Jedro

Pritrditi je razlogom in zaključku sodišča prve stopnje, da z ugovorom tožena stranka ni uspela ovreči niti po tožeči stranki izkazanega verjetnega obstoja nedenarne terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ) niti zatrjevane in verjetno izkazane nevarnosti iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi Okrožnega sodišča v Celju, ki jo je izdalo 26. 1. 2024 (I. točka izreka). Odločitev o stroških ugovornega postopka je pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

2. Zoper ta sklep se tožena stranka po pooblaščenki pravočasno pritožuje. Uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge in navaja, da primarno podaja pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, saj je sodišče, kakor je bilo že pojasnjeno v ugovoru, izdalo začasno odredbo v nasprotju z zakonskim namenom zemljiškoknjižnega instituta zaznambe vrstnega reda lastninske pravice. Navaja, da se je glede tega vprašanja oblikovala sodna praksa v judikatu VSL I Cp 1312/2022, ki ga delno povzema in trdi, da se izpodbijana začasna odredba nanaša na povsem enak pravni položaj, saj skuša preprečiti razpolaganje z nepremičninami, glede katerih je po eni strani vpisana zaznamba vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice, po drugi strani pa je toženka z njimi že razpolagala, kar pomeni, da izpodbijana začasna odredba ne more več ščititi nobenih tožničinih zahtevkov, izdana začasna odredba ne more učinkovati na vpise ali odločanje o vpisih, kateri učinki so se začeli pred trenutkom učinkovanja vpisa zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve oziroma povedano drugače, začasna odredba nima učinkov na tiste zemljiškoknjižne postopke, ki so se že začeli in v katerih so opravljeni vpisi, ki učinkujejo pred zaznambo začasne odredbe. Navaja, da je sodišče je z izpodbijanim sklepom nepravilno zavrnilo ugovor zoper začasno odredbo. V konkretnem primeru je poseglo v premoženje, ki ni več last tožene stranke, ki je sklenila priloženo pogodbo o vnosu stvarnega vložka s spornimi nepremičninami, na podlagi te pogodbe pa je Okrožno sodišče v Celju izdalo sklep Srg 2023/38518 z dne 11. 12. 2023, s katerim je vpisalo novo gospodarsko družbo A. d.o.o. z osnovnim kapitalom, ki ga sestavljajo sporne nepremičnine. Navaja, da pritožbo podaja tudi zaradi nepopolne oziroma napačne ugotovitve dejanskega stanja, saj meni, da tožnica ni izkazala svoje terjatve z verjetnostjo, saj je tožbeni zahtevek neutemeljen zato, ker je lastninsko pravico na spornih zemljiščih priposestvovala tako po pravilih ZTLR kot SPZ, bistvena razlika tega postopka glede na obstoječo sodno prakso pa je v tem, da se je dosedanja sodna praksa oblikovala glede priposestvovanja nepremičnin v družbeni lastnini, kar je bilo z zakonom izrecno nedopustno, tožena stranka pa zatrjuje, da je lastninsko pravico priposestvovala na nepremičnini, na kateri je imela tožeča stranka ″navadno″ lastninsko pravico, ki je pač več kot 30 let do danes ni uveljavljala v sodnem postopku in ne kako drugače. Navaja, da tožeča stranka sama trdi, da je na teh zemljiščih meseca marca 1993 pridobila lastninsko pravico, od takrat naprej družbena lastnina na teh zemljiščih tudi glede na trditve tožeče stranke ne obstaja več in se nadalje glede priposestvovanja sklicuje na določbe ZTLR in SPZ. Navaja, da je predmetne parcele pridobila odplačno in se takrat tudi vpisala v zemljiško knjigo kot njihova lastnica in jih od takrat naprej neprekinjeno uživa v svoji posesti kot lastnica, kar pomeni, da je dobroverni lastniški posestnik teh nepremičnin, kot lastnica, vpisana v zemljiški knjigi, jih uporablja tudi od leta 1993, ko je tožeča stranka postala njihova lastnica in tudi od leta 2002, ko je začel veljati SPZ in jih neprekinjeno kot lastnica uporablja tudi danes in je lastninsko pravico priposestvovala najkasneje marca 2003. Navaja, da tožena stranka in njeni zastopniki niso imeli nobenega razloga, da bi dvomili v svojo last teh nepremičnin, da so ta zemljišča last tožene stranke pa izhaja nadalje tudi iz množice listin, ki jih je izdajala tožeča stranka in jih naslavljala na toženko. Izpodbijani sklep je nesklepčen in se ga ne da preizkusiti, zato je že iz tega vidika nezakonit in ga je potrebno razveljaviti. Predlaga, da višje sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka po zastopniku obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam kot neutemeljenim in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet pritožbenega preizkusa je sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 26. 1. 2024, s katero je toženi stranki (dolžniku) in njegovim morebitnim univerzalnim pravnim naslednikom prepovedalo razpolagati z zaznamovanim vrstnim redom pri opredeljenih nepremičninah 27-ih parcelnih številk in ji prepovedalo, da skrbniškemu notarju B. B., notarju v Ljubljani, poda obvestilo, da na novega upravičenca prenaša pravico razpolaganja z zaznamovanim vrstnim redom na podlagi predloga za vpis zaznambe vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice z dne 6. 6. 2023, vloženega v zemljiško knjigo pod opr. št. Dn .../2023 in je takšna morebitna njegova izjava brez vsakega pravnega učinka; za primer kršitve te prepovedi je izreklo dolžniku denarno kazen v višini 20.000,00 EUR; sklenilo je še, da se začasna odredba izvrši z vročitvijo notarju in stopi v veljavo takoj z dnem izdaje in velja še 30 dni po pravnomočnosti sodbe, izdane v predmetnem pravdnem postopku P 89/2023, ugovor zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve; sklep o zavarovanju pa ima učinek sklepa o izvršbi (točke od I do VI izreka sklepa).

6. Ugovor, ki ga je v bistvenem povzelo tudi v obrazložitvi izpodbijanega sklepa1 in mu je tožeča stranka v odgovoru na ugovor vsebinsko nasprotovala2, je utemeljeno zavrnilo.

7. Pri tem je izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, navedenih v točkah 4, 5, in 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa in pri tem pravilno izpostavilo, da pravno podlago izdani začasni odredbi predstavlja določba 272. člena ZIZ. Pritrditi je razlogom in zaključku sodišča prve stopnje, da z ugovorom tožena stranka ni uspela ovreči niti po tožeči stranki izkazanega verjetnega obstoja nedenarne terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ) niti zatrjevane in verjetno izkazane nevarnosti iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

8. Sklep sodišča prve stopnje je obrazložen, ima jasne razloge o vseh pravno pomembnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in niso v nasprotju z odločitvijo v izreku, tako da nedvomno omogoča pritožbeni preizkus. Zato tudi smiselno očitana postopkovna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s členom 15, Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ ) ni podana.

9. V razlogih sklepa je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je verjetnost terjatve tožnica izkazala s pridobitvijo lastninske pravice na kmetijskih in gozdnih zemljiščih, ki so predmet ugotovitvenega tožbenega zahtevka, ex lege in sicer 11. 3. 1993 na podlagi Zakona o skladu kmetijskih zemljišč (ZSKZ). Pravilno je zaključilo, da verjetnosti terjatve z ugovornimi trditvami o priposestvovanju lastninske pravice, do katerih se je obrazloženo opredelilo, ni uspela omajati. Zato tudi zgolj s ponavljanjem in delnim nadgrajevanjem ugovornih navedb o priposestvovanju lastninske pravice v pritožbi pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o verjetni izkazanosti nedenarne terjatve kot izpolnjenem pogoju za izdajo začasne odredbe po prvem odstavku 272. člena ZIZ, ne more uspešno izpodbiti3. 10. Pravilno je tudi zaključek, da sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1312/2022 predstavlja in obravnava drugačno dejansko stanje. Gre tudi za vsebinsko drugačno začasno odredbo, saj je v zadevi I Cp 1312/2022 Višjega sodišča v Ljubljani, ki jo ponovno izpostavlja pritožba, obravnavan predlog za izdajo začasne odredbe za prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin, v predmetni zadevi pa gre za drugačno začasno odredbo, s katero se toženi stranki in njenim morebitnim univerzalnim naslednikom prepoveduje razpolaganje z zaznamovanim vrstnim redom pri spornih nepremičninah. Sodišče prve stopnje se je tudi obrazloženo opredelilo in utemeljeno zavrnilo ugovorne navedbe o tem, da je z izdano začasno odredbo poseženo v premoženje, ki ni več toženkina last, pri čemer ugotovitve sodišča prve stopnje glede zemljiškoknjižnega lastništva nepremičnin niso pritožbeno prerekane, pogodbe, na katero se sklicuje v ugovoru in tudi v pritožbi, pa k ugovoru, kot je skladno s spisovnimi podatki pojasnilo sodišče prve stopnje, toženka ni priložila.

11. Ob obrazloženem se tako pritožba tožene stranke pokaže za neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je ugovor pravilno zavrnilo, postopkovnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče ni zasledilo, odločitve sodišča prve stopnje glede stroškov ugovornega postopka, oprte na četrti odstavek 163. člena ZPP, pa pritožba vsebinsko v ničemer ne izpodbija.

12. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zaradi neutemeljenosti zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka, ki jih je priglasila le tožeča stranka,, je pridržana za končno odločbo.

1 Glej točko 2 obrazložitve izpodbijanega sklepa. 2 Glej točko 3 obrazložitve izpodbijanega sklepa. 3 Primerjaj npr. sklep VS RS II Ips 365/2008 in še več drugih.