Jedro

Tožena stranka je ugotovila dejanske okoliščine v upravnem postopku, v nasprotju s spisom, saj se je tožeča stranka udeležila ustne obravnave 28.3.1995 in dne 21.4.1995 tudi podala izjavo, da gre v konkretnem primeru za nov, šele v letu 1972 zgrajen objekt na podržavljenem zemljišču.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravita 4. točka in 6. točka v delu, ki se nanaša na 4. točko, izreka odločbe Ministrstva za kulturo Republike Slovenije št. ... z dne 29.5.1995.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v 4. točki izreka odločila, da se upravičencu Rimokatoliškemu samostanu Uršulink vrne v last nepremičnina skupaj s pripadajočim stavbnim zemljiščem parc. št. 164 šola 744 m2, do 81/1000 in parc. št. 165 šolsko poslopje in dvorišče 1481 m2, do 49/1000, ki je v zemljiški knjigi vpisana z imetnikom pravice uporabe I. d.o.o., Ljubljana in v dejanski uporabi O., notranja trgovina, Ljubljana. Zavezanec O. pa je dolžan izročiti upravičencu navedene dele nepremičnine, ki v naravi predstavljajo trgovino s pomožnimi prostori, v last z dnem pravnomočnosti te odločbe, v posest pa s 7.12.1998. Tožena stranka je v obrazložitvi svoje odločbe navedla, da je bila z odlokom o razglasitvi spomenikov naravne in kulturne dediščine na območju občine Ljubljana Center med Aškrčevo, Tivolsko in slovensko cesto, objavljenim v Uradnem listu RS, št. 60/93, Rimokatoliška cerkev Uršulink s samostanom razglašena za arhitekturni spomenik. Po določbi 4. člena tega odloka poteka meja spomeniškega kompleksa tako, da so v kompleksu tudi vse parcele navedene v zahtevi za denacionalizacijo. Glede na to je pristojno za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije v skladu s 5. točko 1. odstavka 54. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Tožena stranka po pregledu celotne spisne dokumentacije ugotavlja, da je vlagatelj zahteve upravičenec do denacionalizacije v smislu 14. člena ZDen kot delujoča verska ustanova na območju Republike Slovenije. Po navedeni zakonski določbi gre pravica do vrnitve premoženja cerkvam in drugim verskim skupnostim, njihovim ustanovom oziroma redom, ki ob uveljavitvi ZDen delujejo na območju Republike Slovenije. Iz odločbe Mestne razlastitvene komsije z dne 10.3.1949 in z dne 2.7.1948 je razvidno, da so bile nepremičnine, katerih vrnitev se zahteva, podržavljene na podlagi Temeljnega zakona o razlastitvi (Uradni list FLRJ, št. 28/47), ki je naveden v 12. točki 1. odstavka 3. člena ZDen, kot podlaga za denacionalizacijo.

Po določbi 51. člena ZDen je zavezanec za vrnitev stvari pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po tem zakonu vrnejo upravičencem. Zavezanec za predmetni del nepremičnin je O. kot pravni naslednik zemljiškoknjižnega zavezanca. Zavezanec sicer ugovarja bistveno povečanje vrednosti nepremičnine, ki pa jo tožena stranka ne more upoštevati. V zvezi z odplačno pridobitvijo prostorov na predmetnih nepremičninah, pa tožena stranka ugotavlja, da se odškodnina določa v skladu s 1. odstavkom 73. člena ZDen.

Tožeča stranka v svoji tožbi navaja, da se v sklopu nepremičnin na parc. št. 164 nahaja tudi objekt paviljon s kletjo, ki je bil na novo zgrajen leta 1972 v izmeri 14,40 m x 10,20 m. Ta objekt je pridobila tožeča stranka s kupoprodajno pogodbo z dne 30.6.1976, sklenjeno med prodajalcem - pravnim prednikom zavezanca in njenim pravnim prednikom. V sklopu te pogodbe je bil pridobljen tudi del kleti v izmeri 59,48 m2 (hladilnica, garderoba, WC s tuši za osebje) in tovorno dvigalo ter pravica souporabe zunanjih stopnic ob letnem vrtu za dostop v kletne prostore, pravica souporabe manipulacijskega prostora v kleti v izmeri 26,50 m2. S pogodbo je bila tudi prenešena pravica na funkcionalnem zemljišču v izmeri cca. 100 m2, namenjena za potrebe letnega vrta. Tožeča stranka je bila o konkretnem denacionalizacijskem postopku obveščena šele pred obravnavo dne 28.3.1995, katere se je tudi udeležila. Tožeča stranka je zavzela stališče, da vračanje novozgrajenega objekta ne pride v poštev glede na določilo 2. odstavka 32. člena ZDen. Tožena stranka je izdala izpodbijano odločbo, ne da bi upoštevala navedbe tožeče stranke.

Izpodbijana odločba ni definirala prostorov tožeče stranke in tako sploh ni jasno, na kateri del nepremičnin se 4. točka izreka nanaša. Glede na navedeno je tožena stranka nepravilno uporabila materialni predpis ZDen, saj 32. člen v 2. odstavku določa, da se podržavljena zazidana stavbna zemljišča in seveda tudi ne objekti na njih, če niso v lasti upravičenca, ne vračajo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi.

Tožba je utemeljena.

Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) določa v 202. členu, da organ, ki je pristojen za odločanje, izda odločbo na podlagi dejstev, ugotovljenih v postopku. Ugotavljanje dejstev pa je opredeljeno v 7. členu ZUP z naslovom "načelo materialne resnice", ki določa, da je treba v postopku ugotoviti resnično stanje stvari in v ta namen ugotovitvi vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Tožena stranka tega določila ni spoštovala in sploh ni ugotavljala dejanskih okoliščin glede zavezancev za vračilo nepremičnin kot tudi glede njihovih deležev in izgradnje objekta na zemljišču po podržavljenju. Tožena stranka je ugotovila dejanske okoliščine v upravnem postopku, v nasprotju s spisom, saj se je tožeča stranka udeležila ustne obravnave dne 28.3.1995 in dne 21.4.1995 tudi podala izjavo, da gre v konkretnem primeru za nov šele v letu 1972 zgrajen objekt na podržavljenem zemljišču. Deloma pa gre za nepopolno ugotovljene dejanske okoliščine, saj tožena stranka ni nadaljevala postopka, da bi te bistvene okoliščine popolno ugotovila in je še pred tem izdala izpodbijano odločbo. V posledici tega pa tudi ni mogla pravilno uporabiti materialni predpis 32. člena ZDen.

Sodišče je spoznalo, da na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile v tem delu upravnega postopka ugotovljene, ne more rešiti spora in je zato izpodbijano odločbo v tem delu odpravilo. Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku popolno in pravilno ugotoviti dejanske okoliščine, to je deleže posameznih zavezancev za vračilo nepremičnin upravičencu, morebitna bistvena ali nebistvena povečanja vrednosti nepremičnin po podržavljenju, ugotoviti status zemljišča, na katerem stoji objekt - paviljon s kletjo, pa tudi status tega objekta in nato po potrebi odločiti v skladu s 32. členom ZDen.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo v tem delu na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - ZUS). ZUS in ZUP je sodišče uporabilo smiselno kot republiška predpisa, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).