15. 5. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. z Ž. na Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata 24. aprila 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 219/2004 z dne 14. 12. 2004 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Tolminu št. P 1/2002 in P 12/2002 z dne 12. 6. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo pritožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja služnostne pravice hoje in voženj z osebnimi in tovornimi vozili po obstoječi približno 3 metre široki in 16 metrov dolgi poti, ki poteka med javno cesto in zemljiščem pritožnika preko služečega zemljišča. Hkrati je ugodilo tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe in pritožniku naložilo opustitev posegov v lastninsko pravico lastnika zatrjevanega služečega zemljišča s hojo in vožnjo z osebnimi in tovornimi vozili po obstoječi poti. Prepovedalo mu je tudi bodoče posege v lastninsko pravico nasprotne stranke in mu naložilo vzpostavitev prejšnjega stanja. Višje sodišče je pritožbo pritožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišči sta ugotovili, da je bil (že realiziran) ustni dogovor o ustanovitvi služnostne pravice sklenjen za določen čas do končanja gradnje pritožnikove hiše in da pritožnik ni dokazal, da bi bodisi na podlagi pravnega posla bodisi s priposestvovanjem služnostno pravico na sporni poti pridobil za nedoločen čas.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi trdi, da izpodbijana sodba Višjega sodišča nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti izredno pomanjkljivi in da v obrazložitvi ni odgovorjeno na tehtne pripombe tožeče stranke. Izpodbijana sodba naj bi popolnoma izkrivljala dejansko stanja oziroma naj bi bila z njim brez kakršnekoli logične razlage v popolnem nasprotju. Iz zapisnika glavne obravnave naj bi izhajalo, da je bil sporazum o ustanovitvi stvarne služnosti sklenjen, med strankama naj bi ostalo sporno le vprašanje, po katerem delu služečega zemljišča naj bi se služnost po končani gradnji stanovanjske hiše izvrševala. Sodišče bi moralo po mnenju pritožnika zgolj pretehtati, katera možnost je bila med strankama bolj verjetno dogovorjena in na ta način dokazno breme razporediti med obe stranki. Stališče, da pritožniku ni uspelo dokazati, da je bila služnost ustanovljena za nedoločen čas, pa naj bi kazalo na to, da sodišče ni celostno pristopilo k reševanju problema. Odločitev naj bi bila v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem in zato popolnoma napačna. Iz istih razlogov napada tudi odločitev sodišč po nasprotni tožbi. Sodiščema očita predvsem napačno uporabo materialnega in procesnega prava in s tem posledično kršitev z Ustavo zagotovljenih pravic. Zatrjuje kršitve 2., 14., 22. in 23. člena Ustave in poudarja, da mu izpodbijana odločitev ukinja edino primerno povezavo njegove nepremičnine z javno cesto in s tem onemogoča normalno uporabo novozgrajene stanovanjske hiše.

B.

3.Z vidika pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), bi bila lahko pomembna pritožnikova trditev, da Višje sodišče ni (dovolj natančno) odgovorilo na pritožnikove bistvene navedbe. Vendar je očitek pavšalen in za utemeljitev ustavne pritožbe ne zadošča. Pritožnik namreč navaja le, da obrazložitev nikakor ne odgovarja na njegove tehtne pripombe, kot izhajajo iz tožbe, iz odgovora na nasprotno tožbo in iz pritožbe, ne pojasni pa, na katere konkretne navedbe naj sodišče ne bi odgovorilo. Pritožnik je s tožbo zahteval ugotovitev obstoja služnostne pravice hoje in voženj z osebnimi in tovornimi vozili po točno določenem delu služečega zemljišča, tj. po obstoječi približno 3 metre široki in 16 metrov dolgi poti, ki poteka od javne ceste s parcelne številke 788 k. o. V. v smeri jugovzhoda do parcelne meje s parcelno številko 23/1 k. o. V., sodišči pa sta razumno pojasnili, da pritožnik za nedoločen čas sklenjenega dogovora o ustanovitvi takšne stvarne služnosti (ali njenega priposestvovanja) ni dokazal.

4.Z vsemi ostalimi navedbami v ustavni pritožbi pritožnik nasprotuje le pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja ter pravilnosti uporabe materialnega in procesnega prava. S takšnimi navedbami, ki same po sebi na raven človekovih pravic ali temeljnih svoboščin ne posegajo, pa ustavne pritožbe ne more utemeljiti. Na podlagi prvega odstavka 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Ker Ustava v 2. členu neposredno ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države), se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati. Pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave) je ustavno procesno jamstvo, ki zagotavlja meritorno odločitev, do katere je v obravnavani zadevi prišlo. Ker drugih razlogov, ki bi utemeljevali sklep o kršitvi te ustavne pravice, pritožnik ne navaja, Ustavno sodišče te zatrjevane kršitve ni moglo preizkusiti.

5.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana dr. Franc Grad in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger