Jedro

Po ustaljeni sodni praksi je treba razlikovati med primeri, ko je udeležba pri športni aktivnosti oziroma njeno izvajanje obvezno (npr. v okviru šolske ali poklicne dejavnosti), in primeri, ko se posameznik za udejstvovanje pri športu odloči sam, prostovoljno, zaradi rekreacije in/ali zabave. Prostovoljnost pri izvajanju športne aktivnosti je ključna. Posameznik, ki se športne dejavnosti udeleži prostovoljno, soglaša z riziki, ki jih ta šport sam po sebi prinaša. Od tistega, ki se sam izpostavi njemu poznanim in prepoznavnim tveganjem, se pričakuje, da bo sam poskrbel za svojo varnost. Organizator športne dejavnosti še vedno lahko odškodninsko odgovarja, vendar le za škodo, ki nastane zaradi njegove neskrbnosti, ne pa tudi za škodo, ki nastane zaradi rizika, ki ga šport prinaša sam po sebi.

Nadzorovanje otrok na samem poligonu ne bi preprečilo škodnega dogodka; kako bi nadzornik(i) kljub spremljanju igre na poligonu uspel(i) tožniku preprečiti, da si z glave sname masko ter da mu ravno v tistem trenutku v oko prileti barvna kroglica.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka potrdi.

II. Pritožbama toženih strank se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: ‒ v I. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo 24.313,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so določene v I. točki izreka izpodbijane sodbe, zavrne, ‒ v III. točki izreka tako, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni prvotoženi stranki povrniti 6.072,03 EUR stroškov postopka, drugotoženi stranki pa 184,60 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni prvotoženi stranki povrniti 1.197,45 EUR stroškov pritožbenega postopka, drugotoženi stranki pa 675 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sta toženi stranki dolžni solidarno tožniku plačati 24.313,14 EUR odškodnine s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu nerazdelno povrniti stroške pravdnega postopka. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Zoper sodbo se pritožujejo vse pravdne stranke, ki uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagajo, da pritožbeno sodišče njihovim pritožbam ugodi ter sodbo v izpodbijanih delih spremeni, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe (II. točka izreka) in navaja, da je njegov soprispevek k nastanku škode v višini 40 % odmerjen previsoko. Otroci so si prilagodili pravila igre, tako glede odmorov, kot tudi glede snemanja maske, saj si je več otrok snelo masko sredi igre na poligonu. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bilo snemanje mask običajno ravnanje med predmetno igro paintballa. Posledično mu ni mogoče pripisati 40 % soprispevka, saj je bil zaradi snemanja mask s strani ostalih otrok in nesankcioniranja takega ravnanja s strani nadzornika prepričan, da ne gre za kakršnokoli hujšo kršitev, niti se ni zavedal možnih posledic takega ravnanja. Ravnanje prvotožene stranke, ko je otroke same spustila na poligon s puškami, pri streljanju s katerimi lahko pride do zelo težkih telesnih poškodb in ob vedenju, da bo prišlo do rošenja mask, saj se to običajno dogaja, pri tem pa ni zagotavljala popolnoma nobenega nadzorstva nad dogajanjem na poligonu, je izjemno nevarno. Prav tako je bila prvotožena stranka kot gospodarska družba, ki organizacijo dogodkov paintballa opravlja kot pridobitno dejavnost, dolžna računati na to, da posamezni otroci navodil ne bodo upoštevali in da lahko pride do poškodb. Tako bi odgovornost za nastali dogodek morala biti v celoti na prvotoženi stranki, oziroma bi njegov soprispevek lahko predstavljal kvečjemu 10 % delež pri nastanku škode. V zvezi s tem se tožnik primeroma sklicuje na odločbi VSL II Cp 1089/2016 in I Cp 1997/2014. Glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti poudarja, da je deloma do zmanjšanja že prišlo, deloma je takšno zmanjšanje prisotno sedaj, deloma pa bo do njega prišlo tudi v bodoče. Dva meseca ni mogel hoditi v šolo in opravljati običajnih dejavnosti, celo leto pa ni mogel niti trenirati niti tekmovati v judu. Treningov ne zmore več opravljati tako pogosto in v taki intenziteti kot poprej, kar se odraža tudi pri tekmovanjih v judu. Pri vsakem pritisku na glavo se mu začne temniti in megliti pred očmi. Posledično so se mu zelo poslabšali tekmovalni rezultati. Do zmanjšanja življenjskih aktivnosti bo prihajalo tudi v bodoče, saj ima poškodovano oko in je možno, da mu bo potrebno zaradi nastanka sive mrene menjati lečo oziroma mu vstaviti umetno. Sodišče prve stopnje bi mu moralo iz tega naslova priznati odškodnino v celotnem vtoževanem znesku 32.000 EUR. Njegov uspeh v pravdi bi moralo sodišče prve stopnje odmeriti posebej glede na temelj in posebej glede na višino prisojene odškodnine. Prav tako bi moralo stroške odmeriti po Odvetniški tarifi (OT) in ne po Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT). Napačno je upoštevalo tudi višino plačane izvedenine.

4. Prvotožena stranka se pritožuje zoper ugodilni in stroškovni del izpodbijane sodbe (I. in III. točka izreka) in navaja, da je obrazložitev sodbe v delu, v katerem se ji očita, da ni naredila praktično nič, da bi poskrbela za varnost otrok, v nadaljevanju pa, da je dala jasna in obrazložena navodila, sama s seboj v nasprotju. Ni razvidno kaj bi poleg jasnih in obrazloženih navodil, ob nesporno ugotovljeni prisotnosti nadzornika, še lahko naredila. Sklicevanje na pravilnike, ki urejajo število učiteljev, ki spremljajo učence ob šolskih ekskurzijah, ni relevantno. Jasno je, da je treba pri otrocih na potovanju poskrbeti za red, da se ne izgubijo, da ne pride do prometnih nesreč, in drugo. Poleg tega je udeležba v šoli obvezna. V konkretnem primeru je šlo za relativno majhen zaprt prostor, namenjen izvajanju igre paintball, udeleženci, ki so z udeležbo v igri prevzeli določene rizike, pa so bili jasno in obrazloženo seznanjeni s pravili, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Prejeli so vso predpisano in potrebno varnostno opremo, igro pa je spremljal tudi nadzornik. Po stališču sodišča prve stopnje bi bilo pri igri paintballa, kadar so v njej udeleženi mladostniki, potrebno na bojnem polju več oseb, ki bi spremljale vsakega posameznika, kar pa je glede na naravo dejavnosti in cilje, ki jih zasledujejo udeleženci v igri, nemogoče in pravzaprav absurdno. Iz sodbe ni razvidno katero protipravno ravnanje naj bi storila, kateri predpis naj bi kršila in v kakšni vzročni zvezi je ta domnevna protipravnost z nastalo škodo. Samovoljnega ravnanja udeležencev nihče ne more preprečiti, ravno do tega pa je prišlo v obravnavanem dogodku. Do škodnega dogodka je prišlo izključno zaradi napačnega ravnanja tožnika, ki je poleg tega z udeležbo sprejel določene rizike. Odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter strah sta odmerjeni bistveno previsoko in nista individualizirani. Prvotožena stranka se sklicuje na konkretne primere iz sodne prakse, ki po njenem mnenju izkazujejo, da tožniku priznana odškodnina ni znotraj objektivnih kriterijev, ki jih je postavila sodna praksa. Odškodnini iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti nasprotuje v celoti, saj iz izvedenskega mnenja izhaja, da tožnik ne trpi trajnih posledic in trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik je sedem mesecev po nezgodi že tekmoval v judu in sodeloval na kar 37 borbah. Trditev in dokazov v zvezi s tem sodišče prve stopnje kot prepoznih ni upoštevalo, kar je zmotno, saj so se nekatera tekmovanja zgodila po prvem naroku. Poleg tega so bile te trditve in dokazi podani v okviru pripomb na izvedensko mnenje. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo pravila o prekluziji, saj ni presojalo njene krivde niti ni presojalo, ali bi dopustitev domnevno prepoznih navedb in dokazov pomenila zavlačevanje postopka. Pri odmeri stroškov je sodišče prve stopnje uporabilo napačen predpis.

5. Drugotožena stranka izpodbija ugodilni in stroškovni del sodbe (I. in III. točka izreka) ter sodišču prve stopnje očita, da ni presojalo zavarovalnega kritja ter je le na splošno in zmotno ugotovilo, da je njena pasivna legitimacija podana. Ugovor glede izključitve in omejitve zavarovalnega kritja ni bil upoštevan. Iz 13. člena splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti 01-ODG-01/0 (v nadaljevanju: Splošni pogoji), ki se nanaša na organizacijo rekreacijskih, športnih in drugih prireditev, torej tudi na organizacijo paintballa, izhaja, da zavarovanje ne krije škode, ki si jo povzročijo tekmovalci in nastopajoči med seboj. Za nastali škodni dogodek, ko je bil tožnik poškodovan med samo igro od drugega udeleženca, je zavarovalno kritje izključeno. Pri tem ni potrebno, da ima prireditev znake javnega dogodka. Lahko gre za izključno zasebno športno prireditev, ki je bila organizirana z namenom zasebnega praznovanja rojstnega dne. Sodišče prve stopnje bi moralo na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotoviti, da ni podana odgovornost toženih strank. Pravilno sicer ugotavlja, da je dala prvotožena stranka jasna in obrazložena navodila, vendar nadalje nepravilno ugotavlja, da prvotožena stranka ni ravnala v skladu s 6. členom Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče prve stopnje pri tem zmotno uporablja materialno pravo, ko se sklicuje na Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole. V konkretnem primeru se je namreč izvajala igra v okviru športne in zasebne prireditve igranja paintballa, zato niso izpolnjene okoliščine, ki bi lahko vodile v zaključek, da je šlo za šolsko dejavnost. Šlo je za prostovoljno vključitev v igro, v kateri je eden od udeležencev igre tožnika, ki si je nepravilno snel masko, med samo igro telesno poškodoval v levo oko, zato toženi stranki ne moreta nositi bremena odgovornosti. Pri igri je bila v varnostni sobi prisotna oseba, ki je bila zadolžena za varnost in potek igre. Logično je, da se med igro nadzornik ni nahajal na poligonu, ampak v varnostni sobi, kjer je spremljal dogajanje. Četudi bi se nadzornik nahajal na samem poligonu oziroma bi bila prisotna dva nadzornika, to ne bi moglo preprečiti dejstva, da si je tožnik med igro nepravilno snel masko in bil poškodovan v levo oko od drugega udeleženca igre. Bistveno za presojo, da je bila zagotovljena zadostna skrbnost same igre, je to, da so bili udeleženci seznanjeni z načinom poteka igre in tudi dobili varnostno zaščito. Med skrbnim ravnanjem prvotožene stranke in nastalo škodo tudi ni podana vzročna zveza. Tožnik je ravnal nepazljivo, saj je opustil ukrepe za varno igro, čeprav je bil z njimi seznanjen, otrok pri 11 letih pa bi moral vedeti in razumeti pomen svojih dejanj ali opustitev. Tožnik ni izkazal navedb, da naj bi mu zaradi poškodbe nastajali siva mrena in dioptrija. Sodišče prve stopnje je tako zmotno in brez podlage v izvedenskem mnenju presodilo, da ima tožnik 30 % zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Dokaz, ki ga je prvotožena stranka predložila v spis, ni prepozen, saj ga pred tem ni mogla vložiti. Izvedenec je ob zaslišanju izpovedal, da mu je bilo ob pregledu tožnika rečeno, da ne izvaja več treningov juda, kar se je izkazalo kot neresnično. Tožnik namreč tekmuje v judu, zato se njegove življenjske aktivnosti niso zmanjšale. Dosojena odškodnina iz naslova nepremoženjske škode ne sledi načeloma individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnin. Sodna praksa se je izrekla, da so tovrstne odškodnine bistveno nižje, čemur bi moralo slediti sodišče prve stopnje. Glede obstoja premoženjske škode tožnik ni izkazal, da je bilo zdravljenje v Beogradu potrebno, niti ni izkazal višine potnih stroškov.

6. Tožnik je na pritožbi toženih strank odgovoril in predlagal njuni zavrnitvi. Prvotožena stranka v odgovoru na pritožbi prereka stališče drugotožene stranke o izključitvi zavarovalnega kritja, sicer pa se z njeno pritožbo strinja, medtem ko tožnikovi pritožbi v celoti nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev. Drugotožena stranka na vročeni pritožbi ni odgovorila.

7. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožbi toženih strank sta utemeljeni.

8. Tožnik v obravnavani zadevi uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki jo je 12. 4. 2015 utrpel pri igri indoor paintballa1 v prostorih prvotožene stranke, ki se poslovno ukvarja s to dejavnostjo, odškodninsko odgovornost pa ima zavarovano pri drugotoženi stranki. Tožnik prvotoženi stranki očita opustitev dolžne skrbnosti, ker ni poskrbela za zadostno varnost udeležencev. Od toženih strank terja povračilo nepremoženjske in premoženjske škode v skupnem znesku 64.521,90 EUR. Toženi stranki tožbenemu zahtevku nasprotujeta po temelju in višini. Sodišče prve stopnje je presodilo, da bi morala z otroki delati vsaj dva nadzornika, ki bi na samem poligonu sodelovala pri igri ter otroke sproti opominjala na nedovoljena ravnanja, zato je temelj tožbenega zahtevka podan. Ker tožnik ni upošteval vseh navodil nadzornika, mu je sodišče prve stopnje pripisalo 40 % soprispevek k nastanku škode ter mu priznalo 24.313,14 EUR odškodnine.

9. Za odločitev pomembna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in med pravdnimi strankami niso sporna oziroma niso (bila) prerekana (drugi odstavek 214. člena ZPP), so: ‒ prvotožena stranka se ukvarja z indoor paintballom, pri čemer je bilo na njeni spletni strani navedeno, da je športna aktivnost primerna za praznovanje rojstnega dne otrok, starejših od osem let; ‒ tožnik je pri prvotoženi stranki praznoval svoj enajsti rojstni dan, katerega se je udeležilo 17 povabljencev, skupno je bilo torej 18 otrok; ‒ s strani prvotožene stranke je otroke sprejel in jih nadzoroval en nadzornik; ‒ poleg poligona za igranje paintballa je t.i. varna soba, v kateri se med igro nahaja nadzornik; ‒ nadzornik je otrokom dal jasna in obrazložena navodila o igri in ravnanju na poligonu, med drugim jih je izrecno opozoril, da med igro ne smejo sneti maske na poligonu; ‒ tožniku je zmanjkalo streliva, zato je zaklical „stop igra“2 in se pričel pomikati proti stojalu za puške na robu poligona, ker pa se mu je zarosila maska, jo je snel, nakar mu je v levo oko priletela paintball kroglica.

O pasivni legitimaciji drugotožene stranke:

10. Drugotožena stranka ugovarja svoji pasivni legitimaciji, saj je v konkretni zadevi po njenem mnenju zavarovalno kritje izključeno na podlagi 13. člena Splošnih pogojev (priloga B3 spisa). Ta ureja organizacijo rekreacijskih, kulturnih, športnih prireditev in sejmov ter med drugim določa, da zavarovanje ne krije škode, ki si jo povzročijo tekmovalci in nastopajoči med seboj.

11. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je pasivna legitimacija drugotožene stranke podana. V času škodnega dogodka sta imeli toženi stranki sklenjeno zavarovalno polico za zavarovanje splošne odgovornosti (priloga B1 spisa). Ta se je nanašala na športno dejavnost in dejavnost paintballa ter krila odgovornost iz teh dejavnosti za osebe in stvari. Do škodnega dogodka je prišlo v okviru redne poslovne dejavnosti prvotožene stranke in ne kakršnekoli prireditve3 ali sejma4. Čeprav je bila kritičnega dne izvedba paintballa namenjena praznovanju rojstnega dne, s tem ni bila organizirana prireditev ali sejem. Šlo je za običajno in vsakodnevno poslovanje prvotožene stranke, ki je bilo krito z zavarovalno polico, na obseg kritja pa se, kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje, nanaša 1. člen Splošnih pogojev. Pritožbeno vztrajanje drugotožene stranke pri pomanjkanju pasivne legitimacije je zato neutemeljeno.

O temelju tožbenega zahtevka:

12. Tožnik prvotoženi stranki očita opustitev dolžne skrbnosti, ker otrok ni opozorila, da ne smejo sneti zaščitnih mask (kar se je po izvedenem dokaznem postopku izkazalo za neutemeljeno), in ker ni poskrbela za zadostno nadzorstvo nad njimi, saj je bila prisotna zgolj ena odrasla oseba.5 V zvezi s slednjim se je tožnik skliceval na Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole (v nadaljevanju: Pravilnik), po katerem bi morala otroke, glede na njihovo število, nadzorovati vsaj dva nadzornika. Sodišče prve stopnje je sledilo tožnikovemu stališču in ob smiselni uporabi Pravilnika presodilo, da prvotožena stranka ni poskrbela za ustrezen nadzor nad otroki, zato je temelj odškodninske odgovornosti podan.

13. Materialnopravna presoja sodišča prve stopnje je zmotna. Utemeljene so pritožbene navedbe toženih strank, da v konkretnem primeru ne gre za šolsko dejavnost katere udeležba je obvezna. Po ustaljeni sodni praksi je treba razlikovati med primeri, ko je udeležba pri športni aktivnosti oziroma njeno izvajanje obvezno (npr. v okviru šolske ali poklicne dejavnosti), in primeri, ko se posameznik za udejstvovanje pri športu odloči sam, prostovoljno, zaradi rekreacije in/ali zabave.6 Prostovoljnost pri izvajanju športne aktivnosti je ključna.7 Posameznik, ki se športne dejavnosti udeleži prostovoljno, soglaša z riziki, ki jih ta šport sam po sebi prinaša. Od tistega, ki se sam izpostavi njemu poznanim in prepoznavnim tveganjem, se pričakuje, da bo sam poskrbel za svojo varnost. Organizator športne dejavnosti še vedno lahko odškodninsko odgovarja, vendar le za škodo, ki nastane zaradi njegove neskrbnosti, ne pa tudi za škodo, ki nastane zaradi rizika, ki ga šport prinaša sam po sebi.8

14. Glede na navedeno ni ustrezna uporaba Pravilnika (tudi le smiselno ne), saj v njem predvideni standardi veljajo za programe, ki se jih morajo otroci obvezno udeleževati, v obravnavanem primeru pa gre za tožnikovo prostovoljno sodelovanje pri paintballu, ki ga prvotožena stranka ponuja na trgu v okviru svoje pridobitne dejavnosti. Tožnik je s tem, ko se je (v soglasju s starši) prostovoljno odločil za igranje paintballa, pristal na prepoznavna tveganja, ki so povezana z opravljanjem te aktivnosti. S temi tveganji, med katere spada tudi snemanje maske na poligonu, je bil tožnik seznanjen pred začetkom opravljanja dejavnosti, saj je prejel jasna in obrazložena navodila s strani nadzornika.

15. Pravilnik ni primerna materialnopravna podlaga za presojo (ne)skrbnosti prvotožene stranke glede nadzora nad otroki, tega področja pa v okviru dejavnosti paintballa tudi ne urejajo posebna pravila. Za odločitev v tej zadevi je zato bistveno, ali je prisotnost enega nadzornika, ki ne sodeluje v sami igri na poligonu, običajna in zadostna. Tožnik je v zvezi s tem zatrjeval, da bi bilo primerno spremstvo večjega števila oseb, ki bi nad otroki skrbno bedele in jim dajale vsa potrebna navodila ter jih tudi sproti opominjale, če bi prihajalo do ravnanj, ki bi jim bila potencialno lahko nevarna.9 Za skupino 18 otrok ne zadostuje en nadzornik, ki ni prisoten na poligonu, temveč igro opazuje iz razdalje, torej iz varne sobe, iz katere zaradi postavljenih predelnih sten na poligonu tega ne vidi v celoti.10 Po tožnikovem mnenju bi morali biti na poligonu prisotni vsaj trije nadzorniki, ki bi morali sodelovati pri igri oziroma spremljati, ali otroci upoštevajo vsa navodila v zvezi z igro.11 Tožnik od prvotožene stranke ne pričakuje, da bi imel vsak otrok nadzornika, ki bi fizično preprečil snetje maske, pričakuje pa, da bo na poligonu zadostno število nadzornikov, ki bi otroke ob igri spremljali, nadzorovali ali upoštevajo pravila igre in v primeru snetja maske ali morebitnih drugih aktivnostih, ki bi lahko ogrožale zdravje otrok, te opozoril in prekinil igro.12

16. Toženi stranki sta zatrjevali, da je nadzornik poskrbel za nadzor nad potekom igre in ustrezno spremljanje igre, pri čemer je zadostoval le en nadzornik, saj ne obstoji nikakršna pravna podlaga, ki bi določala večje število nadzornikov igre.13 Prvotožena stranka ne more, niti ni dolžna, vsakemu posameznemu igralcu zagotoviti lastnega „varnostnika“, ki bi skrbel za to, da bo vsak udeleženec spoštoval pravila. Če v nekem trenutku eden od sodelujočih v igri, v nasprotju z izrecnimi, večkrat poudarjenimi in natančno razloženimi navodili, med igro sname masko in s tem tvega, da ga zadane plastična kroglica, je to okoliščina, ki je prvotožena stranka ne more preprečiti.14 Naloga nadzornika ni bila v tem, da bi se nahajal na poligonu med samo igro, ampak je bila njegova prvenstvena naloga podati ustrezna navodila pred pričetkom igre, ponuditi ustrezno varovalno opremo udeležencem igre in poskrbeti, da so jo imeli nameščeno pred pričetkom igre. Samovoljnega ravnanja tožnika kljub vsej skrbnosti ni bilo mogoče preprečiti.15 Iz tožnikovih trditev izhaja stališče, da bi moral vsak udeleženec igre imeti zraven sebe „nadzornika“, ki bi mu preprečil snetje maske iz obraza, kar je absurdno.16 Pri tovrstni igri nadzornik običajno ni prisoten na samem poligonu, tudi v konkretni zadevi to ni bilo potrebno.17

17. Iz zgoraj povzetega je razvidno, da tožnik ni zatrjeval in dokazoval, da je pri igri paintballa običajno in predvideno, da igro na samem poligonu spremlja večje število nadzornikov. Čeprav sta toženi stranki njegove trditve o številu nadzornikov in njihovi prisotnosti na poligonu izrecno prerekali, jih tožnik ni z ničemer izkazal. Tožnik bi tako moral vsaj zatrjevati, da je v primerjavi z drugimi ponudniki paintballa za varno in skrbno izvedbo igre, zlasti, ko so udeleženi otroci, tipično in običajno, da igro nadzoruje več nadzornikov, ki se ves čas igre nahajajo z udeleženci na poligonu, česar pa ni storil. Tudi sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da se je v praksi izvajanja paintballa izoblikoval standard, za kakršnega se zavzema tožnik. Ker ni izkazano, da je večje število nadzornikov na poligonu ustaljen standard pri igri paintballa, katerega je prvotožena stranka prekršila, ni podana protipravnost njenega ravnanja.

18. Po presoji pritožbenega sodišča tožniku tudi ni uspelo izkazati vzročne zveze med ravnanje prvotožene stranke in nastalo škodo. Dejstvo je, da je paintball dinamična igra, katere namen je izločiti nasprotnika ter hkrati, s pomočjo taktike in skrivanja za pregradami ali ovirami na poligonu, ubežati oziroma se izogniti strelom nasprotnika. Življenjsko logično je, da nadzorniki tudi ob sodelovanju na poligonu, glede na naravo igre, ne bi uspeli imeti ves čas na očeh vseh udeležencev igre.18 Kako naj bi nadzornik(i), kljub spremljanju igre na poligonu, uspel(i) tožniku preprečiti, da si z glave sname masko ter da mu ravno v tistem trenutku v oko prileti barvna kroglica, tožnik ne pojasni. Da nadzorovanje otrok na samem poligonu ne bi preprečilo škodnega dogodka, sta toženi stranki zatrjevali že v postopku na prvi stopnji, ponovno pa na to opozarjata tudi v pritožbah.

19. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da temelj tožbenega zahtevka ni podan. Ker je bilo treba pritožbama toženih strank že iz tega razloga ugoditi, se pritožbeno sodišče do preostalih pritožbenih očitkov pravdnih strank ne opredeljuje. Protipravnost in vzročna zveza v konkretnem primeru nista podani, zato je tožnikova pritožba, ki nasprotuje zavrnilnemu delu izpodbijane dobe, v celoti neutemeljena.

20. Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbama toženih strank in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP v I. in III. točki izreka spremenilo izpodbijano sodbo. Pritožbo tožnika je kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (II. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Delna sprememba izpodbijane sodbe je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP terjala tudi novo odločitev o stroških postopka. Tožnik je v pravdi v celoti propadel, zato je toženima strankama dolžan povrniti njune pravdne stroške (tretji odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je stroške toženih strank odmerilo v skladu s specificiranima stroškovnikoma, OT in Pravilnikom o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (v nadaljevanju: Pravilnik). Prvotoženi stranki je priznalo 1.000 točk nagrade za odgovor na tožbo (tar. št. 19/1 OT), 1.000 točk nagrade za prvo pripravljalno vlogo (tar. št. 19/1 OT), 550 točk nagrade za drugo pripravljalno vlogo, kolikor je priglasila prvotožena stranka (v skladu s tar. št. 19/2 OT bi bila upravičena do 750 točk nagrade), 1.000 točk nagrade za narok z 12. 10. 2017 (tar. št. 20/1 OT), 500 točk nagrade za narok s 27. 11. 2017 (tar. št. 20/2 OT), 150 točk urnine (prvi odstavek 6. člena OT), 500 točk nagrade za narok z 9. 4. 2018 (tar. št. 20/2 OT), 500 točk nagrade za narok z 10. 9. 2018 (tar. št. 20/2 OT), 50 točk urnine (prvi odstavek 6. člena OT), 500 točk nagrade za narok s 15. 11. 2018 (tar. št. 20/2 OT), 50 točk urnine (prvi odstavek 6. člena OT), 500 točk nagrade za narok z 21. 2. 2019 (tar. št. 20/2 OT), 500 točk nagrade za tretjo pripravljalno vlogo (tar. št. 19/3 OT), 500 točk nagrade za četrto pripravljalno vlogo (tar. št. 19/3 OT), 500 točk nagrade za narok s 17. 10. 2019 (tar. št. 20/2 OT), 7-krat po 40 točk, t.j. 280 točk nagrade za odsotnost iz pisarne in 90,8 točk materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT), kar skupno znaša 8.170,80 točk oziroma 4.902,48 EUR. Prvotožena stranka je upravičena tudi do povračila kilometrine na relaciji D. - L. - D. (28,8 km x 0,37 EUR) za 7-kratni pristop na narok, kar znaša 74,59 EUR ter 22 % DDV, kar skupno znaša 6.072,03 EUR. Pritožbeno sodišče pa prvotoženi stranki ni priznalo stroškov posveta s stranko in pregleda listin, saj v konkretnem primeru ne gre za samostojno storitev, temveč so ti stroški že zajeti v ostalih odmerjenih nagradah. Prvotoženi stranki tudi ni priznalo urnin za naroka z 21. 2. 2019 in 17. 10. 2019, saj sta trajala manj kot eno uro (prvi odstavek 6. člena OT).

22. Drugotožena stranka je upravičena do povračila stroškov prihoda na naroke na relaciji ... - Tavčarjeva 9 - ... (10 km) v skladu s četrtim odstavkom 9. člena v zvezi z drugim odstavkom 18. člena Pravilnika ter drugim odstavkom 168. člena ZUJF.19 Kilometrina je v času prvih treh narokov ter zadnjega naroka znašala 0,10 EUR, v času četrtega in petega naroka 0,11 EUR ter v času šestega naroka 0,09 EUR. Drugotoženi stranki tako pripada 7,10 EUR stroškov prihoda na naroke. Materialnih stroškov v višini 40 EUR drugotožena stranka ni z ničemer izkazala, pritožbeno sodišče pa glede na število vloženih vlog in listin ocenjuje, da je iz tega naslova upravičena do povračila 10 EUR stroškov. Iz naslova parkirnine je pritožbeno sodišče drugotoženi stranki priznalo 4,30 EUR za narok z 12. 10. 2017, 6,90 EUR za narok s 27. 11. 2017, 2,15 EUR za narok z 9. 4. 2018, 4,30 EUR za narok z 10. 9. 2018 in 6,90 za narok s 15. 11. 2018. Višjih stroškov parkiranja ji ni priznalo, saj je bil čas parkiranja bistveno daljši od trajanja narokov. Drugotožena stranka je upravičena še do povračila stroškov pričnin v višini 4,16 EUR in 138,79 EUR. Skupno stroški drugotožene stranke znašajo 184,60 EUR.

23. Tožnik je tako dolžan v 15 dneh povrniti prvotoženi stranki 6.072,03 EUR stroškov postopka, drugotoženi stranki pa 184,60 EUR stroškov postopka, obema v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

24. Ker sta toženi stranki s svojima pritožbama uspeli, sta upravičeni tudi do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP). Te je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu s specificiranima stroškovnikoma, OT in Zakonom o sodnih taksah (ZST-1). Prvotoženi stranki je priznalo 700 točk oziroma 420 EUR nagrade za pritožbo (tar. št. 21/1 OT20), 14 točk oziroma 8,40 EUR materialnih stroškov (11. člen OT), 22 % DDV ter 675 EUR sodne takse. Tožnik je tako dolžan prvotoženi stranki v roku 15 dni povrniti 1.197,45 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Drugotoženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo 675 EUR sodne takse, kar ji je tožnik dolžan povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnik s pritožbo ni uspel, z odgovorom na pritožbi pa ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (154. in 155. člen ZPP), zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka. K odločitvi pritožbenega sodišča prav tako ni pripomogel odgovor prvotožene stranke na pritožbi tožnika in drugotožene stranke, zato prvotožena stranka sama nosi stroške odgovora (155. člen ZPP).

1 Paintball je ekstremni ekipni strelski šport v katerem se igralci izločajo iz igre tako, da nasprotnika zadenejo z barvno kroglico (paintball), ki ob trku poči. Barvne kroglice se izstreljuje s pomočjo pušk oziroma markerjev na stisnjen zrak ali CO2. Igra lahko poteka na prostem (outdoor) ali v zaprtem prostoru (indoor; glej npr. Wikipedia, prosta enciklopedija https://sl.wikipedia.org/wiki/Ekstremni_šport in https://en.wikipedia.org/wiki/Paintball). 2 To je pomenilo, da preostali udeleženci nanj ne smejo streljati. 3 Po SSKJ gre za javni dogodek, zlasti kulturni, športni, zabavni. 4 Po SSKJ gre za prireditev na določenem mestu in ob določenem času, na kateri se prodaja in kupuje raznovrstno blago. 5 Glej str. 3 tožbe z 31. 1. 2017 (list. št. 2 spisa). 6 Prim. odločbe VSRS II Ips 743/2009, VSRS II Ips 284/2016, VSRS II Ips 258/2018, VSL II Cp 125/2018 in druge. 7 Prim. odločbi VSRS II Ips 143/2013 in VSL II Cp 125/2018. 8 Prim. odločbi VSRS II Ips 284/2016 in VSRS II Ips 258/2018. 9 Glej 4. str. tožbe z 31. 1. 2017 (druga stran list. št. 2 spisa). 10 Glej 4. in 5. str. tožnikove prve pripravljalne vloge s 6. 10. 2017 (list. št. 36 in 37 spisa). 11 Glej 3. str. tožnikove druge pripravljalne vloge s 27. 10. 2017 (list. št. 55 spisa). 12 Glej 2. str. tožnikove tretje pripravljalne vloge s 17. 11. 2017 (druga stran list. št. 62 spisa). 13 Glej 3. str. odgovora na tožbo drugotožene stranke z 23. 3. 2017 (list. št. 20 spisa). 14 Glej 3. in 4. str. odgovora na tožbo prvotožene stranke s 30. 3. 2017 (list. št. 27 in 28 spisa). 15 Glej 2. str. prve pripravljalne vloge drugotožene stranke z 12. 10. 2017 (list. št. 45 spisa). 16 Glej 2. str. prve pripravljalne vloge prvotožene stranke s 24. 10. 217 (list. št. 50 spisa). 17 Glej 2. str. druge pripravljalne vloge drugotožene stranke s 13. 11. 2017 (druga stran list. št. 59 spisa). 18 Absoluten nadzor bi bil mogoč samo, če bi imel vsak udeleženec svojega nadzornika, kar je po mnenju pritožbenega sodišča nesmiselno, tudi sicer pa se tožnik (glede na trditve v postopku) za kaj takega ne zavzema. 19 Drugotožena stranka je tako upravičena do kilometrine v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov. 20 Vrednost spornega predmeta v pritožbi je 24.313,14 EUR.