U-I-201/05

23. 6. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude in v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji dne 23. junija 2005

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prve alineje 8. člena Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (Uradni list RS, št. 47/94) se zavrne.

2.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 772/2001 z dne 19. 2. 2003 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Novi Gorici, št. U 881/96 z dne 29. 5. 2001 in z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 0011/4-XVII-303.709 z dne 19. 4. 1996 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) je z izpodbijano odločbo vlogo pritožnika za pridobitev državljanstva na podlagi 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in nasl. – v nadaljevanju ZDRS) zavrnilo, ker naj ne bi izpolnjeval pogoja "in tukaj dejansko živi" iz prvega odstavka 40. člena ZDRS. Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo tožbo zoper odločbo upravnega organa zavrnilo. Ugotovilo je, da je izpodbijana odločba po zakonu utemeljena, vendar iz drugih razlogov – ker naj bi bil pritožnik nevaren za obrambo države (tretji odstavek 40. člena ZDRS). Pri opredelitvi nevarnosti za obrambo države se je prvostopenjsko sodišče sklicevalo tudi na prvo alinejo 8. člena Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (v nadaljevanju Uredba). Vrhovno sodišče je z izpodbijano sodbo pritožbo zavrnilo in potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča.

2.V utemeljitvi pobude pritožnik zatrjuje, da je izpodbijana prva alineja 8. člena Uredbe neustavna, če se razlaga takó, kot sta jo v izpodbijanih sodbah uporabili sodišči. Sodišči naj bi namreč šteli, da so pogoji iz prve alineje 8. člena Uredbe izpolnjeni že s tem, da je bil posameznik član vojaške enote, ki je bila udeležena v bojnem delovanju. Po stališču sodišč naj ne bi bilo treba ugotavljati konkretnega individualnega aktivnega neposrednega bojnega delovanja posameznika v vsakem primeru posebej (individualne odgovornosti posameznika), temveč naj bi zadostovala že okoliščina, da je vojaška enota bojno delovala (kolektivna odgovornost vojaške enote). Ker naj bi to pomenilo, da mu je zgolj zaradi osebne okoliščine (pripadnost JA) in ne zaradi njegovega individualnega aktivnega bojnega delovanja zoper Slovenijo onemogočena pridobitev državljanstva Republike Slovenije, je po pritožnikovem mnenju prva alineja 8. člena Uredbe v neskladju s prvim odstavkom 14. člena Ustave. Izpodbijana določba Uredbe naj bi bila "v tej zadevi" v neskladju tudi z 18. členom Ustave (prepoved mučenja), saj pritožniku zaradi tega, ker je bil v času agresije pripadnik JA, ne omogoča pridobitve državljanstva kljub okoliščinam, da njegova družina prebiva v Kozini, da so vsi slovenski državljani in da pritožnik nima možnosti bivati drugje kot s svojo družino. Po pritožnikovem mnenju gre za prefinjeno psihično mučenje, saj je bil zaradi negativne odločbe izbrisan iz registra stalnih prebivalcev (zaradi česar nima urejenega stalnega prebivališča v Sloveniji), izgubil je pravico do zdravstvenega zavarovanja, potnega lista, bil je nasilno izgnan iz države itd. Izpodbijana določba Uredbe naj bi temeljila na principu maščevanja in kaznovanja domnevnih sovražnikov iz vojne leta 1991. Šlo naj bi za kaznovanje brez roka trajanja, taka Uredba in takšna razlaga Uredbe pa sta po pritožnikovem mnenju v nasprotju tudi s samim namenom, zaradi katerega je bila Uredba izdana, to je varovanja Republike Slovenije. Poleg tega naj bi bile varovalke iz 8. člena Uredbe glede na spremenjene okoliščine varnostnih in vojaških razmer v državi in na ozemlju nekdanje SFRJ ter glede na širitev NATA popolnoma nepotrebne, saj je jasno, da dejanja izpred dvanajstih let ne morejo ogrožati varnosti države.

3.Če razlogi, ki jih navaja glede pobude, ne bi držali, pritožnik v ustavni pritožbi očita obrazložitvam v izpodbijanih sodbah "povsem samovoljna zaključevanja". Namesto da bi ugotovili konkretno nevarnost s konkretnimi dejstvi, tj. s konkretnim ravnanjem stranke pri izpolnjevanju prve alineje 8. člena Uredbe, naj bi sodišči pritožniku pripisali kolektivno odgovornost vojaške enote, v kateri je bil pritožnik po naključju udeležen. Poleg tega naj bi sklepali na podlagi dejstev, ki ne temeljijo na gradivu, pridobljenem v postopku (čeprav naj bi pritožnik zanikal, da je poveljeval kaki enoti JA oziroma neposredno bojno deloval, je v izpodbijanih sodbah navedeno, da je aktivno deloval v oboroženem spopadu med tankovsko enoto in pripadniki TO). Iz izpodbijanih sodb naj bi izhajalo stališče, da pritožnik ne more pridobiti državljanstva, ker je bil aktivna vojaška oseba v JA in ker je bil na V., čeprav po pritožnikovem mnenju bojno delovanje na V. sploh ni bilo v funkciji zasedbe mejnega prehoda, pač pa le odgovor na streljanje z nasprotne strani.

4.Vlada meni, da je pobuda neutemeljena.

B. – I.

5.Pobudnik izpodbija prvo alinejo 8. člena Uredbe, ki jo je Vlada izdala na podlagi pooblastila iz 28. člena ZDRS. Z Uredbo so določena merila za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za pridobitev državljanstva z naturalizacijo iz 3., 4. in 8. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. Uredba je namenjena presoji pogojev za pridobitev državljanstva z naturalizacijo po 10. členu ZDRS. Upravni organ (oziroma v obravnavanem primeru sodišče), ki odloča na podlagi določbe tretjega odstavka 40. člena ZDRS, mora vsebino v njej vsebovanega nedoločenega pravnega pojma določiti tako, da je skladna z namenom te določbe. Pri tem mu Uredba služi kot pravni okvir, ki ga usmerja, ko preiskuje konkreten dejanski stan, na podlagi katerega je šele mogoče prepričljivo utemeljiti obstoj takšne nevarnosti.

6.V obravnavanem primeru se je Upravno sodišče pri opredelitvi vsebine nedoločenega pravnega pojma "nevarnost za varnost ali obrambo države" sklicevalo na prvo alinejo 8. člena Uredbe, ki določa, da je nevarnost za obrambo države po 8. točki prvega odstavka 10. člena ZDRS podana, če je oseba aktivno sodelovala v agresiji na Republiko Slovenijo bodisi v funkciji poveljevanja ali neposrednega bojnega delovanja. Pobudnik očita izpodbijani določbi, da je v neskladju s prvim odstavkom 14. člena Ustave, ker onemogoča pridobitev državljanstva zgolj na podlagi osebne okoliščine (pripadnost JA). Svoj očitek opira na razlago izpodbijane določbe, ki naj bi jo v izpodbijanih sodbah ob odločanju na podlagi 40. člena ZDRS uporabili sodišči. Vendar pa pobudnik napačno razlaga stališče sodišč. Iz izpodbijanih sodb ne izhaja, da sta sodišči ugotovitev o aktivnem delovanju pobudnika v agresiji na Republiko Slovenijo oprli zgolj na okoliščino, da je bil pobudnik pripadnik JA oziroma enote, ki je bojno delovala. V obravnavanem primeru ni šlo za položaj, ko bi bil pobudnik v času bojnega delovanja njegove enote na primer na razpolago ali doma na bolniškem dopustu. Sodišči sta izhajali iz dejstva, da je pobudnik kot visok oficir s činom majorja v funkciji pomočnika namestnika komandanta za operativne zadeve, z lastno voljo neposredno sodeloval v bojnem premiku tankovske kolone iz U. U. do mejnega prehoda V., kjer je ostal sedem dni, medtem pa je prišlo do oboroženega spopada med "njegovo" tankovsko enoto in pripadniki Teritorialne obrambe. Svojo ugotovitev sta torej oprli na konkretno ravnanje pobudnika. Iz navedenega izhaja, da so navedbe pobudnika o neskladju prve alineje 8. člena Uredbe s prvim odstavkom 14. člena Ustave očitno neutemeljene.

7.V zvezi s pobudnikovim očitkom, "da dejanja izpred dvanajstih let ne morejo ogrožati varnosti države", Ustavno sodišče poudarja, da je šlo v obravnavanem primeru tudi v sodnem postopku za odločanje o vlogi za sprejem v državljanstvo na podlagi 40. člena ZDRS, ki je določal enkratno, izjemno naturalizacijo pod posebej ugodnimi pogoji, in ne za pridobitev državljanstva z redno naturalizacijo na podlagi 10. člena ZDRS. To pomeni, da je v obravnavanem primeru Upravno sodišče opredeljevalo vsebino nedoločenega pravnega pojma glede na namen določbe tretjega odstavka 40. člena ZDRS[1] in, ker je šlo za presojo zakonitosti odločitve upravnega organa, glede na časovno obdobje, v katerem je odločal upravni organ. Zato sklicevanje na izpodbijano določbo Uredbe pri opredeljevanju nedoločenega pravnega pojma nevarnosti za obrambo države v konkretnem primeru ni ustavno sporno. To pa ne pomeni, da se je s tem Ustavno sodišče že opredelilo do vprašanja, ali bi bila izpodbijana določba Uredbe glede na potek časa ustavno sporna, če bi šlo za odločanje o sprejemu v državljanstvo na podlagi 10. člena ZDRS. Neutemeljeni so tudi pavšalni očitki pobudnika o neskladju Uredbe z 18. členom Ustave (prepoved mučenja).[2] Pobudnik zatrjevanega neskladja ne more utemeljiti z navedbami o nezakonitem izbrisu iz registra stalnega prebivalstva in s posledično izgubo socialnih pravic.

8.Glede na navedeno je Ustavno sodišče pobudo kot očitno neutemeljeno zavrnilo (prva točka izreka).

B. – II.

9.Pobudnik (v nadaljevanju pritožnik) vlaga tudi ustavno pritožbo zoper odločbe, navedene v drugi točki izreka. Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo v skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) izpodbijane odločbe preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njimi kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Očitki o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in napačni uporabi materialnega prava zato sami po sebi ne morejo biti predmet preizkusa pred Ustavnim sodiščem.

10.Pritožnik z navedbo, da so "obrazložitve v napadenih sodbah povsem samovoljna zaključevanja", zatrjuje kršitev 22. člena Ustave. Oceno samovoljnosti odločitve lahko Ustavno sodišče izreče v primeru, ko sodišče odločitve sploh ne utemelji s pravnimi argumenti, zaradi česar je utemeljen sklep stranke, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, pač pa na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega izpodbijanima sodbama ni mogoče očitati.

11.Po določbi prvega odstavka 40. člena ZDRS državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije, to je dne 23. 12. 1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in je tukaj tudi dejansko živel, pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če v šestih mesecih od uveljavitve ZDRS vloži vlogo pri pristojnem upravnem organu. Po določbi tretjega odstavka tega člena pa ima upravni organ pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, in sicer lahko zavrne vlogo za sprejem v državljanstvo, čeprav prosilec izpolnjuje vse pogoje iz navedenega prvega odstavka, če so podani razlogi iz 8. točke prvega odstavka 10. člena istega zakona – to je, da bi njegov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za varnost ali obrambo države. Po določbi prve alineje 8. člena Uredbe je nevarnost za obrambo države po 8. točki prvega odstavka 10. člena podana, če je oseba aktivno sodelovala v agresiji na Republiko Slovenijo, bodisi v funkciji poveljevanja ali neposrednega bojnega delovanja.

12.V obravnavanem primeru je MNZ vlogo pritožnika zavrnilo, ker naj ne bi izpolnjeval pogoja "in tukaj dejansko živi" iz prvega odstavka 40. člena ZDRS. V postopku je MNZ ugotavljalo tudi ravnanje pritožnika v času agresije in s tem v zvezi ugotovljeno dejansko stanje v odločbi tudi podrobno navedlo (čeprav odločitve nanj ni oprlo). Upravno sodišče je na podlagi drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97in nasl. – v nadaljevanju ZUS) tožbo pritožnika kot neutemeljeno zavrnilo, ker je spoznalo, da je izpodbijana odločba MNZ po zakonu utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v izpodbijani odločbi.

13.Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je Upravno sodišče (drugače kot upravni organ) ugotovilo, da pritožnik izpolnjuje pogoje po prvem odstavku 40. člena ZDRS, zato je na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, in na podlagi v tem postopku danih izjav pritožnika presojalo še, ali so podani razlogi iz 8. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, to je, ali sprejem pritožnika v državljanstvo Republike Slovenije pomeni nevarnost za varnost ali obrambo države. V skladu s stališčem Ustavnega sodišča, sprejetim v odločbi št. Up-84/94 z dne 11. 7. 1996 (OdlUS V, 184), v kateri je Ustavno sodišče sprejelo načelna stališča o pomenu določbe 40. člena ZDRS ter v zvezi z njo stališča o uporabi pravice do prostega preudarka in o sodnem nadzoru aktov upravnih organov, izdanih po prostem preudarku, mora upravni organ (oziroma sodišče), če pri odločanju o državljanstvu na podlagi 40. člena ZDRS nesporno ugotovi, da bi sprejem neke osebe v državljanstvo pomenil nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države, njeno prošnjo zavrniti. Vlogo lahko zavrne tudi v okviru polja lastne presoje tega, kaj je vsebina besedne zveze: "da predstavlja nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države". Če pa upravni organ ne more zanesljivo ugotoviti niti, da bi sprejem neke osebe v državljanstvo pomenil nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države, niti, da je oseba vredna zaupanja v tolikšni meri, da njen sprejem v državljanstvo ne pomeni tveganja za ohranitev javnega reda, varnosti ali obrambe države, odloči po prostem preudarku.

14.V obravnavanem primeru je Upravno sodišče v izpodbijani sodbi razumno opredelilo vsebino nedoločenega pravnega pojma glede na okoliščine primera in namen tretjega odstavka 40. člena ZDRS. Štelo je, da je za obrambo države nevarna oseba, ki je aktivno sodelovala v agresiji na Republiko Slovenijo v funkciji neposrednega bojnega delovanja. Na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, je ugotovilo, da je pritožnik kot visok oficir (čin majorja) v funkciji pomočnika namestnika komandanta za operativne zadeve z lastno voljo neposredno sodeloval v bojnem premiku tankovske kolone iz U. U. do mejnega prehoda V., kjer je ostal sedem dni, medtem pa je prišlo do oboroženega spopada med "njegovo" tankovsko enoto in pripadniki Teritorialne obrambe. Na podlagi takó ugotovljenega konkretnega ravnanja pritožnika je sodišče zaključilo, da je pritožnik aktivno sodeloval v agresiji na Republiko Slovenijo v funkciji neposrednega bojnega delovanja. Ker je ugotovilo, da bi sprejem pritožnika pomenil nevarnost za obrambo države, je glede na navedeno stališče Ustavnega sodišča moralo potrditi izrek odločbe MNZ o zavrnitvi pritožnikove vloge za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 40. člena ZDRS. Vrhovno sodišče se je strinjalo s stališči prvostopenjskega sodišča in je odločitev prvostopenjskega sodišča potrdilo. Razloge za svojo odločitev je obrazložilo in jih utemeljilo z logičnimi in pravnimi argumenti. Sodiščema tako ni mogoče očitati samovoljnosti. Zgolj dejstvo, da se pritožnik z opredelitvijo vsebine nedoločenega pravnega pojma, ki jo je zavzelo Upravno sodišče, Vrhovno pa potrdilo, ne strinja, pa za utemeljitev kršitve 22. člena Ustave ne zadostuje.

15.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic, kot jih zatrjuje ustavni pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo (druga točka izreka).

C.

16.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik dr. Janez Čebulj

[1]Tretji odstavek 40. člena ZDRS je bil sprejet zaradi dogodkov, ki so sledili neposredno po osamosvojitvi Slovenije (oborožena agresija na Republiko Slovenijo), z namenom, da se omogoči upravnim organom, da zavrnejo sprejem v državljanstvo tistim osebam, ki so aktivno sodelovale v agresiji.

[2]Člen 18 Ustave se glasi: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju. Na človeku je prepovedano delati medicinske ali druge znanstvene poskuse brez njegove svobodne privolitve."