Jedro

Revizijsko sodišče ugotavlja, da v delovnopravni zakonodaji niso predpisani posebni zastaralni roki za denarne terjatve iz delovnega razmerja. Zato je treba zastaranje teh terjatev obravnavati v skladu z določbo 371. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ki določa, da terjatve, če ni drugače določeno z zakoni, zastarajo v petih letih.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na izplačilo plače za čas od 18.5.1995 do 18.9.1995, zavrne.

Revizija se v delu, ki se nanaša na plačilo nadomestila za prehrano ter regresa za letni dopust za leti 1994 in 1995, zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, de ji je toženec dolžan na račun plače (za čas od 18.5.1995 do 18.9.1995), nadomestila za prehrano in regresa za letni dopust (za leti 1994 in 1995) plačati skupaj 283.221,00 SIT z obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega zneska do plačila in ji povrniti odmerjene stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo toženca in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodišče napačno razlagalo njegovo obveznost za dolgove gospodarske družbe, saj je pravočasno vložil predlog za vpis sprememb v register gospodarskih družb. Sam ne ve, kaj se je nato s predlogom dogajalo, navaja pa, da neizvršena dokapitalizacija "ne pomeni nič". Poleg tega je mnenja, da so tožnikovi zahtevki zastarali, saj za terjatve, ki so občasne, teče tri letni zastaralni rok. Jasen pa tudi ni izrek izpodbijane sodbe, saj bi lahko zavedel k dvakratnemu plačilu istega zneska. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 35/91), ki se glede na določbo 498. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) v tem postopku še uporablja, vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o vročeni reviziji ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

V odgovoru na revizijo je tožnica prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija v pretežnem delu ni utemeljena, deloma pa ni dovoljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano odločbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 in na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katero pazi po uradni dolžnosti, prav tako pa ne kršitev, ki jih sodišču očita revizija.

Revizija navaja, da že v prvostopenjski sodbi, prav tako pa zato v izpodbijani sodbi, ni jasen izrek sodbe, ker naj ne bi bilo dovolj natančno razvidno, katere zneseke je tožena stranka sploh dolžna plačati. Po mnenju revizijskega sodišča je izrek sodbe sodišča jasen, pregledno so navedena vsa dolgovanja toženca, možno pa ga je tudi v celoti preizkusiti. Zato ni ugotoviti očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP-77).

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP-77), je sodišče pravilno ugotovilo odgovornost toženca, ki je bil edini ustanovitelj gospodarske družbe L. t. d.o.o., K., do tožnice. Iz določbe 6. odstavka 580. člena zakona o gospodarskih družbah (ZGD - Uradni list RS, št. 30/93 do 45/2001) izhaja, da so družbeniki v družbah z omejeno odgovornostjo do upnikov odgovorni kot družbeniki v družbi z neomejeno odgovornostjo oziroma kot podjetniki, če se obstoječe kapitalske družbe v zasebni lastnini ne uskladijo z določbami ZGD. Ker je iz izpiska registra iz leta 1998 (dokazna listina A 14) razvidno, da gospodarska družba ni bila dokapitalizirana v skladu z zakonskimi zahtevami, je odgovornost gospodarske družbe za obveznosti do upnikov prešla na družbenika, to je toženca, ne glede na njegova morebitna ravnanja v tej smeri. Za odločitev v tem sporu je pomembno samo dejstvo, da dokapitalizacija ni bila izvedena v skladu z zakonom, zakaj pa ni bila izvedena ni predmet tega postopka.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da v delovnopravni zakonodaji niso predpisani posebni zastaralni roki za denarne terjatve iz delovnega razmerja. Zato je treba zastaranje teh terjatev obravnavati v skladu z določbo 371. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78 in 57/89), ta pa določa, da terjatve, če ni drugače določeno z zakoni, zastarajo v petih letih. Glede na povedano ni sprejemljiv revizijski ugovor, da sodišči pri odločanju nista pravilno uporabili materialnega prava.

Zato je revizijsko sodišče v tem delu revizijo zavrnilo ob upoštevanju določb 393. člena ZPP-77. Po določbi 21. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 14/94 in 20/98) je zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, dovoljena revizija v primerih, ki jih dopušča ZPP. Po določbi prvega odstavka 382. člena ZPP-/77 se revizija lahko vloži zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji. Po drugem odstavku 382. člena ZPP-77 revizija ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe (sklepa) ne presega 80.000,00 SIT, pri čemer je za ugotovitev vrednosti spornega predmeta treba uporabiti določbo drugega odstavka 37. člena ZPP-77 (zahtevki v tožbi imajo različno pravno podlago). Ker v obravnavani zadevi vrednost uveljavljane denarne terjatve v zvezi z nadomestilom za prehrano ter regresom za letni dopust za leti 1994 in 1995 ni višja od določenega zneska, za vsebinsko obravnavo revizije v tem delu ni izpolnjen zahtevan pogoj.

Ker vrednost spornega predmeta ne dosega določenega zneska, je revizijsko sodišče revizijo v tem delu kot nedovoljeno zavrglo na podlagi določb 392. člena ZPP-77. Sodišče je določbe ZPP-77 in ZOR uporabilo smiselno kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).