Jedro

Iz vsebine 7a člena ZNZGP izhaja, da je bila ta zakonska določba podlaga za nacionalizacijo tudi kmetijskih zemljišč.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo pritožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 26.10.2000. Z navedeno odločbo je tožena stranka v izreku pod točko 1 zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote MS z dne 20.6.2000, s katero je ta zavrnila zahtevo tožnikov za vrnitev nacionaliziranega kmetijskega zemljišča v k.o. K. in k.o. K., v izreku pod točko 2 pa je zavrnila predlog tožnikov, da se izreče za nično odločba Okrajnega ljudskega odbora MS z dne 26.10.1953. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke. Navaja, da je po 8. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) 7a člen Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (ZNZGP), ki je bil v obravnavani zadevi podlaga za nacionalizacijo nepremičnin, izrecno izključen kot podlaga za denacionalizacijo. Zato v obravnavanem primeru vračanje premoženja tožnikoma po ZDen ni mogoče. Prav tako po presoji sodišča prve stopnje ni utemeljen predlog tožnikov, da se odločba o nacionalizaciji iz leta 1953 izreče za nično. Tožnika uveljavljata ničnostni razlog po členu 279 Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in sicer v delu, ki določa, da se za nično izreče odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po izrecni zakonski določbi razlog za ničnost. Zakon o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij take izrecne določbe glede ničnosti ne vsebuje, tožnika pa ne v predlogu in ne v tožbi ne dokazujeta, da bi taka izrecna zakonska določba obstajala. Zato je tožena stranka pravilno zavrnila zahtevo tožnikov na podlagi 280. člena ZUP.

Tožnika vlagata pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navajata, da je podana bistvena kršitev določb postopka v tem, da niso bile uporabljene določbe ZUP in ni bilo ugotovljeno, da je nacionalizacijska odločba nična. Nacionalizacijska odločba se ne bi smela sklicevati na 7a člen ZNZGP, ker so bila predmet nacionalizacije kmetijska zemljišča in ne zasebno gospodarsko podjetje. Tožnika lahko s številnimi pričami, še živečimi Židi in starejšimi občani MS dokažeta, da nista nikoli imela zasebnega gospodarskega podjetja, ampak kmetijsko zemljišče. Menita, da je vračanje njunega premoženja po določbah ZDen mogoče, vsi organi pa neupravičeno zavračajo njuno zahtevo. Postopki organov, ki rešujejo denacionalizacijo, so v nasprotju z zahtevo in navodili Evropske unije in v nasprotju z namenom ZDen, da se morajo popraviti krivice, saj so kot Židje že za časa II. svetovne vojne preveč prestali, nato pa so jim še neupravičeno vzeli premoženje. Navajata tudi pomanjkljiv pravni pouk, saj iz izpodbijane sodbe ni razvidno, kam se lahko pritožita in kdo bo reševal njuno pritožbo. Prosita, da bi se zadeva v Republiki Sloveniji čimprej rešila, da se bosta lahko obrnila še na pristojne evropske inštitucije. Predlagata, da sodišče prve stopnje predloži pritožbo z vsemi spisi Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, ki naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ali tako spremeni, da se ugotovi ničnost nacionalizacijske odločbe in da sta tožnika upravičena do denacionalizacije podržavljenih nepremičnin.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

V obravnavani zadevi tožnika uveljavljata vrnitev nepremičnin, ki so bile M.A., roj. K., državljanki Izraela, podržavljene z odločbo Okrajnega ljudskega odbora MS z dne 26.10.1953, na podlagi 3. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZNZGP oziroma 7a člena ZNZGP. Iz odločbe o nacionalizaciji, ki je med predloženimi spisi, izhaja, da je bila izdana na podlagi navedene zakonske določbe, ki je po določbi 8. točke 3. člena ZDen izrecno izključena kot podlaga za denacionalizacijo. Zato torej ni podana zakonska podlaga za uveljavljanje denacionalizacijskega zahtevka, kot sta to pravilno ugotovila sodišče prve stopnje in tožena stranka. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje in tožene stranke, da v obravnavani zadevi ni podan zatrjevani razlog iz 6. točke 279. člena ZUP za izrek navedene odločbe o nacionalizaciji iz leta 1953 za nično. Iz vsebine 7a člena ZNZGP pa izhaja, da je bila ta zakonska določba podlaga za nacionalizacijo tudi kmetijskih zemljišč. ZNZGP v 7a členu namreč ne bi vseboval določbe, da so iz nacionalizacije med drugim izvzete tudi nepremičnine kmetov poljedelcev, ki sami obdelujejo svojo zemljo, če kmetijskega zemljišča ne bi bilo mogoče podržaviti na podlagi iste zakonske določbe. Zato pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na zavrnitev zahteve za denacionalizacijo in predloga za izrek ničnosti navedene odločbe o nacionalizaciji, niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Pravni pouk, ki ga vsebuje izpodbijana sodba, pa po presoji pritožbenega sodišča tudi ni vplival na pravico tožnikov do sodnega varstva, saj je v njem navedeno, v katerem roku in kje je treba vložiti pritožbo zoper izpodbijano sodbo. O pritožbi zoper odločbe, izdane v upravnem sporu na prvi stopnji, odloča vrhovno sodišče (2. odstavek 5. člena ZUS). Če gre za objavljeni predpis, pa se njegove določbe štejejo za splošno znane.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.