Jedro

Tožnik se je kot javni uslužbenec s predstojnikom dogovoril za mirovanje pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, zato da je lahko sklenil delovno razmerje z drugim delodajalcem. To pomeni, da je njegova pogodba o zaposlitvi prenehala veljati z dnem sklenitve sporazuma o mirovanju pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, razen v delu, ki se nanaša na pravico do vrnitve nazaj na delo ter do razporeditve na ustrezno delo, saj ni mogel biti hkrati v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki se glasi, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 19.9.2005 in mu še traja od 1.8.2006 dalje za nedoločen čas z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja (I./1. odstavek). Posledično navedenemu je zavrnilo tudi zahtevek za poziv nazaj na delo po pogodbi o zaposlitvi in plačilo plače od 1.8.2006 do vrnitve nazaj na delo tako, kot če bi delal, skladno z sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače v plačilo do plačila (I./2. odstavek). Prav tako je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika od 1.8.2006 dalje prijaviti v socialna in zdravstvena zavarovanja in zanj plačati prispevke, ter mu za čas od 1.8.2006 do vrnitve nazaj na delo in mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico, vse na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi (I./3. odstavek). Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo stroškov postopka z zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (I./4. odstavek). Odločilo je, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka (II. odstavek).

Tožnik je vložil pravočasno pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje iz vseh razlogov po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi tožene stranke (pravilno: tožeče stranke) ugodi tako, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi ter sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navajal je, da je sodišče prve stopnje zavzelo napačno stališče, da se tožnik ne more sklicevati na določbo 3. odstavka 51. člena ZDR, po kateri mora delodajalec delavcu izreči izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, če se delavec v predpisanem roku po prenehanju razlogov za suspenz pogodbe, neupravičeno ne vrne na delo. Takšno stališče sodišča je po oceni tožnika v celoti napačno. Pravdni stranki sta se s sporazumom o mirovanju pravic in obveznosti dogovorili tudi, da je tožnik dolžan nastopiti delo v skladu z 51. členom Zakona o delovnih razmerjih. Določila 51. člena ZDR so univerzalna in veljajo za vse primere suspenza pogodbe o zaposlitvi. Sodišče trdi, da je pravna podlaga za sklenitev sporazuma bil 4. člen Uredbe o postopku za zasedbo prostega delovnega mesta v organih državne uprave in v pravosodnih organih (Ur. l. RS, št. 22/2004 in 57/05), kar je sicer res, vendar to ne izključuje veljavnosti 51. člena ZDR. Gre za primer, kot ga določa 51. člen ZDR, da velja: v drugih primerih, ki jih določa zakon. V primerih, ko delavec začasno preneha upravljati delo, pogodba o zaposlitvi ne preneha veljati in je delodajalec ne sme odpovedati, razen če so podani razlogi za izredno odpoved ali če uveden postopek za prenehanje delodajalca (suspenz pogodbe o zaposlitvi). Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da je tožnik imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ki ni bila nikoli odpovedana. Pogodba o zaposlitvi pa se lahko odpove samo z zakonom določenih razlogov. Nikakor pogodba ne more prenehati veljati s sklenitvijo sporazuma o mirovanju pravic in obveznosti. Sporazum tudi ne vsebuje določil ali pouka tožniku kakšne posledice ga zadenejo, če bi kršil določila sporazuma. Poudariti je, da je tožnik prava nevešča oseba, njegov predlog je bil povsem logičen in kaže na nepoznavanje inštituta mirovanja pravic in obveznosti. Tožena stranka pa je je kot prava vešča stranka pripravila ustrezen sporazum o mirovanju pravic in obveznosti. Delovno razmerje pri delodajalcu se nadaljuje s prvim dnem izteka mirovanja pravic in obveznosti in s tem dnem je bila tožena stranka dolžna tožnika prijaviti v zavarovanje in mu začeti izplačevati plačo. Če je tožnik res ravnal nepravilno in nezakonito, bi mu tožena stranka morala podati izredno odpoved. Tožnik je na delo v Evropsko unijo in ... odšel kot strokovnjak EU iz Slovenije in to ni bil samo njegov interes. Tožnik je pravočasno, dva meseca pred iztekom sporazuma obvestil toženo stranko in to ustno pristojno voljo kadrovske službe, ki je o tem obvestila pred postavljene pri toženi stranki, ki so se strinjali, da tožnik nastopi delo 1.8.2006. Tožnik se z načeloma strinja, da je lahko razporejen tudi na drugo delovno mesto, vendar prvi odstavek 3. člena Sporazuma določa, da „javnemu uslužbencu se po prenehanju mirovanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, delovno razmerje nadaljuje“. To pomeni, da je imel tožnik pravico odkloniti ponujeno pogodbo o zaposlitvi, iz razlogov, ki so za njega zelo utemeljeni, in da zato ne izgubi pravic iz delovnega razmerja, ali pa da vsaj ni odpuščen, kot je to bilo pri tožniku. Iz izpovedi priče T.P.P. tudi izhaja, da je tožena stranka nenehoma, vsak mesec spreminjala sistemizacijo delovnih mest, to pa počne praktično poljubno, da spreminja samovoljno tudi pogoje delovnih mest, kot to izhaja iz razpisa za vodje službe za mednarodno sodelovanje iz decembra 2006, kjer je razpis tako prirejen, da za vodjo službe tožene stranke za mednarodno sodelovanje zadostuje osnovno znanje enega tujega jezika.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in v celoti prerekala pritožbene navedbe tožnika in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navajala je, da je pravna podlaga za odločitev bila podana v 4. členu Uredbe, sedanja ureditev mirovanja pravic in obveznosti pa je določena v 152. členu Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS št. 63/2007 – uradno prečiščeno besedilo – ZJU), na podlagi takrat veljavne Uredbe pa je tožena stranka lahko sklenila sporazum samo na podlagi določil, ki izhajajo iz Uredbe. Tožnik ni izpolnil obveznosti iz sporazuma, saj ni pisno obvestil tožene stranke o vrnitvi, prav tako pa se v roku ni vrnil). Tožnik tudi ni nikakršna laična stranka, saj je kot mednarodni strokovnjak, magister in oseba, ki govori pet tujih jezikov, zlasti pa kot visok uradnik, ni izpolnil osnovne zavede, ki jo je določal sporazum. Ponudba nove zaposlitve je za tožnika pomenila celo boljše delovno mesto z višjim količnikom za 0,20. Tožena stranka je tudi vse spremembe sistemizacije sprejemala skladno z Uredbo o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in pravosodnih organih.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju: ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 18.2.2005, dne 16.9.2005 pa sta stranki sklenili sporazum o mirovanju pravic in obveznosti iz delovnega razmerja (v nadaljevanju: Sporazum) v katerem sta se dogovorili, kot to izhaja iz 1. člena Sporazuma, da bo tožnik za določen čas sklenil delovno razmerje v italijanskem podjetju P., da bi kot izvedenec Evropske komisije sodeloval pri reformi Ministrstva za ... in sicer za čas od 19.9.2005 do 30.6.2006, pri čemer pa sta se v 2. členu Sporazuma dogovorili, da tožniku za navedeno obdobje mirujejo pravice in obveznosti iz delovnega razmerja ter da mu napredovalno obdobje v tem času ne teče. Med strankama v postopku tudi ni bilo sporno, da tožena stranka tožniku ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi z dne 28.2.2005 in mu je dne 18.7.2006 ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi, ki je pa tožnik ni želel sprejeti. Ker tožnik ni želel sprejeti nove pogodbe o zaposlitvi je bila tožena stranka prosta obveznosti za razporeditev tožnika na ustrezno delo. Pritožbeno sodišče glede na podane pritožbene ugovore tožnika o tem, da je bil prava neuka stranka in ni vedel kaj podpisuje, ugotavlja, da je sporazum o mirovanju pravic in obveznosti iz delovnega razmerja z dne 16.9.2005 jasen in nedvoumen, sporazum pa je bil tudi sklenjen na predlog tožnika, kot to izhaja iz njegovega predloga toženi stranki z dne 6.9.2005. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je pri sklenitvi sporazuma šlo za razlog iz 51. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – ZDR), ki sicer ureja suspenz pogodbe o zaposlitvi, saj 1. odstavek 51. člena ZDR izrecno določa primere, ki so v zakonu našteti: ko delavec zaradi prestajanja zaporne kazni ali izrečenega vzgojnega, varnostnega ali varstvenega ukrepa, zaradi katerega ne more opravljati dela šest mesecev ali manj, zaradi služenja vojaškega roka ali opravljanja nadomestne civilne službe oziroma usposabljanja za opravljanje nalog v rezervni sestavi policije, pripora in v drugih primerih, ki jih določa zakon, začasno preneha opravljati delo, pogodba o zaposlitvi ne preneha veljati in je delodajalec ne sme odpovedati, razen če so podani razlogi za izredno odpoved ali če je uveljavljen postopke za prenehanja delodajalca. Tako v konkretnem primeru ne gre za primer na katerega se tudi sklicuje pritožba, da ne gre za razlog – ki ga določa zakon, saj navedenega razloga ne ureja niti splošna niti specialna delovnopravna zakonodaja. Tako je neutemeljeno tudi sklicevanje tožnika na 3. odstavek 51. člena ZDR, ki določa, da ima delavec pravico in dolžnost vrniti se na delo najkasneje v roku 5 dni po prenehanju razlogov za suspenz pogodbe, ter če se delavec v predpisanem roku neupravičeno ne vrne na delo in mu je izrečena izredna odpoved v skladu s 5. alinejo 111. člena ZDR, traja suspenz pogodbe do začetka učinkovanja izredne odpovedi.

Pojasniti je, da je pravna podlaga za sklenitev sporazuma določilo 4. člena Uredbe o postopku za zasedbo prostega delovnega mesta v organih državne uprave in v pravosodnih organih (Ur. l. RS, št. 22/2004 in 57/2005) z naslovom – mirovanje pravic, ki sicer določa, da se lahko javni uslužbenec in predstojnik sporazumno dogovorita o mirovanju pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ter da v času mirovanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja lahko javni uslužbenec sklene delovno razmerje z drugim delodajalcem v skladu z dogovorom (1. odstavek 4. člena Uredbe). Prav tako navedeni člen tudi določa, da v času mirovanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja javnemu uslužbencu ne teče napredovalno obdobje (2. odstavek 4. člena Uredbe). Po prenehanju mirovanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja pa se delovno razmerje nadaljuje in se javnega uslužbenca razporedi na ustrezno delovno mesto, pri čemer javni uslužbenec ohrani dosežena napredovanja, uradnik pa tudi svoj naziv (3. odstavek 4. člena Uredbe). Kot izhaja iz izvedenih dokazov, je tožniku mirovalo delovno razmerje od 19.9.2005 do 30.6.2006, tožnik pa je sklenil delovno razmerje pri drugem delodajalcu P. od 19.9.2005 do 10.7.2006. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je pogodba o zaposlitvi tožnika prenehala veljati z dnem sklenitve sporazuma o mirovanju pravic, razen v delu, ki se je nanašal na pravico do vrnitve nazaj na delo ter do razporeditve na ustrezno delo, saj delavec dejansko ne more imeti hkrati dveh delovnih razmerij pri dveh različnih delodajalcih za polni delovni čas in to celo v dveh različnih državah. Tožnik pa je tudi toženi stranki dne 6.9.2005 podal prošnjo za sklenitev sporazuma o prenehanju delovnega razmerja z možnostjo ponovne zaposlitve. Tožnik tožene stranke tudi pisno ni obvestil o datumu vrnitve oziroma o morebitnem podaljšanju pogodbe o zaposlitvi pri italijanskem podjetju P., prav tako pa se prvi naslednji dan po 30. 6. 2006 ni vrnil na delo k toženi stranki podpisnici Sporazuma, kar je bila sicer njegova pravica ne pa tudi dolžnost. Tožena stranka je tožniku po izteku roka iz 2. odstavka 2. člena Sporazuma celo ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo, ki pa je tožnik ni želel podpisati, ker se z njo ni strinjal. Tako je tožena stranka v celoti izpolnila svoje obveznosti iz Sporazuma o mirovanju pravic in tožniku tudi ponudila sklenitev pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, tožnik pa pogodbe ni podpisal, ker s z njo ni strinjal, zato je tožena stranka prosta vseh obveznosti iz navedenega Sporazuma. Sporazum je dvostranski akt strank in iz katerega izhajajo tako pravice kot tudi obveznosti obeh strank.

V zvezi s pritožbenimi ugovori tožnika „o mesečnih spremembah sistemizacij“ pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ima delodajalec pravico, da organizira delovni proces tako, kot misli, da je zanj najbolj ustrezno, seveda pa mora pri tem upoštevati predpisana pravila – konkretno Uredbo o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih. Navedena Uredba pa nikjer ne prepoveduje „mesečnih sprememb“ sistemizacije in povsem logično je, da delodajalec sprejme sistemizacijo, upoštevaje potrebe delovnega procesa, upoštevaje pri tem tako število delovnih mest kot zahtevano izobrazbo in delovne izkušnje za zasedbo konkretnega delovnega mesta in tako mnenja in ocene delavca glede posameznih zakonito sprejetih odločitev delodajalca na tem področju ne morejo biti relevantna in upoštevna. Delavec tudi ne more zahtevati od delodajalca, da mu le-ta ponudi pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, ki si ga morda „želi“. Po konkretnem Sporazumu je bila tožena stranka tožniku dolžne ponuditi – ustrezno delovno mesto, kar pa je tudi sicer spoštovala.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o stroških postopka na podlagi določil 154. člena ZPP in 155. člena ZPP, saj tožnik v sporu ni uspel, zato je bil dolžan kriti svoje stroške postopka.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.