Jedro

Če se okoliščine niso spremenile, se sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici ne more spuščati v oceno utemeljenega suma in pravilnosti pravne opredelitve obdolženčevih ravnanj.

Koluzijske nevarnosti ni mogoče utemeljevati z dejstvom, da je zoper obdolženca uveden še drug kazenski postopek in da je podana upravičena bojazen, da bo obdolženec v novem postopku uničil sledove kaznivega dejanja, ali če posebne okoliščine kažejo, da bo oviral potek novega kazenskega postopka s tem, da bo vplival na priče, udeležence ali prikrivalce.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se deloma ugodi in se sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 19.2.2001 v izreku pod točko 1. razveljavi in v tem obsegu vrne zadeva Višjemu sodišču v Ljubljani v novo odločitev. Sicer pa se v ostalem delu zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožni državni tožilec je dne 7.2.2001 vložil pri Okrožnem sodišču v Ljubljani zoper obdolžene B.Š., S.D., R.Š., B.Š. in Z.K. obtožbo zaradi kaznivih dejanj jemanja podkupnine po 1. in 2. odstavku 267. člena KZ, izsiljevanja po 1. in 3. odstavku 218. člena KZ, lažnega izdajanja za uradno osebo po 1. odstavku 308. člena KZ in pomoči storilcu po storitvi kaznivega dejanja po 1. odstavku 287. člena KZ oziroma pomoči k navedenim kaznivim dejanjem. Obdolženi B.Š. je v priporu iz razloga koluzijske nevarnosti po 2. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). V zahtevi za razširitev preiskave z dne 7.2.2001 je Okrožni državni tožilec ob vložitvi obtožnice predlagal s posebno vlogo podaljšanje pripora za obdolženega B.Š. po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP in hkrati predlagal, da se zoper tega obdolženca odredi pripor tudi iz razlogov begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP.

Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom obdolženemu B.Š. podaljšal pripor po vloženi obtožnici iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP in hkrati ugotovil, da ni več razlogov za pripor iz 2. točke 1. odstavka 201. člena ZKP.

Višje sodišče v Ljubljani kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedenim sklepom pritožbi državnega tožilca ugodilo in prvostopni sklep spremenilo tako, da se zoper obdolženega B.Š. podaljša pripor tudi iz razloga koluzijske nevarnosti po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, medtem ko je pritožbo zagovornika obdolženega Š. zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovorniki obdolženega B.Š. so dne 28.2.2001 vložili pri Okrožnem sodišču v Ljubljani zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 19.2.2001 iz razlogov po 1. in 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 19.2.2001 spremeni tako, da pritožbi zagovornikov ugodi in pripor zoper obdolženega odpravi. V zvezi z ugotovitvijo obstoja utemeljenega suma za očitano kaznivo dejanje po 1. odstavku 267. člena KZ menijo vložniki, da je podana kršitev 207. člena v zvezi z 201. členom ZKP, pa tudi kršitev 1. odstavka 20. člena Ustave RS. Glede pripornih razlogov pa vložniki menijo, da koluzijska nevarnost, kot jo je ugotovilo pritožbeno sodišče "v zvezi z očitki novih kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja", ko je utemeljilo priporni razlog koluzijske nevarnosti z novimi kaznivimi dejanji, vsebovanimi v zahtevi za razširitev preiskave, ne pa s tistimi, ki so predmet vložene obtožnice, ni obrazložena. Prav tako naj ne bi bil podan priporni razlog begosumnosti, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in temu sledilo pritožbeno sodišče. Obe sodišči naj bi po mnenju vložnikov mimo pogojev iz 20. člena ustave ugotovili obstoj tega pripornega razloga.

Vrhovna državna tožilka B.B. je v odgovoru, ki ga je podala v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, navedla, da očitana kršitev 207. člena ZKP v zvezi z 20. členom ustave ni podana. Ugotovitev utemeljenosti suma, da je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja, zaradi česar je bilo mogoče odrediti pripor zoper obdolženca, je podana, kar je bilo tekom postopka ugotovljeno in obrazloženo. Sodišče druge stopnje povsem pravilno ugotavlja, da preizkus obtožnice ne spada v odločanje o pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora. Prav tako te navedbe ne spadajo v preizkus pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi in podaljšanju pripora, saj je zahtevo za varstvo zakonitosti (z izjemo odločb o odreditvi in podaljšanju pripora) mogoče vložiti le zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper postopek le po pravnomočno končanem kazenskem postopku. Enako velja za zagovornikove navedbe v zahtevi, da v ravnanju obdolženca po njegovem mnenju ni znakov kaznivega dejanja po 1. odstavku 267. člena KZ. Očitek, da je sodišče druge stopnje pri odločanju o pripornem razlogu koluzijske nevarnosti preseglo predlog državnega tožilca, ne drži. Državni tožilec je novo zahtevo za preiskavo vložil 1.2.2001. Obtožnico je vložil 7.2.2001 in istega dne tudi predlog za podaljšanje pripora iz razloga koluzijske nevarnosti ter obenem predlog za odreditev pripora iz razloga begosumnosti. Pri tem je obstoj koluzijske nevarnosti utemeljeval tudi z razlogi iz zahteve za preiskavo z dne 1.2.2001. Očitek o tem, da sklep nima razlogov o obstoju koluzijske nevarnosti, ni utemeljen. Glede pripornega razloga begosumnosti so v obeh napadenih sklepih navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih in tudi vse konkretne okoliščine, ki so narekovale odločitev obeh sodišč glede tega pripornega razloga.

Zahteva za varstvo zakonitosti je deloma utemeljena.

Dne 7.2.2001 je bila zoper obdolženega B.Š. in soobdolžence vložena obtožnica med drugim tudi zaradi kaznivega dejanja jemanja podkupnine po 1. odstavku 267. členu KZ, glede katerega je zagovornik obdolženca izpodbijal obstoj utemeljenega suma v pritožbi zoper uvodoma navedeni sklep o podaljšanju pripora po vloženi obtožbi. Pritožbeno sodišče je pritožbeni ugovor zavrnilo z obrazložitvijo, ki se opira na podatke kazenske preiskave, tudi kar se tiče pravne opredelitve ugotovljenih dejstev, kot sledijo iz sklepa o uvedbi preiskave, kar naj bi bilo po mnenju pritožbenega sodišča potrjeno z vloženo obtožbo zaradi tega kaznivega dejanja in pri tem dodaja: "Preizkus obtožbe bo opravljen, v kolikor bodo zoper obtožnico vloženi ugovori. Sodišče druge stopnje pa se, ko odloča o pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici, zato ne more spuščati v oceno utemeljenosti suma in pravilnosti pravne opredelitve obdolženčevih ravnanj, kot jih je opredelil državni tožilec". Po mnenju vložnikov naj bi bilo takšno stališče v nasprotju z 207. členom ZKP v povezavi z 201. členom ZKP, ko je utemeljen sum tudi po 20. členu Ustave bistveni pogoj za odreditev pripora, in naj bi šele obstoj utemeljenega suma omogočil ugotavljanje ter odločanje o pripornih razlogih, to pa le, če je neogibno potrebno za potek postopka ali za varnost ljudi. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je pritožbeno sodišče v razlogih napadenega sklepa, ko je obrazlagalo obstoj utemeljenega suma, oprlo na pravnomočen sklep o uvedbi preiskave in na vsebino vložene obtožbe, ki je med tem postopkom postala - po zavrnitvi ugovora obtoženca Š. - glede tega obdolženca pravnomočna, zato ni kršilo niti določbe 207. člena v zvezi s 1. odstavkom 201. člena ZKP, niti 1. odstavka 20. člena Ustave. Ob povsem nespremenjenih okoliščinah, zgolj ob ponavljanju pritožnika, da zaključek o obstoju utemeljenega suma za očitano dejanje ni pravilen ter da dejanje, kot se očita obdolžencu, nima vseh znakov kaznivega dejanja po 1. odstavku 267. člena KZ, z ugotovitvijo sodišča druge stopnje da se, ko odloča o pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici, ne more spuščati v oceno utemeljenega suma in pravilnosti pravne opredelitve obdolženčevih ravnanj, ni kršena nobena od navedenih zakonskih in ustavnih določb. Vložniki zahteve zato v tej smeri niso mogli imeti uspeha.

Ko je obstoj utemeljenega suma podan glede kaznivega dejanja po 1. odstavku 267. člena KZ kot podlaga, ki v kazenskem postopku opravičuje uporabo pripora, če so podani priporni razlogi iz 1. odstavka 201. člena ZKP, nadaljnji ugovor vložnikov v zahtevi za varstvo zakonitosti, da ni podan priporni razlog begosumnosti iz 1. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, prav tako ni utemeljen. Tako prvostopno sodišče kot pritožbeno sodišče sta po oceni Vrhovnega sodišča v povsem zadostni meri raziskali in ugotovili okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi obdolženec pobegnil, če bi bil izpuščen in se tako skušal izogniti kazenskemu postopku. Okoliščina, da je bila zoper obdolženca 1.2.2001 vložena zahteva za razširitev preiskave v smeri več kaznivih dejanj, tudi iz poglavja kaznivih dejanj zoper uradno dolžnost in uradna pooblastila, ob nadaljnji ugotovitvi, da ima obdolženi Š. v tujini pri različnih bankah odprte račune in glede na sedanji kazenski postopek majhne možnosti za zaslužek na območju naše države, opravičuje zaključek tako prvostopnega kot pritožbenega sodišča o obstoju pripornega razloga begosumnosti. Zaradi povedanega vložniki z zahtevo v tej smeri prav tako niso mogli imeti uspeha.

Pritrditi pa je izvajanjem vložnikov, da je pritožbeno sodišče, ko je z napadenim sklepom ugodilo pritožbi državnega tožilca in podaljšalo pripor zoper obdolženega B.Š. tudi iz razloga po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, bistveno kršilo določbe kazenskega postopka v škodo obdolženca. Prvostopno sodišče je ocenilo, da priporni razlog po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP ni več podan, ker vsebina diskete, ki naj bi bila tisti dokaz, katerega naj bi obdolženec 6.11.2000 izročil odvetniškemu kandidatu in s tem uničil sledove kaznivega dejanja, ni znana, vendar pa obstaja dovolj drugih dokazov za utemeljen sum kaznivih dejanj pod obtožbo. Takšno stališče po oceni pritožbenega sodišča ni pravilno. Na obstoj upravičene bojazni ne vpliva le, da je obdolženec uničil ali skril kakšen dokaz, ki je bistven. Za oceno obstoja tega pripornega razloga je bistvena okoliščina, da je obdolženec že deloval v smeri skrivanja oziroma uničenja dokazov, zato je edino logičen zaključek, da bi uničil ali skril tudi kakšen drug dokaz, če bi bil spuščen na prostost. S tem pa bi oviral potek kazenskega postopka, saj bi lahko vplival tudi na priče in udeležence v zvezi z očitki novih kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja pri dodeljevanju državnih sreditev gospodarskim družbam.

Vložniki opozarjajo, da se pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu ne ukvarja z vprašanjem, zaradi katerih kaznivih dejanj je bil pred vložitvijo obtožnice odrejen pripor iz razloga koluzijske nevarnosti. Pritožbeno sodišče se zadovolji s posplošeno ugotovitvijo, da bi lahko obdolženi vplival tudi na priče in udeležence "v zvezi z očitki novih kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja". Prvostopno sodišče utemeljuje neobstoj razloga koluzijske nevarnosti v okviru predloga za kazniva dejanja iz obtožnice, pritožbeno sodišče pa utemeljuje njegov obstoj z novimi kaznivimi dejanji, vsebovanimi v zahtevi za preiskavo.

Ne glede na vsa ostala izvajanja vložnikov v zvezi s tem ugovorom v zahtevi za varstvo zakonitosti je ugotoviti, da ob vloženi, sedaj že pravnomočni obtožnici, koluzijske nevarnosti ni mogoče utemeljevati z dejstvom, da je zoper obdolženca uveden še drug kazenski postopek in da je podana upravičena bojazen, da bo obdolženec v novem postopku uničil sledove kaznivega dejanja, ali če posebne okoliščine kažejo, da bo oviral potek novega kazenskega postopka s tem, da bo vplival na priče, udeležence ali prikrivalce (2. točka 1. odstavka 201. člena ZKP). Ta nov kazenski postopek ne more biti podlaga za oceno o obstoju pripornega razloga v obravnavanem kazenskem postopku, ki je predmet presoje zakonitosti podaljšanega oziroma odrejenega pripora po vloženi obtožnici. Zgolj dejstvo, da je zoper obdolženca uvedenih še dvoje kazenskih postopkov v različni fazi, po veljavnem ZKP ne daje nobene podlage za podaljševanje pripora, ko je priporni razlog po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP v postopku, v katerem je bil odrejen, prenehal obstajati, čeprav lahko obstajajo pogoji za pripor v drugem kazenskem postopku tudi iz tega pripornega razloga. Zaradi povedanega je bilo v tem delu utemeljeni zahtevi za varstvo zakonitosti ugoditi. Vrhovno sodišče je prvo točko izreka napadenega sklepa pritožbenega sodišča razveljavilo, ker je ugotovilo, da je bil bistveno kršen postopek v škodo obdolženca; napadeni sklep glede na povedano nima razlogov o obstoju pripornega razloga po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP glede dejanj pod obtožbo.

Vrhovno sodišče je skladno s 1. odstavkom 426. člena delno razveljavilo sklep pritožbenega sodišča v izreku pod 1. in v tem obsegu zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločitev, sicer pa je skladno s 425. členom v preostalem delu zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo, ko je ugotovilo, da ostale očitane kršitve določb kazenskega postopka in ustave RS niso podane.