V obravnavani zadevi je toženka z izpodbijanim sklepom odločila, da se vloga prijavitelja Savinjsko-Šaleška gospodarska zbornica na javnem razpisu zavrne. Izpodbijani akt se tako glasi na Savinjsko-Šaleško gospodarsko zbornico in ne na tožnico. Tožnica tako nima prav, ko trdi, da je bila sama prijaviteljica na javni razpis. Z izpodbijanim sklepom torej ni bilo odločeno o vlogi tožnice oziroma o njenih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih, prav tako pa tožnica ni imela položaja stranke v postopku izdaje izpodbijanega sklepa, zaradi česar na tej podlagi tudi ne more biti stranka v tem upravnem sporu. Tožnica pa tudi ne zatrjuje, da bi imela položaj stranskega udeleženca v postopku odločanja o vlogi prijavitelja na Javnem razpisu.
Tožba se zavrže.
1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka sklenila, da se vloga prijavitelja Savinjsko-Šaleška gospodarska zbornica, ..., Velenje za projekt z nazivom "Vzpostavitev in delovanje Centra za krožno gospodarstvo - za zeleni, ustvarjalni in pametni razvoj" zavrne. Stroški v postopku niso nastali.
2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da se je prijavitelj Savinjsko-Šaleška gospodarska zbornica (v nadaljevanju prijavitelj) z vlogo prijavil na javni razpis, ki ga je toženka objavila 26. 4. 2024 v Uradnem listu RS, št. 35/2024 (v nadaljevanju Javni razpis). Prijavitelj je vlogo oddal 10. 7. 2024 v imenu konzorcija, katerega partnerji so Javno podjetje A. d. o. o., B., Inštitut ..., Javno podjetje C. d. o. o., Združenje ..., Univerza v ... fakulteta, D., družba za ..., d. o. o.. Inštitut za ... in E. d. o. o. . Imenovana strokovna komisija je ugotovila, da je vloga prijavitelja pravočasna in pravilno označena ter popolna. Vloga prijavitelja je bila skladna s predmetom, namenom in ciljem Javnega razpisa ter je izpolnjevala vse pogoje Javnega razpisa, zato je komisija pristopila k ocenjevanju vloge. Postopek ocenjevanja je potekal tako, da so člani komisije ocenili vsako vlogo tako, da so podali skupni predlog ocene vsakega podmerila/merila, pripravili skupno utemeljiteljev oz. obrazložitev ocene vsakega podmerila/merila in podpisali skupni ocenjevalni list. V nadaljevanju izpodbijane odločbe toženka našteje ocene, ki jih je vloga prijavitelja prejela po posameznih podmerilih/merilih s pripadajočo obrazložitvijo. Vloga prijavitelja je prejela 79,6 točk od skupno 100 točk. Druga vloga je pri ocenjevanju prejela 92,15 točk. Glede na določbe Javnega razpisa bo za financiranje izbrana ena vloga, in sicer tista, ki bo prejela največje število točk. Glede na to, da to ni vloga prijavitelja, je toženka sklenila, da vloga prijavitelja ni izbrana za financiranje in se zavrne.
3.Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in vlaga tožbo iz vseh toženih razlogov po Zakonu o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v novo odločanje oz. podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje toženki. Uvodoma pojasnjuje, da je izpodbijani sklep predstavnik prijaviteljev, to je Savinjsko-Šaleška gospodarska zbornica, prejel dne 11. 12. 2024. B., to je tožnik, je kot prijavitelj in član projektnega konzorcija, čigar koordinator je Savinjsko-Šaleška gospodarska zbornica, oddal pravočasno in popolno vlogo na Javni razpis, pri čemer so bili zraven tožnika in koordinatorja še preostali konzorcijski partnerji. Vsi konzorcijski partnerji so ob oddaji projektne prijave na Javni razpis sklenili Konzorcijsko pogodbo (obrazec 6 razpisne dokumentacije), kjer so v 7. alineji prvega odstavka 7. člena pogodbe določili, da si vsak konzorcijski partner pridržuje pravico, ne glede na preostale konzorcijske partnerje, varovati svoje pravice skladno z določbo tretjega odstavka 7. poglavja Javnega razpisa, ki določa, da lahko prijavitelji, ki menijo, da jim razpisana sredstva neupravičeno niso bila dodeljena, v tridesetih dneh od prejema sklepa o neizboru, sprožijo upravni spor z vložitvijo tožbe na Upravno sodišče RS. Tožnik je na Javnem razpisu sodeloval v konzorciju prijaviteljev, vendar s svojim projektnim proračunom in svojimi nalogami, ki bi jih moral izvršiti ob morebitni odobriti vloge konzorcija. Tožnik tako meni, da je bilo zaradi protipravnega ravnanja toženke poseženo v njegove pričakovane pravice, s čimer izpolnjuje pogoj aktivne legitimacije iz prvega ostavka 17. člena ZUS-1. V nadaljevanju tožnik podaja svoje razloge, zakaj meni, da je izpodbijani sklep nezakonit.
4.Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in poudarja sledeče. Tožnica nepravilno navaja, da je sama kot prijavitelj vloge ter kot član projektnega konzorcija oddala pravočasno in popolno vlogo na javni razpis. Nadalje je napačno stališče tožnice, da je prijavitelj le koordinator projektnega konzorcija devetih konzorcijskih partnerjev. Vloga prijavitelja pripada vodilnemu konzorcijskemu partnerju, kar izhaja tudi iz izpodbijanega sklepa, ki se glasi na subjekt Savinjsko-Šaleška gospodarska zbornica. Podlaga za to izhaja iz opredelitve konzorcijskih partnerjev v vlogi in izrecnega pooblastila ostalih konzorcijskih partnerjev, ki so ga s sklenitvijo Konzorcijske pogodbe št. 2024-10-07 (v nadaljevanju konzorcijska pogodba) pooblastili za opravljanje vseh dejanj v odnosu do zunanjih subjektov v zvezi s skupnim projektom in prijavo na razpis. Glede na navedeno je izpodbijani sklep naslovljen na prijavitelja, ki ima edini pravno legitimiteto za vložitev tožbe v upravnem sporu. Tožnica bi tožbo lahko vložila le v imenu prijavitelja, za kar pa bi potrebovala njegovo pooblastilo, katerega pa k tožbi ni priložila. Toženka nadalje ocenjuje, da tožnica sploh nima pravega interesa za vložitev tožbe zoper izpodbijani sklep. Vloga tožnice znotraj relevantnega projekta je zgolj vloga konzorcijskega partnerja, kateremu ne pripada vloga prijavitelja in zastopnika konzorcija. Toženka meni, da tožnica ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe zoper izpodbijani sklep, zato predlaga da sodišče tožbo zavrže. V kolikor bi sodišče tožbo vsebinsko obravnavalo, pa toženka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne, za kar navaja razloge.
5.Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:
6.Sodišče mora ob predhodnem preizkusu tožbe v skladu s 36. členom ZUS-1 preveriti, ali so za meritorno obravnavo tožbe kumulativno podane vse procesne predpostavke, opredeljene v 1. do 8. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, na katere mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka.
7.V 2. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je določeno, da mora sodišče tožbo zavreči, če ugotovi, da je vložena prepozno. Po določbi prvega odstavka 28. člena ZUS-1 je namreč treba tožbo vložiti v tridesetih dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. V obravnavani zadevi je bil postopek končan z izpodbijanim sklepom. Pravočasnost tožbe je torej predpostavka oziroma pogoj za vsebinsko obravnavo vložene tožbe.
8.Po pregledu upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je bil izpodbijani sklep, s katerim je bil predmetni postopek končan, Savinjsko-Šaleški gospodarski zbornici (in samo njej) osebno vročen 11. 12. 2024. Rok za vložitev tožbe je začel teči naslednji dan in se je iztekel v petek 10. 1. 2025. Tožnica je tožbo vložila priporočeno po pošti 13. 1. 2025, torej prepozno.
9.O navedeni ugotovitvi je sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva pred izdajo tega sklepa s pozivom z dne 25. 3. 2025, ki je bil tožnici osebno vročen 28. 3. 2025, tožnico seznanilo in ji dalo možnost, da v roku 15 dni poda ustrezne navedbe v zvezi s tem. V danem roku, niti do izdaje tega sklepa, tožnica na poziv ni odgovorila.
10.Glede na navedeno je že iz tega razloga sodišče moralo tožbo zavreči. Nadalje pa je treba tožbo zavreči tudi iz razloga po 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
11.Skladno s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora namreč za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Če sodišče ugotovi, da tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka, jo kot nedovoljeno zavrže (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).
12.Lastnost stranke v upravnem sporu v procesnem smislu ureja ZUS-1 v 16. do 19. členu. V skladu s prvim odstavkom 17. člena ZUS-1 je lahko tožnik tista oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Iz zakonskega besedila izhaja, da je status stranke v upravnem sporu pogojen z njenim položajem v upravnem postopku.<sup>1</sup> Za vložitev tožbe zoper dokončen upravni akt mora biti oseba stranka ali stranski udeleženec upravnega postopka ob nastopu dokončnosti izdanega upravnega akta. Izkazano mora biti, da se je tožnik v upravnem sporu zoper upravni akt postopka udeleževal z namenom varstva svojih pravic in pravnih koristi, da mu je upravni organ priznal položaj stranke v formalnem smislu v postopku ter da tega položaja ni izgubil pred trenutkom izdaje akta, s katerim je izpodbijani upravni akt postal dokončen.<sup>2</sup> To pomeni, da osebe, ki v postopku izdaje upravnega akta niso imele položaja stranke ali stranskega udeleženca ob nastopu dokončnosti izdanega upravnega akta, niso upravičene do vložitve tožbe v upravnem sporu. Zato je to bistvena okoliščina za odločitev o dovoljenosti tožbe v obravnavani zadevi.
13.Stranka v upravnem postopku je v skladu s prvim odstavkom 42. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) fizična ali pravna oseba, na zahtevo katere je začet postopek ali zoper katero teče postopek.
14.V obravnavani zadevi je toženka z izpodbijanim sklepom odločila, da se vloga prijavitelja Savinjsko-Šaleška gospodarska zbornica na javnem razpisu zavrne. Izpodbijani akt se tako glasi na Savinjsko-Šaleško gospodarsko zbornico in ne na tožnico. Tožnica tako nima prav, ko trdi, da je bila sama prijaviteljica na Javni razpis. Iz vloge oz. Obrazca 1, ki se nahaja v upravnem spisu, namreč izhaja, da je prijavitelj Savinjsko-Šaleška gospodarska zbornica. Posledično je tudi toženka pravilno odločila o njeni vlogi. Navedeno potrjuje tudi sklenjena konzorcijska pogodba, ki jo je sodišču predložila tožnica (A5) in so jo sklenili Savinjsko-Šaleška gospodarska zbornica ter konzorcijski partnerji. Iz 1. člena navedene pogodbe izhaja, da pogodbene stranke s pogodbo ustanavljajo konzorcij z namenom sodelovanja na Javnem razpisu. Nadalje iz 2. člena pogodbe izhaja, da pogodbene stranke pooblaščajo Savinjsko-Šaleško gospodarsko zbornico, da v imenu in za račun vseh partnerjev konzorcija pripravi, podpiše in odda skupno vlogo na Javni razpis, vključno s prilogami, in da nastopa kot prijavitelj. Z izpodbijani sklepom torej ni bilo odločeno o vlogi tožnice oziroma o njenih pravicah, obveznosti ali pravnih koristih, prav tako pa tožnica ni imela položaja stranke v postopku izdaje izpodbijanega sklepa, zaradi česar na tej podlagi tudi ne more biti stranka v tem upravnem sporu. Tožnica pa tudi niti ne zatrjuje, da bi imelo položaj stranskega udeleženca v postopku odločanja o vlogi prijavitelja na Javnem razpisu.
15.Na drugačen zaključek ne vpliva niti 7. točka prvega odstavka 7. člena konzorcijske pogodbe, na katero se sklicuje tožnica. Le-ta napotuje na uporabo določbe tretjega odstavka 7. poglavja Javnega razpisa, ki določa, da prijavitelji, ki menijo, da jim je razpisana sredstva neupravičeno niso bila dodeljena, lahko v tridesetih dneh od prejema sklepa o neizboru, sprožijo upravni spor z vložitvijo tožbe na Upravno sodišče RS. Torej ima zgolj prijavitelj, za katerega je sodišče ugotovilo, da je bila Savinjsko-Šaleška gospodarska zbornica, pravico do sodnega varstva zoper sklep o neizboru v upravnem sporu.
16.Ker torej z izpodbijanim sklepom ni bilo odločeno o tožničini pravici ali pravni koristi in tožnica ni imela položaja stranke ali stranskega udeleženca v postopku izdaje izpodbijanega sklepa, ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe v upravnem sporu zoper izpodbijani sklep. Glede na navedeno je treba njeno tožbo zavreči (tudi) na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
17.Vsled vsega navedenega je sodišče odločilo kot izhaja iz izreka tega sklepa. Sodišče je pri tem odločilo brez glavne obravnave, ker je postopek zaključilo že v fazi preverjanja izpolnjevanja formalnih pogojev, v okviru česar je bilo ugotovljeno, da za vsebinsko obravnavo predmetne tožbe nista izpolnjeni zgoraj navedeni procesni predpostavki, ki jih tudi naknadno tožnica v nobenem primeru ne more sanirati.
-------------------------------
1 Predhodno priznan status stranke v upravnem postopku kot pogoj za vsebinsko obravnavanje tožbe izhaja tudi iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi I Up 334/2010 z dne 3. 2. 2011, I Up 512/2012 z dne 14. 2. 2013, I Up 131/2014 z dne 22. 5. 2014, I Up 125/2015 z dne 27. 8. 2015, I Up 175/2016 z dne 22. 6. 2016, I Up 289/2016 z dne 11. 1. 2017, I Up 54/2019 z dne 11. 12. 2019, I Up 56/2020 z dne 30. 9. 2020, I Up 106/2020 z dne 24. 2. 2021). 2 Enako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 175/2016 z dne 22. 6. 2016.