Jedro

Po določbi 445. člena ZKP sodišče druge stopnje, kadar odloča o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, obvesti stranki o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega J.D. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi je dolžan plačati sodno takso v znesku 600,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Postojni je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi J.D. kriv kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po prvem odstavku 254. člena KZ in mu po 50. in 51. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 254. člena KZ določilo kazen eno leto in tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi treh let po pravnomočnosti te sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi drugega v zvezi s prvim odstavkom 95. člena KZ se obdolženemu odvzame s kaznivim dejanje protipravno pridobljena premoženjska korist v znesku 75.794,18 EUR. Sklenilo je še, da je obdolženi J.D. dolžan plačati stroške kazenskega postopka, to je potne stroške prič v znesku 48,60 EUR, refundacijo plače v znesku 27,94 EUR, stroške in nagrado izvedenke v znesku 866,12 EUR, skupaj 942,66 EUR, stroške in nagrado izvedenke za zaslišanje na glavni obravnavi 4.5.2015, ki bodo odmerjeni s sklepom in sodno takso po tarifni številki Zakona o sodnih taksah (ZST-1) 7113 v zvezi z 71113 v znesku 400,00 EUR.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja, odločbe o kazenski sankciji in kršitve enakega varstva pravic, torej iz razloga po 1., 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP ter 22. členu Ustave Republike Slovenije, slednje v zvezi s 6. členom EKČP. Predlaga, da Višje sodišče v Kopru kot pritožbeno sodišče, pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da pritožnika oprosti obravnavanega kaznivega dejanja, podrejeno pa, da zadevo vrne v novo sojenje. Sklicujoč se na določilo 378. člena ZKP zagovornik še pričakuje, da bo njega in pritožnika pritožbeno sodišče pravočasno obvestilo o seji pritožbenega senata.

3. Po določbi 445. člena ZKP sodišče druge stopnje, kadar odloča o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, obvesti stranki o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. V obravnavani zadevi takšna potreba ni bila ugotovljena, zato višje sodišče obdolženca in njegovega zagovornika o seji pritožbenega senata ni obveščalo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da obdolženčev zagovornik, kljub uveljavljanju kršitev KZ, ZKP, Ustave RS in EKČP, v resnici podaja zgolj svojo dokazno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo in argumentiralo v izpodbijani sodbi. To pa ne zadošča, da bi zagovornik s svojimi navedbami vzbudil dvom v pravilnost sprejetih zaključkov sodišča prve stopnje.

6. Obdolženčev zagovornik neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da so razlogi sodbe o tem, katera dokumentacija je običajna za nakup večje vrednosti, nejasni. Sodišče prve stopnje je na takšen očitek odgovorilo v prvem odstavku na 7. strani sodbe, kjer je navedlo, da razen računov, ne obstaja noben garancijski list, spremna dokumentacija in prevoznice oziroma dobavnice, ki bi izkazovale kdo in kdaj je posamezen stroj pripeljal obdolženemu na kmetijsko gospodarstvo. Izostanek navedene listinske dokumentacije, ki bi bila tudi po presoji pritožbenega sodišča običajna ob takšnih nakupih, pritrjuje izpobdijanim zaključkom sodišča prve stopnje.

7. Zagovornik sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki 371. člena ZKP v zvezi s 17. členom ZKP, saj ni po resnici in popolnoma ugotovilo dejstev za izdajo zakonite odločbe, pa je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, ker bi moralo sodišče, kolikor je kljub obsežnemu dokaznemu gradivu, ki ga je predložila obramba pritožnika, ostalo v dvomu glede okoliščine, ali se mehanizacija dejansko nahaja na posestvu pritožnika, opraviti ogled strojev in opreme na kraju samem, obenem pa preveriti tudi serijske številke, s katerimi je opremljena vsa mehanizacija.

8. Glede na prepričljivo obrazložitev sodišča prve stopnje, je tudi ta očitek neutemeljen. Kot je navedlo v 6. točki obrazložitve, je obramba zagovor obdolženega, da so bili stroji in oprema dejansko nabavljeni in da se nahajajo na njegovem kmetijskem posestvu podkrepila s fotografijami in priloženimi računi, ki na prvi pogled izkazujejo, da je vse v redu. Podrobnejša analiza pa je potrdila, da temu ni tako. Stroji se res nahajajo v Postojni in so pri obdolžencu v posesti oziroma v uporabi, vendar ti stroji zagotovo niso bili nabavljeni po računih, ki so citirani v izreku sodbe. S tem v zvezi se je sodišče prve stopnje sklicevalo na izpoved finančne inšpektorice Z.Č.. Kot je pojasnila, inšpektorji niso dvomili, da ima obdolženi doma traktor, temveč so dvomili v to, da mu ga je dobavil tisti od katerega je imel račun, to je D. d.o.o.. Glede finančnega toka je pojasnila, da ni sporen, da je bil dejansko opravljen, vendar je šlo zagotovo za fiktiven posel, ker navedenih 9 računov ne izkazuje dejanskega prometa blaga, kar pomeni, da so računi lažni. Zagovornik s svojimi pritožbenimi navedbami ne zatrjuje ničesar, s čimer bi lahko takšen zaključek sodišča prve stopnje izpodbil. Takšne ugotovitve, nasprotno od zagovornika, po presoji pritožbenega sodišča mnenje izvedenke M.J., ni ovrglo. Bistvene ugotovitve izvedenke je sodišče prve stopnje povzelo v 8. točki obrazložitve in k temu ni kaj dodati. Kot je ugotovila izvedenka, je podano časovno neskladje glede na zaporedne številke računov D. d.o.o., prav tako je po mnenju izvedenke spremljajoča dokumentacija pri nabavi kmetijske mehanizacije potrebna in nujna in bi glede na standardi potek poslovnega dogodka morala ta dokumentacija obstajati, in kar je bistveno, navedeno izvedensko mnenje potrjuje, da je šlo v obravnavani zadevi za verižno poslovanje, pri katerem končni kupec ni upravičen do odbitka DDV. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ne more pritrditi stališču zagovornika, da je dokazni postopek pokazal, da podatki, ki jih je pritožnik navedel v obrazcu niso bili lažni.

9. Neutemeljeno zagovornik obdolženega uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih zaradi tega, ker se ni opredelilo do pričanja D.I., ki je bil zaslišan na glavni obravnavi 27. avgusta 2014 in povedal, da v njihovih davčnih preiskavah niso zaznali nobene neposredne povezanosti med pritožnikom in družbo E. d.o.o. ter da se prav tako ni opredelilo do izjave priče B.D., ki je prepričljivo izpovedal, da je zaradi izboljšanja bonitet družbe D. d.o.o., katere zakoniti zastopnik je, nabava kmetijske mehanizacije potekala preko njegovega podjetja. Zagovornik sam pove, da predmet dokaznega postopka ni bilo ugotavljanje missing traderja pa tudi, da izpostavljeni dejstvi za sam dokazni postopek v zvezi z dejanjem, ki se očita pritožniku nista odločilni. Zgolj z navedbo, da sta pomembni pri ugotavljanju celotnega mozaika, pa zagovornik ni utemeljil, zakaj bi se moralo sodišče opredeljevati tudi do izjav prič, ki niti po mnenju zagovornika za pravilno odločitev v obravnavani zadevi niso odločilne.

10. Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja s ponujeno dokazno oceno glede subjektivnega elementa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje se je z vprašanjem obdolženčevega subjektivnega odnosa do kaznivega dejanja ukvarjalo v 10. in 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ter navedlo prepričljive in razumne razloge, ki so privedli do gotovega zaključka o krivdi obdolženca. Pritožbeno sodišče se z razlogi, ki jih je navedlo v celoti strinja, glede navedbe zagovornika, da gre za zavajajočo navedbo, ko je v točki 10 navedlo, da verjame obdolženemu, da je idejo za davčno zatajitev verjetno podal sin B.D. in tudi organiziral verigo nezakonitega poslovanja pa dodaja. Res je, da obdolženi tega izrecno v svojem zagovoru ni izjavil, pač pa je takšen zaključek sprejelo sodišče prve stopnje, ob upoštevanju njegovega zagovora in drugih okoliščin, ki jih je navedlo, in sicer obdolženčevo starost, potrebno znanje in izkušnje iz davčno finančne stroke, ki pa jih na drugi strani njegov sin B.D. ima. Glede na razloge, ki jih je navedlo v točki 10 izpodbijane sodbe, je zato prepričljiv in razumen zaključek sodišča prve stopnje v 11. točki obrazložitve, ko je izrazilo prepričanje, da je podan tudi subjektivni element kaznivega dejanja, to je obdolženčev direktni naklep usmerjen pridobitev protipravne premoženjske koristi z izplačilom vstopnega DDV na škodo države, glede na to, da obdolženi svojega sina ni pooblastil, da bi vse posle izvedel sam v svojem imenu, da je obdolženi sam predložil neresnične podatke za obračun v obrazcu in sprejel nakazilo v znesku 75.794,18 EUR na lasten TRR. Po prepričanju pritožbenega sodišča so tudi v tem delu razlogi sodbe jasni in jih zagovornik s pritožbenimi navedbami ni uspel omajati.

11. Zagovornik izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o izrečeni kazni, ko meni, da je sodišče premajhen pomen pripisalo predvsem dejstvu, da pritožnik pri svojih 68 letih še ni bil kaznovan. Nasprotno od zagovornika pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije, tudi obdolženčevo starost, s tem, ko je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo. Glede na ugotovljene okoliščine sta tudi v pogojni obsodbi določeni zaporna kazen in preizkusna doba primerni. Zato v odločitev o kazenski sankciji ni bilo potrebno poseči. 12. Zagovornik izpodbija sodbo sodišča prve stopnje tudi glede odločitve, da mora obdolženec povrniti stroške kazenskega postopka. Izpostavlja osebni prihodek v višini 800,00 EUR in dejstvo, da ima že sedaj blokirane vse račune, ob tem pa mora povrniti 105.4115,84 EUR obveznosti do finančne uprave. Glede na navedeno zagovornik meni, da stroški ne bodo zanemarljivi oziroma takšni, da ne bi bilo ogroženo pritožnikovo preživetje. Izpostavlja še, da je sodišče samo ugotovilo, da ni realno pričakovati, da bi pritožnik lahko plačal stransko denarno kazen, iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa ne izhaja, na podlagi česa je sprejelo zaključek, da bo pritožnik, ne da bi bilo ogroženo njegovo preživetje, sposoben plačati stroške kazenskega postopka. Zato tudi glede odločitve o stroških postopka meni, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

13. Temeljno pravilo, izhajajoče iz prvega odstavka 95. člena ZKP, je, da mora obdolženec, ki je spoznan za krivega, povrniti stroške kazenskega postopka. Res je, da sme sodišče oprostiti obdolženca povrnitve vseh ali dela stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP (4. odst. 92. člena ZKP), če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati. V obravnavani zadevi pa pogoji za oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka niso izpolnjeni in se pritožbeno sodišče z odločitvijo sodišča prve stopnje tudi glede naloženih stroškov postopka strinja. Ugotavlja namreč, da mesečni dohodek, ki ga je obdolženi sam navedel, ni njegovo edino premoženje, saj je, kot je razvidno iz osebnih podatkov, ki jih je posredoval sodišču prve stopnje, lastnik hiše, poslovnih objektov in kmetije ter kmetijske mehanizacije in vozil. Iz podatkov v spisu tudi ne izhaja, da bi imel obdolženi preživninske obveznosti do drugih oseb. Poleg tega ima obdolženi možnost predlagati obročno plačilo stroškov, zato po presoji pritožbenega sodišča zaradi plačila stroškov postopka vzdrževanje obdolženca ne bo ogroženo.

14. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika obdolženega na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in ob ugotovitvi, da tudi ni podana nobena od kršitev iz prvega odstavka 383. člena ZKP na katere je moralo paziti po uradni dolžnosti, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. Ker obdolženi s svojo pritožbo ni uspel, mu je višje sodišče na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP kot strošek pritožbenega postopka naložilo plačilo sodne takse v znesku 600,00 EUR (tarifne številke 7113, 71113 in 7122 Zakona o sodnih taksah – ZST-1), ki jo mora plačati v roku, ki ga bo v pozivu za plačilo določilo sodišče prve stopnje. Pri odločitvi, da obdolžencu naloži plačilo sodne takse za pritožbo je pritožbeno sodišče upoštevalo prej navedene premoženjske razmere obdolženca, ki utemeljujejo takšno odločitev.