Jedro

Osebe, ki ji je bilo premoženje podržavljeno po Zakonu o razlastitvi iz leta 1968, ni mogoče obravnavati kot upravičenca niti po 3. niti po 4. členu ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 23.1.2002, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava B. z dne 13.11.2001. S to odločbo je prvostopni organ zavrnil zahtevo T.E. za denacionalizacijo nekaterih nepremičnin v k.o. B., ki so bila podržavljena J.E. z odločbo Skupščine Občine L.B., Odsek za proračun in premoženjske zadeve z dne 29.3.1972, izdano na podlagi Zakona o razlastitvi (Uradni list SFRJ, št. 11/68). Zahteva za denacionalizacijo je bila zavrnjena, ker ne gre za podržavljenje na podlagi predpisa, določenega v 3. oziroma 4. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen).

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za to odločitev navedla tožena stranka, to je, da v obravnavanem primeru ni podlage za denacionalizacijo niti v 3. niti v 4. členu ZDen, saj Zakon o razlastitvi iz leta 1968 ni naveden v 3. členu ZDen in prav tako ne spada v časovni okvir iz 4. člena ZDen oziroma ne gre za podržavljenje brez pravnega naslova. Zavrnilo je tožbene ugovore, da je bila odločba o razlastitvi nezakonita, saj se v postopku denacionalizacije ne more izpodbijati akt o podržavljenju, da pa bi razlastitveno odločbo tožnika izpodbijala v predpisanem postopku, niti nista zatrjevala.

Zoper prvostopno sodbo sta pritožbo vložila tožnika, in sicer zaradi kršitve materialnega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev določb postopka. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, prvostopno sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in napadeno odločbo tožene stranke spremeni tako, da ugodi zahtevku tožnikov za denacionalizacijo zemljišč, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vztrajata pri tem, da je treba v obravnavanem primeru uporabiti določbo 4. člena ZDen, pri čemer je treba upoštevati načela enakopravnosti iz Ustave Republike Slovenije. Obravnavane parcele so bile razlaščene na podlagi Zakona o razlastitvi iz leta 1968, ki ni naveden v 3. členu ZDen. Namen razlastitve je bila izgradnja stanovanjske soseske, dejansko pa so se zgradile poslovne stavbe.

Prav to pa dokazuje, da gre za ukrep brez pravnega naslova iz 4. člena ZDen. Ta okoliščina bi morala biti predmet presoje na glavni obravnavi, kot podlaga za sklep o utemeljenosti uporabe 4. člena ZDen. Prvostopno sodišče pa je odločalo na seji, in torej ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, hkrati pa je kršilo določbe ZUS.

Sklicevanje prvostopnega sodišča na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije ni pravilno. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo, št. U-I-130/01-18 z dne 23.5.2002, v temelju spremenilo sodno prakso v razlagi ZDen o njegovi časovni veljavnosti v korist denacionalizirancev, zato pričakujeta, da bo pritožbeno sodišče sprejelo njuno razlago glede 4. člena ZDen. Menita, da tudi ob razlastitvi dana odškodnina ni bila pravična.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Kot so tožnikoma pravilno pojasnili prvostopno sodišče in pred njim tožena stranka in prvostopni upravni organ, se v postopku denacionalizacije vrača le premoženje, ki je bilo prejšnjim lastnikom podržavljeno na podlagi predpisov iz 3. člena oziroma na način iz 4. oziroma 5. člena ZDen. V obravnavanem primeru ni sporno, da so bila obravnavana zemljišča J.E. podržavljena z odločbo, izdano na podlagi Zakona o razlastitvi iz leta 1968, ki ni naveden v 3. členu ZDen.

Torej 3. člen ZDen v obravnavanem primeru ne more biti podlaga za denacionalizacijo.

Pritožbeno sodišče pa enako kot prvostopno sodišče meni tudi, da podlaga za denacionalizacijo v obravnavanem primeru ne more biti niti 4. člen ZDen. Po tej določbi so ne glede na določbe 3. člena ZDen upravičenci do denacionalizacije tudi osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisa, izdanega do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963, ki ni naveden v prejšnjem členu, ali pa z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova.

Zakon o razlastitvi iz leta 1968 je bil sprejet po letu 1963, torej izven časovnega okvirja 4. člena ZDen. Odločba, izdana na podlagi Zakona o razlastitvi, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni ukrep državnega organa brez pravnega naslova. Ta odločba je bila izdana, postala je pravnomočna in na njeni podlagi so bila zemljišča razlaščena. Tožnika pa niti ne zatrjujeta, da bi kdajkoli to razlastitveno odločbo izpodbijala, niti to ne izhaja iz upravnih spisov. Ker se v denacionalizacijskem postopku ne presoja pravilnost in zakonitost aktov o podržavljenju, temveč se zgolj vrača premoženje, ki je bilo s temi akti podržavljeno, če so za to izpolnjeni z ZDen predpisani pogoji, tudi v tem primeru ni mogoče presojati pravilnosti in zakonitosti razlastitvene odločbe. Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da v tem primeru materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno.

Na odločitev o stvari ne vpliva niti odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, na katero se tožnika sklicujeta, saj se ta na pravna vprašanja, sporna v obravnavanem primeru, ne nanaša. Na odločitev o stvari pa tudi ne vpliva okoliščina, ali je bil namen razlastitve v obravnavanem primeru dosežen in ali je bila odškodnina, dana v razlastitvenem postopku, pravična, saj pravilnost in zakonitost razlastitvene odločbe nista predmet tega upravnega spora.

V čem naj bi bilo kršeno načelo enakopravnosti iz Ustave Republike Slovenije, v obravnavanem primeru tožnika v pritožbi nista navedla. Zato na to pritožbeno navedbo pritožbeno sodišče tudi ne more odgovoriti. Poudarja pa, da je na enak način odločeno o vseh primerih, kjer ni podlage za denacionalizacijo v 3. in 4. členu ZDen. Ustavnost določbe 4. člena ZDen je ustavno sodišče presojalo dvakrat, in sicer prvič z odločbo, št. U-I-34/98 z dne 2.4.1998 (Uradni list RS, št. 31/98), in ocenilo, da ta določba ni v nasprotju z ustavnim načelom enakega obravnavanja, in drugič z odločbo, opr. št. U-I-58/04-7 z dne 10.2.2005 (Uradni list RS, št. 18/05).

Po presoji pritožbenega sodišča v tem primeru tudi niso bile storjene bistvene kršitve pravil postopka. Tožnika v tožbi nista zahtevala oprave glavne obravnave. Prvostopno sodišče pa ni kršilo pravil postopka, ko je odločalo na seji, saj presojanje pravilnosti in zakonitosti razlastitvene odločbe sploh ni predmet tega upravnega spora in zato ugotavljanje dejanskega stanja v zvezi z razlastitveno odločbo na drugačno odločitev v postopku denacionalizacije ne bi vplivalo (4. odstavek 72. člena ZUS).

Pritožbeni ugovor nepopolne oziroma nepravilne ugotovitve dejanskega stanja pa pritožbeno sodišče zavrača kot nedopusten na podlagi 5. odstavka 72. člena ZUS, saj v tem primeru prvostopno sodišče ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, temveč je svojo odločitev oprlo na dejansko stanje, kot ga je v izpodbijani odločbi ugotovila tožena stranka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo tožnikov kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča.