Jedro

Predkazenski postopek se opravlja na sodišču in ima naravo sodnega postopka. Drugi odstavek 1. člena ZBPP tudi ne govori o sodnem varstvu v kazenskih postopkih, pač o varstvu pred obtožbami v kazenskih zadevah. Ta pojem (kazenske zadeve) pa zajema več kot le uveden ali začet kazenski postopek in torej vsebuje tudi možnost dodelitve brezplačne pravne pomoči v predkazenskem postopku, kjer na predlog državnega tožilca pred vložitvijo obtožnega predloga sodišče opravlja posamezna preiskovalna dejanja.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Izpodbijana odločba Okrožnega sodišča v Mariboru, Organa za brezplačno pravno pomoč, št. Bpp 1398/2021 z dne 8. 11. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 347,70 EUR stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Mariboru (v nadaljevanju Organ za BPP) zavrnil prošnjo tožnika, da se mu dodeli brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju BPP) za njegovo zastopanje kot oškodovanca v postopku opr. št. I Kpd 54059/2021, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Mariboru ter v nadaljnjem prvostopnem kazenskem postopku. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Organ za BPP prošnjo zavrnil, ker je prosilčeva prošnja nerazumna. Skrajšani kazenski postopek pred Okrajnim sodiščem se začne šele z odreditvijo vročitve obtožnega predloga obdolžencu, zato vložitev zahteve za opravo posameznih preiskovalnih dejanj, pa tudi oprava le-teh ne pomeni začetka kazenskega postopka (prim. vsm sklep IV Kp 6610/2019). Po mnenju Organa za BPP je prosilec v obravnavanem primeru zaprosil za odobritev BPP v postopku, ki ni namenjen uveljavljanju sodnega varstva v kazenski zadevi, saj obtožni akt še ni bil vložen. Postopek posameznih preiskovalnih dejanj pa še ne pomeni kazenskega postopka ter s tem izpolnitev pogojev po 7. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Namen posameznih preiskovalnih dejanj v skrajšanem postopku v skladu s 431. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) namreč ni preiskava, kot se ta opravlja v rednem kazenskem postopku, temveč so posamezna preiskovalna dejanja zgolj v pomoč upravičenemu tožilcu pri odločitvi, ali naj vloži obtožni predlog (prim. sodba I U 1056/2020, III U 22/2021). Posledično to pomeni, da bo prosilec v predkazenskem postopku zgolj zaslišan, sodnik pa v zvezi z njim ne bo izdal nobene odločbe, zaradi česar je zaključiti, da ne gre za sodni postopek v smislu 1. člena v zvezi s 7. členom ZBPP.

2. Zoper zgoraj navedeno odločbo je tožnik vložil tožbo v tem upravnem sporu, v kateri predlaga odpravo odločbe, vrnitev zadeve v ponovni postopek toženi stranki in povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je sodna praksa, oblikovana na nivoju Upravnega sodišča RS kot višjega sodišča v zvezi z obstojem zakonskih pogojev za odobritev BPP v predkazenskem postopku, v fazi le-tega, ko predkazenski postopek izvaja sodišče, pravno napačna in krivična, sodna praksa o navedenem vprašanju na nivoju Vrhovnega sodišča RS pa, kolikor je pooblaščencu tožnika znano, doslej še ni bila oblikovana. Nesporno je, da predkazenski postopek, ki ga izvaja Okrajno sodišče v Mariboru, v zvezi s katerim je tožnik zaprosil za odobritev BPP še ni kazenski postopek, ter da se bo kazenski postopek v navedeni zadevi začel šele z vložitvijo obtožnega akta zoper obdolženca. To dejstvo pa še ne pomeni, da obravnavani predkazenski postopek ni sodni postopek, saj ga izvaja sodišče. Za predkazenske postopke je značilno, da potekajo v različnih fazah, v katerih jih izvajajo različni organi. Ker ta predkazenski postopek izvaja sodišče gre po prepričanju tožnika za sodni postopek, saj sodni postopek ni zgolj kazenski postopek, ampak vsak postopek, ki ga vodi oz. izvaja sodišče. Zato je odločitev tožene stranke, ki je prošnjo za BPP tožnika zavrnila materialnopravno napačna. Tožnik pa je prav zaradi svojih resnih psihičnih težav, ki jih ima, in ker je osumljenec tožnika hudo pretepel, da bi od njega izsilil denar in se ga tožnik že prav bolestno boji, v obravnavanem sodnem predkazenskem postopku, vsekakor potreben pravne pomoči odvetnika, in to v večji meri kot marsikateri drugi prosilec za odobritev BPP.

3. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala navedbe iz tožbe in se zavzemala za njeno zavrnitev. Ponovila je razloge iz izpodbijane odločbe in se sklicevala na sodno prakso Upravnega sodišča RS, iz katere izhaja, da postopek posameznih preiskovalnih dejanj v predkazenskem postopku ne pomeni, da je v teku sodni postopek.

4. Tožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je predmet presoje odločitev tožene stranke, s katero je le-ta zavrnila prošnjo tožnika, da se mu dodeli BPP iz razloga, ker oprava posameznih preiskovalnih dejanj ne pomeni izvajanja sodnega postopka v smislu 1. člena ZBPP.

6. Pravica do sodnega varstva oz. do dostopa do sodišča iz 23. člena Ustave Republike Slovenije1 (v nadaljevanju URS) spada med temeljne človekove pravice in svoboščine (15. člen URS). Ustavno sodišče je večkrat poudarilo, da osebam slabega premoženjskega stanja višina sodnih stroškov ne sme predstavljati nepremostljive ovire za dostop do sodišča, kar izhaja ne samo iz 23. člena Ustave, pač pa tudi iz načela enakosti pred zakonom in prepovedi diskriminacije po 14. členu Ustave.2 ZBPP torej omogoča dejansko in učinkovito izvrševanje pravice do dostopa do sodišča vsakomur ne glede na njegov premoženjski oz. socialni status ob ustavnem priznanju pravice do sodnega varstva kot človekove pravice in ob upoštevanju načela socialne države kot ustavne zahteve, ki se konkretizira tudi v vsebinski, materialni pravici do enakosti pred zakonom.3 S tem zakonom so tako celovito in sistemsko urejena vsa vprašanja, povezana z zagotavljanjem pravnega svetovanja in zastopanja po odvetniku in drugih, za to kvalificiranih osebah v smislu uresničevanja pravice do dostopa do sodišča.4 Država mora stranki zagotoviti strokovno pomoč, kadar je to nujno za dostop do sodišča s sredstvi iz proračuna.5

7. V skladu s prvim odstavkom 1. člena ZBPP je namen BPP uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Po drugem odstavku istega člena se za sodno varstvo po tem zakonu med drugim šteje tudi varstvo pred obtožbami v kazenskih zadevah. Glede na prvi odstavek 7. člena ZBPP se BPP po tem zakonu lahko odobri za pravno svetovanje, pravno zastopanje in druge pravne storitve, določene z zakonom, za vse oblike sodnega varstva pred vsemi sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi sodišči v RS, pred Ustavnim sodiščem RS in pred vsemi organi, institucijami in osebami v RS, ki so pristojne za izvensodno poravnavanje sporov ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. Namen, ki ga zasleduje ZBPP v zgoraj citiranih določbah je v tem, da se uresničuje pravica do sodnega varstva pred sodišči, kamor zakon šteje tudi varstvo v kazenskih zadevah.

8. V obravnavani zadevi je bilo med strankama nesporno, da je tožnik zaprosil za BPP v predkazenskem postopku pred okrajnim sodiščem, kjer nastopa kot oškodovanec. Tožena stranka je prošnjo zavrnila, ker kazenski postopek še ni bil uveden, saj upravičeni tožilec še ni vložil obtožnega akta, zato po njenem mnenju ne gre za sodni postopek, za katerega bi bilo mogoče pridobiti BPP. Drži sicer stališče tožene stranke, da v tej fazi kazenski postopek v ožjem pomenu še ni bil uveden, saj kot ugotavlja Vrhovno sodišče RS v sklepu št. I Up 198/2013 z dne 18. 8. 2013 se kazenski postopek po prvem odstavku 19. člena ZKP uvede na zahtevo upravičenega tožilca. To pa je v primeru skrajšanega postopka pred okrajnim sodiščem, v zvezi s katerim je tožnik zaprosil za BPP, v skladu s 430. členom ZKP, vložen obtožni predlog državnega tožilca oz. oškodovanca kot tožilca ali vložena zasebna tožba.

9. Vendar je po stališču sodišča za predmetno zadevo bistvena razlaga določb 1. in 7. člena ZBPP ter namena tega zakona, ki omogoča uresničevanje pravice do sodnega varstva pred vsemi sodišči. Še zlasti, ker se predkazenski postopek opravlja na sodišču, ima naravo sodnega postopka. Prav tako drugi odstavek 1. člena ZBPP ne govori o sodnem varstvu v kazenskih postopkih, pač o varstvu pred obtožbami v kazenskih zadevah. Ta pojem (kazenske zadeve) pa zajema več kot le uveden ali začet kazenski postopek in torej vsebuje tudi možnost dodelitve BPP v predkazenskem postopku, kjer na predlog državnega tožilca pred vložitvijo obtožnega predloga sodišče opravlja posamezna preiskovalna dejanja.

10. Že v zadevah II U 314/2020 z dne 11. 11. 2020, II U 218/2020 z dne 14. 10. 2020, II U 431/2019 z dne 2. 10. 2019 in II U 375/2019 z dne 7. 8. 2019 je Upravno sodišče RS zavzelo stališče, da ima pravico do BPP tudi osumljenec v fazi preiskovalnih dejanj, kar izhaja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), ki v točki c izrecno določa, da je sestavni del pravice do poštenega sojenja, da ima vsakdo, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri, ali če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti. Prav tako je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) poudarilo, da je pravica do odvetnika v zgodnjih fazah kazenskega postopka posebej pomembna, saj se lahko iz molka obtožene ali osumljene osebe izpeljejo neugodni sklepi,6 in da dostop do odvetnika v zgodnjih fazah vključuje tudi pravico do zasebnega posvetovanja z odvetnikom pred zasliševanjem.7

11. Zgoraj navedeno pa, še zlasti ob upoštevanju načel Direktive 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ (v nadaljevanju Direktiva), ki ščiti žrtve kaznivih dejanj oz. oškodovance8 vse od trenutka storitve kaznivega dejanja, ob pravilni razlagi 1. in 7. člena ZBPP velja tudi za oškodovance v predkazenskem postopku pred sodiščem. Tako 4. člen Direktive določa, da države članice zagotovijo, da se žrtvam brez nepotrebnega odlašanja od prvega stika s pristojnim organom z namenom dostopa do pravic, določenih v tej direktivi, med drugi zagotovi tudi informacija o tem, kako in pod kakšnimi pogoji imajo lahko dostop do pravnega svetovanja, pravne pomoči in katerih koli drugih nasvetov (točka 1(d) 4. člena Direktive), 13. člen Direktive pa določa, da države članice zagotovijo, da imajo žrtve dostop do pravne pomoči, kadar imajo status stranke v kazenskem postopku. Nenazadnje pa tudi prvi odstavek 65. člena ZKP določa, da smejo oškodovanci v postopku izvrševati svoje pravice po pooblaščencu. Če oškodovanec zadostnih sredstev nima, mu jih mora zagotoviti država v okviru BPP tudi v predkazenskem postopku.

12. Po obrazloženem in ob upoštevanju zgoraj navedene sodne prakse, je sodišče odstopilo od drugačne sodne prakse Upravnega sodišča RS, ki jo je tožena stranka navedla v izpodbijani odločbi, in katere bistvo je bilo, da BPP v predkazenskem postopku z opravo preiskovalni dejanj ni mogoča, ker kazenski postopek kot sodni postopek še ni bil uveden.9

13. Ker je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo in ni pogojev za zavrnitev tožbe (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), je sodišče tožbi ugodilo in v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje, v katerem bo morala le-ta ponovno odločiti o zadevi in pri tem upoštevati zgoraj navedeno pravno mnenje sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

14. V obravnavani zadevi je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo na seji in ni razpisalo glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, in sicer, da je tožnik zaprosil za BPP za zastopanje in pravno svetovanje v predkazenskem postopku kot oškodovanec, med strankama ni bilo sporno. Sporna je bila le razlaga materialnega prava, ki pa je tako ali tako v domeni sodišča. 15. O stroških postopka je sodišče odločilo v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Tožeči stranki je prisodilo pavšalni znesek v višini 285,00 EUR in 62,70 EUR kot povračilo za plačani 22 % DDV, saj je tožečo stranko pred sodiščem zastopala odvetnica, ki je davčna zavezanka. Tožena stranka je tako dolžna povrniti tožeči stranki 347,70 EUR stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku 15 dnevnega roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

1 URS v 23. členu določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. 2 Tako sklepa Ustavnega sodišča RS, Up 40/97 z dne 7. 3. 1997 in Up 103/97 z dne 26. 2. 1998. 3 Tako Aleš Galič, oprostitev stroškov in brezplačno pravno pomoč v pravdnem postopku kot izraz načela socialne države, Pravnik št. 4-5, 1998. 4 Več o tem dr. Aleš Galič: Pravica do sodnega varstva v novejši praksi evropskega sodišča za človekove pravice, Pravosodni bilten št. 4/2013 str. 83 do 113 in Ustavno procesno pravo, GV založba, Ljubljana, 2004, str. 87 do 88. 5 Več o tem Predlog zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) - EPA 1301 št. 751-01/99-1 z dne 31. 8. 2000. 6 Sodba ESČP z dne 8. februarja 1996 v zadevi John Murray proti Združenemu kraljestvu, pritožba št. 18731/91, točka 66. 7 Sodba ESČP z dne 9. aprila 2015 v zadevi A. T. Proti Luksemburgu, pritožba št. 30460/13, točka 86. 8 Direktiva v točki 1(a) 2. člena določa, da za namene te Direktive pojem „žrtev“ pomeni, fizično osebo, ki je utrpela škodo, vključno s fizično, duševno ali ekonomsko izgubo, ki jo je neposredno povzročilo kaznivo dejanje. 9 Tako sodbe UPRS III U 22/2021 z dne 16. 3. 2021, I U 2381/2018 z dne 31. 1. 2019, I U 1356/2018 z dne 10. 9. 2018, IV U 193/2017 z dne 13. 2. 2018, III U 143/2017 z dne 7. 7. 2017, I U 1820/2014 z dne 10. 12. 2014 in I U 435/2013 z dne 3. 4. 2013.