Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek za plačilo razlike dodatka za pripravljenost za delo za čas od junija 2008 do vključno julija 2012. Pravilno je razlogovalo, da je navedeni dodatek do uveljavitve novega plačnega sistema po ZSPJS, torej do 1. 8. 2008, sicer znašal 60 % urne postavke, izračunane iz osnovne plače delavca, brez dodatkov na podlagi 9. alineje prvega odstavka 9. člena Pravilnika o plačah in drugih prejemkih delavcev tožene stranke in organov v sestavi. Po uveljavitvi novega plačnega sistema v javnem sektorju pa je znašal le 20 % urne postavke osnovne plače, in sicer skladno s prvim odstavkom 46. člena KPJS, saj je navedeni pravilnik tožene stranke takrat prenehal veljati. Ker je tožnik za junij 2008 prejel dodatek za pripravljenost na delo v višini 60 %, ni bilo dejanske podlage za priznanje višjega dodatka. Za čas od 1. 8. 2008 dalje, ko je ta dodatek znašal 20 %, pa ni bilo pravne podlage za priznanje višjega dodatka. Zato je bil zahtevek iz naslova dodatka za pripravljenost za delo pravilno zavrnjen.

Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da mora biti nadurno delo odrejeno. Za priznanje plačila za opravljeno nadurno delo ni odločilno, ali je nadurno delo odrejeno ali ne, ampak ali delodajalec od delavca zahteva, da delo opravi in predvsem, ali je bilo to delo dejansko tudi opravljeno. Zato zgolj iz razloga, ker tožniku nadurno delo ni bilo odrejeno z ukazi, torej v večjem obsegu ur, kot pa jih je tožena stranka na podlagi ukazov tožniku priznala in izplačala, ni mogoče šteti, da tožnikovo delo preko polnega delovnega časa ne predstavlja nadurnega dela. Zaradi zmotnega materialno pravnega stališča je ostalo dejansko stanje, ki se nanaša na dodatek za nadurno delo, nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede dodatka za nadure v višini 1.059,08 EUR bruto, ustreznega neto zneska z zakonskih zamudnih obresti ter glede odločitve o stroških postopka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (glede dodatka za pripravljenost za delo v višini 3.838,49 EUR bruto in ustreznega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Z navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati bruto znesek 4.897,57 EUR, od tega zneska obračunati in odvesti davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek 2.704,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih neto zneskov od datumov, navedenih iz izreka sodbe, do plačila. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki stroške postopka v višini 507,50 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je upravičen do dodatka za pripravljenost v višini 60 % urne postavke, v skladu s Pravilnikom o plačah in drugih prejemkih delavcev tožene stranke in organov v njegovi sestavi. Za opravljeno pripravljenost na delovnem mestu je upravičen do višjega, 60 % dodatka, tožena stranka pa mu je izplačevala dodatek le v višini 20 %. Glede dodatka za plačilo nadur navaja, da je sodišče sicer štelo, da so bile ure preko polnega delovnega časa opravljene, vendar naj ne bi šlo za nadurno delo, saj naj ne bi obstajal ukaz o odreditvi nadur, prav tako pa ne bi šlo za opravljanje nujnega dela. Njegovo delo je v določenih dneh trajalo več kot 8 ur, kot izhaja tudi iz ARDČ. Opravil je tudi tiste ure, ki jih je tožena stranka beležila kot proste ure. Teh ur do prenehanja delovnega razmerja ni izkoristil. Delo preko polnega delovnega časa je opravljal z vednostjo tožene stranke, ne na skrivaj, delo je bilo opravljeno na podlagi pisnega ali ustnega ukaza s strani nadrejenega. Tožena stranka je tudi sama vodila evidenco o delovnem času, iz katere izhaja, da je dopuščala, da je tožnik delo opravljal preko polnega delovnega časa. Izdanih je bilo več ukazov, ne le tisti trije, ki jih je v spis predložila tožena stranka. Tožena stranka razpolaga še z več ukazi za opravljanje nadur, ki jih ni predložila v spis, kar izhaja tudi iz izpovedi priče A.A.. Skladno z Uredbo o delovnem času v organih državne uprave je opravljeno nadurno delo treba izplačati ob mesečni plači. Lahko pa javni uslužbenec nadure izkoristi v obliki prostih ur oziroma celodnevne odsotnosti ali pa jih prenese v presežek oziroma primanjkljaj obveznih ur v okviru premakljivega začetnega oziroma konca delovnega časa v razmerju 1:1, pri čemer mu pripada plačilo dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času (19. člen). Tožnik ima torej možnost nadure kompenzirati s prostimi urami, vendar pa je v tem primeru upravičen do plačila dodatka za dejansko opravljeno posamezno naduro, ki je za 30 % več vredna od navadne ure dela. Zato bi sodišče moralo zahtevku ugoditi. Tožnik ni nikoli podal soglasja, da se mu ure, opravljene preko polnega delovnega časa, prenesejo oziroma obravnavajo kot t.i. proste ure. Sodišče ne bi smelo upoštevati izpovedi priče B.B., saj je pri toženi stranki zaposlena šele od leta 2013, obdobje, za katero tožnik zahteva plačilo dodatka za nadurno delo, pa se nanaša na čas od 2008 do 2012. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano zavrnilno sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, da je glede dodatka za pripravljenost za delo pravilno uporabilo materialno pravo in tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, glede dodatka za nadurno delo pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek za plačilo razlike dodatka za pripravljenost za delo za čas od junija 2008 do vključno julija 2012. Pravilno je razlogovalo, da je navedeni dodatek do uveljavitve novega plačnega sistema po Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.), torej do 1. 8. 2008, sicer znašal 60 % urne postavke, izračunane iz osnovne plače delavca, brez dodatkov na podlagi 9. alineje prvega odstavka 9. člena Pravilnika o plačah in drugih prejemkih delavcev tožene stranke in organov v sestavi z dne 20. 11. 2002 in nadaljnjimi spremembami. Po uveljavitvi novega plačnega sistema v javnem sektorju pa je znašal le 20 % urne postavke osnovne plače, in sicer skladno s prvim odstavkom 46. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS, Ur. l. RS, št. 57/2008), saj je navedeni pravilnik tožene stranke takrat prenehal veljati. Sodišče prve stopnje je pri tem upoštevalo stališče pritožbenega sodišča iz sodbe X Pdp 36/2014 z dne 11. 3. 2014. Po prvem odstavku 52. člena ZSPJS so namreč z dnem uveljavitve tega zakona prenehale veljati vse določbe zakonov in drugih predpisov, ki urejajo plače zaposlenih v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnostih ter drugih osebah javnega prava, ki se urejajo s tem zakonom, razen določb področnih predpisov, ki urejajo napredovanje oziroma pridobitev nazivov, in določb področnih zakonov, ki določajo dodatek za stalnost javnim uslužbencem oziroma uradnikom s posebnimi pooblastili. Ker je tožnik za junij 2008 prejel dodatek za pripravljenost na delo za 224 ur v višini 60 %, ni bilo dejanske podlage za priznanje višjega dodatka, za čas od 1. 8. 2008 dalje, ko je ta dodatek znašal 20 %, pa ni bilo pravne podlage za priznanje višjega dodatka. Zato je bil zahtevek iz naslova dodatka za pripravljenost za delo v celoti pravilno zavrnjen in pritožba v tem delu ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je torej potrdilo zavrnilno odločitev glede bruto dodatka za pripravljenost v višini 3.838,49 EUR, skupaj s pripadajočim neto zneskom od tega bruto zneska ter zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska.

6. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, pa je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje glede bruto dodatka za nadurno delo, skupaj s pripadajočim neto zneskom od tega bruto zneska ter zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska. Glede nadurnega dela je namreč sodišče prve stopnje izhajalo iz napačnega stališča, da mora biti nadurno delo odrejeno, kar je imelo za posledico nepopolno ugotovitev dejanska stanja glede relevantnih okoliščin primera. Za priznanje plačila za opravljeno nadurno delo namreč ni odločilno, ali je nadurno delo odrejeno ali ne, ampak ali delodajalec od delavca zahteva, da delo opravi in predvsem ali je bilo to delo dejansko tudi opravljeno. Zato zgolj iz razloga, ker tožniku nadurno delo ni bilo odrejeno z ukazi, torej v večjem obsegu ur, kot pa jih je tožena stranka na podlagi ukazov tožniku priznala in izplačala, ni mogoče šteti, da tožnikovo delo preko polnega delovnega časa ne predstavlja nadurnega dela.

7. Posledično sodišče prve stopnje ni raziskalo, katere ure, ki naj bi jih tožnik opravil preko polnega delovnega časa, predstavljajo nadure. Sodišče mora ugotoviti, na kakšen način so nastale ure preko polnega delovnega časa. Pri tem gre namreč lahko za ure, ki nastanejo v okviru neenakomerno razporejenega in/ali začasno prerazporejenega delovnega časa, v skladu s 97.b členom Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/1994 s kasnejšimi spremembami; ZObr) pa se mora presežek ur zaradi neenakomernega delovnega časa ali začasne prerazporeditve delovnega časa, izravnati oziroma porabiti v referenčnem obdobju. V kolikor pa bi sodišče ugotovilo, da gre za ure, ki so nastale v okvirju premakljivega delovnega časa, so skladno z Uredbo o delovnem času v organih državne uprave (Ur. l. RS, št. 115/07 s spremembami;) te ure namenjene le izrabi in koriščenju, in sicer v natančno določenem časovnem okviru (to je tekočem mesecu, pri čemer je le 20 ur možno prenesti v izrabo v naslednji mesec). Delavec mora torej sam skrbeti da bo tako ustvarjen presežek ur, ki so nastale iz naslova premakljivega delovnega časa, pravočasno izrabil, in teh ur v nobenem primeru ni mogoče šteti za nadure. Kot nadure bi torej sodišče lahko štelo le tiste ure, ki so bile nujno potrebne, da tožnik svoje delo opravi in predvsem, da je bilo to delo dejansko tudi opravljeno. Če bi se ugotovilo, da je tožnik vse ure v okviru neenakomerno razporejenega delovnega časa kompenziral s prostimi urami v referenčnem obdobju, mu dodatek za nadurno delo ne pripada (takšno stališče je zavelo VDSS v sodbi opr. št. Pdp 1025/2015 z dne 5. 5. 2016).

8. Ker nakazanega sodišče prve stopnje v prvotnem postopku ni raziskalo, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in celotno odločitev, ki se nanaša na dodatek za nadurno delo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem sojenju mora sodišče prve stopnje glede na navedena stališča v okviru že podanih dokaznih predlogov raziskati, ali in na kakšen način so zatrjevane nadure nastale, ali jih je tožnik pokoristil ali ne, ter ali je posledično upravičen do vtoževanega dodatka ali ne. Kot že obrazloženo, je pritožbeno sodišče pritožbo zoper odločitev sodišča prve stopnje glede dodatka za pripravljenost za delo deloma zavrnilo kot neutemeljeno in odločitev glede bruto zneska dodatka za pripravljenost za delo, pripadajočih mesečnih neto zneskov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov, potrdilo (353. člen ZPP).

9. Posledično je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, saj še ni znan končni uspeh tožnika v pravdi, s tem da so tudi pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka (165. člen ZPP).