Jedro

Separatne stroške mora stranka priglasiti že na naroku, na katerega se nanašajo. O separatnih stroških odloča sodišče prve stopnje s posebnim sklepom že med postopkom. Glede na določbo 6. odst. 164. člena ZPP/77, jih mora stranka priglasiti pravočasno ter navesti, da gre za separatne stroške (zaradi pristopa na glavno obravnavo, ki se je toženec ni udeležil, ...), sicer jih sodišče ne prizna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (odločitvi o stroških) potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave naložilo toženi stranki, da plača tožniku regres za letni dopust v letu 1993 v neto znesku 36.808,18 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1993 do plačila, v 8 dneh. Odločilo je tudi, da stranki nosita vsaka svoje stroške postopka. Zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnik. Meni, da je potrebno ločiti stroške, ki odpadejo na tožbeni zahtevek glede regresa, od stroškov v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, glede katerih že Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94) določa, da jih trpi delodajalec in zaradi česar o njih niti ni treba odločati. Tožena stranka je po svoji krivdi povzročila dodatne stroške z novo obravnavo, saj je sprva navajala, da je tožnik denar za regres ukradel, nato pa je zahtevek pripoznala. Pritožbenemu sodišču predlaga, da odločitev o stroških spremeni tako, da jih tožniku prizna in naloži toženi stranki v plačilo, naloži pa ji v plačilo tudi pritožbene stroške. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o stroških postopka oprlo na določbo 154. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77, Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis, v času odločanja pritožbenega sodišča pa glede na določbo 498. čl. ZPP - Ur.l. RS št. 26/99), ki določa pravila za odmero stroškov postopka glede na uspeh strank v sporu. Takšna odločitev je pravilna, ne glede na to, da je tožnik uspel z zahtevkom za povračilo regresa za letni dopust za leto 1993, saj je že pred tem v isti zadevi sodišče odločilo tudi, da se tožnikova tožba, s katero je zahteval razveljavitev sklepa toženca z dne 25.10.1993 o prenehanju delovnega razmerja, ugotovitev trajanja delovnega razmerja, plačilo pripadajoče plače in regresa za letni dopust za leto 1994, 1995 in 1996, zavrže. V celotnem sporu je tožnik uspel z neznatnim delom zahtevka, saj je razen razveljavitve sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja zahteval tudi plačilo zneska 1.759.983,90 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi. 2. odst. 22. čl. ZDSS res določa, da v sporih o prenehanju delovnega razmerja trpi delodajalec svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, vendar to tudi v primeru spora o prenehanju delovnega razmerja (v konkretnem primeru je tožnik uveljavljal tudi denarne terjatve (Đ)), v katerem delavec uspe le z manjšim delom zahtevka, ne pomeni, da temu delavcu pripada tudi del stroškov postopka - upoštevajoč del, s katerim je uspel. Takšno stališče ni pravilno, saj 2. odst. 22. čl. ZDSS govori le o stroških v sporih o prenehanju delovnega razmerja, ki jih trpi delodajalec, ne pa tudi o stroških, do katerih je upravičen delavec. Zato je pri priznanju oz. odločanju o teh je potrebno upoštevati ostale določbe o stroških postopka, ki jih vsebuje v ZPP/77 (glede na določbo 1. odst. 14. čl. ZDSS). Tožnik bi bil sicer lahko upravičen do povračila stroškov postopka v skladu s 1. odst. 156. čl. ZPP/77, ki določa, da mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki ji jih je povzročila po svoji krivdi, ali po naključju, ki se je njej primerilo. Gre za povračilo t.i. separatnih stroškov, ki pa jih mora stranka priglasiti že na naroku, na katerem se je o njih odločalo in o njih odloča sodišče prve stopnje s posebnim sklepom že med postopkom, glede na določbo 6. odst. 164. čl. ZPP/77. Ker teh stroškov tožnik ni priglasil pravočasno, oz. jih niti ni priglasil kot separatnih stroškov (zaradi pristopa na glavno obravnavo, ki se je toženec ni udeležil, ...), sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da bi mu te stroške prisodilo. Glede na navedeno in v skladu z določbo 2. tč. 380. čl. ZPP/77 je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (odločitvi o stroških, ki ima sicer naravo sklepa - 5. odst. 129. čl. ZPP/77) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, trpi tudi sam svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. ZPP/77, v povezavi s 1. odst. 166. čl. ZPP/77).