Jedro

Hoja po makadamski gorski poti, čeprav gre za blag klanec navzdol (tožnik je v izpovedi ocenil, da je šlo za 10-odstotni naklon klanca) in čeprav oseba pri tem hodi s pospešenim korakom, na poti pa se nahaja kamenje, ne predstavlja nevarne dejavnosti.

V obravnavanem primeru se presoja le, ali nevarno dejavnost predstavlja konkretna aktivnost, pri kateri je prišlo do poškodbe tožnika - tj. pospešena hoja po makadamski gorski poti po blagem klancu navzdol - in ne tekmovanje kot celota. Ker je tožnik policist, od katerega se za dosego visokega nivoja psihofizične pripravljenosti in vzdržljivosti pričakuje urjenje tudi v zahtevnejših pogojih, dejstvo, da se je tistega dne predhodno že udeležil drugih športnih disciplin in bil predhodno že več ur telesno aktiven, ne predstavlja podlage za zaključek, da je aktivnost, pri kateri je padel, prešla v sfero nevarne dejavnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa jih je dolžna povrniti v roku 15 dni v znesku 306,00 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 6.600,00 EUR z obrestmi (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki povrne 696,60 EUR stroškov postopka (II. točka izreka). Zavrnilo je stroškovni predlog stranskega intervenienta (III. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper navedeno sodbo, smiselno zoper I. in II. točko izreka, in sicer zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da tekmovanje A. iz leta 2018 spada med nevarne dejavnosti, zato bi sodišče moralo toženko kot delodajalko in soorganizatorko tekmovanja spoznati za objektivno odgovorno za nastalo škodo tožniku. Poškodoval se je po sedmih urah neprekinjenega tekmovanja pri spuščanju s planine B. proti planinski koči C. Narava in način izvajanja tekmovanja kot tudi izbor in zahtevnost trase ustrezajo nevarni dejavnosti. Tekmovalci v dveh dneh opravijo več kot 2.000 višinskih metrov. Gre za najzahtevnejši psihofizični preizkus moči. Opozarja na svojo izpoved o tem, da je tekmovanje trajalo cel dan, brez premora, da so ekipe, ki ne pridejo dovolj hitro na cilj, izločene in da ekipa ne bi več mogla tekmovati, če bi kdo odstopil. Izpovedal je tudi, da trase, kjer je padel, ni poznal. Sodišče je zanemarilo celoten koncept tekmovanja in se zmotno osredotočilo le na pohod po makadamski poti (šlo je za tek oziroma zelo hitro hojo), ki sam po sebi res ni nevarna dejavnost. Zanemarilo je tudi dejstvo, da se je večinoma teklo, le po strmih delih hitro hodilo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo navaja, da tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdil, da so bile ekipe, ki niso prišle dovolj hitro na cilj, izločene, da ekipa ne bi mogla več tekmovati, če bi kdo odstopil, in da trase, kjer je padel, ni poznal. Izpovedal je, da ni šlo za tek, ampak hojo s pospešenim korakom, zato je pritožbena navedba, da je šlo za tek, nedopustna pritožbena novota, hkrati pa v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sodišče je pravilno presodilo, da pohod po makadamski poti, na kateri so veliki kamni, pa čeprav gre za hitro hojo oziroma spust po klancu navzdol, ne predstavlja nevarne dejavnosti. Športna dejavnost, ki je dostopna vsakomur, ne more biti nevarna sama po sebi, posameznik, ki se športne dejavnosti udeleži prostovoljno, pa soglaša z riziki, ki jih ta šport prinaša. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Tožnik vtožuje povračilo škode, ki mu je nastala, ker se je 15. 6. 2018 poškodoval kot udeleženec tekmovanja A. Pri toženki je bil zaposlen na delovnem mestu višji policist na PP D. in bil na podlagi njene odločbe določen kot udeleženec navedenega tekmovanja.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožnikove izpovedi ugotovilo, da se je po tem, ko se je že udeležil predhodnih disciplin, poškodoval med pohodom (od koče pri E. preko F., koče pri G., preko planine H. in B. do koče C.). Hodil je s pospešenim korakom po makadamski gorski poti po klancu navzdol, ko je z nogo zadel kamen in padel. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je šlo za tek po makadamski poti, saj je na vprašanje, ali je tekel, tožnik sam izpovedal, da je šlo za hojo s pospešenim korakom.

8. Tožnik je utemeljeval toženkino odškodninsko odgovornost (zgolj) na temelju objektivne odgovornosti. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da pohod po makadamski gorski poti, četudi se oseba giba navzdol, ne predstavlja nevarne dejavnosti, zaradi katere bi bila podana objektivna odgovornost toženke. Drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) določa, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, se šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (149. člen OZ). Za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja (150. člen OZ). Sodna praksa na odškodninskem področju je objektivno odgovornost omejila na obravnavanje tistih dejavnosti, iz katerih kljub ustrezni pazljivosti izhaja nadpovprečno tveganje za varnost ljudi in premoženja oziroma v primerih, če kljub ustrezni skrbnosti obstaja nevarnost, da bo povzročena škoda velika ali velika verjetnost, da bo škoda nastala.

9. Hoja po makadamski gorski poti, čeprav gre za blag klanec navzdol (tožnik je v izpovedi ocenil, da je šlo za 10-odstotni naklon klanca) in čeprav oseba pri tem hodi s pospešenim korakom, na poti pa se nahaja kamenje, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja nevarne dejavnosti. Oseba se pri taki aktivnosti srečuje z nevarnostmi, ki so povsem običajne pri hoji vsakega pohodnika, verjetnost nastanka poškodb pa ob povprečni skrbnosti ni nadpovprečno visoka. Pritožba neutemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bil pohod, pri katerem se je tožnik poškodoval, zgolj ena od disciplin tekmovanja A., ki predstavlja najzahtevnejši psihofizični preizkus moči. Spregleda namreč, da se v obravnavanem primeru presoja le, ali nevarno dejavnost predstavlja konkretna aktivnost, pri kateri je prišlo do poškodbe tožnika – tj. pospešena hoja po makadamski gorski poti po blagem klancu navzdol – in ne tekmovanje kot celota.1 Ker je tožnik policist, od katerega se za dosego visokega nivoja psihofizične pripravljenosti in vzdržljivosti pričakuje urjenje tudi v zahtevnejših pogojih,2 dejstvo, da se je tistega dne predhodno že udeležil drugih športnih disciplin in bil predhodno že več ur telesno aktiven, ne predstavlja podlage za zaključek, da je aktivnost, pri kateri je padel, prešla v sfero nevarne dejavnosti.

10. Ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, da so bile ekipe, ki niso prišle dovolj hitro do B., izločene, da ekipa ne bi več mogla tekmovati, če bi kdo odstopil, in da trase, kjer je padel, ni poznal, saj teh trditev tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal, v pritožbi pa ne izkaže, da brez svoje krivde tega ni mogel storiti že prej (prvi odstavek 337. člena ZPP).

11. Glede na navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ni podana odškodninska odgovornost toženke za tožniku nastalo škodo. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžan toženki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti skladno z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) znašajo 500 točk za odgovor na pritožbo in 10 točk za izdatke za stranko, kar znaša skupaj 306,00 EUR. Ni ji priznalo povračila stroška za pregled listin oziroma dokumentacije in za poročilo stranki, saj so ti stroški že zajeti v priznani postavki.3 1 Prim. II Ips 59/2000. 2 Tudi sodna praksa izpostavlja, da je kriterij ocene nevarnosti pri urjenju policistov (in vojakov) višji, kot bi bil pri presoji podobnih dejavnosti drugih ljudi (prim. VSL II Cp 2386/2010, VSL II Cp 141/2009, Pdp 161/2013, II Ips 252/2009, II Ips 316/2007). 3 Prim. X Pdp 258/2022 idr.