Jedro

Stranki sta se v pogodbi o izobraževanju dogovorili za pravice in obveznosti za obdobje od 6. 10. 2014 do 18. 9. 2015, pri čemer je toženec nastopil prestajanje zaporne kazni šestih mesecev na podlagi pravnomočne sodbe. Sodišče prve stopnje sicer pravilno navede, da ZDR-1 v 5. alineji prvega odstavka 110. člena določa, da delodajalec delavcu lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če je delavec zaradi prestajanja zaporne kazni več kot šest mesecev odsoten z dela. Poudariti pa je, da je navedena določba umeščena v 110. člen ZDR-1, ki sicer ureja izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca, ki je najhujši ukrep prenehanja delovnega razmerja, torej nikakor ni mogoče slediti stališču sodišča prve stopnje, da delovno razmerje tožencu ni prenehalo po lastni volji, niti po krivdi.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 831,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2016 dalje do plačila, v roku 15 dni. Prav tako je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške (I. točka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna tožeči stranki (pravilno: toženi stranki) povrniti pravdne stroške v višini 485,26 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (II. točka).

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, hkrati pa podaja tudi odgovor na pritožbo tožene stranke zoper sodbo. Navaja, da je pri toženi stranki šlo za predčasno prenehanje pogodbe o izobraževanju zaradi obsodbe tožene stranke na nepogojno kazen zapora v trajanju šest mesecev. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je v konkretnem primeru termin "po lastni krivdi", ki sicer izhaja iz 6. člena sklenjene pogodbe o izobraževanju, potrebno obravnavati glede obveznosti iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi in ne v kazenskem pomenu krivde. Po mnenju sodišča prve stopnje je do prenehanja delovnega razmerja tožene stranke prišlo po samem zakonu in ne po volji oziroma iz razlogov na strani tožene stranke, zato le-ta tožeči stranki ni dolžna vrniti stroškov izobraževanja kot to določa pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo nepravilnosti v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi toženi stranki zaradi nastopa razloga iz 5. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožeča stranka je torej pogodbo o zaposlitvi toženi stranki odpovedala povsem zakonito in skladno z določbami zakona. Prekinitev pogodbe o zaposlitvi z obveznostjo tožene stranke povrniti stroške izobraževanja je torej nesporno povezana z dejstvom zakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka bi pridobila potrebno dodatno izobrazbo za opravljanje dela, za katero je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, interes tožeče stranke pa je bil zagotoviti ustrezno strokovno usposobljenost tožene stranke. Gre za povezanost in soodvisnost pogodbe o izobraževanju oziroma dejstva veljavne pogodbe o zaposlitvi oziroma statusa rednega delovnega razmerja tožene stranke pri tožeči stranki. Ugotovitev sodišča, da je delovno razmerje toženi stranki prenehalo v skladu z zakonom ni pravilna, saj je zakonska določba 5. alineje prvega odstavka 110. člena v povezavi z drugim odstavkom 89. člena ZDR-1 ob upoštevanju kazni, ki je bila toženi stranki izrečena z obsodilno sodbo opr. št. I K 21617/2011 Okrajnega sodišča v Kranju, jasna in nesporna. Tožena stranka je bila obsojena na zapor šest mesecev, tako da je v celoti utemeljen tožbeni zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov iz naslova pogodbe o izobraževanju, saj je bila pogodba razveljavljena iz razlogov na strani tožene stranke. Tako je nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni prenehalo delovno razmerje po njeni volji. Podan je odpovedni razlog po 5. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Obsodilna kazenska sodba, na več kot 6 mesecev zapora je bila toženi stranki izrečena na osnovi ugotovljene krivdne odgovornosti tožene stranke - v konkretnem primeru gre za kazniva dejanja, ki jih je tožena stranka storila z naklepom (in niti ne iz malomarnosti), kar še dodatno potrjuje, da razlog odpovedi delovnega razmerja izhaja iz subjektivnega krivdnega ravnanja tožene stranke, ki je bilo pravno-formalno ugotovljeno s pravnomočno obsodilno kazensko sodbo. Pogodba o izobraževanju določa, da mora tožena stranka vrniti stroške izobraževanja v primeru, če ji delovno razmerje (pri tožeči stranki) preneha po lastni volji ali krivdi pred začetkom izobraževanja (4. alineja prvega odstavka 6. člena pogodbe o izobraževanju). Omejitev zgolj na formalistično razlago prenehanja delovnega razmerja tožene stranke s sklicevanjem na "ex lege" razlog brez sočasnega upoštevanja vpliva voljnega ravnanja tožene stranke na nastanek tega "ex lege" razloga, je po trdnem prepričanju tožeče stranke nepravilno in pravno zgrešeno. Nepravilno je stališče sodišča, da je tožena stranka opravičljivo prenehala z izobraževanjem (7. točka obrazložitve sodbe), zato ni zavezana k povrnitvi stroškov. Nepravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bilo tožeči stranki že v času sklenitve pogodbe o izobraževanju poznano dejstvo kazenskega postopka zoper toženo stranko. Opisano razlogovanje sodišča je nesprejemljivo, saj popolnoma zanemari domnevo nedolžnosti kot enega od temeljnih postulatov, ki je izrecno določen tudi v 27. členu Ustave RS - kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Sodišče v 9. točki obrazložitve v celoti nekritično pritrdi stališču tožene stranke, da je tožbeni zahtevek neutemeljen iz razlogov 116. člena Obligacijskega zakonika: nastop okoliščin nezmožnosti izpolnitve, za katere ne odgovarja nobena stranka.

3. Tožeča stranka odgovarja tudi na pritožbene navedbe tožene stranke glede zavrnitve priznanega dela stroškov pooblaščenca tožene stranke. Res ima tožena stranka pravico do proste izbire pooblaščenca oziroma odvetnika, to pa ne pomeni tudi upravičenja do povračila vseh tako povzročenih stroškov. ZPP dopušča le uveljavitev potrebnih stroškov postopka - 155. člen (prim. sklep VDSS opr. št. Pdp 58/2017 z dne 25. 5. 2017, Pdp 588/2015 z dne 2. 2. 2017, VSK opr. št. Cpg 221/2015 z dne 24. 9. 2015, Pdp 95/2014 z dne 29. 5. 2014). Tožeča stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Tožena stranka podaja pritožbo zoper sklep o stroških postopka. Sodišče je zmotno zavrnilo plačilo kilometrine pooblaščencu tožene stranke za prihod na dva naroka na relaciji Maribor - Kranj - Maribor (dvakrat 320 km x 0,37 EUR/km). Ob tem se sklicuje na judikat I Cp 2742/2013, v okviru katerega je izrecno poudarjena pravica do svobodne izbire odvetnika. Sicer pa se sklicuje tudi na judikat Pd 185/2015 z dne 1. 7. 2017. Gre za kršitev enakega varstva pravic. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

5. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo tožeče stranke ter v celoti prereka pritožbene navedbe. Priglaša pritožbene stroške postopka.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena v povezavi s 365. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče izvedlo dokaze s prečitanjem listinske dokumentacije, ki sta jo predložili tožeča in tožena stranka. Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožeči stranki že ob podpisu pogodbe o izobraževanju z dne 30. 9. 2014 bilo znano, da zoper toženo stranko teče kazenski postopek oziroma je že bila izdana sodba Okrajnega sodišča v Kranju z dne 21. 1. 2014, s katero je bila toženi stranki izrečena nepogojna kazen zapora šestih mesecev, česar pa tožeča stranka ni zanikala. Navedeno je povsem nepomembno za rešitev predmetne zadeve, saj sodba, ki jo šteje sodišče za relevantno, niti ni bila pravnomočna, po Ustavi Republike Slovenije pa šteje vsak, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo (27. člen Ustave RS).

9. Stranki sta se v pogodbi o izobraževanju z dne 30. 9. 2014 dogovorili za pravice in obveznosti za obdobje od 6. 10. 2014 do 18. 9. 2015, pri čemer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec nastopil prestajanje zaporne kazni šestih mesecev na podlagi pravnomočne sodbe II Kp 21617/2011 z dne 12. 11. 2014. Sodišče prve stopnje sicer pravilno navede, da Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) v 5. alineji prvega odstavka 110. člena določa, da delodajalec delavcu lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če je delavec zaradi prestajanja zaporne kazni več kot šest mesecev odsoten z dela. Poudariti pa je, da je navedena določba umeščena v 110. člen ZDR-1, ki sicer ureja izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca, ki je najhujši ukrep prenehanja delovnega razmerja, torej nikakor ni mogoče slediti stališču sodišča prve stopnje, da delovno razmerje tožencu ni prenehalo po lastni volji, niti po krivdi. Nesporno gre za sfero voljnega delovanja tožene stranke, tožena stranka je bila pravnomočno obsojena na kazen šest mesecev, v zadevi niti ni šlo za morebitno malomarnost, pač pa za naklep tožene stranke in to celo pri opravljanju službenih dolžnosti, saj iz pravnomočnih sodb izhaja, da je bila tožena stranka obsojena za kaznivo dejanje kršitev človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali zlorabo uradnih pravic po 266. členu KZ-1 in ponareditev ali uničenje uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po 1. odstavku 295. člena KZ-1, pri čemer navedenih dejanj nikakor ni mogoče storiti iz malomarnosti, pač pa le naklepno.

10. Prav tako je nepravilno stališče sodišče glede uporabe določbe 116. člena OZ, ki sicer ureja okoliščine nezmožnosti izpolnitve pogodbenih obveznosti, za katere ne odgovarja nobena stranka, v konkretnem primeru pa odgovarja tožena stranka, ki je obsojena s pravnomočno kazensko sodbo na zapor več kot šest mesecev. Tožeča stranka je svoje obveznosti iz pogodbe o izobraževanju izpolnila, tožena stranka pa je to izpolnitev tudi sprejela. Pravilno je tako stališče tožeče stranke, kar potrjuje tudi sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 799/2016. 11. Pritožbeno sodišče je razveljavilo celotno sodbo iz razloga, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanske višine stroškov, ker je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava ugotoviti pravilnost višine vtoževanega zneska.

12. Pritožbeno sodišče pa glede na pritožbo tožene stranke glede priznavanja stroškov postopka in sicer stroškov pooblaščenca za dvakratni prihod iz Maribora v Kranj pojasnjuje, da je enotno stališče Višjega delovnega in socialnega sodišča, da se pooblaščencem priznavajo le potrebni stroški postopka. Ne glede na to, da je pooblaščenec odvetnik sodelavec sindikata, mu ni mogoče kot potrebnih stroškov postopka priznati stroškov kilometrine za prihod iz Maribora v Kranj. Nedvomno ima tožena stranka pravico do proste izbire odvetnika, ni pa nasprotna stranka, dolžna kriti vseh stroškov postopka pač pa le potrebne stroške skladno z določili 155. člena ZPP. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na zadevo Pd 185/2015 z dne 1. 6. 2017, saj je v predmetni zadevi Višje delovno in socialno sodišče sodbo glede stroškov postopka za prihod sindikalnega pooblaščenca in Maribora v Kranj odločitev sodišča prve stopnje spremenilo in sicer v zadevi Pdp 724/2017 z dne 25. 1. 2018 in obrazložilo, da tudi sindikalnemu pooblaščencu ni mogoče priznati stroškov postopka za prihod iz Maribora v Kranj.

13. Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev temelji na določilih 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.