Jedro

Če je tožba v upravnem sporu pravočasno vložena na ustavno sodišče, ki v zadevi ni pristojno, po poteku roka za vložitev tožbe pa stranka na pristojno upravno sodišče vloži novo tožbo, ne gre za situacijo, ko bi bila tožba vložena v zakonskem roku na nepristojno sodišče, pristojno sodišče pa bi jo dobilo po poteku zakonskega roka za vložitev tožbe. Če ustavno sodišče prejme v reševanje zadevo, za katero ni pristojno, zadeve ne odstopa pristojnemu sodišču po ZPP oziroma ZUS-1, temveč jo po izrecni določbi 21. a člena ZUstS obravnava generalni sekretar ustavnega sodišča, ki z dopisom stranki pojasni, da ne gre za zadevo iz pristojnosti ustavnega sodišča. Ker je pritožnik tožbo, ki je bila predmet presoje v obravnavani zadevi, neposredno pri sodišču vložil po poteku 30-dnevnega roka za vložitev tožbe, je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da je treba na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo kot prepozno zavreči.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot prepozno zavrglo tožbo (naslovljeno kot pritožbo) tožeče stranke (v nadaljevanju pritožnik) zoper sklep Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, o izvršbi, št. DT 42916-992/2011-0802-08 z dne 22. 8. 2011, s katerim je ta prvostopenjski davčni organ odločil, da se zoper pritožnika opravi davčna izvršba na njegova denarna sredstva pri banki za poplačilo davčnega dolga v višini 28.251,21 EUR z obrestmi. Tožena stranka je z odločbo, št. DT-499-29-484/2011-2 z dne 17. 10. 2012, pritožnikovo pritožbo zoper sklep prvostopenjskega davčnega organa kot neutemeljeno zavrnila.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je bil v obravnavani zadevi postopek končan z odločbo Ministrstva za finance, št. DT-499-29-484/2011-2 z dne 17. 10. 2012, ki je bila pritožniku vročena 26. 11. 2012. Ker je pritožnik tožbo vložil šele 19. 2. 2013, torej po poteku 30-dnevnega roka za vložitev tožbe v upravnem sporu, je njegova tožba prepozna.

3. Zoper sklep prvostopenjskega sodišča vlaga pritožnik pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njegovo razveljavitev ter povrnitev stroškov postopka. Navaja, da je zoper odločbo Ministrstva za finance z dne 17. 10. 2012 že 24. 12. 2012 smiselno vložil tožbo, ki pa jo je kot laična stranka zaradi očitne pomote naslovil na Ustavno sodišče RS. To je z dopisom z dne 8. 1. 2013 pritožniku pojasnilo, da se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva, in da njegove vloge ne more obravnavati, ker je ni mogoče uvrstiti med zadeve, o katerih je pristojno odločati Ustavno sodišče. Pritožnik navaja, da bi moralo Ustavno sodišče v skladu z drugim odstavkom 274. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) izdati sklep, s katerim bi se izreklo za nepristojno in zadevo odstopiti upravnemu sodišču kot pristojnemu sodišču. Ker tega ni storilo, je pritožnik 19. 2. 2013 na upravno sodišče vložil še eno tožbo zoper izpodbijani sklep prvostopenjskega davčnega organa, ki pa jo je sodišče prve stopnje kot prepozno zavrglo. Prvostopenjsko sodišče bi moralo pri predhodnem preizkusu tožbe upoštevati osmi odstavek 112. člena ZPP, na podlagi katerega se šteje, da je bila vloga, vezana na rok, ki je bila izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, na pristojno sodišče pa je prispela po izteku roka, vendarle pravočasna, če je mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti vložnika, ki nima pooblaščenca, ali očitni pomoti vložnika. Ker je pritožnik tožbo vložil v zakonskem roku na stvarno nepristojno sodišče zaradi očitne pomote, bi jo moralo prvostopenjsko sodišče obravnavati kot pravočasno in na podlagi drugega odstavka 23. člena ZPP nadaljevati postopek, kot da bi bil začet pred njim.

K I. točki izreka:

4.

Pritožba ni utemeljena.

5. Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 določbe ZPP primeroma uporabljajo le za vprašanja postopka, ki z ZUS-1 niso urejena. Vezanost tožbe v upravnem sporu na rok je posebnost postopka v upravnem sporu, ki je izrecno urejena v prvem odstavku 28. člena ZUS-1. Prav tako pa so z ZUS-1 urejeni tudi predhodni preizkus tožbe (36. člen ZUS-1) in posledice nepravočasne vložitve tožbe ter tudi, kdaj se tožba, ki na pristojno sodišče prispe po poteku zakonskega roka, izjemoma šteje za pravočasno (tretji odstavek 29. člen ZUS-1). Ker gre torej za vprašanja postopka, ki so v ZUS-1 v celoti urejena, so v obravnavani zadevi glede navedenih vprašanj (ne pa tudi glede teka rokov) relevantne navedene določbe ZUS-1 in ne določila ZPP, na katera se v pritožbi sklicuje pritožnik.

6. Prvi odstavek 28. člena ZUS-1 določa, da je treba tožbo v upravnem sporu vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. Pri dvostopenjskem upravnem postopku, kakršen je tudi postopek davčne izvršbe, se rok za vložitev tožbe šteje od vročitve drugostopenjskega upravnega akta. V obravnavani zadevi iz priložene vročilnice izhaja, da je bila odločba Ministrstva za finance, št. DT-499-29-484/2011-2 z dne 17. 10. 2012, s pravilnim pravnim poukom pritožniku vročena 26. 11. 2012. Na podlagi drugega odstavka 11. člena ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena z ZUS-1, to pa je tudi vprašanje teka rokov, je tridesetdnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu pričel teči prvi naslednji dan po vročitvi odločbe drugostopenjskega davčnega organa, to je 27. 11. 2012, iztekel pa se je 26. 12. 2012. Ker je pritožnik tožbo, ki je bila predmet presoje v obravnavani zadevi, neposredno pri pristojnem sodišču vložil šele 19. 2. 2013, je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da je treba na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo kot prepozno zavreči. 7. Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da v obravnavani zadevi ne gre za situacijo, ko bi bila tožba vložena v zakonskem roku na nepristojno sodišče, pristojno sodišče pa bi jo dobilo po poteku zakonskega roka za vložitev tožbe. Tožba, katere pravočasnost je presojalo prvostopenjsko sodišče, je povsem nova vloga, ki jo je pritožnik prvič vložil 19. 2. 2013, in ne vloga, ki bi jo nepristojno sodišče odstopilo v reševanje upravnemu sodišču kot pristojnemu sodišču. Zato za odločitev v tej zadevi ni pomembno pritožnikovo sklicevanje na določila ZPP, ki urejajo postopanje sodišča, ki mu je kot pristojnemu sodišču v reševanje odstopljena vloga, ki je bila sicer na nepristojno sodišče vložena pravočasno. Neupoštevni pa so tudi pritožnikovi ugovori glede očitne pomote pri vložitvi vloge oziroma glede njegove nevednosti, saj bi to lahko bilo pravno pomembno za odločitev le v primeru, ko bi pristojno sodišče po poteku roka dobilo v reševanje vlogo, ki je bila sicer pravočasno vložena, a na nepristojno sodišče oziroma organ.

8. Pritožbeni očitki glede postopanja Ustavnega sodišča v zvezi s pritožnikovo vlogo z dne 24. 12. 2012 so v tem postopku za odločitev pravno nepomembni, saj gre za presojo pravilnosti in zakonitosti odločitve prvostopenjskega sodišča v zvezi s pritožnikovo tožbo z dne 19. 2. 2013. Ne glede na to pa Vrhovno sodišče pritožniku pojasnjuje, da Ustavno sodišče v primeru prejema vloge, za katero ni pristojno, ne postopa po določbah ZPP oziroma ZUS-1, ki urejajo odstop vloge pristojnemu sodišču, temveč po Zakonu o ustavnem sodišču (ZUstS)(1), ki v 21.a členu določa, da vloge, naslovljene na Ustavno sodišče, za katere to ni pristojno, rešuje generalni sekretar Ustavnega sodišča, ki v takih primerih pojasni vložniku, zakaj vloge ni mogoče uvrstiti med zadeve, o katerih je pristojno odločati Ustavno sodišče, in navede pogoje, pod katerimi je mogoče v skladu z določbami zakona sprožiti postopek pred Ustavnim sodiščem.

9.

Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča. K II. točki izreka:

10. Ker je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo, pritožnik na podlagi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): 21. a člen je bil v ZUstS dodan z novelo ZUstS-A (Ur. l. RS, št. 51/2007 z dne 8. 6. 2007).