Jedro

Za odločitev, ali je za nameravani poseg treba izvesti presojo vplivov na okolje, ni bistveno, da namerava tožnik odpadke predelovati po metodi R5, temveč že samo dejstvo, da namerava predelovati odpadke (kar velja tudi za inertne odpadke).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Agencija Republike Slovenije za okolje je z izpodbijanim sklepom kot prvostopenjski upravni organ odločila, da mora tožnik za nameravani poseg: proizvodnja zasipnega materiala za potrebe sanacije (obdelava odpadkov po R5 - recikliranje anorganskih materialov) izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje.

2. V obrazložitvi navaja, da je v zadevi odločila na podlagi tožnikove zahteve za izvedbo predhodnega postopka za zgoraj navedeni poseg. Ker namerava tožnik predelovati odpadke z napravo, katere zmogljivost znaša 150 ton na uro, je v skladu s točko E.I.7.3 Priloge 1 Uredbe o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje (v nadaljevanju Uredba), odločila, da je za nameravani poseg treba izvesti presojo vplivov na okolje.

3. Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ zavrnilo tožnikovo pritožbo.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je toženka njegov poseg napačno umestila v okvir veljavnih predpisov. Navaja, da je k vlogi priložil izvedbeni načrt sanacije kamnoloma ..., v katerem je podrobno predstavljeno za kakšen poseg gre, tožnikove namere in način realizacije. Nesporno je, da se je njegova zahteva nanašala na proizvodnjo zasipnega materiala za potrebe sanacije kamnoloma, zaradi nejasnosti predpisov pa je v oklepaju zapisal tudi izraz „obdelava odpadkov po R5 - recikliranje anorganskih materialov“. Prvostopenjski organ je to izrabil in izvedel postopek za reciklažo, četudi ta po Uredbi o odpadkih za proizvodnjo zasipnega materiala ni možna. Poleg tega že ima okoljevarstveno dovoljenje za predelavo gradbenih odpadkov po postopku R5. Ker v izreku izpodbijanega sklepa ni navedena lokacija posega, meni, da se ga ne da preizkusiti. Navaja še, da je v sporočilu, s katerim je odgovoril na ustni poziv prvostopenjskega organa na odpravo nejasnosti, ostal v okvirih svoje vloge, pripis v oklepaju pa je dodal kot opcijo, ker za proizvodnjo zasipnega materiala v Uredbi o odpadkih ni predviden drug postopek.

5. V pritožbi je opozoril, da je izpodbijani sklep v nasprotju z Uredbo o odpadkih in Uredbo o ravnanju z odpadki iz rudarskih in drugih dejavnosti izkoriščanja mineralnih surovi, do česar se drugostopenjski organ ni opredelil. Glede na navedeno meni, da sta upravna organa odločila zunaj konteksta njegove zahteve. Poleg tega bi mu upravni organ moral pojasniti, da po postopku R5, tj. z reciklažo ni mogoče izvajati proizvodnje zasipnega materiala. Meni tudi, da je izrek v nasprotju z obrazložitvijo, ker v izreku ni navedeno, da je treba opraviti presojo le za poseg z reciklažo po postopku R5. Poudarja, da želi proizvajati zasipni material iz inertnih odpadkov, pri čemer proizvodnja ni predelava oziroma obdelava odpadkov z reciklažo, temveč gre bolj za postopek priprave odpadkov za ponovno uporabo. Ne strinja se, da se v konkretnem primeru, ko gre za poseg v degradiranem okolju, v katerem so bili vplivi v času izkoriščanja bistveno bolj pomembni, kot bodo vplivi iz inertnih odpadkov, uporablja normativ 30.000 ton na leto ali 100 ton na dan. Meni, da predelava odpadkov sama po sebi ni poseg v prostor, če ni povezana z lokacijo in podrejena določenemu namenu. Sporna je tudi opredelitev predelave, če se ne pridobivajo novi produkti.

6. Dodaja, da gre v konkretnem primeru za obstoječi obrat v smislu 174. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1), zato je vprašljivo, ali je presoja vplivov na okolje sploh obvezna. Za kamnolom ima namreč dovoljenje za izvajanje del, zato gre le za spremembo tega posega, kolikor se nanaša na uporabo odpadkov. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep in drugostopenjsko odločbo odpravi ter zadevo vrne v nov postopek. Hkrati uveljavlja povrnitev stroškov postopka.

7. Toženka je sodišču predložila upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

K I. točki izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je tožnik v zahtevi za začetek predhodnega postopka kot zadevo opredelil „proizvodnjo zasipnega materiala za potrebe sanacije (Obdelava odpadkov po R5 - Recikliranje anorganskih materialov)“, ki jo je tudi podrobneje opisal. Med drugim je navedel, da namerava sanirati kamnolom, za kar potrebuje znatne količine zasipnega materiala, ki ga lahko pridobi le v okviru dejavnosti zbiranja in obdelave odpadkov. Zato predvideva namestitev obrata za predelavo odpadkov, katerega zmogljivost bi z upoštevanjem teže najtežjega odpadka, tj. odpadni beton, znašala 10.140 ton (oziroma glede na načrt za izvedbo sanacije kamnoloma 106.720 ton na leto), naprava za obdelavo in predelavo zbranih odpadkov pa ima največjo kapaciteto predelave 150 ton/uro. Našteti so tudi predvideni odpadki za predelavo.

10. Nadalje iz upravnih spisov izhaja, da je prvostopenjski organ tožnika z dopisom z dne 15. 3. 2016 pozval k izjasnitvi, ali je predmet te zahteve zgolj predelava odpadkov po postopku R5 (proizvodnja zasipnega materiala - gradbenega proizvoda) ali zgolj izvedba sanacije kamnoloma z zasipnim materialom ali oboje. Ta poziv je bil tožnikovemu pooblaščencu vročen 16. 3. 2016, zato je neutemeljena tožbena trditev, da je bil k razjasnitvi pozvan le ustno. Iz izpiska elektronskih sporočil izhaja, da je tožnikov pooblaščenec v odgovoru na ta poziv izpostavil proizvodnjo zasipnega materiala (obdelava odpadkov po R5). Okoliščina, da je odgovor posredoval po elektronski pošti, na odločitev ne vpliva, saj ni sporno, da je to njegovo sporočilo.

11. Glede na navedeno je tudi po presoji sodišča prvostopenjski organ tožnikovo vlogo pravilno obravnaval kot zahtevo za začetek predhodnega postopka v zvezi s posegom kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa, tj. za proizvodnjo zasipnega materiala z obdelavo odpadkov.

12. Ker je toženka ugotovila, da namerava tožnik odpadke obdelovati z napravo, katere zmogljivost znaša 150 ton na uro, čemur tožnik v tožbi niti ne oporeka, je v skladu s točko E.I.7.3 Priloge 1 Uredbe za to napravo presoja vplivov na okolje obvezna. Pri tem ni pomembno, s katerim postopkom predelave se bodo ti odpadki obdelali, saj pod to določbo spadajo vsi postopki predelave, razen izrecno navedenih v točkah E.I.1 do E.I.6. 13. Po 16. točki 3. člena Uredbe o odpadkih, veljavne v času izdaje izpodbijanega sklepa, je predelava postopek, katerega glavni rezultat je, da se odpadki koristno uporabijo v obratu, v katerem so bili predelani, ali v drugih gospodarskih dejavnostih, tako da nadomestijo druge materiale, ki bi se sicer uporabili za izpolnitev določene funkcije, ali so pripravljeni za izpolnitev te funkcije. Seznam postopkov predelave je določen v Prilogi 2, ki je sestavni del te uredbe, kar pa ne izključuje drugih mogočih postopkov predelave. V skladu s 17. in 18. točko tega člena sta tudi postopek priprave za ponovno uporabo in recikliranje postopka predelave.

14. To pomeni, da za odločitev, ali je za nameravani poseg treba izvesti presojo vplivov na okolje, ni bistveno, da namerava tožnik odpadke predelovati po metodi R5, temveč že samo dejstvo, da namerava predelovati odpadke (kar velja tudi za inertne odpadke). Glede na navedeno tudi ni bistveno, da se v skladu z 18. točko 3. člena Uredbe o odpadkih pridobivanje zasipnega materiala ne šteje za recikliranje. Ker namerava tožnik z obdelavo odpadkov pridobivati zasipni material, tudi ne drži, da ne gre za predelavo, ker se naj ne bi pridobivali novi produkti.

15. Po katerem postopku se bodo ti odpadki predelovali, kot tudi lokacija in druge značilnosti nameravanega posega, pa bo pomembno šele v postopku izvedbe presoje vplivov na okolje. V tem postopku se bo namreč ugotavljalo in ocenjevalo vplive konkretnega posega na okolje, zato je neutemeljen tožbeni očitek, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, ker v njem ni določena lokacija posega. Prav tako je za to fazo postopka preuranjena tožbena trditev, da vplivi nameravanega posega niso večji od vplivov obstoječe dejavnosti, saj se bo, kot že rečeno, to preverjalo šele v postopku presoje vplivov na okolje in pridobitve okoljevarstvenega soglasja.

16. Tožnikove navedbe, da že razpolaga z okoljevarstvenim dovoljenjem za obdelavo odpadkov po R5, niso dopustne (prvi odstavek 6. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik namreč česa takega ni navajal že v pritožbi zoper izpodbijani sklep, v obrazcu za začetek predhodnega postopka pa je označil, da za predmetni poseg ne razpolaga z nobenim soglasjem ali dovoljenjem, zato se v tožbi ne more uspešno sklicevati na to okoliščino in z njo utemeljevati nezakonitosti izdanega sklepa. Sodišče zato le pripominja, da tudi če drži, da ima tožnik za nameravani poseg (tj. na isti lokaciji, za isto napravo ter enako količino in vrsto odpadkov) pridobljeno ustrezno okoljevarstveno dovoljenje, izpodbijani sklep zato še ni nezakonit, saj v tem primeru tožnik postopka za izvedbo presoje vplivov na okolje in pridobitve okoljevarstvenega soglasja pač ne bo sprožil. 17. Vprašanje, ali bo na predmetni način pridobljen zasipni material primeren za zasip kamnoloma, ni predmet tega postopka. Tožnik namreč po omenjenem pozivu prvostopenjskega organa ni navedel, da se njegova zahteva nanaša tudi na sanacijo kamnoloma, zato je pravilno toženkino stališče, da se v konkretnem primeru, ki torej obravnava zgolj predelavo odpadkov, ne uporabljajo določbe Uredbe o ravnanju z odpadki iz rudarskih in drugih dejavnosti izkoriščanja mineralnih surovin in Uredbe o odlagališčih odpadkov. Če tožnik želi, da toženka odloči tudi o tem vprašanju, lahko zahteva, naj izda dopolnilno odločbo (220. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) ali vloži novo zahtevo za začetek predhodnega postopka. Zato na predmetno odločitev tudi ne vplivajo tožnikove navedbe, ki so poleg tega zopet nedopustne, ker jih tožnik ni uveljavljal že v pritožbi (glej prvi odstavek 6. člena ZUS-1), da gre v konkretnem primeru za obstoječi obrat v smislu 174. ZVO-1, ker naj bi imel dovoljenje za izvajanje del. 18. Na odločitev v zadevi ne vplivajo niti ostale tožbene navedbe, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Ker izpodbijana odločitev temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K I. točki izreka:

19. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.