Jedro

Napaka volje lahko poseže v sfero neobstoječe pogodbe. V primeru, da nekoga prisiliš, da podpiše listino, ki je naslovljena kot posojilna pogodba, v njej priznaš prejem zneska, ki ga v resnici nisi nikdar prejel (in tudi ni mišljeno, da ga boš prejel) ter se zavežeš denar vrniti, ne gre za veljavno posojilno pogodbo, temveč za neobstoječo, ker volja skleniti resnično pogodbo, niti pod prisilo ni bila podana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta posojilna in zastavna pogodba z dne 26. 10. 2012, nični (I/1). Posledično je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je vknjižba zastavne pravice na nepremičnini z ID znakom 000-190/0-0, ki je v lasti prve tožnice do 2/3 in druge tožnice do 1/3, v korist posojilodajalca – tožene stranke, neveljavna ter se razveljavi, in vzpostavi prejšnje stanje zemljiškoknjižnih vpisov tako, da se vknjižba zastavne pravice izbriše (I/1a). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta posojilna pogodba in sporazum o zavarovanju terjatve z dne 11. 02. 2013, sklenjena v obliki notarskega zapisa SV 189/13, nična (I/2). Posledično je zavrnilo zahtevek na ugotovitev, da je vknjižba zastavne pravice z zaznambo neposredne izvršljivosti terjatve na nepremičnini z ID znakom 000-190/0-0, ki je v lasti prve tožnice do 2/3 in druge tožnice do 1/3, v korist posojilodajalca - tožene stranke, na podlagi zgoraj navedene posojilne pogodbe in sporazuma o zavarovanju terjatve, neveljavna ter se razveljavita in vzpostavi prejšnje stanje zemljiškoknjižnih vpisov tako, da se vknjižena zastavna pravica in zaznamba neposredne izvršljivosti notarskega zapisa in terjatve, izbrišeta (I/2a). Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta posojilna pogodba in sporazum o zavarovanju terjatve, sklenjena v obliki notarskega zapisa SV 1003/12 z dne 4. 9. 2013, nična (I/3). Posledično je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je vknjižba zastavne pravice z zaznambo neposredne izvršljivosti terjatve na nepremičnini z ID znakom 000-190/0-0, ki je v lasti prve tožnice do 2/3 in druge tožnice do 1/3, v korist posojilodajalca - tožene stranke, na podlagi zgoraj navedene posojilne pogodbe in sporazuma o zavarovanju terjatve, neveljavna, ter se razveljavi in se vzpostavi prejšnje stanje zemljiškoknjižnih vpisov tako, da se vknjižena zastavna pravica in zaznamba neposredne izvršljivosti notarskega zapisa in terjatve, izbrišeta (I/3a). Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta Aneks št. 1 k sporazumu o zavarovanju denarne terjatve z dne 4. 9. 2013 ter sporazum o zavarovanju denarne terjatve, sklenjena v obliki notarskega zapisa SV 1136/13 z dne 30. 9. 2013, nična (I/4). Posledično je zavrnilo zahtevek na ugotovitev, da je vknjižba zastavne pravice z zaznambo neposredne izvršljivosti terjatve na nepremičnini z ID znakom 000-190/0-0, ID znakom 000-191/0-0, ID znakom 000-192/1-0, ID znakom 000-193/0-0, ID znakom 000-12/7-0, ID znakom 000-851/1-0, ID znakom 000-851/2-0, ID znakom 000-852/0-0 in ID znakom 000-864/0-0, ki so v lasti prve tožnice do 2/3 in druge tožnice do 1/3, v korist posojilodajalca – tožene stranke, na podlagi zgoraj navedenega Aneksa št. 1 k sporazumu o zavarovanju denarne terjatve ter k sporazumu o zavarovanju terjatve, neveljavna, ter se razveljavi in vzpostavi prejšnje stanje zemljiškoknjižnih vpisov tako, da se vknjižena zastavna pravica in zaznamba neposredne izvršljivosti notarskega zapisa in terjatve, izbrišeta (I/4a). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta Aneks k posojilni in zastavni pogodbi z dne 30. 10. 2012, SV 431/12 in Aneks k posojilni in zastavni pogodbi z dne 26. 10. 2012, sklenjena v obliki notarskega zapisa SV 1153/13 z dne 2. 10. 2013, nična (I/5). V posledici takšne odločitve je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je vknjižba neposredne izvršljivosti terjatve na nepremičnini z ID znakom 000-190/0-0, ID znakom 000-191/0-0, ID znakom 000-192/1-0, ID znakom 000-193/0-0, ID znakom 000-12/7-0, ID znakom 000-851/1-0, ID znakom 000-851/2-0, ID znakom 000-852/0-0 in ID znakom 000-864/0-0, ki so v lasti prve tožnice do 2/3 in druge tožnice do 1/3, v korist posojilodajalca - tožene stranke, na podlagi Aneksa št. 1 k sporazumu o zavarovanju denarne terjatve z dne 4. 9. 2013 ter k sporazumu o zavarovanju denarne terjatve, sklenjenih v obliki notarskega zapisa SV 1136/13 z dne 30. 9. 2013, neveljavna, ter se razveljavi in vzpostavi prejšnje stanje zemljiškoknjižnih vpisov tako, da se vknjižena zastavna pravica in zaznamba neposredne izvršljivosti notarskega zapisa in terjatve, izbrišeta (I/5a). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 3.875,79 EUR (II).

2. Tožeča stranka sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku.1 Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma (podredno) sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno štelo, da tožeča stranka ni izkazala obstoja objektivnega (nesorazmernost izpolnitve) in subjektivnega (izkoriščanje sopogodbenikovega težkega položaja) elementa oderuštva, saj je zmotno zaključilo, da je toženec izročil prvi tožnici sporne denarne zneske, ter da pri sklepanju posojilnih pogodb ni izkoristil njene stiske. Med pravdnima strankama ni sporno, da je toženec, kot izhaja iz posojilne in zastavne pogodbe SV 43/2012 z dne 30. 10. 2012, prvi tožnici posodil 80.000 EUR z datumom vračila 30. 1. 2013, z namenom rešitve njenih likvidnostnih težav. Prva tožnica pa zneska 24.000 EUR po posojilni in zastavni pogodbi z dne 26. 10. 2012 ni prejela. Navedena pogodba namreč predstavlja s pogodbo z dne 30. 10. 2012 enovit pravni posel, pri čemer znesek 24.000 EUR dejansko predstavljajo 10 % mesečne obresti na glavnico 80.000 EUR, ki jo je prva tožnica dejansko prejela. Posojilo v višini 80.000 EUR je bilo namreč tožnici dano za obdobje treh mesecev, kar glede na 10 % mesečno obrestno mero predstavlja znesek 24.000 EUR obresti. Ne drži navedba sodišča prve stopnje v 17. točki obrazložitve sodbe, da se prva tožnica ob zaslišanju ni spomnila pogodbe z dne 26. 10. 2012. Iz njenih odgovorov je moč razbrati, da se sicer ni spomnila natančnih datumov podpisov spornih pogodb, kot tudi ne okoliščin vsake posamezne pogodbe, je pa večkrat izrecno poudarila, da je prejela zgolj 95.000 EUR, ter da ostali zneski predstavljajo oderuške obresti, ki si jih je izgovoril toženec, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi ni razumljivo, na podlagi česa sodišče zaključuje, da se prva tožnica ni spomnila overjanja podpisov pri notarki A. A. ter njihovega namena. Prva tožnica je ob zaslišanju jasno navedla, da je šlo za overitev podpisov na pogodbah, v katerih so bile dogovorjene 10 % mesečne obresti. Sodišče prihaja v obrazložitvi sodbe samo s seboj v nasprotje, ko po eni strani navaja, da sledi tožencu – 17. točka obrazložitve, po drugi strani pa – 15. točka obrazložitve izrecno zapiše, da tožencu ne verjame v delu, da ni vedel, zakaj je tožnica potrebovala denarna sredstva, ki jih ji je posodil. Sodišče popolnoma absurdno zaključi, da je priča I. G. iz razloga, ker je mož prve tožnice, zainteresiran za izid spora, zato njegovi izpovedi ne daje večje teže. Zgolj sorodstveno razmerje še ne pomeni, da priča ne izpoveduje verodostojno – nenazadnje je vsakdo, ki je zaslišan kot priča, opozorjen na dolžnost govoriti resnico in je k temu zavezan pod grožnjo, da je kriva izpoved kaznivo dejanje. Sodišče tudi ne pojasni in ne obrazloži življenjsko nenavadne situacije, zakaj bi nekdo na isti dan sklenil in overil dve posojilni pogodbi, pri tem pa bi na podlagi ene denar nakazal na TRR, na podlagi druge pa naj bi ga izročil v gotovini. Običajno je, da se uporablja isti modus operandi, bodisi z nakazilom, bodisi z izročitvijo gotovine. Glede na to, da je toženec očitno na dnevni bazi polagal denar na svoj račun, ni pričakovati, da bi imel istočasno enake vsote denarja doma. Sodišče je glede posojilne pogodbe in sporazuma o zavarovanju terjatve z dne 11. 2. 2013 za znesek 24.800 EUR ter posojilne pogodbe in pogodbe o zavarovanju terjatve z dne 4. 9. 2003 za znesek 112.000 EUR zapisalo, da verjame tožencu, da je denar tudi ob drugih priložnostih v gotovini posojal prvi tožnici, česar toženec sploh ni trdil, in je ob svojem zaslišanju celo izrecno izpovedal, da je denar izročal v gotovini ter ga tudi nakazoval na račun, česar pa z ničemer ni izkazal. Sodišče se tudi ne opredeli do trditve toženca, da je dne 22. 2. 2013 prvi tožnici izročil znesek 30.000 EUR, iz podatkov prometa na njegovem varčevalnem računu pa izhaja, da je na račun položil 29.000 EUR. Nadalje naj bi dne 14. 3. 2013 tožnici izročil 25.000 EUR, iz podatkov o prometu na njegovem varčevalnem računu pa izhaja, da je istega dne na račun položil 29.000 EUR. Nadalje je toženec zatrjeval, da naj bi dne 11. 6. 2013 tožnici izročil 6.000 EUR, medtem ko iz podatkov o prometu na njegovem varčevalnem računu izhaja, da je istega dne na račun položil 7.000 EUR. Povprečen posameznik nikakor dnevno ne posluje s tako visokimi zneski denarja in prav tako nima potrebe po prikrivanju podatkov na bančnih izpiskih. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da si je toženec moral denar, da ga je lahko posodil prvi tožnici, izposoditi od svojega očeta in tašče. Zaradi razhajanja med dejstvi, ki izhajajo iz zapisnikov o zaslišanju prič O. S. ter L. K. ter razlogi sodbe, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se tudi nikjer ne opredeli do navedb tožeče stranke o toženčevem izsiljevanju, grožnjah in ustrahovanju, pač pa le pavšalno zapiše, da verjame tožencu, da prisile ni bilo. Za presojo izpolnjenosti objektivnega pogoja oderuštva je ključno zgolj vprašanje, ali je posojilodajalec izkoristil stisko ali težko premoženjsko stanje drugega, zaradi česar je materialnopravno zmotno stališče izpodbijane sodbe, da iz razloga, ker si je prva tožnica sama povzročila stisko, subjektivni pogoj oderuštva ni izpolnjen.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz tožbene trditvene podlage izhaja, da je prva tožnica leta 2011 skupaj z zakonskim partnerjem vložila privarčevana sredstva v višini 30.000 EUR v družbo P., kjer ji je bilo obljubljeno, da bo v treh mesecih dobila nazaj vložek, obogaten z dobrimi obrestmi. Konec leta 2012 je bila seznanjena, da je družba P. v težavah, zato je v želji, da bi družbi pomagala in hkrati dobila povrnjen denar z obrestmi, v družbo dodatno vložila denar. Za vložek in reševanje družbe je dala približno 400.000 EUR, pri čemer si je okrog 180.000 EUR sposodila. Zaradi reševanja navedene družbe sta se prva tožnica in njen zakonski partner po pomoč obrnila na toženo stranko, s katero so bili v prijateljskih odnosih. Tožnica je zatrjevala, da ji je toženec posodil 80.000 EUR, kar izhaja iz posojilne in zastavne pogodbe z dne 30. 10. 2012, SV 431/2012, sklenjene pri notarki A. A. Toženec je navedeni denar naslednji dan po podpisu pogodbe nakazal na osebni račun prve tožnice. Prva tožnica se je navedeno posojilo zavezala vrniti najkasneje v roku treh mesecev. V upniško-dolžniško razmerje s tožencem je kot zastaviteljica in solastnica nepremičnin vstopila tudi druga tožnica.

6. Tožeča stranka tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti posojilne in zastavne pogodbe z dne 26. 10. 2012, iz katere izhaja, da si je od toženca izposodila znesek 24.000 EUR, ki si ga je zavezala vrniti do 1. 2. 2013, utemeljuje s tem, da je pogodba antidatirana, ter da v resnici predstavlja enovit pravni posel s posojilno pogodbo z dne 30. 10. 2012. Znesek 24.000 EUR predstavljajo 10 % obresti na posojeni znesek 80.000 EUR. Tožbeni zahtevek na ničnost posojilne pogodbe in sporazuma o zavarovanju terjatve, sklenjenega v obliki notarskega zapisa SV 189/13 dne 11. 2. 2013 pri notarki B. B. za znesek 24.800 EUR, z rokom vračila enega meseca, tožeča stranka utemeljuje s trditvami, da se je toženec, kljub dogovoru o brezobrestnem posojilu, očitno odločil, da želi iz tega posla nekaj iztržiti, zato je prva tožnica podpisala še eno posojilno pogodbo in sporazum o zavarovanju denarne terjatve dne 11. 2. 2013 pri notarki B. B., kjer se je zavezala tožencu vrniti do 1. 3. 2013 znesek 24.800 EUR. Tožnica je bila v podpis te pogodbe prisiljena. V vlogi z dne 23. 8. 2017 je še navedla, da je toženec zahteval 20 % obresti od glavnice za dobo enega meseca, kar znaša 20.800 EUR, dodatnih 3.000 EUR predstavlja znesek, ki ga je toženec zaračunal tožnici za izkop kanalizacije, zraven pa je prištel še zamudne obresti za plačilo izkopa v višini 1.000 EUR. V aprilu 2013 je prva tožnica ponovno zaprosila toženca za pomoč, tedaj ji je toženec izročil 15.000 EUR v gotovini. V stiski in obupu je tožnica podpisala še eno posojilno pogodbo pri notarki B. B., SV 1003/13, dne 4. 9. 2013, skupaj s sporazumom o zavarovanju terjatve, za znesek 112.000 EUR, katere ničnost tudi uveljavlja s predmetno tožbo.

7. Tožeča stranka torej tožbene zahtevke utemeljuje s trditvijo o navideznosti posojilnih in zastavnih pogodb, saj naj bi bila dejanska pogodbena volja strank drugačna od zapisane (teza tožnic o navideznosti pogodb temelji na trditvi, da so navedene pogodbe prikrivale pogodbe o oderuških obrestih), ob hkratnem zatrjevanju, da sta bili tožnici v podpis spornih pogodb prisiljeni. V obeh primerih naj bi torej šlo za neobstoječe pogodbe. Toženec je takšen namen zanikal, trdil je, da so pravni posli izraz prave in resnične volje pogodbenih strank.

8. S posojilno pogodbo se posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja (prvi odstavek 569. člena OZ). Značilnost navidezne pogodbe, kot jo ureja 50. člen Obligacijskega zakonika,2 je, da stranki simulirata obstoj pogodbe, katere sklenitve ne želita. Njuno soglasje ni usmerjeno v nastanek pogodbenega razmerja, temveč v nastanek navidezne pogodbe. Gre torej za hoteno in sporazumno razhajanje med voljo pogodbenikov in izjavo te volje navzven. Navidezna pogodba zato nima učinka med pogodbenima strankama. Gre za neobstoječo pogodbo.3 Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da lahko napaka volje poseže že v sfero neobstoječe pogodbe. V primeru, da nekoga prisiliš, da podpiše listino, ki je naslovljena kot posojilna pogodba, v njej priznaš prejem zneska, ki ga v resnici nisi nikdar prejel (in tudi ni mišljeno, da ga boš prejel) ter se zavežeš denar vrniti, ne gre za veljavno posojilno pogodbo, temveč za neobstoječo, ker volja skleniti resnično pogodbo, niti pod prisilo ni bila podana4. 9. Tisti, ki uveljavlja navideznost pogodbe oziroma napako volje zaradi prisile, nosi dokazno breme, da so pogodbene stranke želele nekaj drugega in ne tistega, kar je zapisano v pogodbah, oziroma, da sta tožnici zaradi grožnje in prisile podpisali sporne pogodbe.5 Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožnici tega dokaznega bremena nista zmogli. Tožeča stranka torej ni dokazala drugačnega dogovora, kot je zapisan v posojilnih pogodbah.

10. Glede pritožbenega preizkusa dejanskih ugotovitev, je kompetenca pritožbenega sodišča omejena le na nadzor pravilnosti dela sodišča prve stopnje, ne pa na vnovično, neposredno preizkušanje dejanske podlage spora. Predmet izpodbijanja in preverjanja pritožbenega sodišča sta namreč postopek in argumentacija dejanskih ugotovitev6. 11. Pritožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki naj bi bilo nekritično do izpovedbe toženca ter prič O. S. in L. K. in pretirano kritično do izpovedbe prve tožnice in njenega moža, ter da je sodišče tožencu sledilo le v delu njegove izpovedi, ne pa tudi v delu, kjer je navedel, da ni vedel za razlog, zakaj je tožnica potrebovala denarna sredstva, je strnjeno mogoče povzeti kot očitek o kršitvi metodološkega napotka iz 8. člena ZPP in o posledično napačno ugotovljenem dejanskem stanju. Vendar tožeča stranka s pritožbenimi navedbami ni uspela vzbuditi dvoma v pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katerih temelji izpodbijana odločitev. Zaključek o nedokazanosti trditev o navideznosti pogodbenih razmerij temelji na celoviti, jasni, argumentirani in logično prepričljivi dokazni oceni. Sodišče prve stopnje je posamezne dokaze presojalo najprej samo zase, nato skupaj z ostalimi dokazi, do prepričanja o odločilnih dejstvih pa je prišlo na podlagi celotnega dokaznega postopka. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno presojo sodišča prve stopnje, da tožnica s svojo izpovedbo in izpovedbo njenega moža ni ovrgla prepričljive izpovedi toženca, da je prvi tožnici posodil v izpodbijanih pogodbah navedene zneske, podkrepljene tudi s strani obeh tožnic podpisanih in notarsko overjenih pogodb.

12. Sodišče prve stopnje je kritično presojalo trditve toženca glede virov danih posojil ter ugotovilo, da je bil toženec, tako po izpovedi tožnice, kot tudi priče K. G. premožen podjetnik. V času sklenitve posojilnih pogodb je razpolagal tudi z zneskom 207.500 EUR, ki ga je pridobil iz naslova kupnine za hišo, (kar izhaja iz prodajne pogodbe z dne 31. 1. 2012), denar pa si je izposodil tudi od tašče (24.000 EUR) ter očeta (30.000 EUR). Iz predloženih bančnih izpiskov toženčevega varčevalnega računa izhaja, da je denar na nekatere dneve, ko naj bi prvi tožnici posodil denar, dejansko dvignil, npr. dne 24. 5. 2013 dvig gotovine 5.500 EUR in 8. 7. 2013 dvig 5.000 EUR, pri čemer v kratkem času po dvigih ni bilo pologa nazaj na račun v primerljivem znesku. Toženec je podjetnik, gradbenik, zaradi česar ni nič nenavadnega, da je razpolagal tudi z večjo količino gotovine, ki jo je hranil doma v sefu. Lahko bi bil indic, kot izpostavlja pritožba, da toženec denarja tožnici ni izročil, v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je toženec dne 22. 2. 2013, ko naj bi tožnici izročil znesek 30.000 EUR na račun položil znesek 29.000 EUR, ter da je dne 14. 3. 2013 tožnici izročil 25.000 EUR, istega dne pa je na račun položil 29.000EUR, vendar pa bi slednje lahko dokazovalo ravno nasprotno situacijo, in sicer, da je toženec iz sefa navedenega dne vzel večjo količino denarja, del tega denarja izročil tožnici, drugi del pa položil na svoj račun. Tudi ni nenavadna okoliščina, na katero pritožnica opozarja v pritožbi, da nekdo na podlagi ene posojilne pogodbe denar nakaže na TRR, na podlagi druge pa ga izroči v gotovini. Ni tudi neobičajno, da ljudje del denarja hranijo doma v sefu, del denarja pa na banki. Bistvena vsebina posojilne pogodbe je količina posojenega denarja in pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je toženec imel na razpolago posojene zneske in je v tej zvezi sodišče prve stopnje dejansko stanje glede njegovega premoženjskega stanja pravilno ugotovilo. V tej smeri se pritožbene navedbe štejejo za neutemeljene ter predloženi dokazi za drugačno ugotovitev dejanskega stanja nimajo takšne teže, kot to želi pritožnica.

13. Pobudo za sklenitev posojilnih pogodb je dala tožnica, ki je posojilo potrebovala zaradi vlaganja denarnih sredstev v družbo P., kjer ji je bilo obljubljeno, da bo denarni vložek, obogaten z dobrimi obrestmi, dobila nazaj. Pomemben indic, da je dejansko šlo za posojila, je tudi dejstvo, da je prva tožnica na pogodbo z dne 11. 2. 2013 lastnoročno zapisala, da je prejela še dodatnih 30.000 EUR in da je tožencu do 30. 4. 2013 dolžna 178.000 EUR, kar pomeni, da gotovo ni bilo posojenih le 95.000 EUR, kot to zatrjuje. Obstoj verodostojnosti tega zapisa tožnici nista oporekali.

14. Tožeča stranka je zatrjevala, da naj bi toženec v sporni pogodbi z dne 26. 10. 2012 obračunal 10 % mesečne obresti, v sporni pogodbi z dne 11. 2. 2013 20 % mesečne obresti in v sporni pogodbi z dne 04. 09. 2013 10 % mesečne obresti, vendar pa ob zaslišanju prva tožnica navedenega ni potrdila, saj ni vedela izpovedati, kako je toženec povezoval zneske glavnic in obresti. Sodišče prve stopnje tudi ni dalo izpovedi prve tožnice drugačnega pomena, kot le-ti izhajajo iz njene izpovedi, zaradi česar ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

15. Ker tožeča stranka ni uspela dokazati, da so bile sporne posojilne pogodbe navidezne, saj je toženec prvi tožnici dejansko izročil v pogodbah navedene zneske, so izpodbijane pogodbe in sporazuma o zavarovanju terjatve veljavni, posledično pa sta veljavna tudi aneksa, s katerima so se ustanavljala bremena za terjatve po teh pogodbah.

16. Ob ugotovitvi, da sta se pravdni stranki v spornih posojilnih pogodbah dogovorili le za zakonske zamudne obresti, ki tečejo po zapadlosti terjatve v plačilo, se prvemu sodišču ni bilo potrebno opredeljevati glede obstoja subjektivnega elementa oderuštva. Da pa bi sporne pogodbe prikrivale kakšno drugo pogodbo, ki naj bi bila nična zaradi oderuštva, pa tožeča stranka, kot je bilo že navedeno, ni uspela dokazati.

17. Glede na okoliščine konkretnega primera, pritožbeno sodišče meni, da je bila prva tožnica ob sodelovanju z družbo P., žal lahkomiselna, naivna in neskrbna, kar pa na veljavnost sklenjenih posojilnih pogodb s tožencem, ne more vplivati.

18. Ker pritožbeni očitki niso utemeljeni in ker tudi niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1 V nadaljevanju ZPP. 2 V nadaljevanju OZ. 3 Primerjaj II Ips 96/2018, II Ips 121/2017, II Ips 1015/2008. Pritožbeno sodišče ni problematiziralo dejstva, da tožnici s trditvami o navideznosti pogodbe napačno uveljavljata njeno ničnost (pogodba ni nična zato, ker je navidezna). 4 Primerjaj VS RS II Ips 142/2015 z dne 10. 12. 2016. 5 45. člen OZ določa, da če je pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo povzročil pri drugi stranki utemeljen strah, tako da je ta zaradi tega sklenila pogodbo, lahko druga stranka zahteva razveljavitev pogodbe. V drugem odstavku istega člena OZ je določeno, da se strah šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenja, ali pa telesni ali pa drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega. 6 Glej Jan Zobec: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, prva knjiga, stran 93.