaviti ter vrniti zadevo v razveljavljenem delu v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

V nadaljnjem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti še spredaj že nakazane dejanske okolnosti spora, preostale že ugotovljene pa le še oceniti, ker jih zaradi drugačnih materialnopravnih izhodišč doslej ni upoštevalo. Upoštevati bo potrebno, da 156. člen ZOR izenačuje škodno nevarnost z vznemirjanjem, da za sporno pravno varstvo ne zadošča že golo vznemirjanje, ampak mora biti takšno, da lahko iz njega izvira večja škoda. Za škodno nevarnost pa gre tudi v primerih, ko škoda že nastaja (saj ta pomeni realizacijo škodne nevarnosti). V zvezi z obliko pravnega varstva pa je le ponoviti (vse v okviru določila 11. člena zakona o sodiščih), da ima oškodovanec tudi po določilu 156. člena ZOR opustitven zahtevek.

O izvršljivosti postavljenega zahtevka, o čemer zahteva za varstvo zakonitosti podaja svoje mnenje, pa se vrhovnemu sodišču ni bilo potrebno opredeljevati, ker ta ni predmet materialnopravne presoje, ki jo uveljavlja zahteva.

Odločitev o stroških izrednega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 166. člena ZPP.