Jedro

Predlog se zavrne.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1.Tožnika sta s toženo banko 1. 12. 2006 sklenila pogodbo o dolgoročnem kreditu z valutno klavzulo - za 171.620 CHF (108.510,39 EUR), z vračilom v 276 zaporednih mesečnih obrokih. Šlo je za stanovanjski kredit za gradnjo hiše. Sklenila sta tudi dva dodatka h kreditni pogodbi (4. 4. 2012 in 1. 7. 2013), s katerima sta bila dogovorjena dva moratorija na odplačevanje kredita. 15. 3. 2018 sta vložila tožbo na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, notarskega zapisa, sporazuma o zavarovanju denarne terjatve in obeh dodatkov ter ugotovitev neveljavnosti in izbris vknjižbe hipoteke. Zahtevala sta tudi ugotovitev, da sta toženki dolžna plačati 28.007,09 EUR. 18. 1. 2023 sta tožbo spremenila tako, da sta od toženke zahtevala plačilo 89.456,03 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Trdila sta, da je kreditna pogodba nemoralna in da jima je bil kredit predstavljen kot zelo ugoden. Toženka je ugovarjala zastaranje dajatvenega zahtevka in posledično odsotnost pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek. Sicer je trdila, da je bila pojasnilna dolžnost ustrezno opravljena.

2.Sodišče prve stopnje je z delno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev ničnosti (o dajatvenem zahtevku še ni odločilo). Presodilo je, da kondikcijski zahtevek še ni zastaral, ker zastaralni rok ni mogel začeti teči pred vložitvijo ničnostne tožbe, zato tožnika imata pravni interes za ničnostno tožbo. Sporne pogodbe pa so nične, ker toženka ni ustrezno opravila pojasnilne dolžnosti.

3.Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje.

4.Toženka je zoper odločitev sodišča druge stopnje vložila predlog za dopustitev revizije. Predlaga dopustitev revizije zaradi odločitve o naslednjih vprašanjih:

"(1) Ali je drugostopenjsko sodišče z zavzetjem stališča, da se kondikcijska tožba rodi šele, ko kreditojemalec kreditodajalcu plača več, kot je od njega prejel (torej glavnice v EUR), in da zato ni pomembno, kdaj bi bil tožnik moral in mogel vedeti za okoliščine in pravno možnost kondiciranja, odstopilo od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki zahteva, da sodišče opravi dvostopenjsko presojo zastaranja ob upoštevanju subjektivnih okoliščin konkretnega primera?"

"(2) Ali sta sodišči z opustitvijo presoje pomena sklenitve Dodatka št. 1 (moratorij na odplačevanje kredita v letu 2012) in Dodatka št. 2 (moratorij na odplačilo glavnice v letu 2013) kot dejanskih indicev zavedanja tožnikov o prikrajšanju zmotno uporabili materialno pravo?"

"(3) Ali je stališče drugostopenjskega sodišča, ki de facto privede do časovno neomejenega uveljavljanja kondikcijskih zahtevkov (ker kreditojemalec kredit odplačuje med pravdo in tako nikoli ne nastopi objektivni trenutek preplačila), v nasprotju z načelom pravne varnosti iz 2. člena Ustave in stališčem Vrhovnega sodišča iz sodbe II Ips 75/2024, da bi navezava začetka zastaranja na ugotovitev ničnosti pogodbe (ali drug objektivni trenutek) "zastaranje lahko zadržala v neskončnost ter torej ne bi upoštevala, da tudi upnika zavezuje načelo skrbnosti ravnanja"?"

"(4) Ali sta sodišči s tem, ko se nista opredelili do konkretnih in substanciranih navedb tožene stranke o seznanjenosti tožnikov z relevantnimi dejanskimi okoliščinami (dramatična valutna sprememba od leta 2011, sklenitev moratorija v letih 2012 in 2013, zanimanje za spremembo pogodbe v letu 2015, obsežno medijsko poročanje o problematiki v letu 2015), zagrešili bistveno kršitev postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršili pravico tožene stranke do izjave in do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave?"

"(5) Ali sta sodišči prve in druge stopnje z opustitvijo prednostne konkretne presoje, ali domnevno nepošten pogodbeni pogoj temelji na obveznih zakonih ali predpisih Republike Slovenije v smislu člena 1(2) Direktive, zmotno uporabili materialno pravo, in ali sta s tem, ko sta sporni pogodbeni pogoj presojali na podlagi pravil Direktive oziroma njene nacionalne implementacije v ZVPot, ne da bi predhodno ugotovili, da sporni pogodbeni pogoj dejansko spada na področje uporabe Direktive, odstopili od ustaljene sodne prakse Sodišča EU?"

"(6) Ali pogodbeni pogoj, ki določa, da banka odobrava kreditojemalcema dolgoročni tolarski namenski kredit z valutno klavzulo v znesku 171.620,00 CHF v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan črpanja kredita, kreditojemalca pa se zavežeta kredit vrniti v mesečnih anuitetah v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, po svoji normativni vsebini ustreza valutni klavzuli iz prvega odstavka 372. člena OZ in je zato izključen s področja uporabe Direktive na podlagi člena 1(2)?"

"(7) Ali sta sodišči prve in druge stopnje s presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja na podlagi Direktive oziroma ZVPot zmotno uporabili materialno pravo?"

"(8) Ali sta sodišči prve in druge stopnje v okoliščinah konkretnega primera kršili metodološki napotek iz 8. člena ZPP ter pravico do izjave tožene stranke iz 22. člena Ustave, ko sta pri presoji izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti odrekli pravno relevantnost celoti pojasnil in opozoril, ki jih je tožena stranka podala tožnikoma pred sklenitvijo Kreditne pogodbe (vključno z ustnimi pojasnili o spremenljivosti tečaja in anuitet, opozorili na valutno tveganje iz 20. člena Kreditne pogodbe, amortizacijskim načrtom v CHF, seznanitvijo z možnostjo konverzije, predstavitvijo alternativnih kreditnih ponudb in odsotnostjo zagotovil o stabilnosti tečaja), ne da bi celovito presodili, ali so skupaj z ostalimi okoliščinami tožnikoma omogočale potrebno razumevanje prevzetih tveganj?"

"(9) Ali je skladno z načeloma konktradiktornosti in enakosti orožij ter s pravico do poštenega sojenja, da sodišči pri presoji odločilnih dejstev glede izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti svojo odločitev opreta na izpovedbe tožečih strank o ravnanju bančne referentke pri sklepanju pogodbe, ne da bi vsebinsko presodili nasprotne navedbe tožene stranke, zlasti izpovedbe bančne referentke, ki je izrecno zanikala podajanje kakršnihkoli zagotovil o stabilnosti tečaja in potrdila, da je tožnikoma ponazorila spremenljivost tečaja s preračuni?"

"(10) Ali pritožbeno sodišče krši pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, če ključne pritožbene navedbe o protislovnosti dokazne ocene, o selektivni uporabi izpovedbe bančne referentke in o nedopustnem avtomatizmu v presoji pojasnilne dolžnosti zavrne s taksativnim naštevanjem okoliščin, ki domnevno ne zadostujejo, brez konkretnega soočenja s posameznimi pritožbenimi očitki in brez lastne analitično-sintetične dokazne ocene?"

"(11) Ali sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ko sta pri presoji pojasnilne dolžnosti izhajali iz stališča, da ta ne more biti izpolnjena, če kreditojemalcu ni bil predložen informativni izračun za scenarij zelo velike depreciacije domače valute, čeprav Sodišče EU nikjer ne vzpostavlja zahteve po točno določenem načinu informiranja, niti takšne obveznosti ne predpisuje zakonodaja, ki je veljala ob sklenitvi Kreditne pogodbe (prvi odstavek 7. člena ZPotK), in čeprav je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo, da je bančna referentka tožnikoma obstoj valutnega tveganja ponazorila s preračuni obveznosti v odvisnosti od sprememb menjalnega tečaja?"

"(12) Ali sta seznanitev potrošnika s pogodbeno pravico do konverzije kredita iz CHF v SIT/EUR ter izrecna pogodbena izjava o prevzemu valutnega tveganja iz 20. člena Kreditne pogodbe pravno relevantni okoliščini, ki ju mora sodišče upoštevati pri celoviti presoji izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti, in ne okoliščini, ki ju je dopustno vnaprej izključiti iz relevantnega dejanskega okvirja?"

"(13) Ali je pri presoji izpolnjene pojasnilne dolžnosti ponudnika v potrošniški kreditni pogodbi v tuji valuti, sklenjene leta 2006, treba upoštevati zahteve, kot so izhajale iz zakonodaje in sodne prakse v času sklenitve pogodbe, ali je dopustna retroaktivna uporaba strožjih meril iz sodne prakse, izoblikovane šele v letih 2022/2023, in ali takšna retroaktivna uporaba pomeni kršitev načela pravne varnosti iz 2. člena Ustave in načela prepovedi retroaktivnosti iz 155. člena Ustave?"

5.Predlog ni utemeljen.

6.Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava prek sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Sodišče dopusti revizijo zlasti v naslednjih primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa Vrhovnega sodišča ni enotna.

7.Vrhovno sodišče je ocenilo, da v obravnavani zadevi zahteve iz določbe prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjene, in je predlog za dopustitev revizije zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

8.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).