Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da tožnik ni zatrjeval in dokazal, da je za plačilo dobavljenih komunalnih dobrin in opravljenih komunalnih storitev v iztoževanem obdobju, ko je nepremičnino, katere solastnica je bila toženka, uporabljal najemnik, po dospelosti teh terjatev s pisno zahtevo z določitvijo roka za izpolnitev obveznosti pozval najemnika, materialnopravno pravilno zaključilo, da glede na določbo petega odstavka 24. člena SZ-1, ki določa lastnikovo subsidiarno obveznost za neporavnane obratovalne stroške najemnika, tožnikov zahtevek zoper toženko ni utemeljen, saj tožnik ni dokazal izpolnjenosti zakonskega pogoja iz prvega odstavka 1019. člena OZ, po izpolnitvi katerega bi šele lahko zahteval izpolnitev obveznosti od toženke kot subsidiarne zavezanke

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo, izdano v postopku v sporu majhne vrednosti, razsodilo, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik) za plačilo 54,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrže. Tožniku je tudi naložilo, da toženi stranki (v nadaljevanju: toženka) povrne 298,66 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastopa zamude dalje.

2. Tožnik je v pritožbi zatrjeval, da uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je, da se njegovi pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in postopek ustavi.

V pritožbi je zatrjeval, da odločitvi sodišča prve stopnje nasprotuje, saj sta pravdni stranki 3. 12. 2019 sklenili izvensodno poravnavo, katere kopijo prilaga tudi pritožbi in s katero se je toženka zavezala do 6. 12. 2019 poravnati vse obveznosti, ki so predmet tega postopka. S sklenitvijo izvensodne poravnave in z dejansko izpolnitvijo denarne obveznosti je toženka pripoznala svoj dolg, sodišče prve stopnje pa je odločilo v rešeni in nesporni zadevi med pravdnima strankama. Sodišče kljub dokaznemu predlogu tožnika ni izvedlo naroka z zaslišanjem tožnika in priče M. K., tožniku pa odločitve o zavrnitvi predlaganega dokaza izvedbe naroka ni sporočilo. Zato je podana kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj kljub dokaznemu predlogu tožnika za zaslišanje priče M. K., torej o izvedbi dokaza, ki se izvaja na naroku, slednjega ni razpisalo. Za neizvedbo dokazov pa je sodišče tožniku odvzelo možnost njihovega obravnavanja in s tem kršilo načelo kontradiktornosti, urejeno v 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo določbo petega odstavka 24. člena SZ-1, ko ni upoštevalo navedb toženke, ki je obstoj najemnega razmerja z uporabnikom zanikala. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do navedb tožnika, da uporabnik v vtoževanem obdobju v predmetni nepremičnini ni prebival, česar toženka ni prerekala. Tožnik s tem podatkom v času izstavitve računov ni razpolagal, zato je tudi izstavil račune na uporabnika. Torej dejanske rabe nepremičnine ni bilo.

3. Toženka je na pritožbene trditve tožnika odgovorila, da je tožnik za predložitev izvensodne poravnave z dne 3. 12. 2019 prekludiran ter da izvensodna poravnava sicer ni bila izpolnjena, ker tožnik ni umaknil tožbe. Sicer pa so neutemeljeni pritožbeni očitki o podanosti bistvenih kršitev določb postopka. Predlagala je zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP se sme sodba, izdana v postopku v sporu majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Na takšno omejitev pritožbenih razlogov so bile pravdne stranke tekom postopka pred sodiščem prve stopnje in v pravnem pouku izpodbijane sodbe izrecno poučene. Takšna omejenost pritožbenih razlogov pomeni, da pritožbeno izpodbijanje takšne sodbe iz pritožbenih razlogov podanosti bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopustno. Tožbene očitke o zmotni uporabi materialnega prava in po uradni dolžnosti opravljen preizkus pravilne uporabe materialnega prava pa pritožbeno sodišče preizkusi na podlagi dejstev, kot je te ugotovilo sodišče prve stopnje.

6. Po določbah 452. in 453. člena ZPP1 sodišče prve stopnje v postopkih v sporu majhne vrednosti upošteva le navedbe in dokaze, ki sta jih stranki podali v prvih dveh pisnih vlogah, dejstva in dokazi, ki jih stranki v teh vlogah nista navedli, pa se ne upoštevajo. Pritožbene trditve tožnika o sklenjeni izvensodni poravnavi dne 3. 12. 2019 in toženkinem priznanju izterjevanih terjatev predstavljajo tožnikovo zatrjevanje dejstev, ki jih v teh dopustnih vlogah ni podal2. Tako v predmetnem pritožbenem postopku niso dopustne in jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil v času opravljenih vtoževanih storitev in dobavljenih dobrin uporabnik stanovanjske hiše, katere solastnica je bila tudi toženka, najemnik V. P., kateremu je tožnik tudi izstavil račune. Zato pa pritožbeni očitki tožnika, da sodišče ni upoštevalo, da je toženka zanikala obstoj najemnega razmerja z uporabnikom in da tožnik v času izstavitve računov uporabniku ni vedel, da ta nepremičnine ni uporabljal in mu je zato izstavil račune, pomenijo pritožbeno uveljavljanje nepopolnosti in zmotnosti dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje. Uveljavljanje takšnih očitkov tako pomeni uveljavljanje nedopustnega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato pa teh pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

8. Iz podatkov spisa je razvidno, da tožnik v svojih pisnih vlogah izvedbe glavne obravnave ni predlagal. Po določbi prvega in drugega odstavka 454. člena ZPP lahko v postopku v sporu majhne vrednosti sodišče o tožbenem zahtevku odloči in izda odločbo, ne da bi opravilo glavno obravnavo, če nobena od pravdnih strank v dopustno vloženih vlogah njene izvedbe ni zahtevala in če sodišče ugotovi, da med pravdnima strankama dejansko stanje ni sporno ali pa, da je dejansko stanje sicer sporno, vendar je o spornih dejstvih mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov. Sodna praksa in sodna teorija sta se enotno izrekli, da mora biti strankina zahteva za izvedbo naroka v navedenih vlogah izrecno podana in da samo strankin predlog za izvedbo dokaza z zaslišanji prič ali strank ne predstavlja zahteve za izvedbo glavne obravnave, saj je v domeni sodišča, da odloči, katere dokaze bo za ugotovitev pravno relevantnih dejstev izvedlo ter v zvezi s tem, ali bo dokaznemu predlogu sploh ugodilo. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnika zavrglo3, ker je ugotovilo, da tožnik v dopustnih pripravljalnih vlogah ni zatrjeval in izkazal, da je po zapadlosti vtoževanih terjatev zoper uporabnika in pred njihovo uveljavitvijo proti toženki (glede na določbo petega odstavka 24. člena SZ) kot subsidiarni zavezanki, uporabnika s pisno zahtevo in v njej določenim rokom izpolnitve pozval k izpolnitvi. Zato pa (glede na določbo 1019. člena OZ) ni izkazal prehoda neporavnanih obveznosti najemnika oziroma uporabnika na toženko kot subsidiarno zavezanko, saj ni izpolnjen pogoj za aktiviranje njene subsidiarne obveznosti. Ob takšnih razlogih odločitve o glavni stvari izvedba dokazov z zaslišanjem priče Knez in toženke ni bila potrebna, saj z izvedbo dokaza ni mogoče nadomestiti manjkajočih ali nepopolnih trditev stranke (212. člen ZPP). Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki tožnika o podanosti absolutnih bistvenih kršitev po 8. in 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da tožnik ni zatrjeval in dokazal, da je za plačilo dobavljenih komunalnih dobrin in opravljenih komunalnih storitev v iztoževanem obdobju, ko je nepremičnino, katere solastnica je bila toženka, uporabljal najemnik, po dospelosti teh terjatev s pisno zahtevo z določitvijo roka za izpolnitev obveznosti pozval najemnika, materialnopravno pravilno zaključilo, da glede na določbo petega odstavka 24. člena SZ-1, ki določa lastnikovo subsidiarno obveznost za neporavnane obratovalne stroške najemnika, tožnikov zahtevek zoper toženko ni utemeljen, saj tožnik ni dokazal izpolnjenosti zakonskega pogoja iz prvega odstavka 1019. člena OZ, po izpolnitvi katerega bi šele lahko zahteval izpolnitev obveznosti od toženke kot subsidiarne zavezanke. Pritožbeni očitki o zmotni uporabi petega odstavka 24. člena SZ-1 se tako izkažejo kot neutemeljeni.

10. Zaradi delne neutemeljenosti in delne nedopustnosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih nobena od pravdnih strank ni priglasila (prvi odstavek 163. člena ZPP).

1 o vsebini katerih sta bili obe pravdni stranki tekom postopka pred sodiščem prve stopnje izrecno poučeni. 2 te se sicer nanašajo na okoliščine, ki so časovno nastale po tožnikovi drugi pripravljalni vlogi, vendar 453. člen ZPP zajema tudi te. 3 Glede na razloge odločitve bi bila sicer pravilna zavrnitev tožbenega zahtevka.