Jedro

Investitor je v trenutku postavitve daljnovoda, ki je predmet presoje, razpolagal z dokončnim gradbenim dovoljenjem tudi za del gradnje na parceli, ne pa tudi s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem za ta del trase, saj je bilo delno gradbeno dovoljenje z navedeno sodbo ravno v tem delu odpravljeno. V trenutku odprave delnega gradbenega dovoljenja je postala gradnja daljnovoda v tem delu nelegalna, saj investitor zanjo ni imel več niti dokončnega gradbenega dovoljenja, na podlagi katerega je bilo sicer na lastno odgovornost v času začetka gradnje dopustno graditi.

Upravni organ prve stopnje bi moral ob upoštevanju tretjega odstavka 7. člena ZIN pojasniti, v kolikšnem času lahko tožeča stranka, ob upoštevanju morebitnega nastanka škode, javnega interesa in teže kršitve, odstrani nezakonit objekt oziroma natančno najprej ugotoviti potrebne roke za odstranitev (za vsako izmed posameznih postavk), nato pa jih tudi pojasniti v korelaciji z morebitno škodo, ki bi lahko/ali ne bi pri tem nastala. Organ bi moral pojasniti, ali bi odstranitev vodnikov in optičnega kabla brez predhodnega sidranja stebrov na stojnem mestu povzročila škodo ostalemu legalno zgrajenemu delu daljnovoda, in če ne, zakaj ne, ter na kakšni podlagi je to lahko ugotovil oziroma sprejel svojo odločitev.

Tožena stranka pri odločanju ni imela na izbiro različnih ukrepov in tako ni mogla izbrati za tožečo stranko ugodnejšega ukrepa, saj ga materialni predpis, ki je veljal v času izdaje odločbe, ni predvideval. 82. člen GZ je namreč določal samo en ukrep, in to je odstranitev nelegalne gradnje. Kljub vsemu pa bi moral organ pri določitvi rokov za odstranitev najprej ugotoviti in pojasniti, ali je treba (oziroma če ne, zakaj ne) pred odstranitvijo vodnikov in kablov izvesti nov statični izračun in projekt sidranja stebrov ter samega sidranja in če/ali lahko poseg (izrečen ukrep) brez predhodne stabilizacije stojnih mest povzroči škodo na ostalem legalno zgrajenem daljnovodu.

Izrek

I.Tožbi se ugodi in se odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Murska Sobota, št. 06122-6221/2018/51 z dne 5. 9. 2019 odpravi v delu 1. točke izreka, v delu 1.3 točke izreka in delu 2. točke izreka, ki se nanaša na odstranitev nadzemnega dela nelegalne gradnje daljnovoda 2 x 110 kV na zemljiščih s parc.št. 29, 30, 31, 32, 33, 34 in 36 k.o. X. ter 1095, 1099/3, 1100, 1101, in 1581/1 vse k.o. Y. ter v celoti odpravi točke izreka 1.1, 1. 2 in 3

in se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožba se v delu, ki se nanaša na prvo točko izreka odločbe Ministrstva za okolje in prostor, št. 0612-8/2019-15 z dne 7. 11. 2019 in glasi: "v delu 1. točke izreka, delu 1.3 točke izreka in delu 2. točke izreka, ki se nanaša na odstranitev nadzemnega dela nelegalne gradnje daljnovoda 2 x 110 kV na zemljiščih s parcelnimi številkami 61, 72, 565, 566, 573, 63 vse k.o. X. in na zemljiščih s parcelnimi številkami 1102, 1106, 1105, 1107/2, 1107/1, 1111/1, 1111/2, 1112/1 vse k.o. Y., odpravi", zavrže.

III.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 385,00 EUR, ki skupaj z DDV znašajo 469, 70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

IV.Zahteva za povračilo stroškov prizadetih strank se zavrne.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

V predmetni zadevi je bila dne 5. 9. 2019 s strani inšpektorja za okolje in prostor izdana odločba, s katero je inšpektor pod točko:

1. izreka odredil, da mora "inšpekcijski zavezanec odstraniti nadzemni del nelegalne gradnje daljnovoda 2 *110kV" na v izreku odločbe navedenih parcelnih številkah, kjer izvaja gradnjo brez gradbenega dovoljenja, v naslednjih rokih:

1.1 vodnike in optične kable med stojnim mestom 18 in 20 v roku 70 dni po vročitvi odločbe,

1.2 nadzemni del stebra stojno mesto SM 19 na zemljišču s parc. št. 30 k.o. Z. v roku 120 dni po vročitvi odločbe,

1.3 preostanek nadzemnega dela daljnovoda v roku 26 mesecev po vročitvi odločbe."

Tožnica je bila v izreku istočasno opozorjena, da se bo v primeru neizpolnitve obveznosti postopek izvršbe nedenarne obveznosti opravil s prisilitvijo, da pritožba ne zadrži izvršitve, in da stroški niso nastali.

Zoper navedeno odločbo je bila podana pritožba, kateri je Ministrstvo za okolje in prostor delno ugodilo in odpravilo dele točke izreka odločbe z dne 5. 9. 2019, in sicer v delu točke 1. izreka, delu točke 1.3 izreka in delu 2. točke izreka, ki se nanašajo odstranitev nadzemnega dela nelegalne gradnje na parc. št. 61, 72, 565, 566, 573 in 63, vse k.o. X. in 1102, 1106, 1105, 1107/2, 1107/1, 1111/1, 1111/2, 1112/1 k.o. Y.

Z odločbo organa druge stopnje je bila odpravljena tudi 4. točka izreka prvostopenjske odločbe.

V odpravljenih delih je bila zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek, v ostalem pa je bila pritožba zavrnjena.

Prav tako je bilo še odločeno, da bo o stroških odločal organ prve stopnje.

Tožbene navedbe

Tožnica vlaga tožbo na odpravo izpodbijane odločbe (Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Murska Sobota, št. 06122-4221/2018/51 z dne 5. 9. 2019 v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 0612-8/2019-15 z dne 7. 11. 2019 zaradi odprave, in sicer glede dela odločbe, v katerem je bila zavrnjena pritožba zoper odločbo inšpektorja, odločbo ministrstva pa v delu, v katerem je ministrstvo odpravilo odločbo in samo odločilo. Hkrati s tožbo je tožeča stranka podala tudi predlog za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 zaradi nastanka težko popravljive škode, ker sta način in rok izvedbe, kot sta določeni v odločbi prekratki in tehnično nemogoči, in ker bi prekinitev vodnikov in optičnih kablov daljnovoda med stojnim mestom 18 in 20, ki sta umeščena na levi in desni strani, torej SM 19, vodila v destabilizacijo stebrov, saj bi njun padec pomenil "domino efekt" vseh ostalih stebrov na trasi 109 KV daljnovodov in posledičnega nastanka težko popravljive škode.

Po navedbah tožeče stranke v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe bi v takšnem primeru prišlo do možnega izpada pomanjkanja elektrike za 6170 odjemalcev, od tega 735 poslovnih subjektov, kakor tudi za Slovenske železnice, za domove za starejše, živilsko industrijo, osnovne šole, zdravstvene domove, saj bi vse to povzročilo nihanje napetosti v električnem omrežju in posledično tudi morebitno uničenje naprav, pri čemer pa so vsi ostali stebri do SM 18 in od SM 20 legalno zgrajeni.

V primeru izvršitve odločbe, posegom, ki brez sodelovanja stroke ni izvedljiv, bi tožeči stranki zaradi investicije vredne 6.900.000,00 EUR nastala težko popravljiva škoda v tej višini, kakor tudi stroški odstranitve stebra v višini 90.000,00 EUR in stroški v višini 1.000.000,00 EUR zaradi odstranitve nastale škode padca ostalih stebrov. Po navedbah tožeče stranke bi bila ogrožena tudi preskrba z električno energijo za celotno območje SV Slovenije, nujno potrebnih aparatov za ohranjanje življenja obolelih prebivalcev, kakor tudi nepopravljivih posledic za tožnico, saj novega projekta ne bi mogla izvesti zaradi obstoječega kredita, ogrožen pa bi bil tudi javni interes, saj bi s prekinitvijo elektrifikacije Slovenskih železnic navedeno pomenilo, da bi morala država vrniti več kot 145,9 milijonov evrov, ki jih je prejela iz kohezijskih skladov.

Glede težko popravljive škode tožeča stranka navaja, da bi lahko šlo za moteno delovanje elektrifikacije celotne severovzhodne Slovenije in železnice na tem območju, z odpuščanjem delavcev pri Slovenskih železnicah, izplačilom odškodnin, zaradi škode na zdravju, ki bi bili posledica nepravilnega delovanja naprav, ki se napajajo iz elektrike, ki so zelo občutljive (kot so respiratorji, čistilne naprave, in zbiralniki mleka), zaradi česar bi lahko prišlo do uničenja naprav z občutljivo elektroniko.

Glede prizadetosti javne koristi tožeča stranka pojasnjuje, da le-ta ne bi bila prizadeta, saj bi bilo z zadržanjem ukrepa inšpektorja mogoče preprečiti nastalo škodo, ki bi sicer za javno korist nastala v višini 145.900.000,00 EUR, kar predstavlja sredstva prejeta iz kohezijskih skladov za elektrifikacijo železniške proge.

Glede koristi nasprotnih strank pa je podala mnenje, da država ne bo prizadeta, niti ne zainteresirana stranka, saj se objekt zainteresirane stranke dotika zgolj meje koridorja, prav tako pa se v spisovnem gradivu nahaja pravnomočno dokončno okoljevarstveno soglasje, ki ga je izdal ARSO, in ki izkazuje nižje vrednosti sevanja od dovoljenih. Svojemu odgovoru je tožeča stranka priložila tudi pet primerkov odškodninskih zahtevkov o nastanku težko popravljive škode (priloga A 33-A37), ki so bili vloženi v drugih primerih.

Tožeča stranka je tako s tožbo primarno predlagala odpravo odločb prve in druge stopnje ter naj se postopek ustavi, podrejeno pa odpravo obeh odločb in vrnitev zadeve v ponovni postopek, kakor tudi plačilo postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Predlogu za izdajo začasne odredbe je bilo s sklepom Vrhovnega sodišča, št. I Up 7/2020 z dne 26. 2. 2020 ugodeno, potem, ko je bil sklep sodišča II U 510/2019-30 z dne 11. 12. 2019 (s katerim je bil predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen) spremenjen in je bila do pravnomočne odločitve zadržana izvršitev izpodbijane odločbe inšpektorata.

Odgovor tožene stranke

Ministrstvo je sodišču posredovalo spisovno gradivo, odgovor pa je poslal inšpektor, ki je izdal predmetno odločbo in navedel, da odstranitev stebrnega mesta 19 ne bi pomenila "domino efekta" na vseh ostalih stebrih, saj so na trasi nameščeni tudi zatezni stebri (kar je mogoče videti na navedeni spletni strani http://storitve.elektro.maribor.si/razpisi/javnanaročila.aspx, na številki dokumenta 58), prav tako pa, da gre v danem primeru za neveljaven lokacijski načrt, na podlagi katerega je tožeča stranka med drugim zgradila stojno mesto 19.

Odgovor stranke z interesom

V postopek se je vključila tudi stranka z interesom, ki ji je bil priznan status prizadete stranke v delu, ki se nanaša na parc. št. 1099/3 k.o. ... Predlagala je zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe kakor tudi zavrnitev tožbenega zahtevka.

Glede zatrjevanega nastanka škode tožeče stranke stranka z interesom navaja, da škoda, ki jo navaja tožeča stranka v višini 6.900.000,00 EUR, zaradi odstranitve stojnega mesta 19, zagotovo ne bi nastala, saj je daljnovod legalno zgrajen do stojnega mesta 16 in od stojnega mesta 21, za kar obstaja tudi pravnomočno gradbeno dovoljenje iz leta 2015. Iz navedenega razloga tudi ne bi nastala težko popravljiva škoda, saj ne bi šlo za rušitev celotne trase, ki jo je tožeča stranka po navedbah zainteresirane stranke zgolj neizkazano zatrjevala, pri čemer je pojasnila, da je bila v postopku predhodno izdana odločba, št. 06122-4221/2018/10 z dne 20. 12. 2018, s katero je bila odrejena odstranitev nelegalne gradnje od SM 18 do SM 20, ki je pravnomočna in pomeni tudi prepoved uporabe daljnovoda. Tako je bilo z odločbo, ki je predmet presoje z dne 5. 9. 2019, odločeno ponovno samo še o roku odstranitve nelegalne gradnje.

17.Glede navedb prekratkih rokov za izvedbo del, stranka z interesom navaja, da je vse navedbe za daljše upoštevanje rokov upošteval že inšpektor pri izdani odločbi. "Domino efekt" padca ostalih stebrov pa se po stališču stranke z interesom v navedenem primeru ne bi zgodil, saj so stebri daljnovoda konstruirani tako, da ne padejo eden za drugim, v kolikor se eden izmed stebrov odstrani, saj bi v takšnem primeru v primerih neurij ali žledu padali stebri po vrsti, pa se to vendarle ne zgodi. Kot podkrepitev svojih navedb je stranka z interesom predložila tudi statično presojo (priloga C13), iz katere izhaja, da sta po projektu gradbenega dovoljenja SM 18 in SM 21 zatezalna stebra, zaradi česar je grafični prikaz, kot ga je prikazala tožeča stranka (na strani 23) napačen, saj so na tem grafičnem prikazu prikazani le nosilni stebri, ne pa tudi zatezalni.

18.Nadalje stranka z interesom še pripominja, da bi lahko tožeča stranka v vsem časovnem obdobju, kolikor traja predmetni spor, poskrbela za postavitev havarijskih stebrov, s katerimi bi lahko nadomestila in preklopila uporabo elektrike, pri čemer pripominja, da je oskrba Goričkega vse do konca leta 2016 potekala po 35 kV daljnovodu. Od leta 2016 pa so bili dovoljeni le začasni preizkusi novega daljnovoda, zaradi česar tožeča stranka ne more trditi o nastali škodi, ki bi ji nastala z izklopom.

19.Po navedbah stranke z interesom je tožeča stranka v postopku pridobitve izdaje gradbenega dovoljenja trdila, da lahko SM 19 odstrani v nekaj urah, kar izhaja iz njene vloge z dne 24. 3. 2015 na strani 5.

20.Glede predloženih zahtevkov tožeče stranke za odškodnino, pa stranka z interesom ugovarja, da se le-ti ne nanašajo na območje Goričkega v Prekmurju, temveč na druga območja, zaradi česar so predloženi zahtevki irelevantni.

21.Kar se tiče navedb tožeče stranke, da potrebuje projektno dokumentacijo, na kateri bi bili opravljeni preračuni za sidranje posameznih zateznih stebrov, stranka z interesom meni, da navedeno ni potrebno, saj je bilo v projektu namestitve vodnikov predvideno sidranje posameznih zateznih stebrov, ko so se le-ti nameščali in zaradi tega ni potrebno izdelati novih projektov, pri čemer gre samo za eno prekinitev vodnikov, ki se lahko preko škripcev nameščajo in spuščajo.

22.Nadalje še izpostavlja, da tožeča stranka na seznamu odjemalcev ni izkazala novih merilnih mest, ki izkazujejo potrebo po povečani porabi elektrike.

23.Tožeča stranka se po stališču stranke z interesom prav tako ne more sklicevati na stroške odstranitve stebra, saj je ob gradnji po dokončnem gradbenem dovoljenju (pred odpravo le-tega) vedela, da na podlagi zakonodaje opravlja gradnjo na lastno odgovornost.

24.Po mnenju stranke z interesom, v predmetni zadevi ne obstajajo razlogi za ustavitev inšpekcijskega postopka kot tudi ne razlogi za odpravo izpodbijanih odločb in vrnitve zadeve tožencu v ponovno odločanje, saj izpodbijani odločbi nista obremenjeni ne z zmotno uporabo materialnega prava niti ne z bistveno kršitvijo določb postopka kot tudi ne z zmotno in tudi nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja.

25.Stranka z interesom dodatno še izpostavlja, da sta prizadeti stranki lastnici parcele 1099/3 k.o. ..., na kateri se nahaja objekt ..., v katerem prizadeti stranki opravljata zdravstveno dejavnost, skladno z vsemi dovoljeni, kot vse izhaja iz priloženih zemljiško knjižnih izpiskov za zadevno nepremičnino, gradbenega in uporabnega dovoljenja za objekt na naslovu ... ter odločb Ministrstva za zdravje, s katerimi je bilo dovoljeno opravljanje zdravstvene dejavnosti prizadetima strankama v tem objektu.

26.Ker je upravni organ pri ugotavljanju pravice graditi na nepremičnini prizadetih strank s parc. št. 1099/3 k.o. ... odločbo oprl na neustavno določbo 8. alinee prvega odstavka 59. člena Energetskega zakona (EZ) in je bilo iz tega razloga zadevno dopolnilno gradbeno dovoljenje odpravljeno s sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. II U 450/2015-23 z dne 11. 5. 2016, je bilo izdano dopolnilno gradbeno dovoljenje MOP št. 35105-11/2014/123 z dne 28. 10. 2016, pri čemer je upravni organ odločbo oprl na neustaven in nezakonit prostorski akt - Uredba o državnem lokacijskem načrtu za daljnovod 2 x 110 kV Murska Sobota - Mačkovci (Ur. list RS, št. 51/09, 52/11) in je bilo s tega razloga zadevno dopolnilno gradbeno dovoljenje odpravljeno s sodbo in sklepom Upravnega sodišča RS, opr. št. II U 486/2016-46 z dne 7. 11. 2018. V posledici je bila izdana delna odločba Ministrstva za okolje in prostor, z dne 3. 4. 2019, s katero je bila v točki 1 izreka zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja stojnega mesta SM 18 do stojnega mesta 20 zavrnjena, v točki 2 izreka pa je bilo investitorju izdano delno gradbeno dovoljenje od stojnega mesta 16 do vključno stojnega mesta 18 in od vključno stojnega mesta 20 do stojnega mesta 21.

27.Ker je bilo s sodbo Upravnega sodišča RS, št. II U 439/2016 ugotovljeno, da je relevantni prostorski akt neustaven in nezakonit, zaradi kršitev v postopku prostorskega načrtovanja, tožeča stranka za stojno mesto 19 dejansko nima gradbenega dovoljenja, v posledici česar je bila tudi zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja v tem delu zavrnjena. Tako tožeča stranka nima veljavnega gradbenega dovoljenja za navedeno stojno mesto 19, ki po podatkih zbirnega katastra gospodarske javne infrastrukture stoji na parc. 30 k.o. ... v neposredni bližini parc. 1099/3 k.o. ... in objekta za opravljanje zdravstvene dejavnosti. Tako na parceli, ki je last stranke z interesom še vedno ni odstranjen nelegalno zgrajen objekt, kljub temu, da tožnik v delu trase od SM 18 do SM 20, ki poteka preko parcele 1099/3 k.o. ..., nima pravice graditi. Za ta del trase daljnovoda tožnik nesporno nima gradbenega dovoljenja in gre torej za nelegalno gradnjo, ki jo je potrebno nemudoma odstraniti. Tako je bila izdana tudi izpodbijana odločba, v kateri je prvostopenjski organ v ponovljenem postopku določil rok za odstranitev nelegalne gradnje.

28.Stranka z interesom izpostavlja, da gre v predmetnem postopku <em>zgolj za vprašanje dolžine roka za odstranitev nelegalne gradnje,</em> zaradi česar je nepomembno, kateri materialni zakon se v zvezi z vprašanjem nelegalnosti uporablja, saj je bilo že pravnomočno odločeno, da gre pri daljnovodu od stojnega mesta 16 do 21 za nelegalno gradnjo, pri čemer je bila z delno odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 35105-11/2014-178 z dne 3. 4. 2019 tudi zavrnjena zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja za zadevni daljnovod od stojnega mesta 18 do stojnega mesta 20. Eventualna naknadna pridobitev gradbenega dovoljenja od stojnega mesta 18 do 20 pa ni možna zaradi neustavnosti in nezakonitosti relevantnega prostorskega akta in neobstoja pravice tožeče stranke graditi na parceli prizadetih strank 1099/3 k.o. ... Odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor Območne enote Murska Sobota, št. 06122-422/2018-10 z dne 20. 12. 2018 v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 0612-8/2019/4 z dne 15. 2. 2019 ni bila predmet izpodbijanja v upravnem sporu in je tako pravnomočna.

29.Z odločbo, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, z dne 5. 9. 2019, pa je bilo v ponovljenem postopku odločeno zgolj o roku za odstranitev nelegalne gradnje. Tako predmet tega postopka ni odločanje, da gre za nelegalno gradnjo, saj je bilo že pravnomočno ugotovljeno z odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Murska Sobota, št. 06122-4221/18/10 z dne 20. 2. 2018, v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 0612-8/2019/4 z dne 15. 2. 2019, zaradi česar so nasprotne trditve tožeče stranke neresnične. Iz navedenega razloga je tudi nerelevantno sklicevanje tožnika na nepravilnost uporabe Gradbenega zakona glede presoje nelegalnosti gradnje.

30.<em>Vsebina izpodbijane odločbe z dne 5. 9. 2019 je v določitvi rokov za odstranitev nelegalnega dela daljnovoda, ki je zakonsko določena posledica nelegalne gradnje</em>, pri čemer je v predmetni zadevi potrebno upoštevati, da gre za gradnjo z izjemno škodljivimi vplivi na zdravje prizadetih strank, njihovih zaposlenih in pacientov ter na opravljanje zdravstvene dejavnosti objektov na naslovu ... in je potrebno zagotoviti, da se nelegalna gradnja odstrani čim prej. Tožnik zavlačuje inšpekcijski postopek in neutemeljeno zahteva celo ustavitev inšpekcijskega postopka, čeprav je evidentno, da gradbenega dovoljenja za ta del trase daljnovoda zaradi neustavnosti nezakonitosti relevantnega prostorskega akta in zaradi neobstoja pravice graditi na parceli prizadetih strank 1099/3 k.o. ... nima.

31.Glede tožbenih navedb in pripravljalnih vlog tožeče stranke, da Ministrstvo za okolje in prostor ni odločilo o delu tožnikove pritožbe zoper odločbo inšpektorata, št. 06122-4221/2018/10 z dne 20. 12. 2018 pa ne držijo, saj Ministrstvo za okolje in prostor v odločbi št. 0612-8/2019/4 z dne 15. 2. 2019 navedlo, da je pritožba pritožnika/zavezanca zoper odločbo Inšpektorata, št. 06122-4221/2018/10 z dne 20.1 2. 2018 delno utemeljena in je torej v 1. točki izreka odločbe Gradbenega inšpektorja, Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Murska Sobota, št. 06122-422172018/10 z dne 20. 12. 2018 v 2. točki izreka in v delu 4. točke izreka, ki se nanaša na 2. točko izreka navedene odločbe odpravilo in v tem delu vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Tako iz izreka drugostopne odločbe kot iz obrazložitve je razvidno, v katerem delu je tožnik (tožnik v tem upravnem sporu) s pritožbo uspel in v katerem ne in so sedanji tožnikovi tozadevni ugovori neutemeljeni, tudi sicer pa bi jih pritožnik lahko kvečjemu uveljavljal v tožbi v upravnem sporu zoper tožbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Murska Sobota, št. 06122-422172018/10 z dne 20. 12. 2018 v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 0612-8/2019/4 z dne 15. 2. 2019, ki pa je ni vložil. Pritožbeni organ je izrecno zapisal, da inšpekcijski zavezanec v času izdaje inšpekcijske odločbe (dne 20. 12. 2018) ni imel niti dokončnega niti pravnomočnega gradbenega dovoljenja za gradnjo zadevnega daljnovoda in da je prvostopni organ pravilno ugotovil, da gre za nelegalni objekt. Iz odločbe tudi jasno izhaja, da je pristojni inšpektor v skladu z 82. členom Gradbenega zakona (GZ) dolžan odrediti, da se gradnja takoj ustavi in da se zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku odstrani na stroške inšpekcijskega zavezanca. Pritožbeni organ je na zadnji strani obrazložitve tudi izrecno zapisal, da prvostopenjski organ v odločbi, št. 06122-4221/2018/10 z dne 20. 12. 2018 v zvezi z določitvijo roka ni pojasnil, kako je upošteval posledice kršitve za javni interes in ni navedel okoliščin, ki jih je pri svoji odločitvi upošteval in od katerih je odvisno, v kolikšnem času lahko tožnik ob dolžni skrbnosti nelegalni objekt odstrani. Prvostopenjskemu organu je pritožbeni organ tudi naložil, da se opredeli do navedb tožnika v smeri negativnih posledic za odstranitev nelegalnega objekta za celotno državno gospodarstvo, saj gre po prisoji pritožbenega organa za okoliščine, ki lahko vplivajo na določitev roka za odstranitev. Tako ne drži, da MOP (še) ni odločil o zavezančevi pritožbi. Tožnik ni sprožil upravnega spora in je odločba prvostopenjskega organa v delu, v katerem ni bila odpravljena z odločbo drugostopenjskega organa, dokončna in pravnomočna in se je prvostopenjski organ v ponovljenem postopku upravičeno skliceval na odločbo drugostopenjskega organa, št. 0612-8/2019/4 z dne 15. 2. 2019. V ponovljenem postopku je prvostopenjski organ sledil napotkom instančnega organa in se je opredelil do tožnikovih navedb, ki so po presoji instančnega organa pomembne za določitev roka.

32.Po mnenju stranke z interesom izpolnitveni roki, ki so tudi predmet izpodbijane odločbe na stojnem mestu 19 niso prekratki. Tožnik je po izpodbijani odločbi dne 5. 9. 2019 dolžan odstraniti le en steber daljnovoda, to je steber pri stojnem mestu 19 vodnik ter optični kabel med stojnima mestoma 18 in 20. Tožnik je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja z dne 24. 3. 2015 sam navedel, da lahko steber SM 19 odstrani v roku nekaj ur, kar je potrdil tudi v pritožbi z dne 7. 1. 2019 zoper odločbo z dne 20. 12. 2019 (stran 4) in vodnik stojnega mesta od 18 do 20 je po mnenju stranke z interesom rok za odstranitev vodnik 70 dni od vročitve odločbe oz. 120 za odstranitev stebra 19 primeren rok, saj so upoštevane navedbe tožnika in je iz tega razloga neutemeljeno uveljavljal zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi s pritožbenimi navedbami, saj sta tako prvostopenjski kakor tudi drugostopenjski organ upoštevala roke, ki jih je v svojih vlogah v različnih postopkih glede odstranitve stebra 19 podal tožnik sam. Prvostopenjski organ pa je pri določitvi roka tudi upošteval, da mora tožnik pridobiti soglasje upravljavca ceste in pridobiti potrebno mehanizacijo, za katero je sam v pritožbi trdil, da z njo ne razpolaga. Primeroma se stranka z interesom, glede rokov odstranitve, sklicuje tudi na sodno prakso in primer v burji porušenega 110 kW daljnovoda Gorica - Ajdovščina, ko so bili samo v 54 dneh po neurju odstranjeni trije daljnovodi Gorica - Ajdovščina, ki so bili odstranjeni in postavljeni novi, med sanacijo pa je bil v funkciji havarijski daljnovod, pri čemer je šlo takrat za bistveno bolj obširna dela. Tako po mnenju stranke z interesom ne drži, da bi tožnik potreboval cele mesece za odstranitev vodnikov med stojnim mestom 18 in stojnim mestom 20 ter stebra 19, za kar naj bi bilo potrebno izpeljati postopke javnega naročanja, najemati zunanje izvajalce, kar vse očitno ne drži in so neutemeljeni glede tega tudi očitki glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

33.Po mnenju stranke z interesom tudi ne drži, da bi bila odločba prvostopenjskega organa obremenjena s kršitvami določb upravnega postopka, ko se naj prvostopenjski organ ne bi opredelil do tožnikovih navedb do kompleksnosti zadeve, izdelave elaborata ter pridobitvi gradbenega dovoljenja za odstranitev objekta, saj je prvostopenjski organ tožnikove navedbe upošteval in tožniku dodelil celo daljši rok, kot ga je zahteval tožnik, torej 26 mesecev namesto 17 mesecev. Prvostopenjski organ je upošteval tudi, da se pod vodniki OPGW kablov nahaja občinska javna cesta, in da je za poseg v tem območju potrebno pridobiti soglasje upravljavca ceste in je zato odločil, da je rok 70 dni primeren za tako pridobitev soglasja, kot za samo odstranitev. Stranka z interesom tudi izpostavlja, da je inšpekcijski organ tudi pravilno navedel, da za odstranitev vodnikov in demontažo nadzemnega dela stebra ni potrebno izvesti javnega naročanja, tožnik pa je registriran med drugim tudi za rušenje objektov in zemeljska dela, splošna gradbena dela in druga gradbena dela, zato ni podana absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka 7. točke drugega odstavka Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Po mnenju stranke z interesom se odločbo prvostopenjskega organa da preizkusiti in tako ni podana absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Prvostopenjski organ, kar izhaja tudi iz obrazložitve, je namreč upošteval vsa dejanja, ki jih je potrebno izvesti, upošteval pa je tudi navedbe tožnika iz tega in iz drugih postopkov glede časa, ki ga potrebuje za odstranitev stojnega mesta 19 in je upošteval tudi navedbe elektro distributivnih podjetij glede potrebnega časa za odstranitev stebra iz drugih postopkov in tudi javno dostopne podatke glede potrebnega časa za odstranitev in novo postavitev stebrov daljnovoda.

34.Iz samih navedb tožnika in elektrodistributivnih podjetij v drugih postopkih ter objavljenega članka v reviji Naš stik izhaja, da je vsa dejanja, ki jih je potrebno izvesti na tehnično ustrezno in zakonito odstranitev vodnikov in optičnega kabla daljnovoda 2 x 110 kV Murska Sobota - Mačkovci med stojnima mestoma 18 in 20 mogoče izvesti v manj kot 60 dneh.

35.Prizadeti stranki nasprotujeta navedbam tožnika, da bi bile potrebne jeklenice za sidranje stebrov, ker sta stebra 18 in 21 podporna (kotna, ojačana). Za varno odstranitev stebra 19 in vodnikov med stojnima mestoma 18 in 20 je potrebno izklopiti daljnovod, na izolatorje namestiti škripce in čez njih napeljati vodnike, ga na ustreznih mestih prerezati in spustiti žice (vodnike) v tem delu na tla ter jih varovati. To je potrebno izvesti med dvema kotnima stebroma. Če se tako napeljuje vodnike na stebre, se jih da tako tudi spuščati. Če so stebri ob postavitvi dodatno sidrirani, v zvezi s tem obstajajo projekti, ki se jih lahko uporabi pri ponovnem sidranju stebrov in ni potrebno izdelovati novih projektov. Navedbe tožnika so popolnoma neresnične in nelogične, saj če bi držalo to, kar trdi tožnik, bi vsaka poprava havarije (projekti odstranitve, sidrenja, grajanje) trajala 17 mesecev, pa je splošno znano, da temu ni tako, kar izhaja tudi iz povzetega članka iz revije Naš Stik, ki se nahaja v upravnem spisu in je povzet v prvostopenjski odločbi.

36.Glede navedb tožnika, da odločba ni izvršljiva v 1.2. točki svojega izreka, ki tožniku nalaga odstranitev nadzemnega dela stebra stojno mesto 19 na zemljišču s parc. št. 30 k.o. ..., saj naj na tej parceli ne bi bilo nobenega stebra, so po mnenju stranke z interesom nedopustne pritožbene novote, saj tožnik v upravnem postopku pred inšpekcijskim organom teh navedb ni podal in tudi ne v pritožbi zoper izdano odločbo.

37.Prizadeti stranki tako v celoti nasprotujeta tožbenemu zahtevku in naslovnemu sodišču predlagata zavrnitev primarnega in podrednega tožbenega zahtevka ter zahtevata povrnitev stroškov, ki sta jih imeli v tem upravnem sporu skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo do plačila.

Iz pripravljalnih vlog tožeče stranke

38.Tožeča stranka je po prejemu odgovora na tožbo stranke z interesom dne 7. 2. 2020 podala prvo pripravljalno vlogo, v kateri je navedla, da ne drži argument stranke z interesom, da naj bi bilo o nelegalnosti gradnje že pravnomočno odločeno z odločbo 20. 12. 2018, saj navedenega ni štelo niti ministrstvo v ponovljenem postopku, torej da bi bila odločba z dne 20. 12. 2018 pravnomočna. Iz 1. točke izreka kot tudi iz obrazložitve ministrstva namreč izhaja, da ministrstvo po končanem ponovljenem postopku šteje, da naj bi šlo za nelegalno gradnjo zgolj v delu daljnovoda od SM 18 do SM 20. Stranka z interesom te odločitve nelegalnosti gradnje od SM 18 do SM 20 ni izpodbijala s tožbo v upravnem sporu.

39.Tožeča stranka izpostavlja, da inšpektorat v izreku odločbe z dne 20. 12. 2018 ni samostojno ugotavljal obsega nelegalne gradnje. Odločitev o obsegu nelegalne gradnje v 1. točki izreka odločbe z dne 20. 12. 2018 po stališču tožeče stranke ni pravno pomembna, saj se nanaša na prenehanje z gradnjo in ne na odstranitev zatrjevane nelegalne gradnje, tudi sicer pa je bila ta odločitev brezpredmetna in neizvršljiva že ob izdaji odločbe z dne 20. 12. 2018, glede na to, da je tožnik že v novembru 2016 zaključil z gradnjo daljnovoda. Tožeča stranka izpostavlja, da je bilo v ponovljenem postopku že pravnomočno odločeno, da je daljnovod med SM 16 in SM 18 ter med SM 20 in SM 21 legalna gradnja. Tako stranka z interesom s svojimi navedbami v odgovoru na tožbo ne more doseči odprave odločbe ministrstva glede obsega nelegalne gradnje v konkretnem primeru. Presoja o zakonitosti izdanega delnega gradbenega dovoljenja je sicer predmet drugega postopka, ki se vodita pod opr. št. II U 311/2019 in II U 312/2019.

40.Stranka z interesom po mnenju tožeče stranke nedokazano trdi, da bi naj vodniki v delu trase od SM 18 do SM 20 potekali preko parcele 1099/3 k.o. ..., saj za navedeno ni predložila nobenega dokaza. Tožnik pa prereka to trditev in trdi, da ne vodniki ne optični kabel v delu trase od SM 18 do SM 20 ne potekajo preko zemljišča stranke z interesom, kar jasno izhaja tudi iz tožbe priložene skice trase daljnovoda 2 x 110 kV Murska Sobota - Mačkovci od SM 18 do SM 21. Dejstvo je, da parc. št. 1099/3 k.o. ..., katere lastnica je stranka z interesom, le v manjšem delu, ki obsega vsega skupaj nekaj kvadratnih metrov, sega v varovalni pas daljnovoda, nikakor pa vodniki daljnovoda ne potekajo preko te parcele. Tožeča stranka tudi izpostavlja, da steber 19 stoji na parceli št. 31 k.o. ..., kar izhaja iz geodetskega načrta novega stanja zemljišča št. 76E/2015 (KM A. A.) izdelanega v aprilu 2016. Pravilnost navedenega dejstva pa je izkazana tudi z grafičnim prikazom elektroenergetske infrastrukture v zbirnem katastru gospodarske javne infrastrukture, objavljenem na prostorskem portalu RS (steber SM19 je jasno razviden na parceli št. 31), ter s Pogodbo o ustanovitvi služnosti z dne 24. 1. 2011, sklenjeno med tožnikom in lastnikom parcele št. 31 k.o. ... B. B. in C. C.

41.Tožnik nasprotuje tudi uporabi materialnega prava, saj je s tožbo v upravnem sporu nasprotoval uporabi GZ, na katerega se je glede vprašanja o nelegalnosti gradnje oprl upravni organ pri svojem zaključku. Tožnik vztraja, da se za presojo vprašanja o nelegalnosti gradnje uporablja Zakon o graditvi objektov (ZGO-1). Glede na to, da je tožnik lahko gradil daljnovod na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja, ki je bilo v skladu z določbo drugega odstavka 3. člena ZGO-1 veljavno pravna podlaga za izvajanje gradnje, je po mnenju tožnika treba to upoštevati tudi v postopku nadzora gradnje. Vprašanje o (ne)legalnosti gradnje je namreč odvisno od učinkov izdanega gradbenega dovoljenja. V kolikor je bilo gradbeno dovoljenje izdano na podlagi ZGO-1, je investitor, na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja, lahko gradil in gradnja zato še ni bila nelegalna gradnja, medtem ko v primeru, ko je bilo gradbeno dovoljenje izdano na podlagi GZ, je bil objekt nelegalen že v primeru, da bi investitor začel graditi po dokončnosti pred pravnomočnostjo gradbenega dovoljenja. Po mnenju tožeče stranke je tako za vprašanje določbe katerega zakona ZGO-1 ali GZ se uporabljajo v postopku nadzora gradnje, zato odločilno vprašanje, kdaj se je začel postopek izdaje gradbenega dovoljenja, saj so od tega vprašanja odvisni učinki izdanega gradbenega dovoljenja. Takšni razlagi pritrjuje tudi pritožbeni organ v odločbi ministrstva, ki je v drugem odstavku na 8. strani jasno zapisal, da je treba glede učinkovanja gradbenega dovoljenja, ki je bilo izdano na podlagi določb ZGO upoštevati določbe prej veljavnega 3. člena ZGO, ki so urejale pogoje za začetek gradnje in so v prvem odstavku določale, da se gradnja novega objekta, rekonstrukcija in odstranitev objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, v drugem odstavku pa, da ne glede na določbe prejšnjega odstavka lahko investitor na lastno odgovornost začne gradnjo iz prejšnjega odstavka tudi po dokončnosti gradbenega dovoljenja. Tako je že pritožbeni organ zaključil, da zato gradbeni inšpektor nima pravne podlage za ukrepanje. V skladu z določbo prvega odstavka 106. člena GZ se postopki začeti pred začetkom uporabe tega zakona na podlagi ZGO-1 končajo po določbah ZGO-1. GZ se je na podlagi določbe njegovega 126. člena začel uporabljati 1. 6. 2018, medtem ko se je tožnikov postopek za izdajo gradbenega dovoljenja začel že februarja 2014, ko je tožnik vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za daljnovod DV2 x 110 kV Murska Sobota - Mačkovci. Zato se za postopek nadzora gradnje, ki ga inšpektorat vodi proti tožniku uporabljajo določbe ZGO. V skladu z določbo 12.1. točke 2. člena ZGO gre po stališču tožeče stranke za nelegalno gradnjo v primeru, ko se gradnja oziroma delo, za katero je predpisano gradbeno dovoljenje, izvaja oziroma se izvede brez veljavnega gradbenega dovoljenja, kar pa ni primer v predmetni tožnikovi zadevi. Tožnik je namreč celoten daljnovod zgradil na podlagi takrat veljavnih dokončnih gradbenih dovoljenj in je z gradnjo daljnovoda zaključil 25. 11. 2016, ko je imel (v delu pravnomočno, v delu dokončno) gradbeno dovoljenje za celoten daljnovod. Tako po njegovem stališču gradnja v skladu z ZGO-1 ni bila nelegalna.

42.Tožeča stranka izpostavlja, da je glede na dejstvo, da je tožnik izvedel gradbena dela na delu trase med SM 18 in SM 20 na podlagi veljavnega dokončnega gradbenega dovoljenja, ki je bilo dve leti kasneje nepravnomočno zavrnjeno, naloženi ukrep odstranitve tega dela daljnovoda vsaj preuranjen. Obenem pa tožnik tudi meni, da ne more nositi posledic sprememb zakona in rizika te gradnje v primeru spremembe predpisov, ki po novem dopuščajo gradnjo le na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, saj je sam skladno z določili drugega odstavka 3. člena ZGO-1 gradil na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja, kar je bilo v predmetnem času dovoljeno. Zaradi navedenega je po stališču tožnika treba pri presoji uporabe materialnega prava, ki se uporablja v postopku nadzora gradnje, upoštevati tudi učinke gradbenega dovoljenja, na katere se investitor zanese ob izdaji le-tega gradbenega dovoljenja.

43.Glede navedb stranke z interesom o postavitvi rokov za odstranitev daljnovoda med SM 18 in SM 20 tožeča stranka izpostavlja, da stranka z interesom v prvem odstavku na 13. strani odgovora na tožbo svoje navedbe utemeljuje na selektivno povzetih tožnikovih navedbah v vlogah v prvotnem postopku nadzora gradnje, pri tem pa povsem ignorira izrecne navedbe, s katerimi je tožnik konkretno utemeljil dolžino roka za odstranitev daljnovoda od SM 16 do SM 21.

44.Tožnik je v tožbi povzel svoje predhodne navedbe v postopku, in sicer, da bodo predvidene aktivnosti po najkrajši možni oceni trajale 17 mesecev, pri čemer je zavezanec natančneje razložil sam potek odstranitve. Pojasnil je, da je treba pripraviti Elaborat izvedljivosti odstranitve, na podlagi javnega razpisa in izvedbe, kar bo trajalo najmanj 4 mesece; da je nadalje treba urediti vsa stvarnopravna razmerja, kar traja najmanj 3 mesece; da je nato treba pripraviti dokumentacijo za javni razpis odstranitve in vzpostavitve statično stabilnega stanja, kar traja najmanj 3 mesece; da temu sledi objava javnega razpisa in sklenitev pogodbe, kar traja najmanj 5 mesecev; ter da je nato treba pripraviti gradbišče, pri čemer je treba upoštevati zapore cest in dobavne roke, kar traja najmanj 1,5 meseca. Temu sledi izvedba rušitve, ki traja polovico meseca, ki vključuje odstranitev vodnikov in odstranitev stebrov SM 17, 18, 19 in 20 (gre za navedbe v pritožbi z dne 3. 1. 2019 zoper Odločbo z dne 20. 12. 2018).

45.Po mnenju tožnika so navedbe stranke z interesom glede rokov odstranitve in postopkov javnega naročanja ter ustrezne usposobljenosti za odstranitev vodnikov pavšalne in neobrazložene. Tožnik namreč v tožbenih očitkih navaja, da se odločbe v tem delu ne da preizkusiti, saj je neobrazložena, prav tako pa je organ prve stopnje kršil tudi tožnikovo pravico do izjave v postopku. Tudi pritožbeni organ v trenutku, ko se je pridružil razlogom prvostopenjskega organa o določitvi rokov, ni odgovoril na pritožbene očitke glede obrazložitve rokov, zaradi česar izpodbijana odločba (ne druge in ne prve stopnje) ne ustreza standardu obrazložene odločbe, saj v njej niso navedeni razlogi za določitev rokov in dolžine rokov za odstranitev daljnovoda na SM19 in pripadajočih vodnikov. Tožnik vztraja, da je inšpektorat ignoriral tožnikove navedbe v postopku o dolžini roka, potrebnega za varno in kontrolirano odstranitev dela daljnovoda in jih, tako kot organ prve stopnje, ni upošteval, kakor tudi ne tudi vseh dejanj, ki jih je potrebno izvesti in tudi ne glede časa, ki ga tožnik potrebuje za odstranitev stebra 19.

46.Tožnik v tožbi trdi, da je za izpolnitev obveznosti, naložene z odločbo, treba izvesti sidriranje stebrov na stojnih mestih 18 in 20, saj je le tako mogoče zagotoviti njuno statičnost, stabilnost. Prav tako je predložil tudi izjavo projektanta, da razen končnega stebra SM 63 noben od stebrov daljnovoda ni dimenzioniran za enostransko vpetje, kar dokazuje, da je izvedbo obveznosti odstranitve dela daljnovoda nujno izvesti sidranje stebrov 18 in 20. Po mnenju tožnika tako stranka z interesom navedenega ne more izpodbiti zgolj s pavšalnimi in nedokazanimi navedbami, da naj bi bilo za varno odstranitev stebra 19 in vodnikov med stojnima mestoma 18 in 20 dovolj zgolj izklopiti daljnovod ter na izolatorje namestiti škripce in čez njih napeljati vodnike, ga na ustreznih mestih prerezati in spustiti žice v tem delu na tla ter jih varovati, saj s temi navedbami stranka z interesom ne odgovarja na tožnikove navedbe o potrebnem sidriranju stebrov. Pri sidriranju stebrov namreč ni mogoče uporabiti obstoječih projektov, zaradi česar ne držijo navedbe stranke z interesom, da novih projektov ne bi bilo treba izdelati. Tožnik namreč ne razpolaga s projekti za izvedbo sidriranja stebrov, ki bi bili enostransko vpeti. Prav tako pa se ni možno opreti na načrt gradbenih konstrukcij in drugih gradbenih načrtov (projekt gradbenih del - PGD) in tam navedene statične izračune, saj v PGD niso izdelani izračuni za primer pretrganja vseh vodnikov in optičnega kabla, kar bi bilo v primeru izvršitve odločbe. Po mnenju tožnika navedenega tudi ni mogoče primerjati s pretrganjem vodnikov v času naravnih nesreč, saj takrat običajno ne pride do pretrganja vseh vodnikov in optičnega kabla, kot tožniku to nalaga izpodbijana odločba in tako tudi ne pride do enostranskega vpetja in s tem enostranske obremenitve.

47.Po mnenju tožeče stranke so brez teže tudi navedbe stranke z interesom glede opredeljevanja do tožnikovih navedb o nasprotovanju lastnikov zemljišč o ustanovitvi služnosti in služnostnih parcelah (list. št. 14 pripravljalne vloge).

48.Tožeča stranka v svoji pripravljalni vlogi nadalje izpostavlja, da je brez teže tudi pavšalno sklicevanje stranke z interesom na dostopne podatke na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je nekaj stebrov in vodnike možno odstraniti v manj kot dveh mesecih, saj s tem ni mogoče ovreči tožbenega očitka tožnika, da upravni organ pri določitvi roka za odstranitev dela daljnovoda ni upošteval in se ni opredelil do vseh predhodnih pripravljalnih dejanj, s katerimi je tožnik utemeljeval svoj argument, da potrebuje več časa za tehnično pravilno odstranitev daljnovoda v spornem delu.

49.Tožeča stranka še izpostavlja, da tožnikova obveznost po 1.3. točki izreka odločbe ni izvršljiva, saj ni jasno, kaj naj bi bil tožnik dolžan odstraniti v roku 26 mesecev od vročitve odločbe in navedeno pojasnjuje na strani 15 predmetne pripravljalne vloge, pri čemer posebej izpostavlja, da je izpodbijana odločba obremenjena tudi z absolutno bistveno kršitvijo določb upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Tožnik pojasnjuje, da je pritožbeni organ odpravil izpodbijano odločbo v delu 1.3. točke izreka, v delu, ki se nanaša na daljnovod 2 x 110 kV na zemljiščih s parc. št. 61, 72, 565, 566, 573, 63, vse k.o. ... in na zemljiščih s parc. št. 1102, 1106, 1105, 1107/2, 1107/1, 1111/1, 111/2, 112/1, vse k.o. ..., kar daje podlago za sklep, da 1.3. točka izreka odločbe vendarle v delu ostaja v veljavi, pri tem pa ni jasno, kaj naj bi bil tožnik dolžan odstraniti v roku 26 mesecev.

50.Po mnenju tožeče stranke tudi sklicevanje stranke z interesom na primer Gorica - Ajdovščina in popravilu ter odstranitvi navedenega daljnovoda ni pravno relevantno za predmetni primer.

51.Tožnik tudi nasprotuje navedbam stranke z interesom, da naj bi imel daljnovod izjemno škodljive vplive na zdravje stranke z interesom, njenih zaposlenih, pacientov ter na opravljanje zdravstvene dejavnosti, saj gre za z ničemer dokazane trditve, glede na to, da že finančni podatki o poslovanju stranke z interesom izkazujejo, da so se družbi D., d.o.o. po izgradnji daljnovoda povečali dohodki iz poslovanja, povečali pa so se ji tudi stroški iz naslova dela, kar vse daje podlago za zaključek, da daljnovod očitno nima negativnih (kaj šele škodljivih) vplivov na opravljanje dejavnosti stranke z interesom.

52.Tožeča stranka v svoji pripravljalni vlogi po prejemu odločitve Vrhovnega sodišča o začasni odredbi I Up 7/2020 z dne 26. 2. 2020 podaja pripravljalno vlogo (2. pripravljalna vloga tožnika). Po stališču tožeče stranke je sklep Vrhovnega sodišča pravno pomemben tudi za presojo o glavni stvari, torej o tožbi, saj iz 13. točke obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča izhaja, da je treba najprej ugotoviti, ali bi odstranitev vodnikov in optičnega kabla brez predhodnega sidranja stebrov na stojnem mestu 18 in 20 povzročila škodo ostalemu delu daljnovoda in šele v kolikor se bo izkazalo, da je temu tako, je treba presojati tudi, ali v odločbi določeni roki za odstranitev dela daljnovoda tožniku omogočajo izvedbo dejanj, potrebnih za varno odstranitev vodnikov, optičnega kabla in stebra na stojnem mestu 19. Vrhovno sodišče je namreč že ob stopnji verjetnosti presodilo, da je tožnik za verjetno izkazal, da lahko poseg brez predhodne stabilizacije stebrov na stojnem mestu 18 in 20 povzroči škodo na ostalem legalno zgrajenem daljnovodu, kakor tudi, da je tožnik za verjetno izkazal, da čas določen v odločbi ne zadošča za izdelavo novih izračunov projekta in sidranja. Vrhovno sodišče pa je tudi izpostavilo pravico do kontradiktornosti postopka v zvezi z navedbami strank glede zgoraj navedenega.

53.Tožnik ponavlja, da je že v tožbi uveljavljal, da je odločba v delu glede izpolnitvenih rokov obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb upravnega postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, saj se inšpektorat ni opredelil do tožnikovih navedb v postopku inšpekcijskega nadzora, in sicer, da je odstranitev in s tem povezana ureditev ter vzpostavitev statično stabilnega stanja zelo kompleksna zadeva, ki se more izvesti na podlagi primerne tehnično upravne dokumentacije, da je treba glede kompleksnosti samega objekta najprej izdelati primeren elaborat za odstranitev in pridobiti gradbeno dovoljenje za odstranitev objekta, da je 70 dnevni rok za odstranitev objekta absolutno prekratek, saj zavezanec ni usposobljen za izvedbo odstranitve tovrstnih kompleksnih objektov, ne za izdelavo potrebne dokumentacije, ne za samo izvedbo, pri čemer mora zavezanec vsa ta opravila naročiti pri zunanjih, za to usposobljenih izvajalcih, zaradi česar bi moral biti potreben rok izvedbe daljši, prav tako pa se inšpektorat ni opredelil glede trajanja 17 mesecev za predvidene aktivnosti, saj je tožeča stranka izpostavila, da je treba pripraviti elaborat iz vidljivosti odstranitve, na podlagi javnega razpisa in izvedbe, kar bo trajalo štiri mesece, nadalje urediti stvarnopravno razmerje, kar traja tri mesece, pripraviti dokumentacijo za javni razpis odstranitve in vzpostavitve statično stabilnega stanja, kar traja tri mesece, prav tako pa temu sledi objava javnega razpisa in sklenitev pogodbe, kar traja najmanj pet mesecev ter da je nato treba pripraviti gradbišče, pri čemer je treba upoštevati zapore cest in dobavne roke, kar traja najmanj 1,5 mesecev, čemur pa nato sledi izvedba rušitve, ki traja polovico meseca in vključuje odstranitev vodnikov in odstranitev stebrov SM 17, 18, 19 in 20. Tožeča stranka izpostavlja, da je že iz presoje Vrhovnega sodišča o začasni odredbi jasno razvidno, da je pravno pomembno tako vprašanje ali bi odstranitev vodnikov in optičnega kabla brez predhodnega sidranja stebrov na stojnem mestu 18 in 20 povzročila škodo ostalemu daljnovodu, kot tudi vprašanje dolžine rokov za izvršitev dejanj tožniku naloženih z odločbo.

54.Glede na to, da inšpektorat v svoji odločbi ni obravnaval vprašanja ali so pripravljalna dela sploh potrebna (in posledično ni presojal niti tožnikovih trditev o času, potrebnem za vsako od pripravljalnih dejanj, odločbi v tem delu ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Po mnenju tožeče stranke že presoja Vrhovnega sodišča glede začasne odredbe potrjuje utemeljenost tožbenega očitka, da bi se moral inšpektorat v odločbi opredeliti do tožnikovih (zavezančevih) navedb o potrebnih pripravljalnih delih in času potrebnem za izvedbo teh del. Zaradi navedenega je odločba tudi v tem delu obremenjena s kršitvijo pravice do izjave in s tem z absolutno bistveno kršitvijo določb upravnega postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Že iz tega razloga je zato utemeljeno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti.

55.Glede varovanja javnega interesa v postopku inšpekcijskega nadzora tožnik izpostavlja, da bi bil, zaradi porušitve dela daljnovoda 2 x 110 kV, primoran zagotavljati oskrbo Goričkega z električno energijo le preko starega 35 kV daljnovoda Murska Sobota - Mačkovci, pri čemer oskrba z električno energijo po starem daljnovodu ne zadošča več potrebam sodobne elektrifikacije prebivalstva in gospodarstva, zaradi česar je v okviru pripravljalnih dejanj za odstranitev dela daljnovoda tožnik dal preveriti zmožnost ponovne uporabe starega 35 kV daljnovoda in je naročil strokovno mnenje E., iz katerega izhaja, da preko starega 35 kV daljnovoda Murska Sobota - Mačkovci ni mogoče napajati odjema električne energije na območju RTP Mačkovci, skladno s predpisi in standardi, ter da bi bilo takšno napajanje nevarno za ljudi in premoženje. Takšno obratovanje tudi ne bi bilo sprejemljivo tako iz obratovalnih kakor tudi ne iz varnostnih razlogov, saj gre za stare transformatorje, pri čemer na napetostnem nivoju ni izvedenega zvezdišča, zaradi česar tožnik preko tega daljnovoda ne bi mogel zagotavljati varne in zanesljive oskrbe prebivalstva in gospodarstva z električno energijo, kar pa bi bilo v nasprotju z javnim interesom, saj je zagotavljanje zanesljive oskrbe z električno energijo z ustrezno zmogljivostjo in ustreznostjo omrežja v javnem interesu kot izhaja tudi iz 22. točke obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča o začasni odredbi in je tako v okviru opravljanja svojih nalog inšpektor skladno z določbo 5. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) dolžan obravnavati tudi vprašanje zagotavljanja oskrbe z električno energijo po izvršitvi njegove odločbe in pri izreku inšpekcijskega ukrepa obravnavati tudi to vprašanje kako se bo zagotavljala oskrba z električno energijo po izvršitvi naloženega inšpekcijskega ukrepa. Inšpektorat tega vprašanja sploh ni obravnaval in je izhajal iz napačnega materialnopravnega stališča, da naj bi Vrhovno sodišče pri tehtanju med varovanjem zasebne lastnine in zagotavljanjem oskrbe z električno energijo dalo prednost zasebni lastnini (II Ips 173/2014 z dne 12. 3. 2015). Tožeča stranka meni, da je takšno sklicevanje brez teže, saj se Vrhovno sodišče v predmetni odločbi ni ukvarjalo s tehtanjem pravice do zasebne lastnine in zagotavljanjem oskrbe z električno energijo. Po mnenju tožeče stranke tako inšpektorat ob izdaji odločbe ni upošteval in obravnaval vprašanje javnega interesa zagotavljanja varne in zanesljive oskrbe pri varstvu in gospodarstvu z električno energijo, kar prav tako zaradi procesnih kršitev po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1 narekuje odpravo odločbe.

Iz pripravljalnih vlog stranke z interesom

56.Stranka z interesom v svoji 1. pripravljalni vlogi izpostavlja, da tožeča stranka nima pravice graditi na parceli prizadetih strank 1099/3 k.o. ..., niti nima gradbenega dovoljenja za del trase od SM 18 do SM 20 in ju na podlagi neustavnega in nezakonitega prostorskega akta tudi ne more pridobiti. Prizadeti stranki sta po odločitvah naslovnega sodišča v upravnih sporih II U 439/2016 in II U 486/2016 dosegli pravnomočno zavrnitev zahteve za omejitev lastninske pravice na parceli 1099/3 k.o. ... in zavrnitev zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja od SM 18 do SM 20. Tožnik pa očitno prostovoljno ne namerava odmakniti daljnovoda. Ker lahko inšpekcijski zavezanec uveljavlja tudi naknadno pridobitev gradbenega dovoljenja v izvršilnem postopku, je v tem primeru pritožbeni organ že v inšpekcijskem postopku upošteval naknadno pridobitev dokončnega delnega gradbenega dovoljenja za del trase od SM 16 do SM 18 in od SM 20 do SM 21 in odločbe inšpektorja v tem delu odpravil.

57.Stranka z interesom izpostavlja, da je v predmetni zadevi jasno za kateri steber gre, in sicer za steber 19, stojno mesto 19, pri čemer gre pri navedbi tožeče stranke, da se predmetni steber nahaja na parceli 31 in ne na parceli 30 k.o. ..., za nedopustno tožbeno novoto, kljub vsemu pa je vsem strankam jasno kateri steber je predmet predmetnega spora.

58.Stranka z interesom izpostavlja, da glede na to, da se je tu obravnavan inšpekcijski postopek začel že decembra 2018 in se je začel po uveljavitvi GZ dne 1. 6. 2018 tudi vodi po določbah GZ in so tako vsa nasprotna pravna naziranja tožnika zmotna. V predmetni zadevi ni relevanten datum izdaje gradbenega dovoljenja (februar 2014) temveč datum uvedbe inšpekcijskega postopka (december 2018), ki ga za postopek nadzora gradnje vodi inšpektorat proti tožniku, zaradi česar se v tem postopku uporabljajo določbe GZ. Pri navedenem pa stranka z interesom izpostavlja, da tudi če bi se za postopek nadzora za delno gradnjo uporabil ZGO-1 je daljnovod 2 x 110 kV Murska Sobota - Mačkovci od SM 18 do SM 20 nelegalna gradnja, saj sta bili dopolnilni gradbeni dovoljenji z dne 22. 10. 2015 in 28. 10. 2016, na podlagi katerih je tožnik gradil traso od SM 18 do SM 20 odpravljeni, so učinki ex tunc, kar pomeni, da so odpravljene tudi pravne posledice, ki izhajajo iz teh dovoljenj, zaradi česar je tudi ob upoštevanju določil ZGO-1 predmetna gradnja nelegalna. Stranka z interesom ponovno izpostavlja, da je relevantni prostorski akt neustaven in nezakonit zaradi kršitev v postopku prostorskega načrtovanja, kar je bilo tudi ugotovljeno v upravnem sporu II U 486/2016, v posledici česar je Ministrstvo za okolje in prostor v delni odločbi z dne 3. 4. 2019 tudi zavrnilo izdajo gradbenega dovoljenja od SM 18 do SM 20.

59.V nadaljevanju svoje pripravljalne vloge stranka z interesom še pojasnjuje kako se po njenem stališču uporablja materialno pravo za presojo o tem, ali gre v delu trase daljnovoda med SM 18 in SM 20 za nelegalno gradnjo in navaja katerega izmed zakonov je treba uporabiti, in sicer GZ in ne ZGO-1 in podrobneje navaja razloge za to. Ne glede na vse pa izpostavlja, da odločitev ne bi bila drugačna, tudi če bi uporabljali ZGO-1, saj investitor - tožnik nima nobenega, torej ne dokončnega, še manj pa pravnomočnega gradbenega dovoljenja za del trase od SM 18 do SM 20 in ga ni imel ne v trenutku gradnje in tudi ne v trenutku odločanja inšpektorata in ministrstva, zaradi česar je tako daljnovod v delu od SM 18 do SM 20 nelegalna gradnja po katerikoli od definicij nelegalne gradnje. Objekt namreč ne more biti legalen, saj nima veljavnega gradbenega dovoljenja in tako daljnovod 2 x 110 kV Murska Sobota - Mačkovci od SM 18 do SM 20 nima veljavnega gradbenega dovoljenja.

60.V zvezi z rokom za odstranitev daljnovoda med SM 18 in SM 20 sta stranki z interesom pridobili strokovno mnenje F. F., univ. dipl. inž. grad., izvedenca gradbene stroke, z dne 2. 3. 2020, in sta ga v predmetnem postopku tudi predložili, pri čemer je izvedenec izpostavil, da sta roka, kot ju določa odločba inšpekcijskega organa za izvedbo statičnega izračuna, načrta sidranja in odstranitve 70 dni za odstranitev vodnikov in 120 dni za odstranitev stebra SM 19, ustrezna.

61.V nadaljevanju stranka z interesom nasprotuje tožnikovim navedbam v zvezi z uporabo sodne prakse in sanacijo ob burji porušenega daljnovoda Gorica - Ajdovščina, kakor tudi navedbam tožnika glede neustreznih rokov v zvezi z odstranjevanjem nelegalnega dela daljnovoda, saj je tožnik v postopku le pavšalno navedel roke in svojih navedb ni izkazal z dokazi v upravnem postopku, in je iz tega razloga obrazložitev odločbe prvostopenjskega organa ustrezna, v posledici tudi ni bila kršena pravica do izjave tožnika v postopku, prav tako pa se je do relevantnih pritožbenih očitkov tožeče stranke opredelil v drugostopenjski odločbi tudi pritožbeni organ. Tožnik je namreč ves čas upravnega postopka trdil, da potrebuje 17 mesecev za odstranitev štirih stebrov daljnovoda in vodnikov, v nobeni svoji vlogi pa ni navedel in obrazložil katera opravila bi naj bila potrebna za odstranitev vodnikov in optičnega kabla od SM 18 do SM 20 ter stebra 19 in koliko časa potrebuje za ta opravila. Gradbeni inšpektor je v postopku o roku odločil na podlagi dejstev in okoliščin, pomembnih za izdajo odločbe in je po mnenju stranke z interesom svojo odločitev tudi ustrezno obrazložil, zaradi česar nasprotne trditve tožnika ne držijo.

62.Stranka z interesom dodatno izpostavlja, da tožnik v upravnem postopku ni navajal ničesar, kar navaja v upravnem sporu v zvezi s sidranjem, enostranskimi obtežbami, enostranskim vpetjem, zaradi česar gre v teh navedbah za nedopustne tožbene novote.

63.Po navedbah stranke z interesom tudi ne drži, da so neprimerljive njene primerjave s popravljanjem havarije in zadevnega odstranjevanja nelegalnega daljnovoda od SM 19 do SM 20, saj gre tudi v primeru poškodovanih daljnovodov ob burji za povsem primerljivo situacijo odstranitve stebrov, ki jo je bilo možno sanirati zgolj v 54 dneh. Dodatno izpostavlja, da tožnik tudi sedaj še vedno ne zna povedati kaj konkretno je potrebno izvesti za odstranitev nelegalnega dela daljnovoda in na katerih zemljiščih, temveč se sklicuje na elaborate, ki jih bo šele naročil, zaradi česar so njegove navedbe pavšalne in neizkazane. Tožnik bi namreč utemeljeno lahko nasprotoval odrejenemu roku samo, v kolikor bi za čas inšpekcijskega postopka pridobil elaborate, ne pa da navaja, da jih bo šele pridobil in bo šele kasneje znano, kje bo potrebno stebre sidrirati. Odstranitev daljnovoda pa bo tožnik izvajal na podlagi 464. člena EZ, kot izhaja tudi iz dokumentacije javnega razpisa v zvezi s tem, zaradi česar so tudi neutemeljene vse njegove navedbe v zvezi z obveznostjo pridobiti služnosti.

64.Glede izjave G. G., na katero se tožnik sklicuje v prvi pripravljalni vlogi (in predhodno v dopolnitvi predloga za izdajo začasne odredbe) strank az interesom izpostavlja, da je le ta neupoštevna, saj lahko tožnik glede na določilo 52. člena ZUS-1 v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze zgolj, če pojasni zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi pa se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

65.Glede domnevne nejasnosti izreka izpodbijane odločbe, ki ga izpostavlja tožeča stranka pa stranka z interesom meni, da je izrek po 1.3. točki izpodbijane odločbe jasen, saj je bila z odločbo Ministrstva za okolje in prostor odločba gradbenega inšpektorja odpravljena v delu, ki se nanaša na traso SM 16 do SM 18 in od SM 20 do SM 21.

66.Prizadeti stranki prav tako vztrajata pri vseh navedbah in predlaganih dokazih v zvezi s škodljivimi vplivi daljnovoda na zdravje strank z interesom, njunih zaposlenih in pacientov ter na opravljanje zdravstvene dejavnosti in tudi v tem delu prerekata nasprotne navedbe tožnika.

67.Po mnenju stranke z interesom pa gre tudi pri navedbi tožeče stranke, da oskrba z električno energijo po starem daljnovodu ne zadošča potrebam sodobne elektrifikacije prebivalstva in gospodarstva v zvezi z izpostavljenim javnim interesom, ki ga mora inšpektor po 5. členu ZIN obvarovati, za nedopustno tožbeno novoto, prav tako pa ne gre spregledati, da gre pri daljnovodu SM 18 do SM 20 za nelegalno gradnjo brez gradbenega in uporabnega dovoljenja, kar je očitno v nasprotju z javnim interesom.

K vsem točkam izreka

Glede datuma odločitve sodišča

68.Sodišče je na glavni obravnavi, ki je potekala dne 21. 4. 2023 snemalo navedbe strank in njihove zaključne besede. Prepis zvočnega posnetka je bil po podatkih sodnega spisa toženi stranki vročen dne 25. 4. 2023, tožeči stranki dne 28. 4. 2023, medtem ko je bilo stranki z interesom dne 25. 4. 2023 v hišnem predalčniku puščeno obvestilo o prispelem pismu z navedenim poukom, da lahko stranka pisanje prevzame v roku 15 dni, v nasprotnem pa bo po tem roku pismo puščeno v njenem hišnem predalčniku. Ker stranka navedenega pisanja ni prevzela, ji je bilo pisanje puščeno v hišnem predalčniku po izteku roka za prevzem. Rok za prevzem, pisanja se je torej iztekel na dan 10. 5. 2023, ko šteje pošiljka tudi za vročeno. Od dneva štetja vročitve pošiljke pa je tekel 5 dnevni rok za oddajo pripomb na zapisnik, ki ga stranka z interesom ni podala. Sodišče je izdajo sodbe tako pridržalo do dokončnosti prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave. Ob upoštevanju roka za ugovor zoper morebitne nepravilnosti prepisa (5 dni), je tako sodišče sodbo izdalo prvi delovni dan po dokončnosti zapisnika, to je dne 16. 5. 2023.

K I. točki izreka

Izvedba glavne obravnave

Sodišče je, skladno s prvim odstavkom 51. člena ZUS-1 in določbami Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki se v postopku upravnega spora, uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, v zadevi odločilo po opravljeni glavni obravnavi. Stranke se namreč šele pred sodiščem srečajo v enakopravnem položaju in tako izvedba glavne obravnave zagotavlja pravico do učinkovitega sodnega pravnega varstva pravic, med katerimi je tudi pravica do poštenega postopka, kar ustreza tudi 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) in 47. členu Listine EU o temeljnih pravicah.

Sodišče je narok za glavno obravnavo opravilo dne 21. 4. 2023 v odsotnosti tožene stranke, ki na narok ni pristopila, niti izostanka ni opravičila, čeprav je bila pravilno vabljena (drugi odstavek 58. člena ZUS-1). Tožena stranka je bila v vabilu poučena, da bo sodišče opravilo glavno obravnavo tudi v primeru, če na obravnavo ne bo pristopila.

V okviru dokaznega postopka je sodišče izvedlo naslednje dokaze z vpogledom v:

- odločbo št. 06122-4221/2018/51 z dne 5. 9. 2019 in

- odločbo št. 0612-8/2019-15 z dne 7. 11. 2019,

- odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 35105-11/2014/76 z dne 22. 10. 2015,

- sodbo Upravnega sodišča RS v zadevi II U 486/2016 z dne 7. 11. 2018,

- odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor pri Ministrstvu za okolje in prostor, Območna enota Murska Sobota št. 06122-4221/2018/10 z dne 20. 12. 2018,

- odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 0612-8/2019/4 z dne 15. 2. 2019,

- delno odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 35105/11/2014/178 z dne 3. 4. 2019,

- tožbo zoper delno odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 35105/11/2014/171 z dne 3. 4. 2019,

- pritožbo z dne 13. 9. 2019 zoper odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor pri Ministrstvu za okolje in prostor, Območna enota Murska Sobota št. 06122-4221/2018/51 z dne 5. 9. 2019,

- vlogo - izjava o dejstvih in okoliščinah in predlog za prekinitev postopka z dne 17. 12. 2018,

- pritožbo z dne 3. 1. 2019 zoper odločbo z dne 20. 12. 2018,

- dopis H. H. z dne 7. 11. 2019,

- skico trase daljnovoda 2 x 110 kV Murska Sobota - Mačkovci od SM 18 do SM 21,

- dopolnitev pritožbe zoper odločbo, fotografijo stojnega mesta pod prilogo,

- novico, objavljeno na STA z naslovom "Elektro ... bo preizkušal daljnovod Murska Sobota - Mačkovci" z dne 6. 12. 2016,

- odločbo Upravne enote Murska Sobota št. 352-43/2013-175 (0309) z dne 17. 12. 2018,

- odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 35021-15/2015-52 z dne 10. 6. 2019,

- redni izpisek iz zemljiške knjige za nepremičnino parc. št. 1099/3 k.o. ...,

- redni izpisek iz zemljiške knjige za stavbo št. 665 k.o. ..., redni izpisek iz zemljiške knjige za posamezni del ID znak ..., ..., ..., ..., ...., ..., ..., ...,

- gradbeno dovoljenje Upravne enote Murska Sobota št. 351-184/28-4 (0308) z dne 29. 2. 2008,

- uporabno dovoljenje Upravne enote Murska Sobota št. 351-426/2009-6 (0307) z dne 3. 6. 2009,

- obvestilo Ministrstva za okolje in prostor GURS, Območna geodetska uprava Murska Sobota št. 2122-194/2009-2 z dne 30. 4. 2009,

- sklep Ministrstva za okolje in prostor GURS, Območna geodetska uprava Murska Sobota št. 02112-698/2009-2 z dne 20. 9. 2009,

- dovoljenje Ministrstva za zdravje št. 0142-90/2008-12 z dne 16. 9. 2010,

- odločbo Ministrstva za zdravje št. 0142-398/2008/17 z dne 9. 3. 2011, - redni izpisek iz zemljiške knjige za nepremičnino ID znak parcele ... in ID znak parcele ...,

- vlogo tožnika z naslovom "Opredelitev do pripomb stranskih udeležencev" št. 35105-11/2014/26-01031380 PK/NŠ z dne 24. 3. 2015 str. 5,

- grafično prilogo Načrt ureditvenega območja z načrtom parcelacije, odsek Murska Sobota Vaneča - stebri RTP-31,

- načrt gradbenih konstrukcij in drugih gradbeni načrti - tehnični opis, stebri, temeljenje - iz oktobra 2013,

- načrt gradbenih konstrukcij in drugi gradbeni načrti - statična presoja - iz oktobra 2013,

- izjava I., d.o.o. z dne 29. 1. 2014,

- pravno mnenje o neustavnosti Uredbe o državnem lokacijskem načrtu za daljnovod 2 x 110 kV Murska Sobota - Mačkovci, J., 26. 10. 2015,

- izračun, ki ga je pripravila K.,

- izračun, ki ga je pripravil L., mbH,

- mnenje prof. M. M.,

- strokovno mnenje družbe N., d.o.o. z dne 12. 1. 2016 in 10. 9. 2019,

- Poročilo o oceni vrednosti nepremičnine oznaka M-1801/2016 z dne 18. 1. 2016 s prilogo,

- izvedensko mnenje sodnega izvedenca elektro stroke O. O. z dne 6. 3. 2016 in 29. 7. 2016,

- Izvleček iz BioInitative reporta 2012,

- Poročilo o oceni tržne uporabnine sodnega izvedenca P. P. z dne 21. 10. 2019,

- načrt gradbenih konstrukcij in drugi gradbeni načrti - tehnični opis, stebri, temeljenje - iz oktobra 2013,

- načrt gradbenih konstrukcij in drugi gradbeni načrti - statična presoja - iz oktobra 2013,

- redni izpisek iz zemljiške knjige z dne 5. 12. 2019 na osebno ime R. R.,

- sodbo Upravnega sodišča RS, Zunanjega oddelka v Mariboru, št. II U 439/2016-19 z dne 4. 7. 2018,

- odločbo Upravne enote Murska Sobota št. 352-43/2013-175 (0309) z dne 17. 12. 2018,

- odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 35021-15/2015-52 z dne 10. 6. 2019,

- vse redne izpiske za nepremičnino parc. št. 1099/3 k.o. ... in za stavbo 665 k.o. ...,

- dokument tožnika v postopku izdaje gradbenega dovoljenja z dne 24. 3. 2015,

- revija Naš stik z dne 7. 5. 2015,

- redni izpisek iz zemljiške knjige za nepremičnine ID znak parc. ..., ..., ..., ...,

- podatke zbirnega katastra gospodarske javne infrastrukture s področja električne energije na parc. 30 k.o. ...,

- obvestilo o javnem naročilu za gradbena dela na elektroenergetskih vodih, objavljen 8. 8. 2013,

- letno poročilo Eles za poslovno leto 2015 (115 in 116 stran),

- geodetski načrt novega stanja zemljišča št. 76E/2015 (GM A. A.) izdelan v aprilu 2016,

- grafični prikaz elektroenergetske infrastrukture v zbirnem katastru gospodarske javne infrastrukture za parcele št. 29, 30, 31 in 32 k. o. ... objavljen na prostorskem portalu Republike Slovenije,

- pogodbo o ustanovitvi služnosti z dne 24. 1. 2011 sklenjene med Elektro Maribor in B. B. in C. C.,

- izjavo vodje projekta in pooblaščenega inženirja G. G., Tehnično pojasnilo zaradi odstranitve 110 kV DV stebra SM19 na trasi daljnovoda 2 x 110 kV Murska Sobota - Mačkovci, ref. št. 0378-BL/PK z dne 27. 11. 2019,

- vlogo tožnice v upravnem sporu II U439/2016 z dne 7. 3. 2018,

- vlogo tožnice v upravnem sporu II U 486/2016 z dne 11. 3. 2018,

- dopis Ministrstva za kmetijstvo in okolje z dne 26. 8. 2014,

- dopis Ministrstva za infrastrukturo z dne 16. 7. 2015,

- odgovor Ministrstva za infrastrukturo z dne 29. 7. 2015,

- dopis Mestne občine Murska Sobota št. 3505-001/2016-2 (740) z dne 7. 10. 2016,

- dopis Mestne občine Murska Sobota št. 3505-0013/2016-2 (700) z dne 11. 10. 2016,

- dopis Občine Puconci št. 312-2/2001 z dne 13. 10. 2016,

- sklep Vrhovnega sodišča RS v zadevi Up 7/2020 z dne 26. 2. 2020,

- Mnenje o možnosti obratovanja RTP Mačkovci s priključnim DV 35 kV Murska Sobota - Mačkovci z dne 20. 4. 2020 E.,

- strokovno mnenje sodnega izvedenca gradbene stroke F. F. z dne 2. 3. 2020,

- podatki iz spletne strani tožnika, podstran Elektroenergetski objekti na ključ, dostopno na prilogi C37,

- javni razpis tožnika Izdelava projektne dokumentacije PZI, PZR povezava DV 2 x 110 kV Murska Sobota - Mačkovci - projektna naloga, - smernice NIJZ št. 354-342/2019/2256 z dne 9. 12. 2019 in vse priloge sodnega spisa od A 1- A 58 in C1-C39 ter predlagane vpoglede strank v listine iz upravnega spisa ter v vse ostale listine sodnega in upravnega spisa.

Stranka z interesom je umaknila dokazni predlog za vpogled v spis pri Upravni enoti Murska Sobota, številka 352-43/2013, zaradi česar sodišče tega predlaganega dokaza ni izvedlo.

Presoja sodišča

V predmetnem sporu je sodišče presojalo zgolj inšpekcijski ukrep izrečen tožeči stranki kot inšpekcijskemu zavezancu, glede odstranitve dela nelegalne gradnje daljnovoda 2 x 110 kV in rokov, ki izhajajo iz odločbe organa prve stopnje (ne pa tudi (ne) veljavnosti gradbenega dovoljenja za stojno mesto SM 19), in sicer v delu v katerem je bila pritožba tožeče stranke (kot pritožnika) zavrnjena. V ostalem delu je bilo namreč tožeči stranki kot pritožniku ugodeno in je bila odločba v tem delu odpravljena (prvi odstavek 1. točke izreka izpodbijane odločbe), v drugem delu pa je bila odpravljena in vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek (drugi odstavek 1. točke izreka izpodbijane odločbe).

74.Sodišče po izvedenem dokaznem postopku in vpogledu v vse zgoraj navedene listine ugotavlja, da je nedvomno, da je bil tožeči stranki z odločbo inšpektorja številka 06122-4221/2018/10 z dne 20. 12. 2018 izrečen inšpekcijski ukrep za odstranitev dela gradnje daljnovoda, v kateri je bilo v 1. točki izreka ugotovljeno, da investitor, v tem delu, izvaja gradnjo brez gradbenega dovoljenja (1. točka izreka). Izpodbijano odločbo je torej izdal Inšpektorat RS za okolje in prostor, katerega pristojnosti za delo so določene v Zakonu o inšpekcijskem nadzoru (ZIN). Odločba je bila izdana po uradni dolžnosti. Po izdaji odločbe, je bila zoper njo sicer vložena pritožba o kateri je odločal organ II. stopnje z odločbo številka 0612-8/2019/4 dne 15. 2. 2019, s katero pa je bilo poseženo zgolj v 2. točko izreka in v del 4. točke izreka, v katerem je bila odločba odpravljena 1 in je bila zadeva vrnjena v ponovni postopek.

75.Drugostopenjski organ v izreku odločbe sicer ni zapisal, da se v ostalem pritožba zavrne (kot bi bilo pravilno), vendar iz obrazložitve odločbe organa druge stopnje izhaja, da je izpodbijano prvostopenjsko odločbo presojal tudi v tem delu (5. stran obrazložitve). Zoper navedeno izdano odločbo (prve stopnje v zvezi z drugo stopnjo) je bilo mogoče vložiti redno pravno sredstvo - upravni spor, ki pa ga tožnik ni sprožil, saj tožba zoper navedeno odločbo ni bila vložena in tožeča stranka tega niti ne zatrjuje. Tako so postale vse točke izreka, (razen delno odpravljenih, med katerimi ni točke 1. izreka) odločbe številka 06122-4221/2018/10 z dne 20. 12. 2018 v zvezi z odločbo številka 0612-820184 z dne 15. 2. 2019), z dnem izteka roka za vložitev tožbe v upravnem sporu, pravnomočne.

76.Glede odpravljenega dela in v posledici izdane odločbe številka 06122-4221/2018/10 z dne 20. 12. 2018, je bila dne 5. 9. 2019 izdana odločba številka 06122-4221/2018/51 (v zvezi z odločbo številka 0612-8/2019-15 z dne 7. 11. 2019), ki je predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu.

77.Skladno s prvim odstavkom 7. člena ZIN morajo inšpektorji opravljati svoje naloge tako, da pri izvrševanju svojih pooblastil posegajo v delovanje pravnih in fizičnih oseb le v obsegu, ki je nujen za zagotovitev učinkovitega inšpekcijskega nadzora. Pri izbiri ukrepov inšpektor, ob upoštevanju teže kršitve, izreče ukrep, ki je za zavezanca ugodnejši, če je s tem dosežen namen predpisa (drugi odstavek 7. člena ZIN).

78.Pri določitvi roka za odpravo nepravilnosti mora tako inšpektor upoštevati težo kršitve, njene posledice za javni interes in okoliščine, od katerih je odvisno, v kolikšnem času lahko fizična ali pravna oseba, pri kateri inšpektor opravlja nadzor (zavezanec), ob dolžni skrbnosti odpravi nepravilnosti (tretji odstavek 7. člena ZIN).

79.V predmetni zadevi med strankama ni sporno, da tožeča stranka za stojno mesto 19 daljnovoda 2 x 110 kV na trasi Murska Sobota - Mačkovci nima gradbenega dovoljenja (in ga tudi ni predložila v dokaz), kar je tožeča stranka v svojih navedbah na naroku tudi sama poudarila, in sicer da je do predmetne situacije prišlo zaradi ugotovitve, da je državni prostorski načrt v delu nezakonit, pri čemer gre za napako, ki je na strani Ministrstva za okolje in prostor in se tudi sedaj odpravlja, saj je v teku postopek za spremembo državnega prostorskega načrta. Po zadnjih podatkih pa naj bi bila opravljena že celovita presoja vplivov na okolje in je postopek v fazi izbire variante, tako da tožnik dejansko pričakuje, da bo ta sprememba sprejeta, in da bo lahko na podlagi tega kasneje pridobil gradbeno dovoljenje za spremenjeno traso.

80.Prav tako iz sodbe II U 486/2016 z dne 7. 11. 2018, ki jo je sodišče v predmetni zadevi upoštevalo v dokaznem postopku (dokazni sklep na glavni obravnavi) izhaja, da je bilo dopolnilno gradbeno dovoljenje Ministrstva za okolje in prostor, št. 35105-11/2014/123 z dne 28. 10. 2016 odpravljeno in zadeva vrnjena v ponovni postopek (torej še pred izdajo izpodbijane odločbe), ker je Uredba o državnem lokacijskem prostorskem načrtu v delu, ki se nanaša na parcelo 1099/2 in 1099/3 k.o. ..., v neskladju z določbo prvega odstavka 32. člena Zakona o urejanju prostora - ZUreP-1 in je bilo tako dopolnilno gradbeno dovoljenje izdano na podlagi nezakonitega in neustavnega podzakonskega akta.

81.Tako tožeča stranka v času izdaje izpodbijane odločbe, ki predstavlja roke izvedbe ukrepa odstranitve delno nelegalno zgrajenega objekta, ni imela veljavnega gradbenega dovoljenja za del trase (SM 19), ki poteka tudi po parcelni številki 1099/3 k.o. ..., kjer leži nepremičnina stranke z interesom.

82.Pri izdaji delnega gradbenega dovoljenja, ki je bilo s sodbo II U 486/2016 odpravljeno, je bil uporabljen Zakon o graditvi objektov ZGO-1, ki je v prvem odstavku 3. člena določal, da se lahko gradnja novega objekta začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja oziroma na lastno odgovornost investitorja tudi po dokončnosti gradbenega dovoljenja.

83.Glede na odločitev v zadevi II U 486/2016 je jasno, da je investitor v trenutku postavitve daljnovoda, ki je predmet presoje, razpolagal z dokončnim gradbenim dovoljenjem tudi za del gradnje na parceli 1099/3 k.o. ..., ne pa tudi s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem za ta del trase (v času ko je veljal ZGO-1), saj je bilo delno gradbeno dovoljenje z navedeno sodbo ravno v tem delu odpravljeno. V trenutku odprave delnega gradbenega dovoljenja pa je postala gradnja daljnovoda v tem delu nelegalna, saj investitor zanjo ni imel več niti dokončnega gradbenega dovoljenja, na podlagi katerega je bilo sicer na lastno odgovornost v času začetka gradnje, dopustno graditi.

84.Tožeči stranki je bila tako izdana odločba številka 06122-4221/2018/10 z dne 20. 12. 2018, s katero je bilo izrečeno prenehanje gradnje nelegalnega objekta, ker se izvaja brez gradbenega dovoljenja, z izpodbijano odločbo (ki je predmet presoje v tem postopku) pa je bilo odločeno le še o dolžnosti odstranitve v rokih za odstranitev posameznega dela objekta, saj je bil postopek po pritožbi zoper odločbo 06122-4221/2018/10 z dne 20. 12. 2018, v ponovno presojo vrnjen zgolj v tem delu.

85.Tožbene navedbe tožnika, da se po začetku uporabe novega Gradbenega zakona (GZ) že začeti postopki dokončajo po prejšnjih predpisih (torej po ZGO-1) v skladu s prehodnimi določbami so točne, vendar le v delu, ki se nanaša na pridobitev gradbenega dovoljenja (v ponovnem postopku, v delu zadeve, ki je bila vrnjena v odločanje 2), kar pa ne velja za postopek nadzora in ukrepanje inšpektorja, saj se je inšpekcijski postopek začel po uveljavitvi GZ. Postopka izdaje gradbenega dovoljenja (ki poteka na podlagi določil ZGO-1 oziroma GZ) in inšpekcijski postopek (ki procesno poteka po določilih ZIN) sta namreč dva ločena postopka. Tako se inšpekcijski postopek ni začel v času veljavnosti ZGO-1. Inšpektor je tako pri ugotavljanju nelegalne gradnje dolžan upoštevati materialne predpise (glede legalnosti gradnje) kot so veljali v času gradnje, medtem ko sam inšpekcijski postopek, postopek nadzora in pristojnosti za ukrepanje ter naloge inšpektorja (procesno) tečejo po predpisih, ki veljajo v času izdaje ukrepa. Dejstvo, da je predmetni del daljnovoda zgrajen nelegalno izhaja že iz sodbe II U 486/2016 in iz razlogov, ki so tam navedeni, saj je bilo zato delno gradbeno dovoljenje tudi odpravljeno. Tako se je potreba po inšpekcijskem ukrepanju pojavila šele po izdaji sodbe sodišča II U 486/2016 in ne prej, zaradi česar je lahko inšpektor z izpodbijano odločbo zgolj ukrepal po uradni dolžnosti, kot mu je to nalagal zakon, ki je bil veljaven v trenutku njegovega odločanja torej ZIN v povezavi z GZ. Tako glede ukrepa ni bilo mogoče upoštevati določil ZGO-1, ki v času izreka ukrepa ni več veljal. GZ je namreč začel veljati 15 dan po objavi v Uradnem listu. V Uradnem listu pa je bil GZ objavljen dne 24. 10. 2017. Izpodbijana odločba je bila izdana 5. 9. 2019.

86.Dejstvo, ki je med strankama tudi nesporno je, da tožeča stranka za del trase daljnovoda, ki poteka tudi po parcelni številki 1099/3 k.o. ... ni imela pravnomočnega dovoljenja, in sicer ne v času veljavnosti ZGO-1 (ko je sicer na lastno odgovornost lahko gradila na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja) in tudi ne v času veljavnosti GZ in tudi ne v času izdaje izpodbijane inšpekcijske odločbe, česar v predmetnem postopku tožeča stranka niti ne zanika.

87.Sodišče se strinja z navedbo tožeče stranke, da za dopusten začetek gradnje, skladno s takrat veljavnimi določili ZGO-1, res ni potrebovala pravnomočnega gradbenega dovoljenja, saj je ob upoštevanju lastne odgovornosti, zadoščalo dokončno gradbeno dovoljenje, kljub temu pa je s trenutkom odločitve sodišča v zadevi II U 486/2016 postal objekt v tem delu nelegalen, saj je na podlagi prve alineje 18. točke 3. člena GZ, v trenutku izdaje izpodbijane odločbe veljalo, da je nelegalen tudi objekt za katerega je bilo gradbeno dovoljenje odpravljeno ali razveljavljeno, kot je bilo v danem primeru. GZ se je pričel uporabljati 1. 6. 2018, sodba v zadevi II U 486/2016, pa je bila izdana 7. 11. 2018, torej po začetku uporabe GZ. Objekt je štel za nelegalnega z dnem odločitve sodišča, torej z dnem 7. 11. 2018, saj je bilo dopolnilno gradbeno dovoljenje Ministrstva za okolje in prostor, številka 35105-11/2014/123 z dne 28. 10. 2016, tega dne odpravljeno in je bila zadeva vrnjena istemu organu v ponovni postopek.

88.Tako je tudi pristojnost inšpektorjev v trenutku izdaje izpodbijane odločbe izhajala iz 8. člena GZ (ki je veljal v času odločanja izpodbijane odločbe 3) in določil ZIN, materialna podlaga za inšpekcijsko ukrepanje (torej ne za ugotavljanje nelegalnosti gradnje) pa je izhajala iz 82. člena GZ, ki je določal inšpekcijsko ukrepanje v zvezi z nelegalnim objektom. V primeru nelegalnega objekta je zakon določal, da gradbeni inšpektor, drug pristojni inšpektor ali občinski inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi (druge zakonske dikcije ni), in da se zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku odstrani na stroške inšpekcijskega zavezanca, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni mogoča.

89.Pri navedenem pa sodišče pripominja, da je treba materialne določbe GZ razlagati skladno tudi z upoštevanjem določil 7. člena ZIN in dolžnostjo inšpektorja glede na načelo sorazmernosti v povezavi z izrečenim ukrepom. V danem primeru torej sorazmernost izrečenega ukrepa v zvezi z določitvijo dolžine rokov za odstranitev posameznega dela objekta in morebitno nastalo škodo, ki bi ob morebitni odstranitvi nelegalnega dela daljnovoda lahko nastala in vplivala tudi širše na javni interes.

90.V predmetni zadevi je tožeča stranka v svojih tožbenih in nadaljnjih navedbah ravno glede navedenega izpostavljala nekonkretiziranost izdane inšpekcijske odločbe in (ne) sorazmernost izrečenega ukrepa glede potencialno nastale škode v primeru odstranitve daljnovoda v tem delu trase, kakor tudi ugovarjala nesorazmernosti pri določenih rokih za odstranitev nelegalnega objekta in v posledici nato uveljavljala kršitev pravice do izjave zaradi neustrezne obrazloženosti te odločbe, na kar je sodišče dolžno paziti tudi po uradni dolžnosti.

91.Sodišče je tako najprej preizkusilo ustreznost obrazloženosti izpodbijanih odločb, tako odločbe prve stopnje, kot tudi odločbe organa druge stopnje v delu v katerem je bila pritožba zavrnjena.

92.Sodišče je tudi ob upoštevanju navedb Vrhovnega sodišča, sicer v sklepu I Up 7/2020 z dne 26. 2. 2020 (o predlagani začasni odredbi), najprej presojalo ali je inšpekcijski organ obrazložil in pred tem ugotavljal ali bo odstranitev vodnikov in optičnega kabla predstavljala škodo oziroma kakšna vrsta škode bi lahko nastala za ostali del legalno zgrajenega daljnovoda ter šele nato, ali so izrečeni roki primerni, in sicer pri preizkusu izpodbijane odločbe v okviru njene obrazloženosti.

93.Sodišče je pri pregledu izpodbijanih odločb prav tako preverjalo, ali je inšpekcijski organ pri svoji odločitvi upošteval (torej ali je v odločbi naveden in obrazložen) tudi javni interes.

94.Sodišče po izvedenem dokaznem postopku ugotavlja, da iz upravnega spisa, izpodbijane odločbe in izvedenih dokazov ter tudi navedb tožeče stranke na sami obravnavi in navedb stranke z interesom nedvomno izhaja, da tožeča stranka za izpodbijani del trase nima veljavnega gradbenega dovoljenja, saj je tožena stranka tudi v ponovnem postopku odločanja zavrnila zahtevo tožnika za izdajo gradbenega dovoljenja v delu trase med SM 18 in SM 20 iz razlogov, navedenih v sodbi II U 486/2016 (neskladnosti projekta s prostorskim aktom) ter neizkazane pravice graditi na zemljišču s parc. št. 1099/3 k.o. ..., prostorski akt pa po navedbah tožeče stranke na glavni obravnavi še vedno ni bil spremenjen. Tako tožeča stranka niti v času odločanja sodišča (torej leta 2023) ne razpolaga z dokončnim/pravnomočnim gradbenim dovoljenjem za predmetni del trase daljnovoda Murska Sobota - Mačkovci - med SM 18 in SM 20.

95.Tako so vsi ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo na nepravilno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z v tem delu nelegalno zgrajenim objektom neupoštevni, saj je bilo o tem že pravnomočno odločeno s sodbo II U 486/2016, ko je bilo delno izdano gradbeno dovoljenje v tem delu opravljeno.

96.V zvezi z izpodbijano odločbo s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da do rokov navedenih v izreku izpodbijane odločbe odstrani nelegalno zgrajen objekt (v delu, ki je po izdaji odločbe organa druge stopnje še obstal - torej zavrnilnem delu), pa sodišče pripominja, da se lahko odločba izda (tudi inšpekcijska) brez ustreznega ugotovitvenega postopka zgolj, če so bila v postopku ugotovljena vsa dejstva, pomembna za odločitev (144. in 145.čl. ZUP). Po presoji sodišča v postopku izdaje ukrepa in določitve rokov za odstranitev, niso bila ugotovljena vsa dejstva, pomembna za določitev rokov, saj je tožeča stranka v postopku navajala, da za posamezna opravila potrebuje dalj časa, glede na naravo zadeve (potrebne javni razpis, ponovne statične izračune, dejansko odstranitev delov daljnovoda in sam daljnovod,....), na kar tožena stranka v odločbi organa prve in druge stopnje ni argumentirano odgovorila, saj ni pojasnila, kako je pri določitvi rokov upoštevala morebitno škodo, ki bi (če bi) nastala v primeru odstranitve nelegalno zgrajenega dela trase na ostali del trase in njene uporabnike, ob tem da tožeča stranka opravlja gospodarsko javno službo z zagotavljanjem vira energije prebivalce na območju, kjer poteka trasa Murska Sobota - Mačkovci.

97.Zato bi moral upravni organ prve stopnje, ob upoštevanju 3. odstavka 7. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru, ki določa, da mora inšpektor pri določitvi roka za odpravo nepravilnosti upoštevati težo kršitve (upoštevati dejstvo, iz kakšnih razlogov je postala gradnja dela objekta nelegalna), kakor tudi njene posledice za javni interes in okoliščine, od katerih je odvisno, v kolikšnem času lahko fizična ali pravna oseba, pri kateri inšpektor opravlja nadzor, ob dolžni skrbnosti, odpravi nepravilnosti (uredi izdajo novo gradbenega dovoljenja, ki bo ustrezalo vsem veljavnim predpisom), in bi tako bil pred izdajo izpodbijane delne odločbe dolžan najprej izvesti postopek, v katerem bi ugotovil (in nato tudi ustrezno obrazložil) v kolikšnem času lahko tožeča stranka, ob upoštevanju morebitnega nastanka škode, javnega interesa in teže kršitve, odstrani nezakonit objekt oziroma natančno najprej ugotoviti potrebne roke za odstranitev (za vsako izmed posameznih postavk), nato pa jih tudi pojasniti v korelaciji z morebitno škodo, ki bi lahko/ali ne bi pri tem nastala. Organ bi moral pojasniti ali bi odstranitev vodnikov in optičnega kabla brez predhodnega sidranja stebrov na stojnem mestu SM 18 in SM 20 povzročila škodo ostalemu legalno zgrajenemu delu daljnovoda in če ne, zakaj ne ter na kakšni podlagi je to lahko ugotovil oziroma sprejel svojo odločitev.

98.Pritrditi je navedbam organa druge stopnje (9. točka obrazložitve), da tožena stranka pri odločanju ni imela na izbiro različnih ukrepov in tako ni mogla izbrati za tožečo stranko ugodnejšega ukrepa, saj ga materialni predpis, ki je veljal v času izdaje odločbe ni predvideval. 82. člen GZ je namreč določal samo en ukrep, in to je odstranitev nelegalne gradnje.

99.Kljub vsemu pa bi moral organ pri določitvi rokov za odstranitev najprej ugotoviti in pojasniti ali je treba (oziroma če ne, zakaj ne) pred odstranitvijo vodnikov in kablov izvesti nov statični izračun in projekt sidranja stebrov ter samega sidranja in če/ali lahko poseg (izrečen ukrep) brez predhodne stabilizacije SM 18 in SM 20 povzroči škodo na ostalem legalno zgrajenem daljnovodu. Inšpekcijski organ bi moral v odločbi pojasniti zakaj šteje (na kašni dejanski in pravni podlagi), da določeni roki za izvedbo, omogočajo izvedbo potrebnih opravil brez škode in varno odstranitev vodnikov, optičnega kabla in SM 19. Po presoji Vrhovnega sodišča je tožeča stranka že zgolj z navedbami v predlogu za izdajo začasne odredbe za verjetno izkazala, da za izdelavo novih izračunov, projekta in sidranja, čas določen v inšpekcijski odločbi, ne zadošča. Izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov glede navedb tožeče stranke, da naj bi projekte in sidranje izvedli zunanji izvajalci na podlagi javnega razpisa in ocenil (oziroma če je, na kakšni podlagi), da so tudi iz tega razloga določeni roki za odstranitev zadostni.

100.Po mnenju Vrhovnega sodišča je tožeča stranka že pri predlogu za izdajo začasne odredbe za verjetno izkazala, da se lahko zaradi prekratkih rokov za odstranitev vodnikov in optičnega kabla ter stojnega mesta 19 povzroči škoda na ostalem legalno zgrajenem delu daljnovoda. Tožnik je torej po stališču Vrhovnega sodišča izkazal škodo, ki presega to, kar po naravi stvari spremlja izvršitev naloženega ukrepa. Tako mora biti v odločbi najprej obrazložena morebitna škoda, ki bi lahko pri izvršitvi ukrepa nastala in kakšen vpliv bi imela na zagotovitev preskrbe z električno energijo. Kolikor je odločba namreč pomanjkljiva in v njej niso navedeni ocena zakonskega dejanskega stanja stvari, ki je pomembna za zakonito in pravilno odločitev, dokazi, ki utemeljujejo obstoj takih dejstev in preudarki, ki so upravni organ vodili pri odločanju, gre za pomanjkljivost, ki stranki ne omogoča vložitve učinkovitega pravnega sredstva in so tako lahko zagotovljena pravna sredstva le navidezna. Stranka ima namreč pravico seznaniti se z razlogi odločitve in preudarki, ki so upravni organ, ki je o zadevi odločal, vodili pri odločanju. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru.

101.Stranka ima tudi v inšpekcijskem postopku pravico, da se seznani s stališčem organa in razloga, ki so ga vodili k sprejeti odločitvi. Za pošten postopek je namreč bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti, in interesi so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih, kakor tudi glede pravnih vidikov zadeve, ki izhajajo iz odločbe odločevalca. Navedeno pa lahko poda samo kolikor je akt v nekem upravnem postopku ustrezno obrazložen, saj je v nasprotnem kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

102.Po stališču sodišča obrazložitev obeh odločb ne zadosti standardu pogoja iz 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da mora biti upravna odločba obrazložena tako, da obsega: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katero je le-to oprto, 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, 4. navedbe določb predpisov, na katere se opira odločba, 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.

103.Po mnenju sodišča gre tako v predmetni zadevi pri obeh izpodbijanih odločbah za neustrezno in pomanjkljivo obrazloženost v delih kot je zgoraj navedeno, saj ne zadoščata standardu obrazloženosti upravne odločbe in gre za takšne bistvene pomanjkljivosti, ki jih tožena stranka v postopku ne more več odpraviti, saj se izpodbijana odločba iz zgoraj navedenih razlogov ne da preizkusiti. Sodišču namreč ni znano kakšni so razlogi, ki so organ vodili k sprejetju rokov v dolžini kot jih je v odločbi določil. Izdana odločba v upravnem postopku mora biti obrazložena v skladu z zakonom tako, da je njeno materialno zakonitost mogoče preizkusiti. Pomanjkljivosti pa lahko tožena stranka sanira le v ponovnem postopku.

104.Ker torej izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena in tako ne zadosti standardu obrazloženosti upravne odločbe, je sodišče v posledici navedeno odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki, ki bo morala v ponovljenem postopku upoštevati stališče sodišča glede dolžnosti ustrezne obrazložitve in odprave najprej nejasnosti pri obrazložitvi, na koncu pa tudi navedbe lastnih razlogov za odločitev, kot jo je sprejela. Odločitev organa mora namreč temeljiti na dokazih in tudi materialno pravni podlagi, kar mora biti vse konkretizirano na način, da je mogoče preizkusiti kateri so bili tisti razlogi, ki so organ vodili k odločitvi, kot jo je sprejel.

105.Tako bo moral inšpekcijski organ v ponovljenem postopku najprej v ugotovitvenem postopku in nato v obrazložiti pojasniti kako bi, če bi, odstranitev stojnega mesta SM 19 in vseh s tem povezanih delov/ kablov imela vpliv oziroma kakšna bi bila nastala škoda (če bi nastala) na preostali, legalno zgrajeni del daljnovoda in delovanje omrežja, kakor tudi vpliv morebitnega odklopa (če bi ta bil odločilen) oziroma zmanjšanja moči električnega omrežja na odjemalce in nato izvedla ugotovitveni postopek glede potrebne dolžine rokov za posamezno opravilo (tudi morebiti s potrebnimi strokovnjaki za posamezno področje in fazo izvedbe), nato pa to ustrezno konkretizirano (za vsako fazo in rok posebej) obrazložil v (morebitni) ponovno izdani odločbi.

106.Tožena stranka bo morala v ponovljenem postopku pri določitvi dolžine rokov za odstranitev nelegalnega dela objekta upoštevati tudi javni interes izrečenega ukrepa (skladno z določili ZIN), za nadaljnji obstoj in uporabo ostalega legalno zgrajenega daljnovoda in ga nato v (morebitni) novo izdani odločbi ustrezno konkretizirano pojasniti, ob upoštevanju vseh ostalih okoliščin primera, in sicer v luči zagotavljanja zanesljive oskrbe z električno energijo tožeče stranke z ustrezno zmogljivostjo omrežja, ki jo tožnik opravlja kot obvezno gospodarsko javno službo, kar je po stališču VSRS (I Up 7/2020) nedvomno v javnem interesu, glede na glavno nalogo tožnika kot podjetja za distribucijo električne energije v Sloveniji (78. člen Energetskega zakona, EZ-1).

107.Ker zgoraj navedenega in ugotovitvenega postopka upravni organ prve stopnje ni izvedel, v obrazložitvi izpodbijane odločbe pa tudi ni navedel razlogov za določitev rokov za posamezno odstranitev delov daljnovoda, ki ga je določil tožeči stranki za odstranitev nelegalnega dela objekta (v tem delu trase) je izpodbijana odločba tako pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti, zato je podana kršitev iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP, to je kršitev, ki se v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka, zaradi česar je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo upoštevaje 3. točko 1. odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

Naloga organa v ponovljenem postopku

108.V luči zgoraj navedenega bo morala tožena stranka v novem postopku pri odreditvi ukrepa in določitvi dolžine rokov najprej te roke in razloge zanje na ustrezen način ugotoviti.

ter pri tem upoštevati okoliščine od katerih bo odvisno v kolikšnem času bi lahko tožeča stranka (kot zavezanec) ob dolžni skrbnosti nepravilnosti odpravila, pri tem pa bo moral organ nujno konkretizirano pojasniti utemeljenost določenega (potrebnega) časa izpolnitvenega roka.

Pred določitvijo dolžine rokov bo moral inšpekcijski organ upoštevati tudi (morebitno) škodo, ki bi z odstranitvijo (premestitvijo) nastala oziroma argumentirano pojasniti ali je odstranitev (premestitev) mogoča brez nastanka škode, če je izvršena na ustrezen način in v dovolj dolgih rokih za posamezna opravila. Glede potrebnega časa izvedbe odstranitve pa bo moral inšpekcijski organ upoštevati tudi prizadevanja tožeče stranke oziroma čas potreben za spremembo prostorskega akta, ki bi v posledici lahko pomenila legalizacijo objekta tudi v tem delu (sicer na spremenjeni trasi), glede na določene roke, ki jih je določil. Organ namreč v izpodbijani odločbi ni pojasnil na kakšni podlagi je določil roke za izvedbo posameznega dela odstranitve, glede na vse ugovore, ki jih je v postopku uveljavljala tožeča stranka.

Tako bodo morali biti v novi odločbi pojasnjeni razlogi za določitev rokov in dolžine rokov za odstranitev daljnovoda na SM 19 in pripadajočih vodnikov, kakor tudi ali bi odstranitev vodnikov in optičnega kabla brez predhodnega sidranja stebrov na stojnem mestu 18 in 20 povzročila škodo ostalemu daljnovodu oziroma ali je možno odstranitev opraviti brez škode in na kak način.

Inšpekcijski organ bo moral glede na navedbe tožeče stranke v postopku obravnavati tudi vprašanja ali so pripravljalna dela sploh potrebna (in posledično presojati tožnikove trditve o času, potrebnem za vsako od pripravljalnih dejanj) oziroma če ne zakaj ne (z navedbo dejanskih in pravnih podlag).

Inšpekcijski organ bo moral prav tako ugotoviti in pojasniti ali tožnik preko tega daljnovoda 35 kV (prejšnjega) lahko zagotavljal varno in zanesljivo oskrbo prebivalstva in gospodarstva z električno energijo, saj bi v nasprotnem lahko to pomenilo nasprotje z javnim interesom, saj je zagotavljanje zanesljive oskrbe z električno energijo z ustrezno zmogljivostjo in ustreznostjo omrežja v javnem interesu kot izhaja tudi iz 22. točke obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča o začasni odredbi.

K II. točki izreka

Sodišče pri tej točki ugotavlja, da tožeča stranka s predmetno tožbo izpodbija tudi odločbo organa druge stopnje, in sicer v delu v katerem je organ odločil sam kot izrecno glasi tudi tožbeni zahtevek (stran 4 tožbe).

Iz 1. točke izreka odločbe organa druge stopnje izhaja, da je organ v tej točki odločbo organa prve stopnje številka 06122-4221/2018/51 z dne 5. 9. 2019 v delu 1. točke izreka, delu 1.3 točke izreka in delu 2. točke izreka, ki se nanaša na odstranitev nadzemnega dela nelegalne gradnje daljnovoda 2 x 110 kV na zemljiščih s parcelnimi številkami 61, 72, 565, 566, 573, 63 vse k.o. ... in na zemljiščih s parcelnimi številkami 1102, 1106, 1105, 1107/2, 1107/1, 1111/1, 1111/2, 1112/1 vse k.o. ..., odpravil.

Tako je organ druge stopnje v tem delu sam odločil iz razloga (kot izhaja iz obrazložitve odločbe organa druge stopnje, str. 8), ker ima pritožnik pridobljeno dokončno delno gradbeno dovoljenje Ministrstva za okolje in prostor, številka 35105-11/2014/178 z dne 3. 4. 2019, to je v delu točk 1., 1.3 in 2 izreka izpodbijane odločbe.

Ker je bilo s 1. točko izreka odločbe organa druge stopnje pritožbi tožnika ugodeno, sodišče ugotavlja, da tožnik za izpodbijanje tega dela nima pravnega interesa, saj si z odpravo 1. točke izreka odločbe organa druge stopnje, v navedenem delu, ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Kot izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je pravni interes za upravni spor podan, če bi morebitni uspeh s tožbo za tožnika pomenil določeno pravno korist v smislu, da lahko privede do izboljšanja njegovega pravnega (ne pa samo dejanskega) položaja.

Navedeno v obravnavani zadevi ni podano. Tožnik (kot pritožnik) je namreč v pritožbenem postopku, v delu v katerem je organ druge stopnje delno (torej glede tam navedenih parcelnih številk) odpravil odločbo organa prve stopnje, uspel, saj je organ druge stopnje v tem delu z navedeno odločitvijo inšpekcijski ukrep, za v 1. točki izreka odločbe navedene parcelne številke za katere tožnik (kot pritožnik) ima dokončno delno gradbeno dovoljenje, na način kot je odločil odpravil, zaradi česar tožnik tako glede tega dela s tožbo v tem upravnem sporu ne more doseči cilja izboljšanja ne svojega dejanskega in tudi ne pravnega položaja. Inšpekcijski ukrep odstranitve namreč, v delu, ki se nanaša na v izreku odločbe organa druge stopnje navedene parcelne številke, več ne velja.

Sodišče pri tem še pripominja, da tožeča stranka niti ni pojasnila zakaj in iz kakšnih razlogov izpodbija to točko 1 izreka odločbe organa druge stopnje, glede na dejstvo, da je s pritožbo zoper odločbo organa prve stopnje v tem delu uspela.

Sodišče je zato, skladno s 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1, tožbo v delu, ki se nanaša na 1. točko izreka izpodbijane odločbe organa druge stopnje, zavrglo.

K III. točki izreka

V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 je toženka dolžna tožeči stranki, ki je v postopku uspela, povrniti stroške postopka. Po določilu četrtega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je tožnika, ki ga je v postopku zastopal odvetnik, zadeva pa je bila rešena na obravnavi, upravičen do povrnitve stroškov postopka v višini 385,00 EUR, ob upoštevanju 22 % DDV pa v skupni višini 469,70 EUR. Toženka je te stroške dolžna tožniku povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obresti od zneska stroškov je sodišče tožniku prisodilo od dneva zamude, toženka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ v zvezi s 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

K IV. točki izreka

Povračilo stroškov postopka sta zahtevali tudi stranki z interesom, družba D., d.o.o. in S. S., ki sta v postopku nastopali na strani toženke (sodišču sta predlagali zavrnitev tožbe).

Odločitev o stroških strank z interesom je sodišče sprejelo na podlagi določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki urejajo povrnitev stroškov stranskemu intervenientu (tako Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013) in se v upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporabljajo za vprašanja postopka, ki niso urejena v ZUS-1. ZPP v prvem odstavku 154. člena določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe (načelo uspeha), nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške postopka.

Ker je sodišče tožbi ugodilo, stranki z interesom objektivno gledano v postopku nista uspeli, zaradi česar po prvem odstavku 154. člena ZPP nista upravičeni do povrnitve priglašenih stroškov postopka in je tako sodišče njun zahtevek za plačilo stroškov zavrnilo.

-------------------------------

"Odločba gradbenega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor Območna enota Murska Sobota, številka 06122-4221/2018/10 z dne 20. 12. 2018 se v 2. točki izreka in v delu 4. točke, ki se nanaša na 2. točko izreka navedene odločbe odpravi in se v tem delu vrne prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovni postopek."

Pravna podlaga za izdano gradbeno dovoljenje je bil takrat veljaven ZGO-1, ki je pogoje za izdajo gradbenega dovoljenja določal v 66. členu. Med njimi je v 1. točki prvega odstavka tudi da mora biti projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom. Prostorski akt za gradnjo predmetnega daljnovoda je državni lokacijski načrt, to je Uredba o državnem lokacijskem načrtu za daljnovod 2 x 110 kV Murska Sobota - Mačkovci. Ta kot ureditveno območje, na katerem se izvedejo trajni objekti in ureditve, potrebne za izvedbo državnega lokacijskega načrta, ki predstavlja koridor nadzemnega voda v širini 30 m, zajema tudi parc. številko 1099/2 k.o. ..., iz katere je nastala parc. št. 1099/3 k.o. ..., katere lastnika sta stranki z interesom.

Veljaven od 17. 11. 2017 do 30. 12. 2021, uporaba od 1. 6. 2018 do 31. 5. 2022.

Predmet presoje v tem upravnem sporu je bilo dopolnilno gradbeno dovoljenje Ministrstva za okolje in prostor, št. 35105-11/2014/123 z dne 28. 10. 2016 in je bilo odpravljeno.

Sodba Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 248/2002 z dne 10. 11. 2004

5. člen ZOA določa,da se v postopku uveljavljanja pravice do osebne asistence uporabljajo določbe ZUP, če posamezna vprašanja v ZOA niso posebej urejena.

Upravno sodišče RS, sodba in sklep, opr. št. I U 1918/2020 z dne 18. 12. 2020.

Enako izhaja iz sodne prakse Upravnega sodišča RS III U 14/2011 z dne 10. 05. 2011.

S tožbo v upravnem sporu tožnik izpodbija Odločbo v delu, v katerem je bila zavrnjena njegova pritožba, Odločbo Ministrstva pa v delu, v katerem je Ministrstvo odpravilo Odločbo in samo odločilo.

I Up 234/2022 z dne 22. 2. 2023.

Zveza:

Zakon o graditvi objektov (2002) - ZGO-1 - člen 3, 66 Gradbeni zakon (2017) - GZ - člen 8, 82 Zakon o inšpekcijskem nadzoru (2002) - ZIN - člen 7

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.