Jedro

Prehodna določba 137. člena Zakona o zemljiški knjigi iz leta 1995 je omogočala enostaven odpis zemljišč, ki so bila do uveljavitve tega zakona uporabljena za gradnjo ali rekonstrukcijo ceste in s tem legalizirala odvzem lastninske pravice, do katerega bi sicer v skladu z 69. členom Ustave Republike Slovenije v zvezi z Zakonom o stavbnih zemljiščih iz leta 1997 lahko prišlo šele s pravnomočnostjo odločbe o razlastitvi. Zato jo je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-224/00 z dne 9.5.2002 razveljavilo. Kljub temu, da je razveljavitev začela učinkovati šele po izdaji izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje, je moralo pritožbeno sodišče učinke te odločbe upoštevati. Iz 44. člena Zakona o ustavnem sodišču namreč izhaja, da se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih še ni bilo pravnomočno odločeno, ne uporablja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in izpodbijani sklep z dne 30.9.1999 spremeni tako, da se ugovoru ugodi in sklep o vpisu z dne 12.8.1999 spremeni tako, da se zemljiškoknjižni predlog zavrne.

Pri nepremičnini parc. št. 791, vl. št. 532 k.o. K., se odredi izbris zaznambe vložene pritožbe in vpisa spremembe meje in izmere, na katerega se pritožba nanaša.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se ugovor M.Š. kot neutemeljen zavrne in sklep Okrajnega sodišča v Kranju z dne 12.8.1999 ohrani v veljavi.

V pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje pritožnica M.Š. navaja, da se ne strinja s priključitvijo dela parc. št. 791 k parc. št. 1314 - cesta. Stara je 69 let, brez pokojnine in rednih prihodkov. Prihodek ji nudi le obdelovanje kmetije. Odvzem zemlje ni rešen ne po zemljiški ne po odškodninski plati. Ker parc. št. 791 meji na družbeno zemljo, bi ji bila lahko dana nadomestna obdelovalna zemlja. Do danes ni bilo nič plačanega. Tudi v prejšnjem sistemu je bilo odvzeto več zemljišč brez plačila oziroma z minimalno odškodnino. Zahteva, da se zadeva pravično uredi tudi za ljudi, ki se preživljajo s kmetovanjem.

Pritožba je utemeljena.

Ker je bil v obravnavani zadevi sklep zemljiškoknjižnega referenta o dovolitvi predlaganega vpisa izdan 12.8.1999, torej pred uveljavitvijo Zakona o zemljiški knjigi iz leta 2003 (ZZK-1; Ur. list RS, št. 58/2003), je moralo pritožbeno sodišče na podlagi prehodne določbe 1. odstavka 246. člena ZZK-1 izpodbijani sklep preizkusiti po določbah Zakona o zemljiški knjigi iz leta 1995 (ZZK/95; Ur. list RS, št. 33/95). Pri tem ni moglo mimo odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-224/00 z dne 9.5.2002, objavljene v Uradnem listu RS, št. 50/2002 dne 7.6.2002, s katero je Ustavno sodišče (med drugim) razveljavilo določbo 137. člena ZZK/95, ki je bila podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa in sklepa o predlaganem vpisu spremembe meje in izmere parc. št. 791, vpisane v vl. št. 532 k.o. K.. Učinke omenjene odločbe je moralo pritožbeno sodišče upoštevati ne glede na to, da je začela učinkovati šele po izdaji izpodbijanega sklepa. Iz določbe 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS; Ur. list RS, št. 15/94) namreč izhaja, da se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, za razmerja, nastala pred tem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih še ni bilo pravnomočno odločeno, ne uporablja. V obravnavanem primeru bo pravnomočno odločeno šele s sklepom pritožbenega sodišča. Določilo 137. člen ZZK/95 je bila prehodna določba tega zakona, ki je omogočala odpis zemljišč, ki so bila do uveljavitve ZZK/95 uporabljena za gradnjo ali rekonstrukcijo cest ali za regulacijo vodotokov, in sicer ne glede na vrednost zemljišča (129. in 130. člen ZZK/95). Vsebinsko enako je urejal 85. člen Zakona o javnih cestah (ZJC; Ur.

list RS št. 29/97), le da se je ureditev iz 85. člena ZJC nanašala na zemljišča, ki so bila (le) za gradnjo ali rekonstrukcijo cest (ne pa tudi za regulacijo vodotokov) uporabljena do uveljavitve ZJC, torej (še) dve leti po uveljavitvi ZZK/95. V praksi je to pomenilo poenostavitev postopka odpisa takih parcel oziroma njihovih delov. Za izvedbo vpisa so bile potrebne samo tiste listine, iz katerih je izhajalo, da je bilo določeno zemljišče do uveljavitve ZZK/95 (oziroma ZJC) že uporabljeno za gradnjo oziroma rekonstrukcijo cest (ali regulacijo vodotokov).

Ustavno sodišče je v svoji odločbi poudarilo, da sta bila

137. člen ZZK/95 in 85. člen ZJC v neskladju z drugim členom, 2. odstavkom 14. člena in s 23., 33. in 69. členom Ustave RS, saj sta pomenila poslabšanje pravnega položaja lastnikov zemljišč (ki niso sklenili pravnega posla), ker sta legalizirala odvzem lastninske pravice, do katerega bi sicer v skladu z 69. členom Ustave RS v zvezi z Zakonom o stavbnih zemljiščih (Ur. list RS, št. 44/97) lahko prišlo šele s pravnomočnostjo odločbe o razlastitvi. Cilj razveljavljene ureditve je bil zagotoviti vpis javnih cest kot objektov v državni ali občinski lasti v zemljiško knjigo in v okviru te obveznosti razrešiti še odprte odškodninske zahtevke. Zakonodajalec je želel urediti neurejeno zemljiškoknjižno stanje javnih cest kot objektov, ki so v zadnjem pol stoletju večkrat menjali lastnike. Ukrep, ki je državi oziroma občini zagotavljal zemljiškoknjižni vpis, ne da bi zanj dobili pravico (s pravnim poslom ali preko nepravdnega razlastitvenega postopka), pa je bil po oceni Ustavnega sodišča prekomeren, čeprav je zagotavljal odškodnino. Ureditev, ki je lastniku zagotavljala odškodnino za odvzeto nepremičnino oziroma del nepremičnine, ne da bi do odvzema prišlo pod pogoji, ki jih za razlastitev predvideva 69. člen Ustave RS, je onemogočala sodno varstvo lastninske pravice na nepremičninah.

Iz navedenih razlogov je izpodbijani sklep, ker temelji na razveljavljenem predpisu 137. člena ZZK/95, napačen, predlagan vpis spremembe meje in izmere parc. št. 791, vpisane v vl. št. 532 k.o. K., pa neutemeljen. Pritožbeno sodišče je pritožbi M.Š. ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 3. točke 95. člena ZZK/95 spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Na podlagi iste določbe je hkrati odredilo izbris zaznambe vložene pritožbe in izbris vpisa, na katerega se je pritožba nanašala.