Jedro

Tožeča stranka je toženki na podlagi kreditne pogodbe izplačala vtoževani znesek, ki ga toženka ni vrnila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženkin sin ponaredil njen podpis na kreditni pogodbi, sprejel nakazilo tožeče stranke na toženkin transakcijski račun in ga (ker je bil toženkin pooblaščenec) še isti dan prenakazal na svoj račun. Ker toženka ni bila pogodbena stranka, pogodbene podlage za vračilo zneska ni. Ker ni bila obogatena ona, podlage za vračilo zneska ne morejo predstavljati niti določbe o neupravičeni obogatitvi. Ob ugotovljenem dejanskem stanju pritožbeno sodišče tudi ne najde nobene druge pravne podlage, po kateri bi bilo tožbenemu zahtevku moč ugoditi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ustavilo postopek, sicer pa v celoti razveljavilo sklep o izvršbi VL 132242/2012 s 13. 9. 2012 ter zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 11.834,39 EUR s pripadajočimi obrestmi. Tožeči stranki je še naložilo, da toženki povrne pravdne stroške.

2. Tožeča stranka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče prve stopnje med drugim ugotovilo, da je bil S. C. pooblaščen za poslovanje s transakcijskim računom toženke. S tem, ko ga je pooblastila, je izvedla voljno ravnanje, s katerim je izražanje svoje volje prenesla na drugo osebo, ki je delovala v njenem imenu in na njen račun. Pravna dejanja, ki jih opravi pooblaščenec, zavezujejo neposredno pooblastitelja. To pomeni, da je S. C. kot pooblaščenec dejansko izjavljal voljo toženke s tem, ko je sredstva z njenega računa prenesel na svojega in ni šlo za ravnanja proti njeni volji. Tega ne spremeni dejstvo, da je bila toženka tedaj že vključena v psihiatrično zdravljenje, saj ji takrat opravilna sposobnost še ni bila odvzeta, kot tudi ne v času, ko je dala pooblastilo. Dodaja, da toženka tudi ni izkazala, da bi bila glede sredstev poštena pridobiteljica. Ko so bila sredstva nakazana, se je zavedala, da jih ni dobila upravičeno, saj za pridobitev ni bilo pravne podlage, ker kreditne pogodbe ni podpisala. Toženka ni kontaktirala tožeče stranke in se pozanimala, od kod sredstva, kaj šele, da bi jih vrnila, torej se je s prejemom očitno strinjala, zato je izkazano, da je šlo za njeno voljno ravnanje. Predlaga ustrezno spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega dela sodbe.

3. Toženka je na pritožbo pravočasno odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je svoj tožbeni zahtevek proti toženki gradila na dveh pravnih podlagah: primarno na pogodbeni (kreditna pogodba s toženko), podredno na podlagi določb OZ o neupravičeni obogatitvi.

6. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku (s pomočjo izvedenca) ugotovilo, da toženka ni bila tista, ki je podpisala kreditno pogodbo, zato je ne more zavezovati in je tožbeni zahtevek po primarni pravni podlagi zavrnilo. Za pritožnico ni sporno, da toženka ni bila podpisnica pogodbe, zato pogodbene podlage za vračilo zneska, ki ga je na podlagi domnevno sklenjene kreditne pogodbe (kot stranka je bila navedena toženka, podpis pa ni bil njen) tožeča stranka nakazala toženki, ni. K temu ni kaj dodati.

7. Prav tako tožbeni zahtevek ni utemeljen na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Institut neupravičene obogatitve je resda sredstvo za saniranje nepravičnosti,1 toda za uspešno uveljavljanje tega zahtevka mora stranka dokazati štiri elemente: neutemeljen premik premoženja, prikrajšanje na eni, obogatitev na drugi strani in vzročno zvezo med prikrajšanjem in obogatitvijo. Od odškodninske obveznosti se razlikuje v tem, da odgovornost ni potrebna, mora pa obstajati okoriščanje nasprotne stranke. V slovenski pravni teoriji2 in praksi3 se je glede okoriščanja uveljavilo obogatitveno načelo, na katerega sicer napotuje tudi določba 190. člena OZ. To pomeni, da mora prejemnik koristi vrniti le korist, ki jo še ima. Pri tem je bistveno, da je čas ocene koristi čas izdaje sodne odločbe po analogni uporabi pravil odškodninskega prava (drugi odstavek 168. člena OZ) in specialnih pravil o neupravičeni pridobitvi (87. in 96. člen OZ).4 Pritožnica ne izpodbija izrecne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil denarni znesek, ki ga je tožeča stranka nakazala na toženkin transakcijski račun, še istega dne prenakazan na račun njenega sina S. C., ki je ta prenos tudi opravil5, torej toženka koristi nima in je tudi ni imela.

8. Tožeča stranka v pritožbi v podkrepitev svojega zahtevka ponuja novo pravno podlago, ki pa jo je mogoče pred pritožbenim sodiščem pretehtati le toliko, kolikor ne gre za nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člen ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnica ne navaja zgolj nove pravne podlage, temveč pod njeno krinko zatrjuje tudi sklop dejstev, ki jih doslej ni navedla. Ker za svoje ravnanje (zamudo z navajanjem teh dejstev) ne ponudi nikakršnega razloga, ki bi jo razbremenil odgovornosti za to, pritožbeno sodišče teh dejstev ne more upoštevati. Dejansko stanje, ugotovljeno v razlogih izpodbijane sodbe, pa za materialnopravno subsumpcijo, ki jo izpelje pritožnica, ne zadošča. 9. Pritožba je torej neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V okviru slednjega pritožbeno sodišče še dodaja, da tožbeni zahtevek ne more biti utemeljen niti po pravilih o odškodninski odgovornosti, saj v ugotovljenih dejstvih ni podlage za zaključek, da bi bilo toženkino ravnanje kakor koli protipravno. Višje sodišče je pritožbo zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 353. členom ZPP potrdilo.

10. Pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), odgovor toženke pa ni bistveno prispeval k vsebinski presoji pritožbenega sodišča in tako ta strošek ni bil potreben (155. člen ZPP).

1 Glej Plavšak, N., in drugi, OZ (splošni del), 2. knjiga, str. 43 in naslednje, GV založba, 2003. 2 Glej Cigoj, S., Teorija obligacij, Splošni del obligacijskega prava, 2000, str. 253. 3 Glej npr. sodbo in sklep VSL I Cp 651/2014 s 15. 4. 2014, sodbo VS RS II Ips 193/2010 z 21. 11. 2013 in sodbo VSL I Cp 394/2017 s 24. 5. 2017. 4 Tako Plavšak, N., in drugi, str. 47. Primerjaj tudi odločitev VSL III Cp 998/2015 z 22. 4. 2015. 5 Glej 18. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.