Jedro

Tožnica v tožbi navaja, da izpodbija odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 3532-5/2015-2 MHŠ z dne 9. 10. 2015, to je odločbo organa druge stopnje, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo organa prve stopnje. Odločba organa druge stopnje, s katero je bila zavrnjena pritožba, pa po stališču ustaljene sodne prakse ne more biti predmet izpodbijanja v upravnem sporu.

Prav tako iz tožbe ni bilo mogoče razbrati, zakaj jo tožnica vlaga in kaj z njo zahteva. Glede na navedeno, je sodišče tožnico z dopisom, št. III U 320/2015-6 z dne 14. 12. 2015 pozvalo k odpravi pomanjkljivosti tožbe in jo pri tem poučilo kako naj tožbo dopolni oziroma popravi. Tožnica je bila tudi opozorjena na pravne posledice, če tožbe v predpisanem roku ne bo dopolnila oziroma popravila, skladno z napotilom sodišča. Sodišče ugotavlja, da tožnica tožbe ni dopolnila oziroma popravila, tako da ta ostaja nerazumljiva in nesposobna za obravnavanje.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnica je dne 3. 12. 2015 vložila tožbo zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 3532-5/2015-2 MHŠ z dne 9. 10. 2015. V tožbi navaja, da je bila s sestro dne 16. 9. 2015 navzoča pri parcelaciji zemljiške parcele št. *... k.o. ... Zapisnika o parcelaciji ni prejela, niti ga ni podpisala, ampak je, po končani obravnavi, tako kot drugi udeleženci, odšla domov. Navaja, da se ne strinja z zapisnikom in s predlagano mejo. Na mejni obravnavi je z roko pokazala, kje poteka meja od njene parcele, vendar je zemljemerec rekel, da meje ni potrebno pokazati. Prav tako izpodbija pooblastilo A.A., s katerim je ta izkazal upravičenje za zastopanje pokojnega B.B. Navaja, da je C.C. na njenem zemljišču parc. št. *... k.o. ... zgradil vinoteko in garažo brez pridobljenega gradbenega dovoljenja in njihovega soglasja.

2. Po prvem odstavku 30. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) mora (izpodbojna) tožba vsebovati navedbo tožnika in toženca, tožbeno naracijo (tožbene razloge), tožbeni predlog (predlog, kako in v čem naj se upravni akt odpravi) ter navedbo izpodbijanega akta, ki ga je treba priložiti. S tožbo v upravnem sporu pa se lahko izpodbija le dokončni upravni akt, s katerim je odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (prvi odstavek v zvezi z drugim odstavkom 2. člena ZUS-1).

3. Sodišče je tožbo tožnice preučilo in pri tem ugotovilo, da je ta bistveno pomanjkljiva. Tožnica namreč v njej navaja, da izpodbija odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 3532-5/2015-2 MHŠ z dne 9. 10. 2015, to je odločbo organa druge stopnje, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo organa prve stopnje. Odločba organa druge stopnje, s katero je bila zavrnjena pritožba, pa po stališču ustaljene sodne prakse ne more biti predmet izpodbijanja v upravnem sporu (primeroma tako Vrhovno sodišče RS, sklep, št. I Up 661/2011 z dne 29. 2. 2012, tudi Upravno sodišče RS, sklep, I U 839/2015 z dne 29. 9. 2015, itd.). Prav tako iz tožbe ni bilo mogoče razbrati, zakaj jo tožnica vlaga in kaj z njo zahteva. Tožba, ki ne vsebuje vseh obveznih sestavin iz 30. člena ZUS-1, pa je nepopolna in nerazumljiva, kot taka pa ni sposobna za obravnavo.

4. Če je tožba nepopolna ali nerazumljiva, zahteva sodišče od tožnika, naj v določenem roku odpravi pomanjkljivosti in ga pri tem pouči, kako naj te pomanjkljivosti odpravi ter ga opozori, da bo tožbo, če pomanjkljivosti v določenem roku ne bo odpravil, izpodbijani upravni akt pa ni ničen, zavrglo (31. člen ZUS-1).

5. Glede na navedeno, je sodišče tožnico z dopisom, št. III U 320/2015-6 z dne 14. 12. 2015 pozvalo k odpravi pomanjkljivosti tožbe in jo pri tem poučilo kako naj tožbo dopolni oziroma popravi. Tožnica je bila tudi opozorjena na pravne posledice, če tožbe v predpisanem roku ne bo dopolnila oziroma popravila, skladno z napotilom sodišča. 6. Tožnica se je na poziv odzvala z vlogo z dne 28. 12. 2015. V njej navaja, da izpodbija upravni akt - sklep GURS-a, št. 02110-231/2014-2 z dne 26. 8. 2014, ki ga je vlogi tudi priložila. Z izdajo tega sklepa ji je nastala nepopravljiva škoda, saj je izgubila zemljišči parc. št. *... in ..., obe k.o. ... Ponavlja pa tudi tožbeno navedbo o domnevni črni gradnji na njeni nepremičnini.

7. Sodišče ugotavlja, da tožnica tožbe ni dopolnila oziroma popravila, tako da ta ostaja nerazumljiva in nesposobna za obravnavanje. Upravni akt, to je sklep GURS-a, št. 02110-231/2014-2 z dne 26. 8. 2014, ki ga je tožnica navedla kot izpodbijani akt v vlogi, s katero naj bi dopolnila tožbo, je akt, s katerim je bil pokojnemu zemljiškoknjižnemu lastniku zemljišča parc. št. *... k.o. ..., B.B., v postopku ureditve meje, za začasnega zastopnika postavljen A.A. To pa je procesni sklep, ki ga ni mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu (niti s samostojno pritožbo, kar izhaja tudi iz pravnega pouka sklepa) in je že to razlog za zavrženje tožbe (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

8. Prav tako tožnica ni dopolnila trditvene podlage tožbe, saj ni navedla razlogov zakaj toži oziroma razlogov, zaradi katerih meni, da je izpodbijani akt nezakonit in nepravilen. Tožnica v tožbi v fragmentih navaja, da ji ni bil izročen zapisnik o mejni obravnavi in da ne soglaša s predlagano mejo, oporeka vlogi A.A. v postopku, opisuje domnevno črno gradnjo na svojem zemljišču in tudi, da je utrpela nepopravljivo škodo. V dopolnitvi tožbe tožnica zgolj, še bolj pavšalno, ponovi svoje tožbene navedbe, četudi jo je sodišče v pozivu za odpravo pomanjkljivosti seznanilo o tem, kakšna mora biti tožba, da je sposobna za obravnavo. Po presoji sodišča, tožnica v tožbi torej ne navaja niti splošnih dejstev, iz katerih bi izhajala utemeljenost njene tožbe, pač pa le navaja, da se ne strinja z izvedenim postopkom ter opisuje dogajanje na svoji nepremičnini (črna gradnja), ne da bi pojasnila, v čem vidi nepravilnosti in v čem je sprejeta odločitev nepravilna in nezakonita. Nadalje sodišče ugotavlja, da tožnica ni predlagala ne odprave izpodbijanega akta in ne ugotovitve njegove nezakonitost, torej v tožbi in njeni dopolnitvi ni postavila tožbenega predloga. Sodišče sicer lahko, po stališču teorije in sodne prakse, v primeru odsotnosti tožbenega predloga, šteje, da tožnik zahteva odpravo izpodbijanega akta v celoti, vendar mora tudi v takšnem primeru, to, vsaj posredno izhajati iz vsebine tožbe. To pa, po oceni sodišča, iz vsebine tožbe v konkretni zadevi ne izhaja, saj gre le za nizanje določenih dejanj v upravnem postopku, brez pojasnila, zakaj se z odločitvijo ne strinja in kakšna je njena zahteva glede te odločitve. Tožnica torej v tožbi ni postavila zahtevka, pač pa le nepovezano navajala nekatera dejanja v postopku, posebej pa se v dopolnitvi celo opredelila, da izpodbija sklep o postavitvi začasnega zastopnika pokojnemu B.B., torej procesni sklep, ki pa ga v upravnem sporu ni dopustno izpodbijati s tožbo.

9. Sodišče je, ob upoštevanju vsega navedenega, presodilo, da tožbe ni mogoče obravnavati in jo je zato na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 zavrglo.