Jedro

Sodišče prve stopnje bi moralo opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v razveljavitvenem sklepu. Če sodišče prve stopnje po prvi razveljavitvi tega ne stori, to ne sme iti v škodo strank, ampak mora dokazni postopek dopolniti sodišče druge stopnje. Ne gre za izvedbo celotnega dokaznega postopka, če bistvene okoliščine glede razlogov za razporeditev delavca izhajajo iz že predloženih listin: organizacijske spremembe in razlogi, navedeni v sklepu o razporeditvi. Vprašanje učinkovanja sklepa o razporeditvi pa je predvsem pravno vprašanja, o katerem prva stopnja ima obrazložitev.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku razveljavilo sklepe tožene stranke o razporeditvi tožnice. Ugotovilo je, da v času sporne razporeditve nova organizacijska enota, v katero naj bi bila tožnica razporejena, pravno še ni obstajala. Ker še ni bilo soglasja ustanovitelja, spremembe Statuta, s katerim je bil ustanovljena nova organizacijska enota, še niso stopile v veljavo. Zato za razporeditev tožnice ni bilo pravne podlage. O uporabi 17. člena ZTPDR je sodišče, glede na napotke v prvem razveljavitvenem sklepu, navedlo le, da je nujnost razporeditve v samem sklepu premalo utemeljena in da niso izpolnjeni pogoji iz tretje alineje drugega odstavka 106. člena ZDR90. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano prvostopno sodbo razveljavilo. Navaja, da je že v prvem razveljavitvenem sklepu sprejelo pravno stališče, da soglasje Vlade k spremembam Statuta tožene stranke ni bilo odločilnega pomena za pravno veljavno razporeditev tožnice. Odločanje o notranji organizaciji tožene stranke in o sistemizaciji delovnih mest je bilo v pristojnosti direktorja. Zato je bila tožnica lahko razporejena. Že s prvim razveljavitvenim sklepom je opozorilo prvostopno sodišče, da mora v nadaljnjem postopku ugotoviti, če so bile za razporeditev tožnice izpolnjene predpostavke iz 17. člena ZTPDR in pogoji iz 106. člena ZDR90 o razporeditvi pred dokončnostjo sklepa. Te napotke ponavlja tudi v izpodbijanem sklepu. Navaja še, da je namen 30. člena ZDSS-1 dopolnitev in preverjanje dokaznega postopka, ki je bil že izveden pred sodiščem prve stopnje, ne pa, da se izvedba celotnega dokaznega postopka prenese na pritožbeno sodišče. Namen navedene določbe je zlasti v tem, da se postopki pred sodiščem po nepotrebnem ne podaljšujejo.

Tožena stranka se je zoper sklep sodišča druge stopnje pritožila. Navaja, da bi se dalo nepravilnosti prvostopne sodbe popraviti s ponovljeno ali dopolnjeno izvedbo dokaza na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Ugotavljanje okoliščin, ki jih navaja izpodbijani sklep ne bi pomenilo izvedbe celotnega dokaznega postopka pred sodiščem druge stopnje, temveč zgolj dopolnitev že izvedenega dokaznega postopka pred prvostopnim sodiščem.

Pritožba je utemeljena.

Po določbi prvega dostavka 30. člena ZDSS-1 velja načelo, da sodišče druge stopnje zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka ne sme razveljaviti sodbe sodišča prve stopnje in mu vrniti zadeve v nov postopek, če je nepravilnosti mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Velja torej načelo prepovedi razveljavitve prvostopne sodbe in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Iz tega načela tudi izhaja, da lahko sodišče druge stopnje izvaja tudi dokaze, ki so jih stranke predlagale, pa na prvi stopnji niso bili izvedeni. Navedeno velja tudi za izvajanje dokazov po uradni dolžnosti (34. člen ZDSS-1). Ta določba je bila v zakon sprejeta predvsem zato, da se zmanjša število razveljavljenih sodb sodišč prve stopnje, da se pospeši postopek, da se zmanjšajo stroški postopka in da se izvaja načelo sojenja v razumnem roku.

Točna je sicer navedba v izpodbijanem sklepu, da ni namen določbe 30. člena ZDSS-1, da bi se izvedba celotnega dokaznega postopka prenesla na sodišče druge stopnje. To velja gotovo v vseh tistih primerih, ko dokaznega postopka (obravnave) pred sodiščem prve stopnje sploh ni bilo. Če pa je sodišče prve stopnje na obravnavi izvajalo dokaze in sprejelo dokazno oceno o odločilnih dejstvih, mora sodišče druge stopnje upoštevati načelo o prepovedi razveljavitve prvostopne sodbe. Ne samo, da bi moralo samo dopolniti dokazni postopek z izvedbo tistih predlaganih dokazov, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo, so pa za pravilno in zakonito presojo odločilni. Če se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, bi moralo ponoviti tudi vse dokaze, ki so bili odločilni za tako dokazno oceno. Taka obveznost sodišča izhaja tudi že iz določbe drugega odstavka 347. člena ZPP. V tem primeru pa je najprej na pritožbenem sodišču predvsem z vidika načela smotrnosti presoja, ali bo razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, ali pa bo samo dopolnilo oziroma ponovilo dokazni postopek.

Sodišče druge stopnje je že enkrat razveljavilo enako odločitev prvostopnega sodišča z enakimi napotki. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje le ponovilo že izvedene dokaze in potem, ob navedbi, da se s pravnim stališčem pritožbenega sodišča ne strinja, odločilo enako. Dodatnih dokazov v skladu z napotki pritožbenega sodišča ni izvajalo.

Sodišče druge stopnje v izpodbijanem sklepu samo navaja, da je namen določbe 30. člena ZDSS-1 "zlasti v tem, da se postopki pred sodiščem po nepotrebnem ne podaljšujejo". Eden izmed primerov, ko se postopki - s stališča strank - po nepotrebnem podaljšujejo, je tudi tak, kot je obravnavani. Sodišče prve stopnje ne sprejema pravnega stališča pritožbenega sodišča (nanj tudi ni vezano), ne ravna pa v skladu s 362. členom ZPP. Kljub nestrinjanju s pravnim stališčem pritožbenega sodišča bi namreč sodišče prve stopnje moralo opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v razveljavitvenem sklepu. Če sodišče prve stopnje po prvi razveljavitvi tega ne stori, to ne sme iti v škodo strank, ampak mora dokazni postopek dopolniti sodišče druge stopnje.

Pritožba ima prav, da ne gre za izvedbo celotnega dokaznega postopka. Bistvene okoliščine glede razlogov za razporeditev izhajajo iz že predloženih listin: organizacijske spremembe in razlogi navedeni v sklepu o razporeditvi. Vprašanje učinkovanja sklepa pa je predvsem pravno vprašanje, o katerem prvostopna sodba že ima obrazložitev (točka 2. na peti strani prvostopne sodbe).

Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi tožene stranke, izpodbijani sklep razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču druge stopnje v nov postopek (365. in 366. člen v zvezi 354. členom ZPP in drugim odstavkom 30. člen ZDSS-1). Sodišče druge stopnje bo moralo na obravnavi o pritožbi odločiti meritorno potem, ko bo samo dopolnilo ali ponovilo dokazni postopek v tistim delu, ki naj bi bil po njegovi presoji še zmotno ali nepopolno ugotovljen.