Jedro

Začasna odločba, ki jo izpodbija v upravnem sporu tožnik, je bila razveljavljena. Zato tožnik nima pravnega interesa za tožbo.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano začasno odločbo je davčni organ prve stopnje tožeči stranki odmeril dohodnino za leto 2008 v znesku 203.111,20 EUR in razveljavil informativni izračun dohodnine št. DT 02-06182-1 z dne 8. 5. 2009. V obrazložitvi navaja, da je davčni organ po tem, ko je postala odločba o odmeri dohodnine po informativnem izračunu dokončna, izvedel za dejstvo, da je zavezanec v tem letu prejemal tudi obdavčljive dohodke, ki jih v napovedi za odmero dohodnine ni napovedal in pri sami odmeri niso bili upoštevani, ker davčni organ zanje ni vedel. V postopku inšpekcijskega nadzora davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2008 je davčni organ ugotovil, da je tožeča stranka v letu 2008 z računa odprtega pri A. na osebni račun prejemala določena nakazila in opravljala dvige gotovine v različnih zneskih. Dvignjena gotovina v bruto znesku 497.475,00 EUR je bila opredeljena kot dohodek iz zaposlitve oziroma kot vir 1230 – dohodek iz drugega pogodbenega razmerja, akontacija dohodnine je znašala 111.931,88 EUR, pri izračunu akontacije dohodnine pa so bili upoštevani tudi normirani stroški v višini 10 % dohodka. Ker inšpekcijski nadzor davkov in prispevkov pri tožeči stranki v danem primeru še ni zaključen, je davčni organ v skladu s 83. členom Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) izdal začasno odločbo na podlagi podatkov znanih do dneva izdaje odločbe. To odločitev je davčni organ sprejel zaradi prijave terjatev po ZFPPIPP v postopku osebnega stečaja tožeče stranke, kjer se rok izteče 5. 8. 2014. V nadaljevanju obrazložitve odločbe podaja podrobnejši izračun davčne osnove in izračun davka z upoštevanjem olajšav po Zakonu o dohodnini (ZDoh-2).

Navedeno odločitev je v pritožbenem postopku potrdilo tudi Ministrstvo za finance s svojo odločbo št. DT 499-01-521/2014-2 z dne 26. 11. 2014. Navaja, da gre v konkretnem primeru za obnovo postopka odmere dohodnine za leto 2008, v tej zadevi pa je davčni organ dne 13. 3. 2014 izdal sklep o obnovi postopka odmere dohodnine po uradni dolžnosti, saj je ugotovil, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za obnovo. Po presoji pritožbenega organa so bila nova dejstva oziroma novi dokazi kot obnovitveni razlog dovolj utemeljeno izkazani, da je bila obnova postopka v danem primeru upravičena, saj so bili naknadno v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve za obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2009 pri tožeči stranki ugotovljeni višji prejemki, kot so mu bili upoštevani v prvotni odločbi o odmeri dohodnine. Povzema potek dvigovanja gotovine iz računa pravne osebe v letu 2008 in ugotavlja, da jih tožeča stranka ne zanika, za dvig teh zneskov pa ni predložila verodostojnih dokumentov o porabi za namene poslovanja pravne osebe, zato je davčni organ dvignjena sredstva opredelil kot dohodek iz drugega pogodbenega razmerja.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb in predlaga da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločitev davčnega organa in se pri tem sklicuje na ustavno sporno ureditev instituta ocene davčne osnove za fizične osebe po ZDavP-2, prav tako zatrjuje, da je bilo v postopku pri davčnem organu nepravilno uporabljeno materialno pravo, nepopolno je bilo ugotovljeno dejansko stanje, bančni podatki so bili pridobljeni na neustaven in nezakonit način, zato je izpodbijana odločba iz tega razloga protiustavna in nezakonita. Podaja tudi obširno obrazložitev zatrjevanih nepravilnosti in kršitev in smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožba ni dovoljena.

Po prvem odstavku 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) je sodišče dolžno opraviti predhodni preizkus tožbe in ugotoviti, ali so izpolnjene procesne predpostavke za njeno vsebinsko obravnavanje. Ena izmed njih je določena v 6. točki istega člena, ki se nanaša na obstoj pravovarstvenega interesa, ki je pogojen s posegom v tožnikovo pravico oziroma njegovo pravno korist. Namen te procesne predpostavke je, da se iz nadaljnjega obravnavanja izločijo zadeve, v katerih vsebinska izvedba postopka očitno ne bi privedla k spremembi pravnega položaja tožnika. Po navedeni določbi sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno na zakon oprto osebno korist. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora.

Po presoji sodišča navedena procesna predpostavka izkazanega pravnega interesa v tem sporu ni izpolnjena. Iz podatkov predloženega upravnega spisa namreč izhaja, da je bila z odločbo Davčnega urada Ptuj, št. DT 4210-2140/2011-29 (14-130a-00) z dne 16. 9. 2014 v tem sporu izpodbijana začasna odločba razveljavljena, z isto odločbo pa je bila tožeči stranki za leto 2008 v obnovljenem postopku odmerjena dohodnina v znesku 203.111,20 EUR in ugotovljeno, da znaša razlika med odmerjeno dohodno in med letom plačanimi akontacijami dohodnine (v skupnem znesku 14.570,31 EUR) 188.540,89 EUR. Navedeno odločitev je potrdilo tudi Ministrstvo za finance s svojo odločbo št. DT 499-01-536/2014-2 z dne 7. 1. 2015, tožeča stranka pa je zoper citirano dokončno odločbo vložila tožbo, ki jo Upravno sodišče RS, oddelek v Mariboru vodi pod opr. št. II U 47/2015. Ker je torej tožeči stranki v upravnem sporu opr. št. II U 47/2015 zagotovljeno sodno varstvo v zvezi z odmero dohodnine za leto 2008, nadaljnje vsebinsko obravnavanje predmetnega upravnega spora ne bi privedlo k spremembi pravnega položaja tožeče stranke, je sodišče tožbo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 po katerem v primeru, ko sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.