Jedro

Iz številnih določb zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih izhaja, da morajo biti primarno vodilo pri odločanju o tem, kateri osebi se zaupa varstvo in vzgoja otroka v primeru, ko njegovi starši ne živijo skupaj, otrokove koristi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi Centra za socialno delo ... z dne 15.9.1993, s katero je bila nedl. B.J. dodeljena v vzgojo in varstvo očetu. V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka ugotavlja, da je organ prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovil ter da niso bila kršena pravila postopka. Tožena stranka tudi meni, da je odločitev organa prve stopnje skladna z določilom 105. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (prečiščeno besedilo, Uradni list SRS, št. 14/89). V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnice še poudarja, da je postopek tekel na podlagi zahtevka za dodelitev otroka v vzgojo in varstvo enemu izmed roditeljev ter da je tožničina zahteva, naj se otrok odda v rejo, neutemeljena. Izvedensko mnenje je namreč treba upoštevati kot celoto in ne parcialno, kot se nanj sklicuje v pritožbi tožnica. Po presoji tožene stranke pa je organ prve stopnje to mnenje pravilno upošteval, zato je morala tožena stranka tožničino pritožbo zavrniti.

Tožnica v tožbi uveljavlja tožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da niti prvostopni organ niti tožena stranka nista upoštevala dejstva, da izvedenec v svojem mnenju trdi, da je V.G. pogojno sposoben za vršitev starševstva. Pogojne sposobnosti pa zakon ne pozna, zato bi moral organ prve stopnje dejansko stanje ugotavljati tudi z zaslišanjem izvedenca ustrezne stroke, ki bi ugotovil, ali prizadetost motorike leve strani pri V.G. vpliva na njegovo zmožnost izvajati roditeljske pravice in dolžnosti. Tega prvostopni organ ni storil. Ta organ in tožena stranka tudi nista upoštevala dejstva, da otrok očeta kljub njegovemu trudu ne sprejema. Postopek bi bilo treba torej dopolniti ter z ocenitvijo vseh dokazov ponovno odločiti, ali je V.G. ob izključnem upoštevanju otrokovih interesov, sposoben in primeren za vzgojo in varstvo otroka. Če se ugotovi nasprotno, je po mnenju tožnice potrebno upoštevati tudi možnost zaupanja otroka tretji osebi na podlagi 2. odstavka 78. člena navedenega zakona, kar tožnica že vseskozi uveljavlja. Tožnica zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru med strankama ni spora o tem, da tožnica kot mati otroka ne izpolnjuje pogojev za to, da bi bil otrok dodeljen v vzgojo in varstvo njej. Tožnica nasprotuje dodelitvi otroka v vzgojo in varstvo očetu, ker meni, da bi bilo zaradi okoliščin na očetovi strani, predvsem zaradi njegove delne motorične insuficience, za otrokove koristi bolje, če bi bil le-ta zaupan v varstvo in vzgojo tretji osebi, konkretno tožničini materi.

Iz številnih določb zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 14/89, prečiščeno besedilo, dalje: ZZZDR) izhaja, da morajo biti primarno vodilo pri odločanju o tem, kateri osebi se zaupa varstvo in vzgoja otroka v primeru, ko njegovi starši ne živijo skupaj, otrokove koristi. Pri odločanju o vprašanju, ali je za otrokove koristi bolje, če je varstvo in vzgoja otroka zaupana enemu izmed staršev ali tretji osebi, je zakonodajalec izhajal iz strokovno utemeljene domneve, da ima dodelitev otroka enemu izmed staršev praviloma boljši učinek za koristi otroka, kot zaupanje otroka v varstvo in vzgojo tretji osebi (2. odstavek 78. člena, 1. odstavek 105. člena, 1. odstavek 120. člena ZZZDR). Po proučitvi upravnih spisov sodišče meni, da je tožena stranka odločila pravilno, ko je tožničino pritožbo proti prvostopni odločbi zavrnila. Tožena stranka utemeljeno poudarja, da je potrebno izvedensko mnenje obravnavati kot celoto, torej upoštevati tudi izvedenčevo ugotovitev, da ima otrokov oče številne pogoje, ki starševstvo omogočajo ter da je vsekakor toliko duševno zdrav, da za dodelitev otroka njemu po mnenju izvedenca ni ovir. To izvedensko mnenje je tožena stranka po presoji sodišča ustrezno upoštevala. Pri tem po mnenju sodišča ne gre prezreti, da je navedeni izvedenec zdravnik in da je v izvidu in mnenju obravnaval otrokovega očeta tako v psihičnem kot tudi v fizičnem pogledu. Prav zaradi tega po presoji sodišča ni potrebe po dopolnjevanju ugotovitvenega postopka z zaslišanjem "izvedenca ustrezne stroke", kot to v tožbi predlaga tožnica. Ker je bilo po navedenem dejansko stanje dovolj popolno ugotovljeno in je tožena stranka na ugotovljeno dejansko stanje po presoji sodišča tudi pravilno uporabila materialni predpis, tožnica s tožbo ni mogla uspeti.

Neutemeljeno tožbo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je skladno s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.