Jedro

Ni pomembna okoliščina, kdo je asignacijsko pogodbo kasneje podpisal, saj je bilo pravno odločilnega pomena, da je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da sta pogodbeni (pravdni) stranki pred izvršenimi dobavami sklenili usten dogovor o načinu plačila toženi stranki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se prvostopenjska sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

III. Tožeča stranka je dolžna v petnajstih dneh povrniti toženi stranki stroške postopka z odgovorom na pritožbo v znesku 639,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „1. V razmerju med tožečo stranko X d. o. o. - v stečaju, in toženo stranko K. d. o. o., se razveljavi pravni učinek asignacijske pogodbe z dne 12. 6. 2012, sklenjene med tožečo stranko kot asignantom 2, S. kot asignatom, družbo Y. d. o. o. kot asignantom 1 in toženo stranko kot asignatarjem, na podlagi katere je tožena stranka prejela plačilo svoje terjatve do tožeče stranke v višini 9.837,11 EUR.

2. Tožena stranka je dolžna v 15-ih dneh v stečajno maso stečajnega dolžnika – tožeče stranke plačati znesek 9.837,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2012 dalje do plačila, da ne bo izvršbe.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka po odmeri sodišča v roku 15 dni od izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo“ (I. točka izreka).

Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 985,15 EUR v roku 15-ih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev pritožbenih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in sodišču druge stopnje predlagala, da neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V bistvenem so pritožbeni razlogi naslednji: - v poslovni praksi se pričakuje, da bodo stranke poslovale na podlagi listin – iz dobavnic in računov ni razviden noben dogovor; - F. B. (nekdanji direktor tožeče stranke) in P. O. (komercialist tožeče stranke) sta povedala, da se je zatrjevani dogovor običajno zapisal v naročilnico ali je bil poslan po elektronski pošti; - neverodostojne in nelogične so izpovedbe priče P. O. saj je slednji trdil: „da naj se pisni dogovori ne bi sklepali, ker je morala tožeča stranka ob izdaji mesečnih situacij, ki so jih izdajali svojim naročnikom, navesti, po katerih situacijah so obračunavali dobavljeno opremo in ker je bil investitor tožeči stranki dolžan plačilo šele potem, ko je bila situacija potrjena ter da naj bi se pisne asignacijske pogodbe sklepale šele potem, ko so že bile izdane situacije; - vnaprejšnjega ustnega dogovora o plačilu z asignacijo ni potrdil (nekdanji) direktor tožeče stranke F. B.; - plačilo je izvršila S. in ne naročnik tožeče stranke, ker je dela na objektu S. izvajala družba K. in ne tožeča stranka, in je zato družba K. imela terjatev do S.; - ne gre za običajen način plačila glede na opisana razmerja med strankami štiri partitne asignacijske pogodbe in gre za neke bodoče terjatve.

6. V gospodarskem prometu je poslovna praksa res lahko taka, da stranke dogovorjeno še zapišejo v listini, kar pa ne pomeni, da morebiten usten dogovor, ki ne bi bil kasneje zapisan, ne bi bil pravno veljaven. Načeloma se za sklenitev pogodbe ne zahteva, da je sestavljena v določeni obliki (51. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Sicer pa je v konkretnem primeru bila pogodbena volja strank kot je bilo ugotovljeno v dokaznem postopku najprej ustno dogovorjena in kasneje tudi zapisana v asignacijski pogodbi.

7. Tožeča stranka napada dokazno oceno sodišča prve stopnje, da jo iztrga iz konteksta celotne dokazne ocene. Na ta način pa tožeča stranka skuša prikazati dejansko stanje drugače, kot ga je s celovito in popolno dokazno oceno ugotovilo sodišče prve stopnje (primerjaj 9. točko razlogov). Sploh pa ne drži, da je nekdanji direktor tožeče stranke izpovedal le, da se je ustni dogovor običajno zapisal v naročilnico ali po elektronski pošti (izpovedba F. B., list. št. 29). Slednje je res pojasnil vendar pa je ključna njegova izpovedba, da je dopustil možnost, da so se delavci komerciale tožeče stranke in pa predstavniki njenih dobaviteljev o plačilu s cesijo ali asignacijo ustno dogovorili, kasneje pa je bila sklenjena pisna pogodba, še posebej je bil takšen način običajen pri manjših vrednostih. Na izrecno vprašanje pooblaščenke tožene stranke je pojasnil, da vtoževani znesek sodi med zneske manjše vrednosti.

8. Le na splošno pa je P. O. (referent nabave pri tožeči stranki) pojasnil, da se je način plačila običajno napisal na naročilnico, dopuščal je možnost, da je o tem obstajal tudi zapis v elektronski pošti, ko so se z dobavitelji dogovarjali o poslu. Navedeno izpovedbo je mogoče razumeti le kot splošno pojasnilo P. O. kako so običajno poslovali z dobavitelji.

Bistveno pa je, da je v izpovedbi pojasnil, kako so se za konkretni posel dogovorili z direktorjem tožene stranke M. Potrdil je, da sta se pravdni stranki že ob sklenitvi dogovora dogovorili za asignacijo in da bo to plačilo izvršil: „naš naročnik oziroma tisti pri katerem se bo naročena oprema vgradila. Takšen je bil takrat običajen način poslovanja za te manjše posle, za katere sem bil pooblaščen jaz“ (list. št. 30). V pritožbi pa je tožeča stranka izpustila del izpovedbe O., kjer je pojasnil, da se ob sklenitvi dogovora, pisne pogodbe iz katerih bi bil razviden način plačila, niso sklepale zato, ker so morali ob izdaji svojih mesečnih situacij, ki so jih izdali svojim naročnikom navesti po katerih situacijah so obračunali dobavljeno opremo. To pa je bilo šele potem, ko je bila potrjena asignacija in je bil investitor dolžan plačati tako njihove storitve kot dobavljeno opremo (tožene stranke, op. sodišča). Zato so se pisne asignacijske pogodbe sklepale že potem, ko so bile že izdane mesečne situacije, ki so se izdajale konec meseca. Izpovedba priče je logična in potrjuje zatrjevano dejstvo tožene stranke, da je bil usten dogovor sklenjen pred dobavo, po dobavi pa je bila podpisana asignacijska pogodba in izvedeno plačilo.

9. Ni pomembna okoliščina, kdo je asignacijsko pogodbo podpisal, saj je bilo pravno odločilnega pomena, da je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da sta pogodbeni (pravdni) stranki pred izvršenimi dobavami sklenili usten dogovor o načinu plačila toženi stranki. Tudi izpovedba P. O., da bo plačilo izvršil naš naročnik oziroma tisti, pri katerem se bo naročena oprema vgradila dokazuje, da je S. po asignacijski pogodbi plačala toženi stranki (pri njej je bila oprema vgrajena). Zato ni pravno pomembno dejstvo, da S. ni bila naročnik tožene stranke.

10. Glede na opisana razmerja med strankami štiripartitne asignacijske pogodbe z dne 12. 6. 2012 (A2) ni šlo za neke bodoče terjatve med strankami asignacijske pogodbe. Iz 2. točke 1. člena pogodbe namreč jasno izhaja, da je iz naslova izvajanja del na objektu „S.“ Y. d. o. o. (asignant 1) imel terjatev do svojega dolžnika S. (asignant) in bo hkrati dolgoval svojemu upniku X. d. o. o. (asignant 2) obveznost v višini 9.837,11 EUR (vtoževani znesek v tem postopku). Y. d. o. o. kot asignant 1 je tudi v 2. členu asignacijske pogodbe naročil svojemu dolžniku (S., asignatu) da nakaže znesek 9.837,11 EUR v korist asignatarja, to je tožene stranke. Za izpodbijanje domneve o obstoju subjektivnega pogoja izpodbijanja po tretjem odstavku 272. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) je namreč pravno odločilnega pomen, da je tožena stranka v postopku dokazala vnaprejšen usten dogovor med strankama o načinu plačila z asignacijo.

11. Sodišče prve stopnje je odločilo pravilno, ko je sklepalo, da iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja pravna posledica, to je, da ni podana zatrjevana domnevna baza iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Tožeča stranka pa niti ne napada razlogov v izpodbijani sodbi (11. točka) o tem, da tožeči stranki ni uspelo dokazati trditev, da je tožena stranka v času izpodbijanega pravnega dejanja vedela ali bi morala vedeti, da je tožeča stranka insolventna.

12. Ker je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da ni podan že subjektivni pogoj izpodbojnosti, se ni ukvarjalo z drugim (objektivnim pogojem), oba pa bi morala biti za ugoditev tožbenemu zahtevku tožeče stranke podana kumulativno. Pri tem sodišče druge stopnje le še pripominja, da zato, ker navedeno ni bilo pravno odločilnega pomena v tem postopku (prvi odstavek 360. člena ZPP) ne bo odgovarjalo na pritožbene razloge o tem v kakšnih medsebojnih poslovnih razmerjih so bile stranke štiripartitne asignacijske pogodbe. Slednje razlikovanje bi bilo pravno odločilnega pomena v primeru ugotavljanja, ali je bil podan objektivni pogoj izpodbojnosti ali ne po 1. točki prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP.

13. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno. Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165., prvem odstavku 154. in 155. členu ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni, ker so prispevali k oblikovanju razlogov v tej odločbi. Zato jih je sodišče druge stopnje toženi stranki priznalo in sicer nagrado za postopek po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) v znesku 504,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tarifni št. 6002 ZOdvT v znesku 20,00 EUR in 22 % davek na dodano vrednost po tar. 6007 ZOdvT v znesku 115,28 EUR, skupaj 639,28 EUR. V primeru zamude s plačilom stroškov bo morala tožeča stranka toženi stranki po izteku paricijskega roka plačati še zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ).