Jedro

Odločilno je, kdo je bil na presečni dan, ki ga opredeljuje zakon, upravičeni uporabnik oziroma upravljavec družbene lastnine. Tožena stranka na dan uveljavitve ZZad s sporno nepremičnino ni razpolagala oziroma je ni uporabljala in zato do lastninjenja na podlagi prvega odstavka 74. člena ZZad ni prišlo. Na tej podlagi se pravica uporabe ni mogla pretvoriti v lastninsko pravico.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta tožnika lastnika nepremičnine parc. št. 1038/8 k.o. X, vsaka do 1/2 in da jima je tožena stranka dolžna v 15 dneh izstaviti zemljiškoknjižno dovoljenje za vpis lastninske pravice na omenjeni nepremičnini v korist prvega tožnika do 1/2 in v korist druge tožnice do 1/2 (I. točka izreka). Ugodilo je podrednemu tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da je z uveljavitvijo ZLNDL P. P., L., pridobil lastninsko pravico na nepremičnini parc. št. 1038/8 k.o. X (II. točka izreka) in še odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Proti navedeni sodbi se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Trdi, da tožnika nista izkazala pravnega interesa za vložitev ugotovitvenega zahtevka, ker je kupoprodajna pogodba, ki je bila dne 17. 6. 2004 sklenjena med stranskim intervenientom in tožnikoma, nična, saj nasprotuje prisilnim predpisom, to je 81. členu Zakona o zadrugah. Sodišče bi moralo primarno ugotavljati, ali je kupoprodajna pogodba sploh pravno veljavna. Razlogov o tem, zakaj je sodišče štelo, da sta tožnika svoj pravni interes za postavitev ugotovitvenega zahtevka izkazala, sodba ne vsebuje. Sodišče je le skopo zapisalo, da se s tem vprašanjem ni ukvarjalo, ker je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodba zato nima razlogov o odločilnih dejstvih in je podana absolutno bistvena kršitev postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, razlogi o tem pa so v sodbi sami s seboj v nasprotju. Sodišče zapiše, da je bil ZLNDL izrazito subsidiaren predpis, potem pa kljub dejstvu, da je pri sporni nepremičnini do lastninjenja prišlo že pred njegovim sprejetjem (v letu 1992 na podlagi Zakona o zadrugah), ugotovi, da je do lastninjenja sporne nepremičnine prišlo na podlagi ZLNDL. Primarna privatizacija je bila izvršena na podlagi določb Zakona o zadrugah, zato v tako lastninjenje po dokončani izvedbi ni več mogoče posegati. Takšno je tudi stališče sodne prakse, zato ni res, da je odločilnega pomena, kdo je bil na presečni dan, ki ga opredeljuje ZLNDL, upravičeni uporabnik. Bistveno je, da ZLNDL ni mogoče uporabiti, ker je do lastninjenja pred uveljavitvijo tega zakona prišlo že na podlagi drugega privatizacijskega predpisa. Na podlagi takega lastninjenja pa je bil v zemljiški knjigi izveden tudi vpis lastninske pravice na pritožnico, ki je imela na sporni nepremičnini na podlagi odločbe OBLO K. z dne 24. 9. 1962 vknjiženo pravico uporabe na zemljišču v družbeni lasti in se šteje, da je sporna nepremičnina spadala v premoženje zadruge. Sodišče se zmotno sklicuje na 3. člen ZLNDL, ki je uporabljiv le za pravne osebe, to pa pravni prednik tožnikov ni. Tudi če bi bil ZLNDL v zadevnem primeru uporabljiv je sodišče v zvezi s pravico uporabe in v zvezi s tako imenovano zakonito gradnjo nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa zmotno uporabilo materialno pravo. Le na podlagi gradbenega dovoljenja ni mogoče poenostavljeno narediti zaključka, da je gradnja, za katero je bilo gradbeno dovoljenje izdano, skladno z zakonom. Sodišče ni ugotavljalo ali je objekt mogoče šteti za tako gradnjo, zato ni ugotovilo vseh pravno relevantnih okoliščin in je obrazložitev sodbe pomanjkljiva. Pritožnica je v spis vložila fotografije spornega objekta, iz katerih izhaja, da na sporni nepremičnini ne stoji le smučarska koča, temveč tudi drugi objekti in prizidki, kar pomeni da je bila gradnja izvršena v nasprotju z izdanim gradbenim dovoljenjem. Zemljišče je bilo oddano v uporabo za postavitev mansardne lesene koče, objekt na nepremičnini pa je v celoti zidan. Sodišče ni upoštevalo, da je bil stranski intervenient v času izdaje gradbenega dovoljenja star šele 14 let in je življenjsko nemogoče slediti stališču sodišča da je sam z lastnimi sredstvi zgradil objekt lesene koče. Premalo kritično se je sodišče opredelilo tudi do pravnega nasledstva po pokojnem R. P., po katerem se zapuščinska obravnava ni opravila. Jasno je, da zapuščinski postopek ni bil sprožen, ker družina P. ob smrti R. P. ni štela, da ima na sporni nepremičnini kakršnakoli stvarnopravna upravičenja. Stranski intervenient pravice uporabe ni pridobil na podlagi pogodbe s pašnim odborom z dne 9. 9. 1957. Takrat je obstajala še zasebna lastnina, zato pašni odbor ni bil pristojen, da bi podeljeval pravico uporabe zemljišča v družbeni lastnini, pa tudi sicer je bil pašni odbor le organ pravne osebe K. in samostojne pristojnosti podeljevanja stvarnopravnih upravičenj ni imel. V času gradnje objekta je veljal Zakon o prometu z zemljišči in stavbami. Ker je bila nepremičnina z odločbo OLO K. z dne 26. 4. 1958 razglašena za splošno ljudsko premoženje, bi stranski intervenient moral v skladu s 40. členom pridobiti odločbo občinskega upravnega organa za premoženjskopravne zadeve, izdano na podlagi sklepa, ki ga na seji sprejme občinska skupščina, s katero je bilo stavbno zemljišče dano v uporabo. Zgolj izvrševanja posesti in dejansko uporabo zemljišča v družbeni lastnini še ni mogoče enačiti s pravico uporabe, ki je potrebna za veljavno lastninjenje potrebna po ZLNDL. Sodišče bi moralo ugotavljati tudi obseg funkcionalnega zemljišča. Na podlagi pogodbe je bilo dano v uporabo zemljišče v izmeri 130 m2 iz kupoprodajne pogodbe z dne 17. 6. 2004 pa izhaja, da objekt stoji na nepremičnini kvadrature 318 m2. Nenazadnje je pomanjkljiva tudi dokazna ocena sodišča, s čemer je storjena absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka po 8. točki 339. člena ZPP. Pritožnica je na prvem naroku za glavno obravnavo v dokazne namene v spis predložila fotografije spornega objekta, o katerih pa sodišče očitno ni sprejelo dokazne ocene. Ni jasno, ali so bile fotografije v celoti prezrte ali pa je sodišče dokazni predlog zavrnilo, kar pa bi moralo biti obrazloženo. S takim postopanjem je bila pritožnici odvzeta tudi pravica do pravnega sredstva.

3. V odgovoru na pritožbo tožnika nasprotujeta pritožbenim navedbam in predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih. Razlogi tudi niso sami s seboj v nasprotju, zato očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni podana. Neutemeljen je tudi očitek kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila v tem, da iz sodbe ni razvidno, ali je sodišče sploh upoštevalo fotografije, ki naj bi jih v spis vložila tožena stranka. Iz zapisnika o naroku z dne 22. 1. 2016 (list. št. 56) res izhaja, da se je tožena stranka sklicevala na fotografije, "ki jih vlaga v spis", vendar se v prilogah ne nahajajo, pa tudi v popisu spisa niso označene kot priloga zapisnika.

6. Ni res, da tožnika nista zadostila pogojem iz drugega odstavka 181. člena ZPP oziroma izkazali pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek. Tožnika sta navedla, da bosta z ugodilno sodbo glede podrednega zahtevka in kupoprodajno pogodbo z dne 17. 6. 2004 izkazovala verigo pravnih naslovov za vpis v zemljiško knjigo. S tem so pogoji iz drugega odstavka 181. člena ZPP tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjeni.

7. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje primarno ugotavljati veljavnost pogodbe v luči določbe 81. člena Zakona o zadrugah (ZZad)1 . Ker iz pravilnih razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da tožena stranka na sporni nepremičnini ni pridobila lastninske pravice na podlagi določb ZZad, se sodišču z vprašanjem zatrjevane ničnosti pogodbe iz leta 2004 ni bilo treba ukvarjati, še zlasti ne ob dejstvu zavrnitve primarnega tožbenega zahtevka.

8. Na pritožbene navedbe glede zmotne uporabe materialnega prava je v celoti odgovorilo že sodišče prve stopnje v razlogih svoje sodbe. Izhajalo je iz naslednjega dejanskega stanja, ki med strankama ni sporno: - Pašni odbor A. pod K. je s pogodbo z dne 9. 9. 1957 P. in R. P. dal v uporabo 130 m2 zemljišča vl. št. 465 k.o. X proti enkratni odškodnini 25.000 dinarjev; - iz pogodbe izhaja, da lahko P. in R. P. na tem zemljišču postavita mansardno leseno kočo z betonskim temeljem, eventualno podkleteno, samo za svoje osebno bivanje in za bivanje njihovih družinskih članov; - Občinski ljudski odbor K. je P. in R. P. 19. 11. 1960 izdal gradbeno dovoljenje za gradnjo smučarske koče na parc. št. 1038/1 k.o. X; - koča je bila postavljena pred letom 1963, ves čas sta jo imela v posesti P. in R. P., po smrti R. P. (1970) P. P. kot njegov edini dedič, vse do prodaje tožečima strankama v letu 2004; - tožena stranka niti objekta niti zemljišča ni nikoli uporabljala.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je odločilno, kdo je bil na presečni dan, ki ga opredeljuje zakon, upravičeni uporabnik oziroma upravljavec družbene lastnine. Pritožba ne more omajati zaključka sodišča prve stopnje, da tožena stranka na dan uveljavitve ZZad s sporno nepremičnino ni razpolagala oziroma je ni uporabljala in zato do lastninjenja na podlagi prvega odstavka 74. člena ZZad ni prišlo. Na tej podlagi se pravica uporabe ni mogla pretvoriti v lastninsko pravico.

10. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje glede pomena gradbenega dovoljenja (13. točka obrazložitve). Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bila gradnja objekta izvedena na podlagi gradbenega dovoljenja, ki implicira s pravico graditi, ta pa je istovetno s pravico uporabe zemljišča za gradnjo. Glede pritožbenega očitka, da Pašni odbor ni imel pristojnosti skleniti pogodbe leta 1957 pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da če bi bilo temu tako, pristojni organ ne bi izdal gradbenega dovoljenja. Odločilen in pravilen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da je pravni prednik tožnikov pridobil pravico uporabe na zemljišču v družbeni lastnini za izgradnjo objekta, ki ga je zgradil na podlagi gradbenega dovoljenja in ob predhodno pogodbeno pridobljeni pravici uporabiti zemljišče za gradnjo objekta (zakonita gradnja). Dejstvo, da se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklicevalo na 3. člen ZLNDL, na pravilnost tega zaključka nima nobenega vpliva.

11. Pritožbeni očitek, da se je sodišče premalo kritično opredelilo do pravnega nasledstva po pokojnem R. P., je glede na v 10. točki obrazložitve navedene razloge o tem vprašanju ostal nekonkretiziran in pritožbenemu sodišču nanj ni treba odgovarjati.

12. Ker je sodišče prve stopnje ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku, primarnega pa zavrnilo, je nazadnje pravno nepomembna še pritožbena navedba, da je bilo na podlagi pogodbe iz leta 1957 dano v uporabo zemljišče v izmeri 130 m2, iz kupoprodajne pogodbe iz leta 2004 pa izhaja, da objekt stoji na zemljišču v izmeri 318 m2. 13. Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

14. Izrek o stroških temelji na 165. členu ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), odgovor na pritožbo tožečih strank pa ni bil potreben strošek za rešitev zadeve na pritožbeni stopnji (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Ki določa, da z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, za katero po določbah tega zakona oziroma predpisov o denacionalizaciji nastopi dolžnost vrnitve, razdružitve oziroma lastninjenja.