Jedro

Dedinja trdi, da je v obravnavani zadevi zaradi odločbe Ustavnega sodišča, ki je razveljavilo 128. člen Zakona o dedovanju, zakonodajalec pa v roku, ki mu ga je dalo Ustavno sodišče, nove ureditve ni sprejel, odpadla pravna podlaga, na podlagi katere bi lahko dajalec socialne pomoči prejeto pomoč uveljavljal v zapuščinskem postopku. Vprašanje, ali obstaja pravna podlaga za zahtevek dajalca pomoči ali ne, ni dejansko, temveč pravno vprašanje, zato napotitev na pravdo ni potrebna, temveč mora o njem odločiti zapuščinsko sodišče samo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (tj. v točki 2.b in v točki 3 izreka, kolikor se ta nanaša na točko 2.b) razveljavi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 18.11.2004, opr. št. D 203/97, pod točko 1.a izreka sklenilo, da se dedinjo M. K. napoti na pravdo z zahtevkom, da je terjatev Občine B. priznala v zmoti. Pod točko 2 izreka je sodišče zapuščinski postopek prekinilo ter pod točko 2.b dedinjo M. K. napotilo na pravdo z zahtevkom, da terjatev Občine B. v višini 9.625.326,20 SIT ne obstaja, ter pod točko 2.c, da se iz zapuščine izloči vrednost premoženja v višini 12.302,00 EUR v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. V 3. točki izreka je sodišče sklenilo, da je dedinja dolžna tožbo iz 2. točke izreka vložiti v roku 15 dni po pravnomočnosti tega sklepa, in bo zapuščinski postopek, v primeru, da bo tožba vložena, prekinjen do pravnomočne odločitve v pravdni zadevi, v nasprotnem primeru pa se bo nadaljeval. Zoper izdani sklep se po svoji pooblaščenki pravočasno pritožuje dedinja M. K., ki navaja, da se pritožuje zoper odločitev prvostopenjskega sodišča v tistem delu, s katerim je napotena na pravdo, da terjatev Občine B. ne obstaja. Navaja, da gre v konkretnem primeru za vprašanje, kakšno pravico ima Občina B., glede na to, da je 128. člen Zakona o dedovanju prenehal veljati po poteku roka, ki ga je Ustavno sodišče v svoji odločbi z dne 30.11.2000, opr. št. U-I-330/97-28, določilo za uskladitev z Ustavo Republike Slovenije. Ker je šestmesečni rok potekel 19.06.2001 in je ta dan prenehal veljati 128. člen Zakona o dedovanju, je s tem odpadla pravna podlaga predloga za omejitev dedovanja, ki ga je podala Občina B.. V konkretnem primeru gre za pravno vprašanje, ne pa za vprašanje, ali obstaja terjatev Občine B. ali ne, kot to v izreku izpodbijanega sklepa zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje. Ker je bil 128. člen Zakona o dedovanju razveljavljen, ga ni več možno uporabiti za postopke, ki so se sicer začeli v času njegove veljavnosti, a o njih še ni bilo pravnomočno odločeno do njegove razveljavitve. Ker gre za pravno vprašanje, napotitev na pravdo ni potrebna, zato dedinja predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu razveljavi.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da dedinja v pritožbi izrecno navaja, da sklep sodišča prve stopnje izpodbija (le) v tistem delu, s katerim je napotena na pravdo, da terjatev Občine B. ne obstaja, torej se pritožuje zoper točko 2.b in točko 3, kolikor se slednja nanaša na točko 2.b, kar bo predmet pritožbenega preizkusa, v preostalem (tj. v 1. točki, v 2.c točki ter v 3. točki v zvezi z 2.c točko izreka) pa je sklep sodišča prve stopnje postal pravnomočen.

Ključni pritožbeni očitek dedinje je, da ne gre za spor o dejanskem vprašanju, ki terja napotitev iz zapuščinskega v pravdni postopek, temveč gre za spor o uporabi prava, zato bi moralo zapuščinsko sodišče o pravnem vprašanju samo odločiti. Pritožbeni pomislek je utemeljen. Dedinja je v zapuščinskem postopku namreč trdila (in to ponavlja v pritožbi), da je Ustavno sodišče v svoji odločbi z dne 30.11.2000, opr. št. U-I-330/97-28, ugotovilo neskladje 128. člena Zakona o dedovanju (Ur. list SRS, št. 15-645/1-976, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZD), učinek razveljavitve odložilo za dobo šestih mesecev ter zakonodajalcu naložilo, da v tem obdobju odpravi ugotovljeno neskladje. Ker zakonodajalec ni upošteval roka, ki ga je določilo Ustavno sodišče, in je rok iztekel, je 128. člen ZD prenehal veljati, zato dedinja meni, da je odpadla pravna podlaga, na podlagi katere lahko Občina B. v tem zapuščinskem postopku uveljavlja svojo pravico do omejitve dedovanja. Vprašanje, ali obstoji pravna podlaga ali ne, pa ni dejansko vprašanje, ki bi terjalo prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravo (2. odstavek v zvezi s 1. odstavkom 210. člena), temveč pravno vprašanje, o katerem mora odločiti zapuščinsko sodišče samo (3. odstavek 210. člena). Prav tako ne gre za spor med dediči o uporabi prava, ali kakšno premoženje spada v zapuščino, zato tudi ni podana izjema po

1. točki 1. odstavka 212. člena ZD.

Po obrazloženem se izkaže, da je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu napačna, zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 163. členom ZD pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih 2.b in 3. točki izreka (v 3. točki toliko, kolikor se ta nanaša na točko 2.b) razveljavilo ter zadevo vrača zapuščinskemu sodišču v nadaljnji postopek. Sodišče prve stopnje bo moralo (ko bodo izpolnjeni pogoji za nadaljevanje zapuščinskega postopka po pravnomočnem delu napotitvenega sklepa, ki ga dedinja ni izpodbijala) izdati sklep o dedovanju, v katerem se bo moralo opredeliti tudi do navedb dedinje, da za terjatev Občine B. ne obstoji pravna podlaga, pri tem pa upoštevati tudi, da je Državni zbor Republike Slovenije dne 25.07.2001 sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o dedovanju ZD-B, ki je pričel veljati 15. dan po objavi v Uradnem listu, tj. 25.08.2001.