Jedro

Toženec je izročil tožnici za zavarovanje njenih terjatev do glavnega dolžnika podjetja S. obrazec menice, ki razen toženčevega podpisa, kot trasanta, ni vseboval drugih potrebnih sestavin, ki jih mora vsebovati menica in je z menično izjavo pooblastil tožnico, da izpolni te vse druge potrebne sestavine in jo uporabi za izterjavo zapadlih in neporavnanih obveznosti dolžnika družbe S. in jo predloži v vnovčenje v breme kateregakoli toženčevega računa. Tudi po presoji pritožbenega sodišča iz menične izjave brez dvoma izhaja toženčeva obljuba, da bo sam (iz svojih sredstev) plačal obveznosti dolžnika S. do tožnice in da je izročil tožnici eno bianco lastno menico. Torej se je v menični izjavi toženec zavezal odgovarjati kot fizična oseba za obveznosti družbe S. s svojimi sredstvi na katerem koli svojem računu, zato v pritožbi neutemeljeno trdi nasprotno.

Izrek

I. 1.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, to je v odločitvi v točki I izreka v delu, v katerem se vzdrži v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani Vl 13130/2015 z dne 11. 2. 2015 in v odločitvi o stroških postopka v točki II izreka.

2. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna povrniti tožeči stranki 1.399,95 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

II.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

K točki I izreka

1. Z uvodoma navedeno sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se vzdrži v veljavi sklep o izvršbi tako, da je toženec dolžan plačati tožnici 424.561,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 11. 2016 dalje ter stroške izvršilnega postopka 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje, v presežku do prvotno vtoževanega zneska 483.116,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2014 do plačila pa je sklep o izvršbi razveljavilo in v tem delu pravdni postopek ustavilo (točka I izreka). Tožencu pa je naložilo dolžnost povrnitve pravdnih stroškov tožnici v višini 6.481,00 EUR v 15 dneh (točka II izreka).

2. Toženec je s pritožbo izpodbijal odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi in v odločitvi o stroških postopka. Uveljavljal je vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagal ugoditev pritožbi tako, da se izpodbijana sodba in sklep spremenita in se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa je predlagal razveljavitev in vrnitev v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navajal je, da je tekom postopka na prvi stopnji navedel in vztrajal, da je tožnica, kot upnik, posegla v samo menico v obsegu, za kar ni imela pooblastila in gre poseg v samo formalnost menice, to pa vpliva na njeno veljavnost. Toženec na banki izdani menici ni prečrtal besedila "plačajte za to ..." in ni napisal besede "plačam". To je izpolnila tožena stranka (verjetno prav: tožnica), čemur tožnik (verjetno prav: toženec) ne nasprotuje, saj je tožencu znano, da bianco menice ne more izpolniti on, kot dolžnik, temveč jo izpolni upnik. Če je med menico in pooblastilom za izpolnitev menice neskladje, je odločilno, kaj sta stranki dogovorili v menični izjavi. Tožencu je znano, da s pravilno izpolnitvijo postane bianco menica prava menica in podpisnika zavezuje tudi za nazaj. Toženec ob podpisu menične izjave z dne 14. 11. 2008 in ob podpisu meničnega blanketa tega ni podpisal kot izdajatelj lastne menice, v menični izjavi to ne piše in te volje, da izdaja lastno bianco menico, toženec ni nikoli izrazil. Zaslišan 5. 12. 2016 je izpovedal, da je ob podpisu menične izjave in menice razumel, da se banka lahko poplača iz sredstev podjetja. Toženec je bil direktor družbe S., dolžnika, ni razumel, da bi moral dolgove podjetja pokrivati z lastnega računa, kakor tudi ni razumel, da bi moral z lastnim premoženjem jamčiti za dolg. Iz menične izjave izhaja, da je toženec izročil banki bianco podpisano menico in jo pooblastil, da izpolni vse druge sestavne dele menice, ki niso izpolnjeni, in sicer tako z bistvenimi kot opcijskimi meničnimi sestavinami in klavzulami po svoji presoji ter uporabi izpolnjeno menico za izterjavo zapadlih in neporavnanih obveznosti podjetnice. Toženec v menični izjavi ni navedel, da banki izroča lastno bianco menico, niti se ni v menični izjavi sam zavezal odgovarjati kot fizična oseba za obveznosti družbe S. d.o.o. do tožnice, zato vztraja na tem, da ne obstaja njegova menična obveznost za plačilo vtoževane terjatve po predloženi menici, saj je tožnica pri izpolnitvi menice posegla v strogo menično formalnost ter povsem v nasprotju z menično izjavo predrugačila menico. Menica, na podlagi katere tožnica zahteva plačilo, predstavlja menico, ki ni izpolnjena v skladu z menično izjavo in v nasprotju z voljo in dojemanjem toženca. Prekoračitev pooblastila pooblastitelja, toženca, ne zavezuje, zavezuje ga menična izjava in ta je povsem jasno in nedvoumno napisana. Toženec je prepričan, da je v zadevi VS RS II Ips 278/2016 povsem drugačno dejansko stanje v primerjavi z dejanskim stanjem v predmetni zadevi in obeh zadev ne gre enačiti. V menični izjavi z dne 14. 11. 2008 je toženec izjavil, da izdaja bianco menico, ne lastno bianco menico. Tožnica je s predrugačenjem menice spremenila vsebino, naravo in pomen menične izjave in izdane menice, kar je nedopustno ter v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, kot močnejša stranka je zlorabila svoj položaj nasproti tožencu. Ni samo izpolnila manjkajočih delov menice, temveč je tudi prečrtala posamezne dele bianco menice, na menici (verjetno prav: menični izjavi) je res navedeno, da je priloga bianco lastna menica, vendar tako iz jezikovne, kot logične razlage vsebine menične izjave ne gre ugotoviti, da je toženec izdal lastno bianco menico. Pri lastni menici se izdajatelj sam zaveže, da bo ob dospelosti plačal upniku menično vsoto, te lastne izdajateljeve zaveze plačila menična izjava z dne 14. 11. 2008 ne vsebuje, torej izdajatelj ni glavni dolžnik in tožbeni zahtevek ni utemeljen. Pri izdaji lastne zaveze mora biti navzven prepoznavno, da gre za lastno menico, v konkretnem primeru tega ni moč govoriti. Res je menični blanket toženec podpisal na predpisanem obrazcu, na katerem pa ni ničesar spreminjal in ni spremenil besedila na menici, niti ni izjavil v menični izjavi, da izdaja lastno bianco menico. Toženec meni, da so v celoti utemeljeni njegovi uveljavljani pritožbeni razlogi glede zmotne uporabe materialnega prava v povezavi s storjeno absolutno bistveno kršitvijo določbe 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je v razlogih sodbe bistveno nasprotje med tem, kar izraža vsebina listin, sodba je posledično nerazumljiva in nesklepčna in povsem neupoštevna je izpoved S. Š., kar je dodatno v nasprotju z razlogi izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo in ni dokazno ocenilo vseh konkretno navedenih in pritožbeno grajanih dokaznih predlogov toženca ter njegovih trditev in dokazovanja in ugovorov, ki jih toženec uveljavlja, oziroma je dokazne predlog in njegove ugovore la pavšalno in neobrazloženo ter nekonkretizirano zavrnilo, s tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zlasti 8. člena ZPP, kar vpliva na pravilnost in zakonitost končne odločitve (popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje).

3. Tožnica je vložila odgovor na pritožbo in v njem prerekala pritožbene trditve in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno dokazno ocenilo menično izjavo v prilogi A 28 sodnega spisa, ko je presodilo, da ta vsebuje toženčevo pooblastilo, kot pooblastilo izdajatelja menice, da tožnica izpolni neizpolnjene dele menice in da jo predloži v vnovčenje v breme kateregakoli toženčevega računa. Iz menične izjave izhaja, da je toženec izročil tožnici menico, na kateri je bil le njegov podpis v rubriki "trasant" (izdajatelj), ostale menične sestavine niso bile izpolnjene in še, da je to bianco lastna menica. Toženec je torej izročil tožnici za zavarovanje njenih terjatev do glavnega dolžnika podjetja S.d.o.o. obrazec menice, ki razen toženčevega podpisa, kot trasanta, ni vseboval drugih potrebnih sestavin, ki jih mora vsebovati menica in je z menično izjavo pooblastil tožnico, da izpolni te vse druge potrebne sestavine in jo uporabi za izterjavo zapadlih in neporavnanih obveznosti dolžnika družbe S.d.o.o. in jo predloži v vnovčenje v breme kateregakoli toženčevega računa. Tudi po presoji pritožbenega sodišča iz menične izjave brez dvoma izhaja toženčeva obljuba, da bo sam (iz svojih sredstev) plačal obveznosti dolžnika S. do tožnice in da je izročil tožnici eno bianco lastno menico. Torej se je v menični izjavi toženec zavezal odgovarjati kot fizična oseba za obveznosti družbe S.d.o.o. s svojimi sredstvi na katerem koli svojem računu, zato v pritožbi neutemeljeno trdi nasprotno.

6. Sodišče prve stopnje je v točki 18 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da je potrebno natisnjeno besedilo "plačajte za to" na obrazcu za trasirano menico, če se to uporabi kot lastno menico, spremeniti v "plačam/o", ker gre pri lastni menici za obljubo plačila. Iz priloge A 27 (menica) izhaja, da je toženec izročil podpisan obrazec za trasirano menico. V zadevi VS RS II Ips 187/2007 z dne 3. 9. 2009 je Vrhovno sodišče že presodilo, da ker ni uradnih obrazcev (formularjev) za lastno menico, se zanjo pogosto uporablja obrazec za trasirano menico, v takem primeru pa je potrebno besedilo naloga za plačilo "plačajte za to menico" prečrtati in ga nadomestiti z besedilom obljube plačila "plačam", "bom plačal", "bomo plačali".

Predrugačenje menice in posledično njeno ničnost po 68. členu Zakona o menici (ZM) pomeni sprememba besedila po tem, ko je menica že bila izpolnjena in je že pridobila naravo vrednostnega papirja. V konkretnem primeru pa je do spremembe besedila prišlo v sklopu izpolnjevanja bianco menice, ki je šele s samo izpolnitvijo in spremembo besedila postala perfektna, veljavna menica (VS RS II Ips 278/2016). Pravno odločilno je bilo torej le vprašanje, ali je izročena bianco menica bila izpolnjena v skladu s toženčevim meničnim pooblastilom v menični izjavi.

Glede na zgoraj obrazloženo je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je tožnica izročeno bianco menico izpolnila skladno z meničnim pooblastilom v menični izjavi. Toženčev pritožbeni očitek o storjeni bistveni kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen, ker razlogi o odločilnih dejstvih v sodbi sodišča prve stopnje niso v nasprotju z vsebino listin, to je z vsebino menične izjave in menice.

7. Toženec je v pritožbi zapisal: "Povsem neupoštevna je izpoved S. Š. ", pri tem pa je očitno želel poudariti glede na očitek, da je to v nasprotju z razlogi sodbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njegove izpovedi (da je ni dokazno ocenilo). Res je toženec izpovedal, da ob podpisu menične izjave ni razumel, da bi moral dolgove podjetja pokrivati z lastnega računa, da ni razumel, da bi moral z lastnim premoženjem jamčiti za dolg. S tem je izpovedal o napaki svoje volje - zmoti pri podpisu menične izjave.

Sodišče prve stopnje se je do toženčeve zatrjevane zmote pri podpisu menične izjave v točki 25 obrazložitve izpodbijane sodbe opredelilo. Torej je sodišče prve stopnje toženčeve trditve v smeri napake volje obravnavalo, ugotovilo je pravno pomembna dejstva in se tudi opredelilo do vseh njegovih ugovorov in trditev, s katerim je nasprotoval tožničinemu zahtevku, svoje zaključke, ki so materialnopravno pravilni, pa je sodišče prve stopnje tudi primerno obrazložilo. Zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o obremenjenosti izpodbijane sodbe z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP:

8. Pritožba pa ne konkretizira očitka, da je sodišče prve stopnje toženčeve dokazne predloge zavrnilo pavšalno in neobrazloženo ter nekonkretizirano, ker ne pojasni, kateri njegovi dokazni predlogi so to bili. Očitek o kršitvi 8. člena ZPP je očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, na te kršitve pa pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti.

9. Pritožba ni izrecno izpodbijala odločitve o stroških postopka, sodišče prve stopnje pa je odločitev v tem delu primerno obrazložilo v točki 27 obrazložitve izpodbijane sodbe.

10. Pritožbeno sodišče sicer ni ugotovilo, da bi bila sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu obremenjena s katero od tistih bistvenih kršitev, na katere mora samo paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP). Glede na obrazloženo je pritožba v celoti neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

11. Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka in mora tožnici povrniti njene potrebne stroške, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Tožnica je zahtevala povrnitev stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, za primer zamude pa je zahtevala tudi zakonske zamudne obresti. Priglasila pa je 1.399,95 EUR stroškov in po pregledu stroškovnika je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so vsi priglašeni stroški bili tudi potrebni. Obsegajo pa nagrado pooblaščencu - odvetniku za sestavo odgovora na pritožbo v višini 2500 točk po tar. št. 21/I Odvetniške tarife (OT, Ur. list RS, št. 2/2015), kar ob vrednosti točke 0,459 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) znaša 1.147,50 EUR, skupaj z 22 % Davkom na dodano vrednost (drugi odstavek 2. člena OT) pa znašajo vsi potrebni stroški, ki jih je pritožbeno sodišče priznalo tožnici, 1.399,95 EUR. Ker je tožnica od priglašenih stroškov zahtevala tudi zakonske zamudne obresti za primer zamude, ji je pritožbeno sodišče ugodilo tudi v tem delu.

K točki II izreka:

12. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje delno ugodilo toženčevemu predlogu za taksno oprostitev in ga oprostilo plačila sodne takse za pritožbo z dne 20. 1. 2017 v višini 3.739,80 EUR, oziroma v višini 63,8 % ter mu preostalo taksno obveznost v višini 2.125,20 EUR naložilo v plačilo v 24 enakih zaporednih mesečnih obrokih po 88,55 EUR in tako, da je določilo zapadlost prvega obroka 15. 4. 2017 in zadnjega obroka 15. 3. 2019. 13. Toženec je s pritožbo izpodbijal odločitev sodišče prve stopnje in trdil, da takse v enkratnem plačilu ne more izvesti, da tudi plačila mesečnega zneska v določeni višini ne more izvesti, oziroma bi to preveč vplivalo na njegovo trenutno premožejsko stanje. Navajal je, da bi po njegovem mnenju sodišče mu lahko odložilo plačilo sodne takse skladno z 11. členom Zakona o sodnih taksah in počakalo na odločitev o vloženi pritožbi.

14. Pritožba ni utemeljena.

15. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da izpodbijani sklep ni obremenjen z nobeno od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

16. Neupoštevna je pritožbena navedba, da takse v enkratnem znesku toženec ne more plačati, ker mu sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni naložilo plačila taksne obveznosti v enkratnem znesku.

17. Ob neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da na toženca in njegovo ženo, ki nimata drugih družinskih članov, odpade mesečno na vsakega od njiju 673,67 EUR dohodka in da za 88,55 EUR presegata znesek 585,12 EUR, ki je cenzus za ugoditev prošnji za brezplačno pravno pomoč, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je to znesek, ki ga lahko mesečno namenita za plačilo sodne takse in se zaradi tega ne bodo občutno zmanjšala denarna sredstva, s katerimi se preživljata.

18. Pritožbena trditev, da bi plačilo določenega mesečnega zneska preveč vplivalo na toženčevo trenutno premoženjsko stanje, je pravno neupoštevna. Vpliv plačila sodne takse na premoženjsko stanje ni pravno relevantna okoliščina, pravno relevantna okoliščina je lahko le dejstvo, da bi znesek določene sodne takse občutno zmanjšal sredstva za preživljanje taksnega zavezanca in njegovih družinskih članov, česar pa pritožba niti ne zatrjuje.

19. Pritožba je zato neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter je potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).