Jedro

Roki iz 22. člena ZDen, v katerih je imel tožnik zakonito posest, so že potekli. Možnost dodelitve nadomestnih zemljišč denacionalizacijskim upravičencem (oziroma njihovim pravnim naslednikom), ki bi jih lastniki dobili v zamenjavo za sporne, ki se ni uresničila, pa tudi ni šteti za pravno podlago, ki bi tožnika upravičevala do uporabe spornega zemljišča. Sam navaja, da je bilo o vračilu parcele v denacionalizaciji odločeno v roku 17 let po uveljavitvi ZDen, kar pomeni potek obeh rokov iz člena 22 ZDen, tudi 5 - letnega od pravnomočnosti odločbe.

Tožnik z dejansko posestjo na parcelah ne more izkazati pravne podlage za uporabo le-teh v smislu 7. točke 2. člena Pravilnika o registru kmetijskih gospodarstev. Upravni organ je zato pravilno odločil, da ker tožnik ni izkazal pravilnosti vpisanega podatka, se iz tožnikovega GERK-a izbriše predmetna parcela.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka izbrisal del GERK-a, ki obsega parc. št. 583/1 k.o. …, pripisan kmetijskemu gospodarstvu KMG MID 100305714 A. d.o.o.; v 2. točki izreka odločil, da se sproščen GERK ne pripiše nobenemu kmetijskemu gospodarstvu in se sprosti po karakteristiki „0“; ter v 3. točki izreka, da po dokončnosti te odločbe Upravna enota … po uradni dolžnosti vpiše spremembe v evidenco GERK-ov. V obrazložitvi je navedel, da sta B.B. in C.C. pri upravnem organu podala zahtevo za izbris GERK-a na parc. št. 583/1 k.o. …, z obrazložitvijo, da nista podala soglasja za uporabo in zahtevata, da se v Registru kmetijskih gospodarstev (RKG) GERK umakne iz njunih zemljišč. Organ je ugotovil, da je navedena nepremičnina v lasti predlagateljev, zato je v skladu z drugim odstavkom 34. člena Pravilnika o registru kmetijskih gospodarstev (Pravilnik) pozval tožnika, da predloži dokazila o pravici do uporabe zemljišč na podlagi postopka iz 35. člena Pravilnika. Iz odgovora izhaja, da je bilo sporno zemljišče vrnjeno v denacionalizaciji v last, ne pa tudi v posest, ki jo bosta sedanja lastnika lahko pridobila v postopku komasacije. Upravni organ je zaključil, da tožnik ne izkazuje pravice do posesti in s tem vpisa GERK-a na spornem zemljišču, glede na 22. člen Zakona o denacionalizaciji (ZDen), zaradi poteka rokov in neobstoja sporazuma.

Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. V obrazložitvi soglaša z razlogom prvostopnega organa, da tožnik pravice do uporabe na spornih zemljiščih ni izkazal. Tožnik v tožbi navaja, da ne soglaša s stališčem, da iz vsebine predloženega dela Dogovora ni razbrati, ali so bila denacionalizacijskim upravičencem ponujena „nadomestna zemljišča“. Priloga predloženega dela Dogovora je bil dopis Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS št. /98-BL z dne 7. 1. 1999, kjer je bilo v drugem odstavku tega dopisa jasno navedeno, da se je Sklad zavezal, da bo on na odstopljenih kompleksih v soglasju z denacionalizacijskimi upravičenci le-tem dodeljeval nadomestna zemljišča. Zaveza dodelitve nadomestnih zemljišč je bila na strani Sklada in ne tožnika. Tožnik je svojo obveznost izpolnil, to je, da je odstopil komplekse Skladu, da jih on razdeli upravičencem. Dodaja še, da v postopku denacionalizacije zemljišče ni bilo vrnjeno v posest upravičencema, ker je sestavni del funkcionalno zaokroženega kompleksa. Kolikor bi prvostopni organi spoštovali roke za odločitev o zadevi, vseh teh zapletov danes ne bi bilo, saj bi komasacija že zdavnaj bila izvedena in bi upravičenca tako lahko že prišla do posesti. Tožnik ugovarja navedbam organov o poteku roka, ki naj bi ga imel tožnik za izkazovanje pravice do posesti. Upravni organ ne more od tožnika zahtevati izpolnjevanja roka, ker sam upravni organ svojega roka ni spoštoval, to pa je predpogoj za izpolnjevanje roka tožnika. Upravni organ je odločil o vračilu zemljišča po 17 letih od uveljavitve ZDen, tožnik pa ne more uveljavljati pravice do uporabe, ker je od uveljavitve ZDen preteklo že več kot 7 let. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

Iz določbe 7. točke 2. člena Pravilnika izhaja, da se v posamezen GERK vpišejo zemljišča v uporabi kmetijskega gospodarstva, zemljišča, za katera nosilec kmetijskega gospodarstva izkaže pravico uporabe. Pravico uporabe ima nosilec, ki je lastnik ali zakupnik zemljišča oziroma ima za uporabo zemljišča pridobljeno soglasje lastnika zemljišča ali drugo pravno podlago, iz katere izhaja pravica do uporabe zemljišč.

V obravnavni zadevi je imel tožnik v svojem GERK-u vpisano tudi parcelo 583/1 k.o. …. Ni sporno med strankami, da tožnik ni lastnik parcele niti zakupnik oziroma, da za njeno uporabo nima soglasja lastnika zemljišča. Sporno med strankami pa je, ali je tožnik dokazal „drugo pravno podlago“, ki je močnejša od nasprotovanja lastnika, da vpiše njegovo parcelo v svoj GERK. Tudi po mnenju sodišča tožnik „druge pravne podlage“ ni izkazal. Sklicevanje na ZDen (odločbo o denacionalizaciji, s katero je bila denacionalizacijskemu upravičencu vrnjena lastninska pravica na zemljiščih v tožnikovem kompleksu), glede na 22. člen ZDen, ni relevantno v zvezi z ugotovitvijo, da tožnik ni izkazal pravice do uporabe. Namreč, kot se je pravilno opredelil že prvostopni organ, so roki iz 22. člena ZDen, v katerih je imel tožnik zakonito posest, že potekli. Možnost dodelitve nadomestnih zemljišč denacionalizacijskim upravičencem (oziroma njihovim pravnim naslednikom), ki bi jih lastniki dobili v zamenjavo za sporne, ki se ni uresničila, pa tudi ni šteti za pravno podlago, ki bi tožnika upravičevala do uporabe spornega zemljišča. Sam navaja, da je bilo o vračilu parcele v denacionalizaciji odločeno v roku 17 let po uveljavitvi ZDen, kar pomeni potek obeh rokov iz člena 22 ZDen, tudi 5 - letnega od pravnomočnosti odločbe. Pa tudi s predloženim delom „Dogovora“ tožnik ni izkazal dogovora z lastnikoma parcele.

Enako ne daje tožniku pravice do uporabe tudi v 27. členu ZDen predvidena možnost, kako do posesti v denacionalizaciji vrnjenih nepremičnin pridejo denacionalizacijski upravičenci. V tretjem odstavku 27. člena ZDen je določeno, da denacionalizacijski upravičenci, ki so pridobili lastninsko pravico na kompleksu v obliki solastnine, pridobijo posest na podlagi sporazuma, nepravdnega postopka ali komasacije, kar pa ni situacija v obravnavani zadevi (denacionalizacijski upravičenec je dobil vrnjeno lastninsko pravico na podržavljenih parcelah – torej ne v obliki solastnine), zato se tožnik na predvidene oblike razdružitve solastnine ne more sklicevati kot zakonsko možnost za podaljšanje pravice do uporabe spornih parcel. Tožnik pa z dejansko posestjo na parcelah tudi ne more izkazati pravne podlage za uporabo le-teh v smislu 7. točke 2. člena Pravilnika. Upravni organ je zato pravilno odločil, da ker tožnik ni izkazal pravilnosti vpisanega podatka, da se iz tožnikovega GERK-a izbriše parc. št. 583/1 k.o. ….

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških postopka tožnika temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.