Jedro

Vročilnica, kar velja tudi za obvestilo naslovniku iz tretjega odstavka 142. člena ZPP, tako kot javna listina dokazuje, da je bila poskušena vročitev na dan, ki je v listini naveden, na naslovu, ki je naveden v pisanju, in da je bilo to obvestilo z vsemi podatki puščeno naslovniku v njegovem hišnem predalčniku.

Toženi stranki pa je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, kar je tudi storila. Tega v ničemer ne more prelagati na tožečo stranko, ki ji tudi ni treba ničesar dokazovati, dokler tožena stranka ne dokaže neresničnosti dejstev, potrjenih v javni listini.

Dokaz je sodišče prve stopnje izvedlo neposredno, do ocene o prepričljivosti pa je prišlo predvsem na podlagi osebnega vtisa ob zaslišanju; ta osebni vtis so še potrdile okoliščine, o katerih je priča izpovedala.

Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, se dejstvo, da se je tožeča stranka s toženko dogovorila za izgradnjo sončne elektrarne in da se tožena stranka s tem tudi ukvarja, neizpodbojno šteje kot resnično. Z navedbami, da temu ni tako in da se toženka s tem ne ukvarja, pritožba uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dopustno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 655,90 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti za čas od 16. dne po prejemu te sodbe dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje (I.) toženi stranki naložilo, da v 15 dneh plača tožeči stranki 43.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2015 do plačila in (II.) ji naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v znesku 3.083,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega roka dalje do plačila.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in zaradi kršitve ustavnih pravic ter predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe je, da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor (1. točka 1. odstavka 318. člena ZPP). Tožena stranka trdi, da ji ni bila, saj ni prejela obvestila z dne 9. 6. 2015 o došli pošiljki v skladu s 3. odstavkom 142. člena ZPP, tožbo pa je prejela v hišni predalčnik 26. 6. 2015, ko ji je začel teči rok za vložitev odgovora na tožbo; zato je njen odgovor na tožbo, poslan priporočeno po pošti 26. 8. 2015, pravočasen. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da ji je bilo obvestilo dejansko puščeno v hišnem predalčniku 9. 6. 2015, zato se po 4. odstavku 142. člena ZPP šteje, da je bila tožba toženi stranki v odgovor vročena 24. 6. 2015, rok za odgovor na tožbo pa je potekel 25. 8. 2015, zato je bil odgovor na tožbo, vložen 26. 8. 2015, prepozen in so bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe.

6. Da je vročilnica javna listina, ni sporno. Po 3. odstavku 142. člena ZPP takrat, ko pisanja, ki ga je treba osebno vročiti, ni mogoče izročiti nikomer na naslovu, ki je na pisanju naveden, se naslovniku v hišnem predalčniku pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti; tako na obvestilu kot na pisanju vročevalec navede vzrok za takšno ravnanje in dan, ko je obvestilo pustil naslovniku, ter se podpiše. Če se vročitev opravi po 3. odstavku 142. člena ZPP, se na vročilnici navede dan, ko je bilo obvestilo puščeno naslovniku, in dan, ko je bilo pisanje izročeno sodišču oziroma pošti (4. odstavek 149. člena ZPP). Vročilnica, kar velja tudi za obvestilo naslovniku iz 3. odstavka 142. člena ZPP, tako kot javna listina dokazuje, da je bila poskušena vročitev na dan, ki je v listini naveden, na naslovu, ki je naveden v pisanju, in da je bilo to obvestilo z vsemi podatki puščeno naslovniku v njegovem hišnem predalčniku. Po 1. odstavku 224. člena namreč javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da vročilnica ne more in ne sme dokazovati, da je bilo toženi stranki obvestilo 9. 6. 2015 puščeno v hišnem predalčniku.

7. Ob dejstvu, da je v spisu vročilnica o obvestilu toženi stranki, tožeči stranki v zvezi s tem ni treba ničesar dokazovati, kot to zmotno meni pritožba. Toženi stranki pa je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena (4. odstavek 224. člena ZPP), kar je tudi storila. Tega v ničemer ne more prelagati na tožečo stranko, ki ji tudi ni treba ničesar dokazovati, dokler tožena stranka ne dokaže neresničnosti dejstev, potrjenih v javni listini.

8. V zvezi z ugovori tožene stranke, da naj ne bi prejela obvestila z dne 9. 6. 2015, je sodišče izvedlo obsežen dokazni postopek: opravilo je poizvedbe pri P., zaslišalo je zakonitega zastopnika tožene stranke M. Š., njegovega sina R. Š. in poštarja A. K. Zavrnilo je izvedbo dodatnih poizvedb pri P. o statističnih podatkih glede nepravilnosti vročitev, kar je v 4. točki obrazložitve tudi pojasnilo: navedlo je, da seznanjenost s podatki ne bi v ničemer pripomogla k ugotovitvi spornega dejanskega stanja v obravnavani zadevi. Očitek o neobrazloženosti zavrnitve dokaznega predloga tako ni utemeljen. Dejstvo je, da pri delu vedno lahko pride do napak, tožena stranka pa po zaključkih sodišča prve stopnje ni uspela dokazati, da se je to zgodilo tudi v njenem primeru, kar je v obravnavanem primeru edino pomembno.

9. Tožena stranka se pri tem tudi ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vestno in skrbno presodilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter odločilo na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka, kot mu to nalaga 8. člen ZPP. Izpoved poštarja A. K. je sodišče prve stopnje ocenilo kot prepričljivo. Dokaz je izvedlo neposredno, do ocene o prepričljivosti pa je prišlo predvsem na podlagi osebnega vtisa ob zaslišanju; ta osebni vtis so še potrdile okoliščine, o katerih je priča izpovedala. Nasprotno pa izpovedi M. Š. ni ocenilo kot prepričljive (v nasprotju s pritožbo, ki meni, da je bila izpoved prepričljiva), kar je tudi v zadostni meri obrazložilo; ob osebnem vtisu ob zaslišanju je bila pomembna tudi nekonsistentnost izpovedi, ko je različno izpovedoval, kaj naj bi prejel 26. 6. 2015 (tako obvestilo kot pisanje s tožbo, pa samo pisanje s tožbo). Pritožba pravilnosti dokazne ocene ni uspela izpodbiti, višje sodišče pa še poudarja, da je bila sodnica sodišča prve stopnje tista, ki je videla in slišala tako pričo kot zakonitega zastopnika toženke in je zadostno in prepričljivo obrazložila, zakaj jo je priča prepričala, zakoniti zastopnik toženke pa ne. Pritožba pa tega ni uspela izpodbiti zgolj z drugačnim pojasnjevanjem.

10. Toženka tako ni uspela izpodbiti, da je v vročilnici – obvestilu z dne 9. 6. 2015 pravilno in resnično navedeno, da je bilo tega dne obvestilo puščeno v hišnem predalčniku tožene stranke. Tožeča stranka pa ima tudi prav, ko navaja, da se je sodna praksa že izrekla, da zgolj z zaslišanjem zakonitega zastopnika toženca ni mogoče izpodbiti dejstev iz vročilnice (primerjaj odločbe I Cpg 413/2013 z dne 18. 6. 2014, I Cpg 110/2017 z dne 10. 2. 2017, II Cpg 1263/2015 z dne 12. 10. 2015). V obravnavani zadevi pa sodišče prve stopnje izpovedi zakonitega zastopnika toženke niti ni ocenilo za prepričljivo.

11. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je bilo toženki obvestilo puščeno v hišnem predalčniku 9. 6. 2015, kar pomeni, da se šteje, da ji je bilo pisanje, ki ji je bilo dejansko puščeno v hišnem predalčniku 26. 6. 2015, vročeno že 24. 6. 2015. To nadalje pomeni, da je rok za odgovor na tožbo potekel 25. 8. 2015, zato je bil odgovor na tožbo, poslan 26. 8. 2015 priporočeno po pošti, prepozen. Pri tem pa ni sporno, da je toženka 26. 6 2018 v hišni predalčnik prejela tožbo s pozivom na odgovor na tožbo, s čimer ji je bilo omogočeno, da se s tožbo seznani in nanjo tudi odgovori, torej ji je bila omogočena pravica do izjave in tudi pravica do sodnega varstva, zato ji tudi niso bile kršene ustavne pravice, kar pritožba tudi uveljavlja. Za to, da je z odgovorom na tožbo zamudila, je odgovorna sama. Višje sodišče pa še pripominja, da je bilo tudi na kuverti, v kateri je prejela tožbo, označeno in navedeno, da ji je bila vročitev pisanja neuspešno poskušana, očitno pa je štela, da ji rok za odgovor na tožbo teče šele od dneva, ko ji je bilo pisanje puščeno v hišnem predalčniku (če bi to držalo, bi bil njen odgovor na tožbo pravočasen); toženka, ki ima kvalificiranega pooblaščenca, pa v (prepoznem) odgovoru na tožbo ni ničesar navedla o morebitnih nepravilnostih pri vročitvi.

12. Višje sodišče pa še izpostavlja dejstvo (ki na odločitev sicer ni vplivalo in bi bila njegova odločitev enaka tudi sicer), da je kljub temu, da za dokaz zadostuje stopnja prepričanja, celo z gotovostjo dokazano, da P. ni po pomoti usmerila pisanja na isti naslov v Domžalah. Obvestilo je namreč izpolnil poštar A. K., ki je svoje delo v letu 2015 opravljal na področju Trzina, ne pa na področju Domžal. 13. Toženka se pritožuje tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ob izdaji zamudne sodbe ni dopusten pritožbeni razlog (2. odstavek 338. člena ZPP). Dejstva, ki so navedena v tožbi, se štejejo za resnična, sodišče pa mora le preveriti, ali morda niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, ali s splošno znanimi dejstvi (4. točka 1. odstavka 318. člena ZPP).

14. Tožnik je v tožbi navedel, da se je s toženko dogovoril za izgradnjo sončne elektrarne in da se tožena stranka s tem tudi ukvarja. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, se to dejstvo neizpodbojno šteje kot resnično. Z navedbami, da temu ni tako in da se toženka s tem ne ukvarja, pritožba uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dopustno. Ni pa mogoče trditi, da bi bilo po tožniku navedeno dejstvo v nasprotju s splošno znanimi dejstvi, saj naj bi bilo že iz naziva toženke jasno, da to ni dejavnost toženke, prav tako pa naj bi tudi iz sodnega registra izhajalo, da toženka ne opravlja te dejavnosti, kot trdi pritožba. Dejavnost gospodarske družbe se namreč v sodni register ne vpisuje, pri tem pa je tudi iz predložene pogodbe z dne 24. 5. 2012 razvidno, da se je vsaj v tem primeru toženka s tem ukvarjala.

15. Tožena stranka kot nasprotje med po tožniku navedenimi dejstvi in listino, ki jo je predložil tožnik – pogodbo navaja, da je tožnik navedel, da je vtoževani znesek plačal na račun V., medtem ko pogodba določa, da mora znesek plačati na račun toženke. S tem tožniku očita protipogodbeno ravnanje, torej izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar tudi v tem primeru ni dopustno. Pri tem pa že iz tožbenih navedb izhaja, da je to storil v skladu z dogovorom zaradi izbrisa hipoteke na nepremičnini. Tako je jasno, da ni nikakršnega nasprotja med listinami, ki jih je predložil tožnik, in tožbenimi trditvami.

16. Glede na navedeno niso utemeljeni niti očitki o kršitvah 4. točke 1. odstavka 318. člena ZFPPIPP.

17. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, saj niso podani razlogi, ki jih pritožba izrecno uveljavlja, prav tako pa višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

18. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, bo morala sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Na podlagi istih določil pa je tožeči stranki dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki so odmerjeni po stroškovniku iz odgovora na pritožbo. Višje sodišče je le delno priznalo materialne stroške tožeče stranke, saj gre tožeči stranki 2 % le od prvih 1000 točk, za preostalo pa 1 % materialnih stroškov.