Jedro

Iz navedenega izhaja, da tožnik ne nasprotuje več dejanskim ugotovitvam sodišča, da sta policista zaradi vedenja in ravnanja tožnika zakonito odredila preizkus alkoholiziranosti, ki ga je odklonil, zato sta odredila obligatorno pridržanje. Zaradi tožnikovega aktivnega upiranja temu ukrepu sta proti njemu uporabila zakonita prisilna sredstva (strokovni prijem s hrbtnim podiranjem na tla in prijem z nadlahtmi obeh rok) ter sredstva za vklepanje in vezanje – lisice. Te ukrepe sta policista torej uporabila upravičeno, v čem naj bi bila njihova nesorazmernost pa pritožnik v pritožbi ne pojasni. Zgolj dejstvo, da je utrpel odrgnine za zapestju, ne pomeni, da je bila pri vezanju uporabljena pretirana sila, saj sta policista uporabila prisilno sredstvo – lisice, ki je tipizirano, uporaba pa je bila skladna z določilom 51.a člena Zakona o policiji.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka glede odločitve o povrnitvi pravdnih stroškov prvemu stranskemu intervenientu tako spremeni, da se dosojeni znesek stroškov 2.580,30 EUR zniža na 2.424,75 EUR, sicer se pritožba zavrne in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik, drugi in tretji stranski intervenient sami krijejo stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na plačilo odškodnine in denarne rente za škodo, ki naj bi mu nastala zaradi prekoračitve policijskih pooblastil drugega in tretjega stranskega intervenienta. Naložilo mu je, da je dolžan povrniti pravdne stroške toženki v višini 1.987,10 EUR, prvemu stranskemu intervenientu v znesku 2.580,30 EUR ter drugemu in tretjemu stranskemu intervenientu v znesku 3.111,83 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, s predlogom, naj jo pritožbeno sodišče razveljavi ter zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje. Meni, da je sodišče s prepisom razlogov kazenske sodbe Okrajnega sodišča v Kranju I K 54278/2012 zgrešilo bistvo zadeve. Tožnik ni trdil, da drugi in tretji stranski intervenient ne bi smela uporabiti policijskih pooblastil, temveč da so bila ta prekomerna. Ko je ležal na tleh in bil vklenjen, se policistoma ni upiral, zato bi morala s silo prenehati. Tožnik ni izpodbijal odločb, ki so mu bile izrečene v prekrškovnem postopku, in drugih uradnih dokumentov, temveč je zatrjeval prekomerno in nesorazmerno uporabo sile policistov, ta zloraba pa ni bila zabeležena. Dokazoval jo je z lastno izpovedbo in pričami, člani družine U. Ker je sodišče pri dokazni oceni posnelo razloge kazenske sodbe, se ni ustrezno opredelilo do strankinih navedb, s tem pa kršilo njeno pravico do izjave. Sodba nima razlogov, ali sta drugi in tretji intervenient dejansko ravnala v skladu z načelom uporabe najmanjše sile, ne glede na to, da sta smela uporabiti prisilna sredstva. Ne gre zgolj za prizadejanje telesnih poškodb, temveč tudi za verbalno nasilje in kršitev človekovega dostojanstva. Tožnik je zatrjeval, da sta se policista do njega vedla žaljivo in podcenjujoče in da mu nista omogočila zdravniške pomoči in sta dopustila telefonski klic šele po daljšem času. S tem sta posegla v njegovo dostojanstvo, o čemer sodba nima razlogov. Odločitve sodišča, da če je tožnik utrpel kakšne poškodbe v smislu odrgnin, jih je zato, ker se je aktivno upiral, se ne da preizkusiti, saj je tožnik nedvomno utrpel poškodbe in odrgnine (ne le pogojno), sodba pa nima razlogov, ali sta policista ravnala glede lisic v skladu z načelom uporabe najmanjše sile. Sodišče je kršilo določbe postopka v zvezi z materialnoprocesnim vodstvom. Neutemeljeno ni dovolilo postavljati vprašanj pričam, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Pooblaščenka tožnika je intervenientu D. poskušala zastaviti vprašanja v zvezi s pričo A. v delu, kjer se je njena izpovedba v kazenskem postopku razlikovala od izpovedbe intervenienta, pa sodišče teh vprašanj ni dopustilo zaradi pomanjkanja trditvene podlage. Ni jasno, kakšno trditveno podlago bi morala v zvezi s pričo A. A. podati tožeča stranka, saj je njeno zaslišanje predlagal intervenient D. Pooblaščenka ni mogla vedeti, da bo intervenient izpovedal, da naj bi tožnik izstopil iz vozila, ne da bi mu on to dovolil, kljub nasprotni izpovedbi priče, ki jo je sicer sam predlagal in ki je v kazenskem postopku ob zaslišanju izpovedovala nasprotno, da je oškodovanec sedel v avtu. Gre za procesno situacijo, ki se razčiščuje z zaslišanjem. Tožeči stranki je bila zato kršena pravica do izjavljanja, kar predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je neustrezno opravilo procesno vodstvo v škodo tožeče stranke, saj pri postavljanju vprašanj pričam ni dovolilo vprašanj zaradi domnevno pomanjkljive trditvene podlage. S tem je izničilo institut zasliševanja prič. Neenaka obravnava tožnika v razmerju do stranskih intervenientov je razvidna iz zapisnika z dne 15. 6. 2015, ko sodišče ni dopustilo zaslišanja prič glede vprašanja, kako so se odprla vrata marice, ker naj bi šlo za prepozno podane navedbe. Pri tem je preozko razlagalo določilo 286. člena ZPP. Sporna okoliščina glede odpiranja vrat policijskega vozila se je pokazala šele po ogledu na kraju samem, ki je bil izveden v kazenskem postopku 13. 5. 2015, zato je zahteva, da bi morala tožeča stranka podati navedbe že prej kot na naroku 15. 6. 2015, nerealna in neživljenjska. Enako velja za dokazni predlog glede pridobitve knjižice evidence voženj službenih vozil, ki ga je tožeča stranka podala na naroku 24. 8. 2015, ko je povzela dokazni predlog državnega tožilstva iz kazenske zadeve z dne 24. 6. 2015. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo pripombe tožnika na zvočni prepis obravnave z dne 24. 8. 2015. Pri dokazni oceni prič družine U. je sledilo razlogom oprostilne sodbe in nekritično obravnavalo izpovedi posameznih prič v postopku. Neživljenjsko je, da bi morale tožnik in priče o dogodku izpovedovati enako po petih letih. Zaključek sodišča, da bi morala ob zatrjevanem ravnanju tožnika glede namestitve v policijskem vozilu nastati buška ali rdečina in bi jo policisti zabeležili, v realnem življenju nima osnove. Nenavadno je, da je specializirani oddelek državnega tožilstva ocenil, da obstaja velika verjetnost, da sta drugi in tretji intervenient storila kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, tožena stranka, ki jo zastopa državno pravobranilstvo, pa je dogodek ocenila drugače. Obrazložitev sodišča, da so vse priče začele dogajanje spremljati, ko je bila tožeča stranka že vklenjena, so nerazumljive, saj bi sodišče moralo presojati dogajanje od trenutka, ko je bil tožnik že vklenjen, dalje. Tudi dokazna ocena priče A. A. je zmotna in je rezultat nekritične presoje dokazov. Že v kazenskem postopku je ta priča navajala drug tip vozila, ki naj bi ga vozil oškodovanec, kot ga je vozil v resnici. Zmotna je tudi odločitev o stroških postopka glede prvega stranskega intervenienta, ki se je ne da preizkusiti. Glede na vrednost spora in določila Odvetniške tarife bi mu sodišče lahko priznalo zgolj 2.424,75 EUR in ne 2.580,30 EUR.

3. Na pritožbo sta odgovorila drugi in tretji stranski intervenient in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Izvajanje policijskih pooblastil je v času zatrjevanega škodnega dogodka 12. 4. 2010 urejal Pravilnik o policijskih pooblastilih (Ur. list RS 40/2006), ki je predpisoval tudi način uporabe prisilnih sredstev. Tožnik, ki s tožbo zahteva plačilo odškodnine za škodo, nastalo zaradi nezakonite in prekomerne uporabe policijskih pooblastil, nosi trditveno in dokazno breme o tem, da sta policista svoja pooblastila izvajala nesorazmerno in po nepotrebnem. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da tožnik tega dokaznega bremena ni zmogel. 6. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse pravočasno predlagane dokaze, jih medsebojno primerjalo in jih nato skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP strnilo v dokazno oceno, ki je preverljiva ter predstavlja dejansko podstat sprejeti odločitvi. Čeprav je sodišče večino dokazov ocenilo enako kot kazensko sodišče v sodbi Okrajnega sodišča v Kranju I K 54278/2012, ni ravnalo arbitrarno in pavšalno, prav tako tudi ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi sodbe jasni, medsebojno skladni in pojasnjujejo izrek. Prav tako zgolj zaradi v bistvenem enake dokazne ocene, kot je bila sprejeta v kazenskem postopku, sodišče ni kršilo tožnikove pravice do izjave, saj je vse dokaze izvedlo neposredno oziroma je v primeru njihove posredne uporabe pridobilo soglasje strank v postopku (vpogled zapisnika o ogledu).

7. Tožnik v pritožbi izrecno izpostavlja, da sta policista pooblastila uporabila prekomerno, saj se po tem, ko je že bil vklenjen, ni upiral, zato bi morala s silo prenehati, ker ta ni bila več potrebna (četrti odstavek obrazložitve pritožbe). Iz navedenega izhaja, da tožnik ne nasprotuje več dejanskim ugotovitvam sodišča iz 28. točke sodbe, da sta policista zaradi vedenja in ravnanja tožnika zakonito odredila preizkus alkoholiziranosti, ki ga je odklonil, zato sta odredila obligatorno pridržanje. Zaradi tožnikovega aktivnega upiranja temu ukrepu sta proti njemu uporabila zakonita prisilna sredstva (strokovni prijem s hrbtnim podiranjem na tla in prijem z nadlahtmi obeh rok) ter sredstva za vklepanje in vezanje – lisice. Te ukrepe sta policista torej uporabila upravičeno, v čem naj bi bila njihova nesorazmernost pa pritožnik v pritožbi ne pojasni. Zgolj dejstvo, da je utrpel odrgnine za zapestju, ne pomeni, da je bila pri vezanju uporabljena pretirana sila, saj sta policista uporabila prisilno sredstvo – lisice, ki je tipizirano, uporaba pa je bila skladna z določilom 51. a člena Zakona o policiji. Pritožbeno sodišče zato (tudi glede na izpoved policistov o značilnostih tega prisilnega sredstva) sprejema zaključek prvega sodišča, da so odrgnine nastale zaradi upiranja tožnika in ne dodatnega zategovanja lisic. Pritožbene navedbe, da policista nista ravnala v skladu z načelom uporabe najmanjše sile oziroma načelom sorazmernosti, v tem delu ostajajo na ravni pavšalnega zatrjevanja.

8. Tožnik je trditve, da mu policista nista omogočila zdravniške pomoči oziroma takojšnjega telefonskega klica, zaradi česar sta posegla v njegovo dostojanstvo, podal šele v pripravljalni vlogi z dne 13. 3. 2015 (in ne v tožbi, kot v pritožbi zmotno izpostavlja), vendar pa ni podal trditev o obstoju duševnih bolečin zaradi tovrstnega ravnanja policistov. Ker zgolj poseg v osebnostne pravice sam po sebi ne upravičuje dosoje odškodnine za nepremoženjsko škodo, temveč mora oškodovanec zaradi tega trpeti duševne bolečine (179. člen OZ), obstoja in intenzivnosti slednjih pa tožnik ne zatrjuje, tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi posega v osebnostne pravice ni sklepčen. Zato tudi ni bistveno, da je odločitev sodišča v tem delu glede ravnanja policistov skopo obrazložena, saj tudi ob izkazanih trditvah tožnika o neupoštevanju njegovih prošenj na policijski postaji s tožbenim zahtevkom na kršitev osebnostnih pravic zaradi takšnega ravnanja ne bi mogel uspeti.

9. Če sodišče stranki ne dopusti, da priči ali nasprotni stranki postavi vprašanje, to predstavlja le relativno kršitev določil pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 289. členom ZPP. Tožnik v pritožbi ne zatrjuje, kakšen vpliv bi imela dopustitev vprašanja stranskemu intervenientu D. glede izpovedi A. A. v kazenskem postopku o izstopu tožnika iz vozila na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Takšnega vpliva ne vidi niti pritožbeno sodišče. Dejstvo, kdaj je tožnik iz vozila izstopil (ali brez dovoljenja ali po pozivu policista), namreč med strankami ni bilo bistveno za ugotovitev (ne)sorazmernosti uporabe prisilnih sredstev in na zatrjevani škodni dogodek ni vplivalo.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče z neustreznim materialnoprocesnim vodstvom izničilo inštitut zasliševanja prič in tožnika v razmerju do stranskih intervenientov neenako obravnavalo. Tega ne izkazujeta niti v pritožbi izpostavljena primera. Ker je tožnik zatrjeval, da sta ga policista brez potrebe „vrgla v policijsko vozilo kot vrečo krompirja“ (3. točka tožbe), bi moral ob zaslišanju stranskih intervenientov o izgledu policijskega vozila in načinu odpiranja vrat ter opremljenosti vozila reagirati in izpostaviti, da ni šlo za takšno vozilo. Še posebej, ker sta stranska intervenienta že prej predlagala ogled policijskega vozila z navedbo njegove znamke Renault Master, v spis pa je bil (tudi s strani tožeče stranke) že predložen zapisnik o zaslišanju A. A., ki je izpostavila tudi, da je bilo vozilo belo. Nove trditve o zamenjavi vozil so bile zato postavljene prepozno, pri čemer se tožnik ne more sklicevati na potek kazenskega postopka. Tožnik je v pravdnem postopku tisti, ki mora pravočasno podati pravnorelevantne trditve o odločilnih dejstvih, med katere nedvomno sodi tudi zamenjava vozila, ne glede na istočasno voden kazenski postopek, in se ne sme zanašati na (ne)aktivnost tožilstva in dokaze izvedene v drugih postopkih. To velja tudi glede njegovega dokaznega predloga po pribavi knjižice evidenc voženj na naroku 24. 8. 2015, saj je za obstoj evidenc vedel že prej, so tudi pravno urejene, sam pa je na naroku 15. 6. 2015 navajal, da se ne vodijo točno. Povsem pavšalen je pritožbeni očitek, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo predloge tožnika na zvočni prepis obravnave z dne 24. 8. 2015, saj tožnik ne pojasni, na katere pripombe se neustreznost prepisa nanaša. Tudi sicer neupoštevanje pripomb na zvočni zapis obravnave ne predstavlja kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč bi lahko šlo le za relativno kršitev določb pravdnega postopka, za katero pa bi moral tožnik izkazati, kako je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

11. Sodišče je glede izpovedb članov družine U. dokazno oceno sprejelo v 23. in 24. točki sodbe. Argumentirano je pojasnilo, zakaj pričam v delu, ki se nanaša na ravnanje policistov pri namestitvi tožnika v policijsko vozilo, ne sledi. Pritožbeno sodišče z dokazno oceno sodišča prve stopnje soglaša in v njej ne vidi očitane arbitrarnosti. Sodišče odsotnost udarca v glavo ni ugotovilo zgolj zaradi njegove nezabeleženosti s strani policistov, temveč ker iz medicinske dokumentacije dan kasneje izrecno izhaja, da zdravnica pri pregledu ni našla poškodb na glavi, vrat je bil mehak in trdi vratni deli hrbtenice neboleči na otip. Skladne dokazne ocene sodišča pritožnik ne more izpodbiti niti z izpostavljanjem, da je priča A. v kazenskem postopku navajala drug tip vozila, ki ga je vozil oškodovanec, kot ga je ta vozil v resnici. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se priča A. podrobno do vozila oškodovanca v kazenskem postopku ni opredelila, saj se ga ni spomnila, sploh pa gre za pravno nerelevantno dejstvo, ki v pravdnem postopku niti ni bilo posebej izpostavljeno.

12. Pritožba je utemeljena v delu, ki se nanaša na odločitev o priznanju stroškov prvemu stranskemu intervenientu. Temu za odgovor na tožbo pripada nagrada po tar. št. 3100 v znesku 1.023,10 EUR in nagrada za postopek po tar. št. 3102 v višini 944,40 EUR, pavšalni znesek v višini 20,00 EUR, kar skupaj predstavlja 1.987,50 EUR, povečano za DDV pa 2.424,75 EUR. Odločitev sodišča, ki je stroške odmerilo na 2.580,30 EUR, je zato glede presežka napačna.

13. Pritožbeno sodišče je glede na povedano pritožbi tožnika delno ugodilo zgolj glede odmere stroškov prvemu stranskemu intervenientu in v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo na podlagi pete alineje 358. člena ZPP, sicer pa je pritožbo ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker je tožnik s pritožbo uspel zgolj v neznatnem delu, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Enako je sodišče odločilo glede stroškov odgovora na pritožbo obeh stranskih intervenientov, saj sta v njem le podala svoja dosedanja stališča in nista bistveno prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča.