Jedro

Tožena stranka kot delodajalec in sestavljalec pogodbe nosi riziko nejasnih pogodbenih določil. Po določbi 83. člena OZ za primere, ko je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, velja, da je potrebno nejasna določila razlagati v korist druge stranke. To pa pomeni, da je pritožba tožnika utemeljena, saj tožena stranka tožniku v spornem obdobju ni izplačevala plače v višini osnovne plače, določene v pogodbi o zaposlitvi, ker je zmotno štela, da je osnovna plača določena za 40 ur tedensko, čeprav iz navedenih določb obeh aneksov in pogodbe to ne izhaja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki je iz naslova premalo izplačanih plač od tožene stranke zahteval plačilo skupnega zneska 12.128,10 EUR za obdobje od marca 2013 do februarja 2018 v mesečnih zneskih, ki so navedeni v izreku sodbe, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od devetnajstega v mesecu za pretekli mesec, ko zapade posamezni znesek v plačilo in zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe do plačila (I. točka izreka), ter tožniku naložilo, da v roku 15 dni tožencu povrne njegove stroške postopka v znesku 954,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zamude dalje do plačila (III. točka izreka). Sodišče je s sklepom zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na zamudne obresti v obdobju od meseca marca 2013 do aprila 2015 in v delu, ki zadeva izplačilo razlike v plači za marec 2019 (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ali podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Tožnik poudarja, da mora po 44. členu ZDR-1 delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela, pri čemer 126. člen ZDR-1 izrecno določa, da se plača delavcu izplača v višini, ki je določena v pogodbi o zaposlitvi. Iz 8. in 9. alineje 31. člena ZDR-1 izhaja, da je dogovor glede plačila za delo obligatorna sestavina pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je s tožencem dne 1. 7. 2009 sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, v VIII. točki pogodbe pa se je dogovoril za plačilo za delo, in sicer, da bo delavec za svoje delo za polni delovni čas prejemal osnovno plačo, ki ob podpisu pogodbe znaša 1.102,43 EUR bruto, kar predstavlja plačo za 156 ur mesečno. Tožnika je na vsakem razgovoru za novo zaposlitev zanimalo le, kakšno bo plačilo na uro, saj je na tak način takoj ugotovil ali se mu bo na novem delovnem mestu plača povečala, ker v nasprotnem primeru tožnik ne bi zamenjal delovnega mesta. Tožnik navaja, da je bil z Aneksom št. 1 k pogodbi o zaposlitvi z dne 20. 7. 2009 določen polni delovni čas za 36 ur tedensko ob bruto plači 1.102,42 EUR, kar predstavlja plačo za 156 ur mesečno. Z Aneksom št. 1 k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 4. 2011 pa se je spremenila osnovna bruto plača delavca 1.385,10 EUR, ob tem pa se ni spremenil fond ur delovnega časa. Prav tako se ni spremenil fond ur delovnega časa z Aneksom št. 2 k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 4. 2015, s katerim se je osnovna bruto plača spremenila na znesek 1.597,63 EUR bruto. Z Aneksom za napredovanje v višji plačilni razred z dne 31. 5. 2019 pa se je spremenil znesek plače 2.038,56 EUR bruto in tudi fond ur delovnega časa na 174 ur mesečno. Tožnik izpostavlja, da je bila plača po pogodbi o zaposlitvi ob sklenitvi določena za 156 ur in s tem, ko je tožnik pričel delati 174 ur, je upravičen do višje plače. Sodišče prve stopnje pa se je v svoji obrazložitvi oprlo na plačilne razrede, ki jih je predložil toženec, pri tem pa ni upoštevalo dogovora med tožnikom in tožencem v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi, ko sta se dogovorila za plačilo za delo glede na število ur. Pri tem je toženec v vmesnem obdobju res spreminjal vrednosti plačilnih razredov in je imel vse možnosti, da bi ob sklepanju aneksov k pogodbi o zaposlitvi vnesel v pogodbeno besedilo osnovno plačo s fondom ur, ki jih je potrebno napraviti za to plačo, česar pa ni storil vse do sklenitve aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 19. 5. 2019. Tožnik navaja, da se sestavine pogodbe o zaposlitvi lahko spremenijo samo s soglasjem volj obeh strank, delodajalec pa mora zagotavljati pogodbeno plačilo za delo. Besedilo pogodbe o zaposlitvi je pripravljal toženec. Ni sprejemljivo napačno stališče sodišča, da je bila tožniku plača izplačana v skladu s pogodbo o zaposlitvi oziroma sklenjenimi aneksi, saj to ne drži. Določila pogodbe o zaposlitvi so jasna in določna ter ne nudijo podlage, da bi se jih tolmačilo drugače kot so zapisana. Tožnik priglaša pritožbene stroške.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo navaja, da je neutemeljena. Nobenega dvoma ni, da je bil delovni čas v obsegu 36 ur tedensko med strankama dogovorjen začasno, tožnik, pa je s 1. 10. 2009 pričel opravljati delo s polnim delovnim časom 40 ur tedensko, s pravico do osnovne plače, kot mu je pripadala glede na 21. plačilni razred za polni delovni čas 40 ur tedensko. Z Aneksom št. 1 k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 4. 2011 se je spremenil plačilni razred iz 21. v 22., z Aneksom št. 2 k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 4. 2015 pa se je spremenil tožnikov plačilni razred iz 22. v 23., pri čemer sta oba aneksa spremenila določbo VIII. člena pogodbe o zaposlitvi na način, da je bila upoštevana nova višina osnovne plače. Povsem jasno je, da se z navedenima aneksoma ni dogovarjala plača za 36 ur tedensko, temveč za 40 ur tedensko, drugačna tožnikova navajanja pa nimajo podlage v listinah in v njegovem zaslišanju. Toženec je izkazal, da je imel razdelan plačilni sistem in da tožnik nikoli ni bil izven plačilnega sistema. Osnovno plačo določa zmnožek ur polnega delovnega časa v koledarskem mesecu in vrednost urne postavke plačilnega razreda, določenega s pogodbo o zaposlitvi, kot je tudi ugotovilo sodišče prve stopnje. Toženec predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne in tožniku naloži povrnitev toženčevih stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa je skladno z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji; v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožba pa pavšalno zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka ni konkretizirala, zato jih pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti.

6. Pri preizkusu je pritožbeno sodišče v nadaljevanju ugotovilo, da pritožba sodišču prve stopnje utemeljeno očita nepravilno uporabo materialnega prava. Tožnik in toženec sta sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas dne 1. 7. 2009. V IV. členu pogodbe sta se stranki dogovorili, da sklepata delovno razmerje za nedoločen čas, za opravljanje del na delovnem mestu samostojni komercialist, ovrednotenim z 22. plačilnim razredom in 7. tarifnim razredom ter dodeljenim 21. plačilnim razredom. V pogodbenem V. členu sta se stranki v prvem odstavku dogovorili, da delavec nastopi delo dne 1. 7. 2009 s polnim delovnim časom 36 ur na teden za čas do 31. 7. 2009, od 1. 8. 2009 dalje pa po 40 ur na teden. V VIII. členu pogodbe pa je določeno, da bo delavec za svoje delo za polni delovni čas prejemal osnovno plačo, ki ob podpisu pogodbe znaša 1.102,43 EUR bruto, kar predstavlja plačo za 156 ur mesečno. Ob podpisovanju aneksov k navedeni pogodbi o zaposlitvi se je delavcu povečala bruto plača, najprej na 1.385,10 EUR (Aneks št. 1 k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 4. 2011) in nato na 1.597,63 EUR bruto (Aneks št. 2 k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 4. 2015), obseg ur pa je ostal nespremenjen, to je 156 ur. S pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 1. 6. 2017 pa se je spremenil tako znesek plače na 1.629,57 EUR bruto kot tudi obseg ur delovnega časa na 174 ur mesečno (VIII. člen Pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 1. 6. 2017). Z Aneksom za napredovanje v višji plačilni razred z dne 31. 5. 2019 se je znesek plače spremenil na 2.038,56 EUR bruto, ob tem da je obseg ur delovnega časa še naprej znašal 174 ur mesečno.

7. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in naslednji; v nadaljevanju: ZDR-1) v 8. alineji prvega odstavka 31. člena določa, da mora pogodba o zaposlitvi vsebovati določilo o znesku osnovne plače delavca v EUR, ki mu pripada za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi ter o morebitnih drugih plačilih. Za presojo višine plače delavca so tako relevantna določila pogodbe o zaposlitvi. V obravnavanem primeru sta stranki v IV. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2009 določili plačilni razred in tarifni razred delavca, v V. členu nadalje delovni čas delavca in v VIII. členu višino bruto plače glede na polni (oz. krajši) delovni čas ter so tako navedeni trije členi pogodbe o zaposlitvi ključni za ugotovitev, kako je bila dogovorjena urna postavka in s tem plača delavca v vtoževanem obdobju in ali je bila obračunana pravilno.

8. V aneksu št. 1 z dne 1. 4. 2011 (ki je, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, verjetno napačno označen kot aneks št. 1, glede na to, da sta stranki že v letu 2009 sklenili prvi aneks k pogodbi o zaposlitvi, ki je bil prav tako označen kot aneks št. 1) je v 2. točki določeno, da se v prvem odstavku VIII. točke spremeni osnovna plača delavca in znaša na dan veljavnosti tega aneksa 1.385,10 EUR bruto, v 3. točki istega aneksa pa je določeno, da se ostala določila pogodbe o zaposlitvi ne spremenijo. To pomeni, da je bil prvi odstavek VIII. točke pogodbe o zaposlitvi z aneksom spremenjen le v delu, ki se nanaša na zvišanje osnovne plače, sicer pa je tekst tega člena, to je določba, da znesek predstavlja plačo za 156 ur mesečno, ostal nespremenjen. Isto velja za Aneks št. 2 k pogodbi o zaposlitvi, ki je veljal od 1. 4. 2015. Ob takšnih določbah obeh aneksov (1 in 2) kljub dejstvu, da sta bila sprejeta zaradi napredovanja v plačnih razredih in da je bil po določbi V. člena pogodbe o zaposlitvi od 1. 8. 2009 dalje (oziroma glede na aneks št. 1 z dne 20. 7. 2009) določen delovni čas 40 ur tedensko (do tedaj pa 36), je pravilno stališče tožnika, da se v obeh navedenih aneksih določena bruto osnovna plača nanaša na 156 urno delovno obveznost. 9. Pogodbena določila o plači torej z aneksom 1 (z dne 1. 4. 2011) in 2 (z dne 1. 4. 2015) niso bila ustrezno spremenjena tako, da bi bilo iz njih jasno razvidno, da se osnovna plača določa za polni delovni čas 40 ur tedensko, čeprav je tožnik ves čas veljavnosti teh aneksov delal s polnim delovnim časom, ki je bil določen tudi v V. členu pogodbe o zaposlitvi. Zato ni mogoče pritrditi drugačnemu zaključku sodišča prve stopnje, da se oba navedena aneksa, s katerima se je tožniku spremenil plačilni razred in v katerih je bila opredeljena višja bruto plača, nanašata na polni delovni čas. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je bila bruto plača za celotno sporno obdobje določena za polni delovni čas 174 ur (40 ur na teden), saj za obdobje do 1. 6. 2017 to ne drži. Z navedenima aneksoma k pogodbi o zaposlitvi se je namreč osnovna plača zviševala ob nespremenjenem fondu ur in je bila določena za 156 ur, kot je razvidno iz povzete vsebine spornih določb. Dejstvo je, da je tožena stranka tista, ki je pripravila pogodbo o zaposlitvi in vse anekse k pogodbi o zaposlitvi, pri tem pa je prišlo do nejasnosti in medsebojne neusklajenosti pogodbenih določil (IV., V. in VIII. člena pogodbe o zaposlitvi). Tožena stranka kot delodajalec in sestavljalec pogodbe nosi riziko nejasnih pogodbenih določil. Po določbi 83. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ) za primere, ko je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, velja, da je potrebno nejasna določila razlagati v korist druge stranke. To pa pomeni, da je pritožba tožnika utemeljena, saj tožena stranka tožniku v spornem obdobju ni izplačevala plače v višini osnovne plače, določene v pogodbi o zaposlitvi, ker je zmotno štela, da je osnovna plača določena za 40 ur tedensko, čeprav iz navedenih določb obeh aneksov in pogodbe to ne izhaja. To pa ne velja za celotno obdobje, za katero tožnik vtožuje razliko v plači zaradi nepravilnega obračunavanja in izplačila plače, ampak le za čas do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto nabavni skrbnik programa z dne 1. 6. 2017, ki je med drugim v VIII. členu vsebovala tudi izrecno določbo, da bo delavec za svoje delo za polni delovni čas prejemal osnovno plačo, ki ob podpisu pogodbe znaša 1.629,57 EUR bruto, kar predstavlja plačo za 174 ur mesečno.

10. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo in zahtevek zavrnilo po temelju ter se zato do višine zahtevka ni opredeljevalo. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je tako tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP ob ugotovitvi, da so podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

11. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju dopolniti dokazni postopek in ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka, ob upoštevanju navedenih stališč pritožbenega sodišča. Po določbi prvega odstavka 355. člena ZPP lahko pritožbeno sodišče v primeru, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno ter glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjenih pomanjkljivosti, sodbo prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo odločilnih dejstev v obravnavani zadevi (zaradi zmotnega stališča, da je plača delavca določena po plačilnih razredih delodajalca in je bila v kritičnem času pravilno izplačevana, ni ugotavljalo, v kakšni višini bi morala biti izplačevana skladno s pogodbo o zaposlitvi, spremenjeno z aneksoma št. 1 in 2, v katerih je bila bruto plača določena za 156 ur), pritožbeno sodišče ugotovljenih pomanjkljivosti ne more samo odpraviti oziroma je bolj ekonomično, da jih z dopolnitvijo dokaznega postopka odpravi sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče bi v nasprotnem primeru prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen določbe 355. člena ZPP, saj bi bila s tem strankam odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje.

12. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, zato je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.