Jedro

Osnovni kriterij pri odločanju o odpisu davčnega dolga je podatek o tem, ali dohodek na družinskega člana pri zavezancu presega znesek bruto zajamčene plače na zaposlenega v RS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 299/98-9 z dne 10.10.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 25.9.1998. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Davčnega urada N.G. z dne 10.2.1998, s katero je ta zavrnil tožnikovo zahtevo za odpis davčnega dolga iz naslova dohodnine za leti 1995 in 1996 in tožnikov predlog, da se ta odločba izreče za nično. Tožena stranka je odločila, da za odpis davčnega dolga niso izpolnjeni pogoji iz 89. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 in 87/97, v nadaljevanju ZDavP). V navedeni določbi niso določeni kriteriji, po katerih bi bilo mogoče oceniti, kdaj bi lahko izterjava davčnega dolga spravila v nevarnost nujno preživljanje zavezanca in njegovih družinskih članov, zato je osnovni kriterij pri odločanju o utemeljenosti zahteve bruto plača zaposlenega v Republiki Sloveniji. Povzela je ugotovitev organa prve stopnje, da so znašali tožnikovi bruto mesečni osebni dohodki v času treh mesecev pred vložitvijo vloge v povprečju 214.687,00 SIT in so presegali zajamčeni osebni dohodek, ki je v tem obdobju znašal 37.045,00 SIT. Glede na navedeno in ob upoštevanju, da tožnik poseduje hišo v gradnji in zemljišča, za katera je bil odmerjen katastrski dohodek v višini 29.632,00 SIT ter, da ne živi v skupnem gospodinjstvu z osebo, za katero po tožnikovih navedbah skrbi, je pritrdila odločitvi organa prve stopnje, da z izterjavo davčnega dolga ne bo ogroženo preživljanje tožnika. Tožena stranka je zavrnila tudi tožnikov predlog za izrek ničnosti izpodbijane odločbe, iz razloga po 2. točki 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Ocenila je, da ni mogoče zaključiti, da bi izvršitev sporne odločbe lahko povzročila kršitev človekovega dostojanstva z zlorabo položaja ali uradnih pravic, to je kršitev 270. člena Kazenskega zakonika.

V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje navaja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita. Sklicujoč se na določbo 2. odstavka 67. člena ZUS, sledi utemeljitvi izpodbijanega akta, zato v obrazložitvi sodbe ne ponavlja razlogov. V zvezi s tožbenimi razlogi navaja, da je za odločitev v obravnavani zadevi pomembno ugotavljati vzročno zvezo med izterjavo davčnega dolga in ogroženostjo nujnega preživljanja tožnika. Zatrjevano nepravilno delo države in drugih organov za odločitev v obravnavani zadevi ni pravno pomembno. Na podlagi presoje upravnih spisov je zavrnilo tožbeni ugovor, da tožena stranka ni pravilno ugotovila vrednosti tožnikovega premoženja. Presodilo je, da za pravilno odločitev zadostuje že nesporna ugotovitev dejstva, da je znašal povprečni bruto osebni dohodek tožnika 214.687,00 SIT.

Pritrdilo je odločitvi tožene stranke, da osebe, ki jo tožnik po njegovih navedbah vzdržuje, ni mogoče šteti za tožnikovega družinskega člana. Zavrnilo je tožbeni ugovor, da tožniku v obravnavanem postopku ni bilo zagotovljeno spoštovanje človekove osebnosti in dostojanstva.

Tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS in smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo pred odločitvijo pravilno ugotoviti dejansko stanje. Vztraja pri navedbah o svoji življenjski ogroženosti in meni, da bi bilo treba škodo, ki je nastala v posledici potresa iz leta 1976, upoštevati pri oceni njegovega premoženja. Navaja, da postopek ni bil voden v skladu z ZUP in ZDavP. O razgovorih z uradno osebo, ki mu je predlagala možnost obročnega odplačila dolga, v primeru, da odpis ne bi bil mogoč, je bil sestavljen zapisnik, ki ga je sicer podpisal, a je imel nanj pripombe, ki pa niso zapisane. Zapisnik mu ni bil vročen in nanj ni imel možnosti pritožbe. Kot neuka stranka bi moral biti deležen pomoči. Navaja kršitev načela enakosti pred zakonom. Iz podatkov, objavljenih v javnih medijih, namreč izhaja, da je bil davčni dolg nekaterim fizičnim osebam odpisan. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je bilo v sodnem postopku ugotovljeno, da je bila tožena stranka njegov dolžnik, da je sicer glavnico in obresti poravnala, ne pa tudi škode, ki mu je bila zaradi nepravočasnega plačila povzročena. Ni bilo upoštevano, da se davčni dolg poplača najprej za obresti in nato šele glavnica.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odpis davčnega dolga je opredeljen v 89. členu ZDavP. Po navedeni določbi davčni organ lahko dovoli odlog davčnega dolga s pripadajočimi obrestmi za čas do šest mesecev oziroma dovoli plačilo davčnega dolga v največ šestih mesečnih obrokih ali določi, da se zavezancu davčni dolg v celoti ali deloma odpiše, če bi se z izterjavo lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, zakon v navedeni določbi ne določa kriterijev, po katerih bi bilo mogoče povsem jasno ugotoviti, kdaj bi izterjava davčnega dolga lahko ogrozila preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je pravilno presodilo, da ta določba dovoljuje odpis le v skrajnih primerih, v katerih bi bila prav izterjava davčnega dolga vzrok za ogroženost preživljanja zavezanca in njegove družine. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da je osnovni kriterij pri odločanju o utemeljenosti odpisa davčnega dolga podatek o tem, ali dohodek na družinskega člana pri zavezancu presega znesek bruto zajamčene plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji, kot minimalni znesek, ki zagotavlja materialno in socialno varnost. Sodišče prve stopnje je na podlagi upravnih spisov pravilno povzelo ugotovitev, da prejemki zavezanca presegajo znesek zajamčenega dohodka. Poleg tega kriterija je pravilno upoštevalo tudi podatke o višini katastrskega dohodka. Pravilno je tudi presodilo, da osebe, ki naj bi jo tožnik vzdrževal po pogodbi, in s katero ne živi v skupnem gospodinjstvu, ni mogoče šteti za njegovega družinskega člana.

Pritožbeni ugovor glede neupoštevanja še neodpravljene škode, ki jo je utrpel tožnik zaradi potresa v letu 1976, na odločitev v tej zadevi ne more vplivati. V obravnavani zadevi je pri presoji utemeljenosti odpisa davčnega dolga treba upoštevati, da gre za odpis davčnega dolga iz naslova dohodnine za leto 1995 in leto 1996, škoda, ki jo je utrpel tožnik pa izvira iz dogodka, oddaljenega dvajset let. Za pravilno presojo je bilo treba ugotoviti materialno stanje zavezanca v celoti, pri tem pa upoštevati tudi višino tožnikovega dohodka glede na bruto plačo zaposlenega v Republiki Sloveniji in vrednost premoženja, s katerim razpolaga. Glede na ugotovljeno dejansko stanje se pritožbeno sodišče strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da škoda, ki jo je tožnik utrpel v letu 1976 ne vpliva na njegovo materialno stanje v taki meri, da bi bila zaradi izterjave davčnega dolga ogrožena njegova materialna in socialna varnost. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor glede nepravilno vodenega postopka. Iz upravnih spisov izhaja, da je bil v postopku dne 3.11.1997 sestavljen zapisnik o seznanjenju tožnika, da ima v primeru zavrnitve odpisa davčnega dolga možnost predlagati obročno odplačilo. Iz zapisnika izhaja, da je tožnik predlagano možnost odklonil in zapisnik podpisal. Tožnik tudi zmotno meni, da bi zapisnik moral imeti pravni pouk. Neutemeljen je zato tudi pritožbeni ugovor kršitve načela pomoči neuki stranki.

Pritožbeni ugovor kršitve načela enakosti pred zakonom ni utemeljen. V obravnavanem primeru se odloča le o tem, ali tožnik izpolnjuje pogoje za odpis davčnega dolga in so za odločanje o tem pravno pomembne le okoliščine, v katerih živi tožnik. Če pa je bilo v drugih primerih ob enakih pogojih kot jih ima tožnik, odločeno drugače, pa sodišče pripominja, da se tega ne more dokazovati s sklicevanjem na časopisne članke.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da je bilo v sodnem postopku ugotovljeno, da je tudi tožena stranka tožnikov dolžnik. Gre za terjatev, ki jo je tožnik uveljavljal in o kateri je bilo odločeno v drugem postopku, zato na odločitev v obravnavani zadevi ne more vplivati.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.