Jedro

Argument, da je bil zahtevek izvajalca za plačilo spornih del v drugi pravdi že zavrnjen na vseh pravnih podlagah, zaradi česar naj bi tudi zahtevek tožeče stranke kot podizvajalca ne mogel biti utemeljen, ne more ovreči pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe.

Celo če bi bil zahtevek izvajalca v navedeni pravdi zavrnjen tudi na obogatitveni podlagi, bi to še ne pomenilo, da takšnega zahtevka zoper toženo stranko nima tožeča stranka kot podizvajalec.

Tožena stranka z navedbo sodb okrožnega in višjega sodišča ni izkazala obstoja enotne in ustaljene sodne prakse glede spornega materialnopravnega vprašanja. Da bi glede tega vprašanja takšna praksa obstajala, tudi Vrhovno sodišče ni moglo ugotoviti. Sodišči prve in druge stopnje sta torej obveznosti, ki jima jo nalaga določba 22. člena Ustave zadostili že s tem, da sta svoje stališče obrazložili in se jima ni bilo treba izrecno opredeljevati do stališč v sodbah, ki jih navaja revidentka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

A Dosedanji potek postopka

1. Sodišče druge stopnje je v pretežnem delu (glede glavnice in obresti) zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je to vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani v kondemnatornem delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo plačilo zneska 10.469.938,56 SIT (sedaj 43.690,28 eurov) in zakonskih zamudnih obresti od 18. 5. 2004 dalje.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava.

3. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/2008). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po dotedanjih določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

4. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila.

Ugotovljeno dejansko stanje

5. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: tožena stranka je bila naročnik obnovitvenih del na L., G. je bilo izvajalec, tožeča stranka pa podizvajalec za mizarska dela; tožeča stranka je v okviru obnovitvenih del na objektu opravila tudi dodatna dela, ki niso bila dogovorjena s pogodbo (sporna dela) – ta niso bila plačana.

B

Revizijske navedbe

6. Izpodbijana sodba naj bi ne imela razlogov o odločilnih dejstvih oziroma naj bi bili ti med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče naj bi samo (pravilno) ugotovilo, da pogoji za stvarno legitimacijo pravdnih strank iz 631. člena OZ ne obstajajo, nato pa (napačno), da to za odločitev ni relevantno. Sodišče naj bi tudi kršilo materialno pravo, ko je odločitev oprlo na določbe o neupravičeni pridobitvi. Ker je bil na vseh podlagah v drugi pravdi že pravnomočno zavrnjen zahtevek (glavnega) izvajalca za plačilo spornih (dodatnih) del, je toliko manj lahko utemeljen (direktni) zahtevek podizvajalca za plačilo teh istih del. Takšna odločitev naj bi tudi odstopala od ustaljene sodne prakse, česar naj bi sodišče druge stopnje ne bilo utemeljilo. Sodišče naj bi prekršilo določbe pravdnega postopka tudi s tem, ko na ugovor tožene stranke, da niso izpolnjeni pogoji za ugoditev predlogu za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ni postopalo po 437. členu ZPP.

C

Presoja utemeljenosti revizije

7. Očitek, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, ne drži. Pritožbeno sodišče je ugodilo zahtevku na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi, zato njegova ugotovitev, da za neposredni zahtevek tožeče stranke ne obstajajo pogoji iz 631. člena OZ, ni v nasprotju s takšno odločitvijo. Določba 631. člena OZ namreč predstavlja posebno ureditev pravnega položaja udeležencev v pogodbenem razmerju, ne definira pa položaja udeležencev v neposlovni obligaciji.

8. Očitek o tem, da so bile kršene določbe ZPP, ker sodišče kljub ugovoru tožene stranke, da ni bilo zakonskih pogojev za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ni izvedlo postopka po 437. členu ZPP, je utemeljen. Sodišče bi moralo o takšnem ugovoru res odločiti s posebnim sklepom: če bi spoznalo, da je utemeljen, bi moralo izvršilni sklep tudi v kondemnatornem delu razveljaviti in po pravnomočnosti tega sklepa začeti z obravnavanjem glavne stvari, sicer pa takoj preiti na obravnavanje glavne stvari, sklep o zavrnitvi tega ugovora pa vzeti v odločbo o glavni stvari. V prvem primeru bi o utemeljenosti tožbenega zahtevka odločilo v sodbi, s katero bi zahtevku (izrecno) ugodilo ali ga zavrnilo, v drugem pa tako, da bi sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi ali pa bi ga razveljavilo – in na ta način (posredno) zahtevku ugodilo oziroma ga zavrnilo. Vendar ta (relativna) kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Samo navidez se namreč oba postopka tudi vsebinsko razlikujeta: v prvem naj bi sodišče odločalo o utemeljenosti zahtevka, v drugem pa le o tem, ali je bila odločitev v sklepu o plačilnem nalogu pravilna. Če bi bilo to res, bi se položaj strank v enem ali drugem postopku pomembno razlikoval: v postopku po ugovoru zoper (procesno) pravilno izdani sklep o izvršbi bi ne bilo mogoče uveljavljati pobota, vlagati nasprotne tožbe, na drugi strani pa ne spreminjati tožbe. V sodni praksi pa je prevladalo stališče, da se postopek, ki se nadaljuje po ugovoru zoper plačilni nalog (smiselno na podlagi določbe drugega odstavka 62. člena ZIZ tudi po ugovoru zoper sklep o izvršbi), ne razlikuje od postopka, ki ga sodišče izvede v „rednem“ postopku, začetem s tožbo.(1) Ker je torej sodišče po ugovoru tožene stranke izvedlo rednemu pravdnemu postopku enak postopek, sama oblika izreka, s katerim je sodišče zahtevku ugodilo (ohranitev kondemnatornega dela sklepa o izvršbi v veljavi namesto njegove razveljavitve in nadomestitve z novim izrekom v sodbi, ki bi se glasil enako kot razveljavljeni), ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

9. Neutemeljen pa je tudi revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava. Razloge za uporabo določb 190. člena OZ je prepričljivo navedlo že sodišče prve stopnje (gl. zadnji odstavek na 3. in celotno obrazložitev - zlasti tudi zadnji odstavek - na 4. strani), z dodatnimi argumenti jim je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče (gl. točko 7 obrazložitve). Revizijsko sodišče s temi stališči soglaša, se sklicuje nanje in jih ne ponavlja.

10. Treba pa je odgovoriti na revizijski očitek, da je s sprejetim materialnopravnim stališčem sodišče arbitrarno odstopilo od enotne in ustaljene sodne prakse. Ta očitek, če bi bil utemeljen, bi lahko pomenil kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Tožena stranka se pri tem sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča Bosne in Hercegovine iz leta 1981. V tem - in še drugem kontekstu – (gl. o tem naslednjo točko) navaja tudi sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I Pg 23/2005 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 522/2006, s katerima naj bi bil tožbeni zahtevek glavnega izvajalca, s katerim je od tožene stranke zahtevala plačilo istih del, pravnomočno zavrnjen. S temi navedbami tožena stranka ni izkazala obstoja enotne in ustaljene sodne prakse glede tega vprašanja. Da bi glede tega materialnopravnega vprašanja takšna praksa obstajala, tudi Vrhovno sodišče ni moglo ugotoviti. Sodišči prve in druge stopnje sta torej obveznost, ki jima jo nalaga določba 22. člena Ustave, izpolnili že s tem, da sta svoje stališče obrazložili (glej predhodno točko obrazložitve) in se jima ni bilo treba izrecno opredeljevati do stališč v sodbah, ki jih navaja revidentka.

11. Sodbi slovenskih sodišč, navedeni v prejšnji točki, navaja tožena stranka tudi kot argument, da je bil zahtevek izvajalca za plačilo (tudi) spornih del že zavrnjen na vseh pravnih podlagah, zato tudi zahtevek tožeče stranke ne more biti utemeljen – podizvajalec naj bi do naročnika ne mogel imeti več pravic kot (glavni) izvajalec. Tudi ta argument ne more ovreči pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe. Celo če bi bil zahtevek izvajalca v navedeni pravdi zavrnjen tudi na obogatitveni podlagi, bi to še ne pomenilo, da takšnega zahtevka zoper toženo stranko nima tožeča stranka kot podizvajalec. Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da v navedenih postopkih sodišče ni presojalo utemeljenosti zahtevka izvajalca na neposlovni podlagi, ker ta – drugače kot tožnik v tej pravdi – za tak zahtevek ni dal ustreznih navedb in ni ponudil dokazov.

12. Glede na navedeno je revizijsko sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena. Ker tudi ni našlo napak pri uporabi materialnega prava, je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

13. Odločba o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP.

Op. št. (1): Glej n. pr. sklep in sodbo VS III Ips 99/2006, podobno II Ips 190/2007.