Jedro

V upravnem sporu sodišče v mejah tožbenega zahtevka odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, če zakon tako določa ali če je zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice to potrebno.

Tožeča stranka ni vložila zahteve za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1. Sodišče prve stopnje je tako odločalo mimo oziroma brez zahtevka tožeče stranke, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 1186/2014-7 z dne 9. 9. 2014 razveljavi.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je vložila tožbo na odpravo sklepa Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave RS, Davčnega urada Nova Gorica, št. DT 42914-9083/2012-8 11-3201-02 z dne 22. 2. 2013, v povezavi z II. točko izreka odločbe tožene stranke, št. DT-499-29-569/2014 z dne 5. 6. 2014, ter zahtevala povrnitev stroškov.

2. Sodišče prve stopnje pa je z izpodbijanim sklepom odločalo o zahtevi za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter jo zavrnilo kot neutemeljeno. V obrazložitvi je navedlo, da tožeča stranka ni izkazala težko popravljive škode, ki bi ji z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala, niti potrebnosti začasne ureditve stanja. Tožeča stranka bi namreč morala z navedbami in dokazi konkretizirati tako nastanek škode kot tudi, da bi bila ta škoda, ki bi ji nastala, težko popravljiva oziroma zakaj naj bi bila izdaja začasne odredbe sploh potrebna. Tožeča stranka pa slednjega ni storila, tako da presoja utemeljenosti zahteve za izdajo začasne odredbe niti ni možna.

3. Zoper navedeni sklep se je pritožila tožeča stranka. V pritožbi poudarja, da nikoli ni vložila zahteve za izdajo začasne odredbe. Podala je pritožbo zoper odločbo davčnega urada z dne 8. 7. 2014 in v njej predlagala tudi, da davčni organ po uradni dolžnosti ugotovi, da bo pritožbi mogoče ugoditi ter na tej podlagi izda sklep o odlogu davčne izvršbe v lastni pristojnosti (četrti odstavek 175. člena Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2). Skladno s sodno prakso upravnega sodišča lahko davčni organ izvršbo po uradni dolžnosti zadrži do odločitve o pritožbi, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. Podano pobudo je davčni organ posredoval v presojanje upravnemu sodišču, to pa je ocenilo, da je tožeča stranka podala zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1 in zahtevo z izpodbijanim sklepom zavrnilo. Tako ravnanje davčnega organa in upravnega sodišča predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Upravno sodišče ni pristojno odločati o tem predlogu, skladno z določbami ZUS-1 in Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pa je vezano na odločanje v mejah zahtevkov strank.

4. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo in pritožbo v zvezi s pritožbo zoper tu izpodbijani sklep zgolj navedla, da se ne strinja s sklicevanjem tožeče stranke na 175. člen ZDavP-2, saj odlog po tem členu, glede na to, da je bilo o ugovoru že odločeno z odločbo z dne 5. 6. 2014, ni več možen.

5. Pritožba je utemeljena.

6. ZUS-1 v prvem odstavku 7. člena določa, da v upravnem sporu sodišče v mejah tožbenega zahtevka odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, če zakon tako določa ali če je zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice to potrebno.

7. Po vpogledu v sodne spise Vrhovno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ni vložila zahteve za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1. Tožena stranka je namreč sodišču, skupaj z upravnimi spisi, posredovala pritožbo, ki jo je tožeča stranka dne 24. 7. 2014 vložila zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada Nova Gorica, št. DT 42914-9088/2012,23 11-3201-02 z dne 8. 7. 2014, s katero je bilo tožeči stranki naloženo plačilo neporavnanega zneska po sklepu o izvršbi z dne 22. 2. 2013 in odločbi z dne 5. 6. 2014. V tej pritožbi je tožeča stranka med drugim navedla, da „davčnemu organu predlaga, da predmetni davčni postopek zoper pritožnika ustavi oziroma odloži izvršbo in počaka na pravnomočno odločitev upravnega sodišča“. V spremnem dopisu je tožena stranka navedla, da na podlagi 32. člena ZUS-1 odstopa sodišču vlogo v reševanje. Po presoji Vrhovnega sodišča pa je prvostopenjsko sodišče zmotno sledilo dopisu in ta predlog štelo za zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1 ter o njej odločilo.

8. Glede na navedeno so pritožbeni ugovori, da tožeča stranka ni vložila zahteve za izdajo začasne odredbe, utemeljeni. Sodišče prve stopnje je odločalo mimo oziroma brez zahtevka tožeče stranke, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka.

9. Vrhovno sodišče je glede na navedeno pritožbi tožeče stranke ugodilo in na podlagi 77. člena ZUS-1 izpodbijani sklep razveljavilo.

10. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.