Jedro

Vrednost vlaganj in povečanje površine stanovanja, kakršno zatrjujeta tožnika, sama po sebi ne pomenita spremembe identitete nepremičnine in s tem nastanek nove stvari v smislu določb ZTLR o pridobiti lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta tožeči stranki solastnika vsak do ene tretjine trosobnega stanovanja v pritličju stanovanjske hiše v Ankaranu, in za izstavitev ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila. Tožečima strankama je naložilo plačilo stroškov toženih strank.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožečih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Predlog drugotožene stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je zavrnilo. Navedlo je, da tožnika z zatrjevanimi obširnimi investicijami v stanovanje (z adaptacijo in prizidavami) nista mogla pridobiti solastninske pravice. Podlage za tak zahtevek glede vlaganj, izvedenih pred oktobrom 1991, ne dajejo niti Zakon o stanovanjskem gospodarstvu (Uradni list SRS, št. 3/81 - ZSG) in Zakon o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82 in 14/84 - ZSR) niti 116. člen Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91-I in nasl. - SZ). Ker ne gre za novo stvar, ki bi nastala s spojitvijo, pa tožnika nista mogla pridobiti stvarnopravnega deleža niti na podlagi Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 in 36/90 - ZTLR). Po neizpodbijanih ugotovitvah sodbe sodišča prve stopnje gre namreč za eno veliko stanovanjsko hišo, v kateri se je povečalo le eno od stanovanj, tožnika pa nista zatrjevala, da bi se bilo domnevno soglasje za obnovo nanašalo tudi na pridobitev solastninskega deleža na stanovanju.

Tožnika v reviziji uveljavljata razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navedla sta, da sta sodišči, ki sta zavrnili izvedbo vseh predlaganih dokazov razen zaslišanja enega tožnika, zgolj ugibali, za kaj pravzaprav gre. Tako se ne ve, ali gre za stanovanje ali za hišo, ali sta tožnika vlagala v obstoječe stanovanjske prostore ali dogradila nove, kako sta tožnika upoštevala znesek, ki sta ga pred vselitvijo izplačala prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice, ali sta bila tožnika imetnika stanovanjske pravice in kaj je bilo dograjeno, kaj pa adaptirano, ter kdaj. Če bi sodišče opravilo ogled in postavilo izvedenca, ob tem pa zaslišalo obe stranki in predlagane priče, bi bilo stanje povsem jasno in ne bi bilo treba ugibati, kaj tožnika zatrjujeta. Z zavrnitvijo dokaznih predlogov sta sodišči kršili 22. člen Ustave. Nadalje sta navedla, da se zahtevek nanaša na vlaganja v obstoječe stanovanjske prostore in na dozidavo drugih prostorov v času od vselitve do vložitve tožbe, ko sta nepremičnino s 35 m2 razširila na 57 m2 in njeno vrednost zvišala z 925.000 SIT na 4.789.000 SIT. To sta storila z vednostjo lastnika nepremičnine. Ker se je sodišče v največjem delu ukvarjalo z drugimi, neobstoječimi zahtevki, s postavljenim stvarnopravnim zahtevkom pa sploh ne oziroma izredno malo, je kršilo 2. člen in 22. člen Ustave. Sodišče niti ni ugotovilo, katera od toženih strank je lastnica nepremičnine. Zadevo je zaključilo na enem naroku in s tem kršilo temeljne ustavne pravice tožečih strank in vrsto določb pravdnega postopka ter zmotno uporabilo materialno pravo. Ker sodišče druge stopnje teh pritožbenih navedb tožnikov ni upoštevalo, je tudi samo kršilo določbe pravdnega postopka in napačno uporabilo materialno pravo. Tožeči stranki predlagata, naj sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje, stroške revizije pa naj upošteva kot nadaljnje stroške postopka.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženim strankam, ki nanjo niso odgovorile.

Revizija ni utemeljena.

Tožnika sta v postopku na prvi stopnji zatrjevala: - da je druga tožnica v letu 1982 postala imetnica stanovanjske pravice na dvosobnem stanovanju v velikosti 35,07 m2 v pritličju stanovanjske hiše v Ankaranu, - da sta med bivanjem v stanovanju z lastnimi sredstvi prizidala eno sobo (ki sledeč mnenju, priloženem tožbi, meri 5,39 m2), vhodni hodnik (v velikosti 2,38 m2) in kuhinjo (v velikosti 2,07 m2), obnovila shrambo in prenovila stanovanje (ometi, fasada, okna, tlaki, elektrika, kanalizacija, kopalnica, zunanja ureditev) in da so bila vsa popravila nujna in koristna, - da stanovanje meri sedaj 56,58 m2,- da je gradbena vrednost stanovanja pred posegi znašala 925.479 SIT, vrednost stanovanja ob vložitvi tožbe pa je znašala 4.789.396 SIT, - da sta vlaganja izvedla z vednostjo oz. vsaj s konkludentnim soglasjem toženih strank. Stališče nižjih sodišč, da navedena dejstva ne utemeljujejo zahtevka na ugotovitev (so)lastninske pravice tožečih strank glede spornega stanovanja, je materialnopravno pravilno. K obrazložitvi, da podlage za utemeljenost zahtevka ne morejo predstavljati določbe ZSG in ZSR niti 116. člen SZ, ni treba ničesar dodati. Pravilno je tudi stališče nižjih sodišč, da (konkludentno) soglasje, dano za izvedena vlaganja, še ne pomeni, da je bilo dano soglasje za pridobitev lastninske pravice na tej podlagi (obstoja tega zadnjega soglasja pa tožnika nista zatrjevala).

Edina možna podlaga za utemeljenost zahtevka bi mogle biti določbe 24. do 26. člena ZTLR o gradnji na tujem svetu,(1) upoštevaje nesporno dejstvo o vedenju tožnikov, da vlagata v tujo nepremičnino, pa v tem okviru 25. člen ZTLR.(2) Tudi s tega vidika sta izpodbijani sodbi pravilni.

Po sodni praksi Vrhovnega sodišča gre za novo stvar v smislu določb o gradnji na tujem svetu le, če gre za nov del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe ali če gre za spremenjeno identiteto zgradbe (npr. če je hlev prezidan v stanovanjski prostor, če iz senika nastane počitniška hišica). V primeru povečanja hiše, drugačne razporeditve prostorov in/ali izboljšanja bivalnih razmer ob dejstvu, da hiša ohranja prvotni namen, ne gre za novo stvar.(3) Iz tožbenih navedb ne izhaja, da bi tožnika z zatrjevanimi vlaganji ustvarila novo stvar. Celo sama sta še v reviziji navedla, da gre še vedno za stanovanjski objekt, le da je večji in kvalitetnejši. Vrednost vlaganj in povečanje površine stanovanja, kakršno zatrjujeta tožnika, sama po sebi ne pomenita spremembe identitete zgradbe. Da bi prizidani prostori izpolnjevali pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na tem delu zgradbe, pa tožnika niti ne trdita.

Ob materialnopravno pravilni obrazložitvi sodbe so vsi očitki bistvenih kršitev določb postopka in določb Ustave neutemeljeni. Ker je sodišče tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske oziroma solastninske pravice zavrnilo že iz razloga, ker tožnika nista zatrjevala dejstev, na podlagi katerih bi tožbeni zahtevek sploh mogel biti utemeljen, je vsako izvajanje dokazov v zvezi z zahtevkom postalo odveč. Poleg tega se dokazi izvajajo glede ugotavljanja zatrjevanih dejstev in ne z namenom ugotavljanja katerihkoli drugih dejstev. Ker je zahtevek neutemeljen iz drugih (že navedenih) razlogov, se sodišču tudi ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, katera od toženih strank je lastnica nepremičnine. Trditve, da se je sodišče v največjem delu ukvarjalo z neobstoječimi zahtevki, s postavljenim pa ne oziroma izredno malo, so tako pavšalne, da ne potrebujejo odgovora revizijskega sodišča. Enako velja za očitno neutemeljeno navedbo, da so bile s tem, ko je sodišče zadevo obravnavalo le na enem naroku, kršene ustavne pravice in vrsta določb pravdnega postopka.

Ker niti razlogi, ki jih uveljavljata tožeči stranki, niti razlogi, ki jih je treba upoštevati po uradni dolžnosti, niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 - UPB3 in 45/08). O stroških revizijskega postopka ni bilo treba odločiti, ker jih revidenta nista priglasila.

.Op. št. (1): Prim. II Ips 403/95, II Ips 379/05, II Ips 304/05 in II Ips 246/05. Op. št. (2): Prim. načelno pravno mnenje z dne 21. in 22.12.1987 (Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča SRS, št. II/87), v skladu s katerim je pravne učinke gradnje na tujem zemljišču v primerih, ko graditelj ni dobroveren, treba vselej presojati po določbah 25. člena ZTLR. Op. št. (3): Tako npr. II Ips 403/95 in II Ips 317/93.