Jedro

Narava pravice (priposestvovanje lastninske pravice), ki jo uveljavlja tožnica, solastnikov sporne nepremične ne postavlja v tako razmerje, ki bi terjalo njihovo enotno obravnavanje (enotno sosporništvo).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Stroški pritožbenega postopka se pridržijo za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica lastnica nepremičnine s parc. št. 731/16, k. o. X ter na izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice.

2. Zoper prvostopenjsko sodbo se iz razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja (1. in 2. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju: ZPP) pritožuje tožnica. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišču prve stopnje očita kršitev 196. člena ZPP, saj toženci niso enotni sosporniki. Dodaja, da so v pravni skupnosti kot enotni sosporniki lahko le dediči po pokojnem A. C., dokler deleži med njimi niso določeni. Meni, da zadostuje navedba ene dedinje po pokojnem A. C., saj so ostali dediči enotni sosporniki in se odločitev sodišča razteza tudi nanje.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica je vložila tožbo na ugotovitev lastninske pravice na nepremičninah proti šestim tožencem, ki so v zemljiški knjigi vpisani kot solastniki ter štirim dedičem po pokojnem A. C., za katerega trdi, da je v letu 1971 prodajal sporno nepremičnino. Tekom postopka je tožbo umaknila zoper tri dediče (razen R. C.) po pokojnem A. C. in postopek je bil v tem delu pravnomočno ustavljen. Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije preostalih solastnikov. Po mnenju sodišča bi lahko na pasivni strani nastopali le vsi solastniki (med njimi tudi dediči pokojnega – B. C., Z. C. in M.K.), saj gre za enotne in nujne sospornike.

6. Stališče sodišča je materialnopravno zmotno. Nujno sosporništvo je namreč podano le v primeru, kadar so upravičenci glede sporne materialne pravice v takšnem razmerju, da lahko le vsi skupaj upravljajo in razpolagajo s pravico, v katero posega tožba, tako da je spor možno rešiti samo na enak način za vse sospornike (primerjaj 196. člen ZPP). V konkretnem primeru pa iz sklepa o dedovanju I D 257/97 z dne 12. 7. 2005 (priloga C1) izhaja, da so vsi zakoniti dediči glede sporne nepremičnine priznali izločitveni zahtevek M. U., ki se je kot solastnik v deležu do 3/5 že vknjižil v zemljiško knjigo. Sodišče prve stopnje tako zmotno meni, da bi tožnica s tožbo morala zajeti dediče po pokojnem A. C., saj slednji sporne nepremičnine niso dedovali. Na pasivno legitimacijo prav tako ne vpliva dejstvo, da med toženci ni enega od solastnikov sporne nepremičnine (M. U.), saj je vsak solastnik samostojen pravni subjekt, ki mu pripada določen del lastninske pravice na stvari, s katerim lahko samostojno razpolaga. Narava pravice (priposestvovanje lastninske pravice), ki jo uveljavlja tožnica, tako solastnikov sporne nepremične ne postavlja v tako razmerje, ki bi terjalo njihovo enotno obravnavanje (1). Sodišče prve stopnje je tako kršilo določbo 196. člen ZPP, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

7. Odločitev o stroških pritožbe se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Primerjaj tudi odločitev Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2974/2011 in I Cp 1271/2009.